12. POGLAVJE

Adriana se še nikoli v svojem skromnem življenju ni vozila v tako nepredstavljivo razkošnem avtomobilu znamke BMW, še manj pa v takšnem, ki je bil do zadnjega kotička napolnjen s krvoločnimi, a hkrati prelepimi bitji iz morskih globin. Vse skupaj je bilo v resnici veliko bolje, udobneje in varneje, kot je v svojem prvinskem strahu sploh pričakovala. Medtem ko je težek, močan avtomobil popolnoma gladko in neslišno drsel po neznani, z meglo obdani cesti, se je utrujeno naslonila nazaj v mehke usnjene sedeže. Izkoristila je ta redek trenutek miru, da je skozi polmrak potniške kabine končno veliko bolje in natančneje od blizu opazovala vse člane te nenavadne, skrivnostne družine Tolmun.

Nerej, oče, je bil brez kančka dvoma neizprosna in trdna glava te družine. Sedel je spredaj za volanom, njegove velike roke pa so z lahkoto obvladovale hitro vožnjo. Adriana je opazila, da ima moški natanko enako goste in kodraste lase kakor njegov sin Gal, le z eno izjemno opazno, fascinantno razliko – Nerejevi lasje so bili namreč izrazito modre barve, kot najgloblji deli oceana. Adriana je ob tem odkritju začudeno pomislila, da morda vsi Albiniji dobijo modre lase, ko enkrat odrastejo in prestopijo določeno starostno mejo. Iskanje te biološke resnice ji je nekaj časa rojilo po glavi, a si takšne preobrazbe nikakor ni želela za Gala. Imela je namreč preveč rada njegove tople, svetle pšenične lase ... Saj ne, da bi ji bilo kaj zares do Gala ali da bi bila zaljubljena vanj, se je hitro, z rahlo rdečico na licih okregala v svojih mislih.

Nerej je bil prav tako vitke, a hkrati neverjetno močne postave, njegova žena Doris pa je sedela na sovoznikovem sedežu neposredno zraven njega. Doris je bila zares čudovita ženska; imela je dolge lase v barvi najtemnejše, sladke čokolade. Bili so mehko valoviti in so se v poltemi avtomobila čudovito podali njenim globokim, toplim zelenim očem. Imela je neverjetno nežen, simetričen obraz in Adriana je takoj sklepala, da je Gal svoje popolne obrazne poteze in tisto angelsko milino podedoval ravno po svoji materi.

Poleg Doris, na robu zadnjega sedeža, pa je sedela njihova starejša hči Tara. Adriana si jo je v tistem polmraku ogledala z zmedenim ponosom. Tara je imela čudovite, dolge rjave lase, ki so ji v bogatih valovih padali čez ramena, in velike, prosojne zelene oči. Ko sta sedeli skupaj z mamo, je bilo njuno sorodstvo več kot očitno – bili sta si namreč neizmerno, neverjetno podobni v svojih obraznih potezah in milini, kot bi bila Tara mlajša kopija čudovite Doris. To spoznanje je Adriani vlilo droben občutek topline, saj je v njuni medsebojni podobnosti začutila nekaj pristno človeškega in družinskega, kar jo je pomirilo.

Preostali del zadnje klopi pa je pripadal mlajši generaciji Albinijev. Nera je bila kljub svojemu nenehno zoprnemu, hladnemu značaju naravnost čudovita na pogled, kar je Adriano potihoma malce jezilo. Imela je goste, kodraste lase v odtenku ognjeno oranžne barve in enake zelene oči kot njena mama Doris. Adriani pa niti najmanj ni bil všeč njen pokroviteljski, vzvišen in strupen odnos, ki ga je kazala do nje ob vsaki priložnosti. Na drugi strani zadnjega sedeža pa je sedela rdečelasa Zala, ki je bila do nje ves čas kot pravi, rešilni angelček. Zala je imela bujne kodre v odtenku temno rdeče barve. Njene oči so bile prav tako zelene, ampak nekaj na njenem obnašanju in energiji je bilo povsem drugačnega od preostalih članov družine Tolmun. Adriana nikakor ni mogla ugotoviti, kaj natanko jo dela tako zelo posebno in drugačno. Imela je enake obrazne poteze, polne ustnice, a v njej je tlel nekakšen skriti nemir ... Hmmmmmm.

Njeno globoko razmišljanje, analiziranje in opazovanje novih sosedov pa je nenadoma grobo prekinil Gal. Fant se je v tisti tišini nagnil tesno k njej, tako blizu, da je začutila njegov hladni dih, in ji nekaj povsem potihem, z nizkim glasom zašepetal naravnost na uho. »Kaj je?« ga je Adriana v tisti zmedenosti vprašala malce preveč naglas, saj je njen glas odjeknil čez cel avto.



V tistem istem delčku sekunde so se čisto vse oči v luksuznem avtomobilu, skozi vzvratna ogledala spredaj in z obračanjem glav z zadnjih sedežev, z neizmerno radovednostjo pomaknile naravnost k njej in Galu. Gal je ob vseh teh zbranih pogledih svoje družine v sekundi močno zardel, no, v bistvu zaradi svoje posebne podvodne narave ni zardel v človeško rdečo barvo, ampak je v obraz v trenutku postal izrazito, živo moder. »Upsi,« je tiho, s sklenjenimi rameni rekla Adriana, ko je ugotovila, da ga je z lastno neprevidnostjo grdo izdala pred vsemi.



Člani družine so se ob pogledu na njegovo modpro zadrego vsi skupaj prešerno in glasno nasmejali, Gal pa je v tistem trenutku od čistega sramu skoraj že umrl in si je z dlanjo pokril obraz. Težko, mučno ozračje v avtu se je končno popolnoma sprostilo in zamenjala ga je družinska toplina. Močni BMW je nato po nekaj kilometrih zavil z glavne ceste, upočasnil vožnjo in se končno ustavil pred čudovito, neskončno obmorsko peščeno plažo. »Prišli smo na varno,« je s svojim globokim, odločnim glasom naznanil Nerej in ugasnil motor avtomobila, pred njimi pa je v temi skrivnostno šumel odprti ocean.