ni očitka - če bi imel takšno sestro ... In vendar,
ti ljudje v plaščih...
Tistega popoldneva je veliko težje obdržal misli na
in ko je ob petih zapustil pisarno, je bil še vedno tako poln
je bil zaskrbljen, da je prvič stopil ven in se z nekom zaletel.
trčil v nekoga.
"Oprostite," je zabrusil, ko se je starček spotaknil in
skoraj padel. Šele čez nekaj sekund je gospod Dursley opazil, da je moški oblečen v vijoličast plašč.
je bil oblečen v vijolični plašč. Dejstvo, da ga je skoraj povozil, se ni zdelo
... se ni zdelo, da bi ga to vznemirilo. Nasprotno, na njegovem obrazu se je pojavil širok nasmeh.
in ljudje, ki so hodili mimo, so se ozirali, ko je s pisklavim glasom rekel: "Danes ti odpuščam.
"Danes odpuščam vse, dragi gospod, danes me nič ne more spraviti iz tira!
me vrže s poti! Veselimo se, saj je vi veste kdo končno umrl!
ni več! Celo murgelci, kot ste vi, bi morali praznovati ta veseli, veseli dan!"
Starec je gospoda Dursleyja objel približno v višini trebuha in odšel od
nato.
Gospod Dursley je ostal na mestu. Objel ga je neznanec. Tudi
Verjetno ga je imenoval Mugla, karkoli je že to bilo. Popolnoma
Pohitel je do avta in se odpeljal domov. Upal je, da se mu to le zdi.
in to je bilo zanj nekaj novega, saj običajno o domišljiji ni veliko razmišljal.
domišljija.
Ko je zavil na dovoz k hišni številki 4, mu je najprej padla v oči - in to ni bila
njegovo razpoloženje - je bila mačka, ki jo je videl zjutraj.
ki ga je videl zjutraj. Zdaj je ležala na njegovi vrtni steni. Zagotovo je bila to ista mačka;
okoli oči je imel enak vzorec.
"Pšššššššš!" je glasno siknil gospod Dursley.
Mačka se ni premaknila. Gledala ga je z resnimi očmi. Ali je bila takšna stvar
normalno za mačke, se je spraševal gospod Dursley. Poskušal se je zbrati
in odprl vhodna vrata. Še vedno je bil odločen
o vsem tem ni povedal svoji ženi.
Gospa Dursley je imela lep, običajen dan. Pri večerji
mu je povedala vse o težavah gospe sosede s hčerko in da
Dudley se je naučil novo besedo ("fie"). Gospod Dursley je poskušal biti njegov
kot vedno. Ko je bil Dudley položen v posteljo, je šel v dnevno sobo, kjer je
v dnevni sobi, kjer je gledal zadnje večerne novice.
"In še ena novica. Po mnenju opazovalcev ptic po vsej državi,
naše sove so se danes obnašale zelo nenavadno. Čeprav sove
običajno lovijo ponoči in jih podnevi redko vidimo...
te ptice so bile od sončnega vzhoda videne že stokrat...
po podeželju. Strokovnjaki ne znajo pojasniti, zakaj so sove
so nenadoma spremenili svoje navade." Voditelj novic je dovolil
HARRY POTTER in filozofski kamen Stran 6 od 6
se nasmehne. "Zelo skrivnostno. Zdaj pa Jim McGuffin z vremenom. Ali so
bo danes zvečer še kaj sovjih prh, Jim?"
"Ted," je rekel vremenar, "ne morem reči, ampak je
ne le sove, ki so se danes čudno obnašale. Gledalci iz kot
danes so me poklicali iz Kenta, Yorkshira in Dundeeja.
poročanje, da je namesto dežja, ki sem ga obljubil včeraj, je bilo celih
padel je dež padajočih zvezd! Morda so ljudje praznovali
Prezgodnje silvestrovanje - do njega je še nekaj časa, gospe in gospodje! Toda
Lahko vam obljubim deževno noč."
Gospod Dursley je v svojem fotelju sedel togo kot ledenka. Padajoče zvezde nad
celotne Velike Britanije? Sove, ki letijo podnevi? Skrivnostni ljudje povsod v
čudno oblečeni? In šepet, šepet o Potterjevih ....
Gospa Dursley je prišla v dnevno sobo z dvema skodelicama čaja. To ni bilo koristno.
Nekaj ji je moral povedati. Nervozno si je odmašil grlo. "Ahm - Petunia, draga - ti si
v zadnjem času nisi slišal za svojo sestro, kajne?"
Kot se je bal, ga je gospa Dursley pogledala z grozo in jezo.
Navsezadnje so se navadno pretvarjali, da nima sestre.
"Ne," je rekla ostro. "Zakaj?"
"Smešne stvari v novicah," je zamrmral gospod Dursley. "Sove ...
Padajoče zvezde ... in danes je bilo v mestu veliko smešnih ljudi ...
Mesto ..."
"In kaj?" je nadaljevala gospa Dursley.
"No, samo pomislil sem ... morda ... je bilo to povezano z ... saj veste ...
coterie."
Gospa Dursley je s stisnjenimi ustnicami srknila čaj. Ali bi si lahko upal
ji je povedal, da je slišal ime Potter? Ne, ni mogel.
Namesto tega je kar se da ležerno pripomnil: "Vaš sin - on bi bil
Dudleyjeve starosti, kajne?"
"Verjetno," je togo rekla gospa Dursley.
"Kako mu je bilo ime? Howard, kajne?"
"Harry. Po mojem mnenju je to grdo, navadno ime."
"Oh, ja," je rekel gospod Dursley in srce mu je zdrsnilo v hlače. "Da, jaz sem
čisto tvoj jaz

Translated with www.DeepL.com/Translator (free version)