Zavzdihnem in rečem: »Okej potem pa kar pot pod noge, do mesta je peš zelo daleč. Razen če ukrademo avto ampak dvomim da katera od vaju zna vozit.« Nasmejeta se in odkimata. S tal vzamemo nahrbtnike in se odpravimo novim težavam naproti.

*b*4. POGLAVJE: Grozovita pripoved*b*, 1. del



Počasi se vlečemo kar po sredini ceste... ker pač lahko. In ker je tam najbolj varno, če iz kateregakoli kota karkoli skoči in nas napade.
»No, zdaj mi lahko povesta kaj se je vama zgodilo,« rečem po nekaj minutah tišine. Če sem že morala obtičati z ljudmi zunaj, jih lahko vsaj malo spoznam in se mogoče spoprijateljim z njimi. Bog ve, če bomo kdaj sploh prišle na varno, Bog ve če se bo ta zmešnjava kdaj končala.
Olivija se ozre k meni: »Zjutraj so zombiji udrli v najino hišo. Mami in oči sta naju zbudila in nama rekla, naj se skrijeva. V omari imamo skrivni prehod v majhno sobo v kateri imamo zalogo hrane in orožja. Najini starši so vedno verjeli da morajo biti pripravljeni na karkoli. Tam sva našli tudi to pištolo in moj nož. Potem sva čakali in poslušali kako jih poskušata oči in mami spraviti ven. Mariji sem rekla, da naj počaka v skrivni sobi, jaz sem šla pa s pištolo ven. Ko sem prišla dol po stopnicah sem videla enega od zombijev kako je ugriznil očija v hrbet. Verjetno se tako najlažje razmnožujejo. Oči je... « Vidim kako se ji začnejo rositi oči. Spodbudno jo pogledam. »Oči je padel na tla. Vedela sem, da je konec. Ampak sem samo stala tam... kmalu je pa spet vstal. Njegov obraz je bil... mrtev. Ni bil še čisto sivkast, kot pri ostalih, ampak je bil vedno bolj in bolj. Pogledal je mamo in ji zasadil zobe v vrat. In ni ju bilo več. Kmalu sta bila oba grozna stvora... kot da ju ne bi več poznala...« Olivija se je zlomila.
»Jaz sem bila ves čas v sobi,« je prevzela pripoved Marija. »Ko pa sem zaslišala strele pištole sem šla dol. Zombiji so hodili proti Oliviji, mami in očija pa ni bilo nikjer. Olivija jih je streljala, ampak noben strel jih ni ubil. Najprej sem pomislila, da so nesmrtni. Ampak nekateri so se plazili po tleh, očitno jih je Olivija zadela. Šla sem do enega, upala na najboljše in mu z nožem odsekala glavo. Takrat se je končno nehal premikati. Ko sem se ozirala za Olivijo sem začutila kako me je eden od njih zgrabil za nogo. Obrnila sem se in prepoznala, da je to mami. Gledala sem jo v oči, ampak so bile čisto svetlo modre, kot da bi bila slepa. Olivija mi je rekla, da me ne sme okužiti, da naj jo ubijem. Bilo je težko, ampak... no... odsekala sem ji glavo.« Tudi njej se solzijo oči, prav tako pa tudi meni. Jaz mislim, da je moje življenje težko. Samo videla sem očija. Nisem ga ubila. Raje umrem, kot pa da bi naredila kaj takega. Preprosto nisem zmožna. Kar naenkrat začutim veliko spoštovanje, občudovanje do deklet, ki hodita ob meni. Ne, da želim biti v taki situaciji kot onidve... samo to kar sta naredili zveni tako pogumno.
»Ubili sva tudi vse ostale. Osem jih je bilo. Očka tudi. Izgledal je kot, da se zaveda da je to konec. Kot, da je bil ujet v svojem telesu. Malo je bilo čudno, ostali se niso obnašali tako. Mogoče... mogoče ne začnejo takoj razmišljati nagonsko... verjetno imajo na začetku še malo pameti, ki pa postopoma izgine, ker jim... ne vem, odmirajo možganske celice? Nekaj takega so rekli pri novicah,« je izhlipala Olivija. »Naprej že veš kaj je bilo. Vzeli sva stvari in šli ven iz hiše. Če se slučajno ta drek prenaša tudi prek zraka. Mogoče bi vseeno morale ostati v sobi. Ampak vse se zgodi z namenom... če ne bi šle, ti ne bi vedela vsega o njih in bi bila mogoče tudi ti že mrtva.« Prikimam. Usta imam čisto presuha, da bi karkoli rekla. Zatem spet nastopi smrtna tišina. Sliši se le zvok listja, ki tarna, ko ga mečkamo s svojimi nogami.

Svoje modro-zelene oči usmerim v nebo. Misli mi zaidejo k hrani. Kdaj sem sploh nazadnje jedla? Jutro, ko sem bila še doma, se mi zdi že neskončno let nazaj. Moja prekomerna lakota v takšnih primerih ni dobra. Malo zaostanem za sestrama in odprem torbo. Ven vzamem čaj in napravim požirek, nato še dva in še štiri in izpraznim več kot pol steklenice. Verjetno to ni dobra ideja, saj me bo potem tiščalo na stranišče. Ampak to vseeno ne pomaga. Še vedno sem lačna kot pes. Kaj vse bi dala, da bi lahko posegla po koščku čokolade. Ne morem se premagati: »Ali ima katera od vaju mogoče s sabo kaj za jesti?«
Marija se ustavi in me pogleda: »Nep... čisto nič. Ti tudi verjetno nimaš, ker drugače ne bi spraševala, a ne?«
»Ne... nimam. Imam pa vodo, mal čaja. Pa vodo sem prekuhala, tako da če je bil v njej virus ga verjetno zdaj ni več.«
Olivija zavzdihne: »Ubila bi za požirek vode. A lahko malo?«
»Seveda!«
Usedemo se na tla in se lotimo “malice”. Marija potarna: »Kako se mi ne da hoditi do mesta. Škoda, da avtobusi ne vozijo.«
Namuznem se. »Vsaj gneče ne bi bilo zdajle.« Marija se nasmehne: »Ja, prav maš. Gnečo pa res sovražim.«
»Boga ti, rabiš hoditi z napol polomljeno nogo!«
»Ja, to ni moj glavni problem zdajle. Bolj sem lačna in ko sem lačna je grozno. Potem sem pa še neprestano lačna.«
»Verjemi mi na besedo, ko ti rečem da se Marija zdajle ni niti malo zlagala. Če je dosti lačna bo pojedla karkoli. In s tem mislim res karkoli. Pa še ko je lačna zna postati zelo tečna. Ne me razumet narobe, vedno je malo tečna ampak ko je pa lačna je pa pravi mali hudiček.«
Zasmejim se: »Ja, jaz isto.«
Olivija me pogleda z grozo v očeh: »O, ne... zdaj sta že dve. Če me ne bodo ubili zombiji me bosta vidve pojedle.«
»Vem, ja. Kakšen kanibalizem. Ti si največja žrtev tukaj Olivija,« dodam.
»Okej, gremo zdaj naprej,« reče Olivija, na njenem obrazu pa še vedno visi pridih nasmeška. Vstanemo in nadaljujemo. Olivija in Marija začneta kramljati o hrani, jaz se pa spet malo oddaljim.

Mislim, da je led med nami prebit. Čudno, mislila sem, da je to veliko težje. Mogoče zato nimam skoraj nič prijateljev. Misli mi odkorakajo proti spominom, ki jih imam z Luno. Enkrat v devetem razredu, ko je prespala pri meni sva na plan privlekli Monopoly. To je ena izmed mojih najljubših iger, ampak na žalost še nikoli nisem doživela konca te igre. Enostavno je čisto predolga. Mene to ne moti, ampak ostali se očitno začnejo zelo dolgočasiti. Ampak tisto noč... tisto noč sva se z Luno do konca igrali tri cele igre Monopolyja. Z igranjem sva končali ob pol treh zjutraj in se odločili, da sploh ne bova šli spat. Naslednji dan sva v šoli mentalno umirali. Ampak je bilo vredno. To je bil najboljši dan mojega življenja... ali pa najboljša noč v mojem življenju. Z Luno sva bili prijateljici že tako dolgo, da sva skoraj čisto ista oseba.

Pogled odvrnem od svojih blatnih in krvavih čevljev in se ozrem proti rdečelaskama. Mogoče bom na koncu vsega tudi z njima nerazdružljiva. Dohitim ju. Še vedno se pogovarjata o hrani. Prvi razlog, zakaj sta mi že zdaj všeč. Radi imata hrano. Radi se pogovarjata o hrani in radi jesta. Super... dokler ne posežeta po moji hrani, ko sem jaz lačna. In izgledata zelo prijazni in polni humorja. V enem dnevu se jima je zgodilo toliko stvari, izgubili sta ljubljeni osebi, ampak vseeno sta močni. Morala bi se zgledovati po njima. Ampak sama žalujem navznoter in navzven. Kako velikokrat v življenju sem si želela znati brati misli. Zdaj je spet eden od teh trenutkov. Bog ve, o čem razmišljata. Mogoče se samo pretvarjata, da sta veseli zato, da meni ne bi bilo neprijetno. Lahko bi samo vprašala... ampak si ne upam. Naj zaenkrat ostane kar tako.

***

predragi moji pilovčki (khem khem prpravte se na moj sleng)
dans ste od mene dobl pravo poslastico hahah
kr 200 besed daljši del... ufff kok sm js prjazna
sj ne bi končala ampk pol bi blo to četrto poglavje ful predolgo hahah, pa še velik se rab v njemu zgodit
Pa tale del mi je res pr srcu hahah... okj vem da je mau dark na začetku ampk pol je pa ful fun hahah
Also un memory od april o monopolyju je resničn hahah. To sva js pa moja bestika nrdile (Sam da je biu vikend pa nasledn dan ni blo šole). Pač js tok obožujm uno noč. Pol k sva zaklučle z monopolijem sva pogledale oba Avatarja, pa začele sva gledat the last of us (Sam nisva nikol končale lol še kr nism te serije do konca pogledala) in po tej seriji sm ratala navdušena nad zombiji. And here i am k pišm zgodbo o... zombijih :) sam tk sploh nevem kk je podobna ta zgodbe tej seriji, rabm mal pogledat. Pa tk vem da je to ful čudn ampk še nimam ideje v kero smer bi se končala ampk pač spet ne bom spoilala, mogoče na konc napišm kk je bla druga smer lol (če bom sploh daj končala kr tole se pa res vleče haha k se skor nč še dobr ne dogaja pa smo že u kerem šestem al pa osmem delu? JEZUS). Ugl upam da ni preveč podobnosti med serijo k sm jo sam začela gledat, sicer pa js ful velik dogajanja (vmesnega k ni tok ključno k sam daljša zgodbo) jemljem iz mojih sanj lol (kr so moje sanje še bl domisnle kt js pr zdravi pameti k je nimam ahahah). pa tku iz atyd pač toti fanfic me je tok inspiriral (?) da sm šla pisat haha.
ok, neham zdj nakladat, hvala za lajke, kritike in pohvale pač keri angelči ste viiii, ly u alll

obveščam, če se spomnem:
- Kavica12
- #love
drugač pa vedn lah kliknete ono kljukico kle spodi hahahah hvala če bote <3 čeprou ta zvončk mau čudn an sploh nedela lih prou :')