*pod*Tali*pod*
Usedem se na svoje mesto in se sprašujem, kje je Lola. Ponavadi je vedno prva v razredu. V šolo sigurno pride, saj sva si še zjutraj pisali. Le kje je? Zvonec zazvoni za začetek pouka, vendar učiteljice še ni, zato se lahko še pogovarjamo. Po desetih minutah učiteljica vstopi v razred, začne pregledovati prisotnost, v tistem pa nekdo na vrata nalahno potrka.

Tok, tok, tok ... se tiho sliši. Vrata se odprejo. V razred pokuka objokana Lola in reče: »Oprostite za zamudo.« Vsa je rdeča in izgleda nemočna. Učiteljica ji odvrne nekaj takega kot: »Saj je v redu, nisem te še zapisala.«

»Hitro se usedi!« reče učiteljica. Lola se nalahno nasmehne in se usede na svoje mesto. Že jo hočem vprašati, kaj je narobe, ko proti meni porine listek. Na njem piše:

»Ne zdajle. Se bova potem pomenili.«

Zatem glavo zakoplje v dlani. V razredu se sliši samo njeno ihtenje. Nihče ne ve, zakaj joka. Očitno se je zgodilo nekaj groznega. Brez besed jo objamem in ji prišepetavam: »Saj bo. Ne more biti tako hudo! Ti bom že pomagala čez to. Bova zmogli, saj boš videla.«

Lola ne odgovori, le na ves glas zaihti.

_______________________________________
Ta zgodba mi veliko pomeni. Sicer je izmišljena, se pa v njej skrivajo delčki mene - delčki mojega življenja.. Upam, da ste uživali v branju. Kmalu pride drugi del. LYY:heart: