V zgodnje jutro me zbudi vonj po čistilu za stranišče in mrmranje . Po hrbtu me boža mami in mi prigovarja naj vstanem . Luka je že buden in Totu spleta neko mešanico med kitami in čopi iz njegove dlake . Psu se vidi , da bi rade volje še malo zadremal (kot jaz) , a mu zanimanje vzbudi gospa , ki gre mimo nas s toaletno torbico . Ah , seveda čas je za umivanje . Pomanem si oči in se z nogo nehote udarim v neko cev . Kaj bi raje izbrali : pižama party v kleti Srednje gradbene šole ali novoletni skok v reko Sočo ? Še sama ne vem . Ura je komaj nekaj minut čez šesto . Kljub temu v nahrbtniku poiščem milo in brisačo ter se zaspano odpravim v toaletne prostore . V kleti je tudi manjša telovadnica , zato je tukaj tudi tuš . Nekaj časa moram počakati , da se uredita mlada mamica in njen oglušujoče cvileči dojenček , nato še prijazen fant moje starosti . V našem naselju ga še nisem videla . Morda pa je to novi sosed iz tiste bledo vijolične hiške ,ki so jo pred kratkim postavili . Je malce višji od mene , ima rjave lase in frizuro na gobico . Nasmehnem se mu.
Nekaj časa preživljam čas med gradbenim materialom in merim koliko dlani je visoka " postelja " mojih staršev - omara . Nato se spomnim , da imam v žepu telefon . Pokličem Sio , mojo najboljšo prijateljico , ki živi v mestu . Tudi ona se skriva v podzemnih prostorih . Prepoznam , da je za razliko od mene v nekem parku zabave . Nekaj časa se pogovarjava nato pa prekine , ker jo potrebujejo starši . Spet zaslišimo streljanje , ki prihaja od zunaj . Bratca je strah zato mami skoči v naročje . Jaz bi najraje naredila enako . Tudi Toto se boji božam ga da neha cviliti . V prostor spet prikoraka ravnateljica , ki nam predlaga da bi se lahko igrali razne igre da se zamotimo in vsaj malo odmislimo zvoke okrog nas . Veliko ljudi prikima in tako se skupaj z Luko in očkom pridružim tekmovanju Kdo najdlje zavali prazno vedro Jupo barve . Ne gre mi prav dobro , na koncu zmaga starejši moški sivih las , a vseeno se zabavam. Sledi kosilo . Pokličejo nas v telovadnico , ki se je ta čas spremenila v jedilnico . Posedemo se na klopi za preobuvanje ob steni . Pod to na kateri sedi naša družina je par športnih copat , ki zaudarjajo po potu . Odnesem jih do omare za pozabljene stvari . Na policah je še veliko drugih stvari kot npr. nogavice , bidoni in celo škatlica za zobni aparat enega od dijakov . Vrnem se nazaj in ranateljica , ki ima danes okoli vratu rožnato ruto ravno pokliče našo klop . Stopimo do telovadne skrinje , ki je pogrnjena z prtom . Na njej stoji velikanski lonec golaža ob njem pa enako velika posoda svedrastih testenin . Med jedjo se pogovarjam z mamo , ki mi pove žalostno novico , da je bomba padla na eno od hiš v naši ulici . Močno si želim da to ni naš dom . V žepu poiščem posušeno v salotejp ovito štiriperesno deteljico , jo vzamem v roke in željo še enkrat ponovim v mislih .