DEVETNAJSTI POSKUS
2. del: Mati vseh zavesti

Ana se je nasmehnila.

Toda njen obraz se ni premaknil tako, kot bi se moral.

Najprej so se raztegnila usta.

Nato so se zaprle oči.

Šele potem se je nasmeh pojavil na njenem obrazu.

Kot da bi nekdo od znotraj preizkušal, kako deluje človeško telo.

»Kaj si?« je zašepetala Nika.

Ana je nagnila glavo.

»To vprašanje mi je zastavil tudi tvoj oče.«

Moški na tleh je dvignil pogled.

Prvič, odkar se je pojavil, je bil videti prestrašen.

»Ana, poslušaj me,« je rekel. »Ne vem, kako si prišla nazaj, ampak lahko ti pomagam.«

Ana se je zasmejala.

»Pomagaš?«

Njen glas je nenadoma postal globlji.

»Devetnajst let si me razstavljal na koščke. Moje spomine si razdelil med otroke. Moje strahove si zapisal v njihove možgane. Moje sanje si uporabil za ustvarjanje novih zavesti.«

Stopila je proti njemu.

»In zdaj mi ponujaš pomoč?«

Oče se je začel plaziti nazaj.

»Ti nisi Ana.«

Ženska je obstala.

»Končno.«

Nika je začutila, da se ji tresejo kolena.

»Mama, kaj govori?«

Za trenutek je bil Anin obraz spet normalen.

Na licu se ji je pojavila solza.

»Nika, karkoli se zgodi, ne dovoli jim, da te uspavajo.«

»Komu?«

»Tistim, ki prihajajo.«

Nato je Ana zaprla oči.

Ko jih je znova odprla, so bile črne.

»Prepozno je.«

V istem trenutku so se odprla vsa vrata laboratorija.

Iz temnih hodnikov so začeli prihajati ljudje v belih haljah.

Nekateri so imeli obraze zdravnikov.

Drugi obraze otrok.

Toda vsi so imeli na zapestjih enako oznako.

00.

Lara je dvignila pištolo.

»Stojte!«

Nihče se ni ustavil.

Eden od moških je stopil prednjo.

Imel je obraz njenega očeta.

Drugi je imel obraz Adama.

Tretji obraz Nike.

Lara je počasi spustila orožje.

»Ne morejo biti vsi resnični.«

»Prav imaš,« je rekel Adam.

Toda njegov glas je prihajal izza nje.

Lara se je sunkovito obrnila.

Adam je stal ob kovinski postelji.

Na obrazu ni imel več nasmeha.

»Niso vsi resnični,« je ponovil. »Nekateri so samo spomini, ki so dobili telo.«

Nika je pogledala ljudi, ki so prihajali iz hodnikov.

»Koliko jih je?«

Adam je odgovoril brez oklevanja.

»Vseh?«

Pogledal je navzgor, proti stropu.

»Milijone.«

Zaslon nad njimi se je prižgal.

Pojavila se je slika Zemlje.

Nato še ena.

In še ena.

Mesta. Bolnišnice. Šole. Domovi.

Na vsakem posnetku je stal nekdo z oznako 00.

»Kaj gledamo?« je vprašala Nika.

Adam je pogoltnil slino.

»Vse kraje, kjer je oče poskušal ponoviti eksperiment.«

»To ni mogoče.«

»Tudi jaz sem tako mislil.«

Na zaslonu se je pojavila bolnišnica.

Nika jo je prepoznala.

Tam se je rodila.

Posnetek se je približal porodni sobi.

Ana je ležala na postelji, prekrita z znojem.

Zraven nje je stal zdravnik.

V njegovem naročju je bil dojenček.

Toda dojenček ni jokal.

Zdravnik ga je obrnil proti kameri.

Njegove oči so bile popolnoma črne.

Nika je stopila bližje zaslonu.

»To sem jaz.«

»Ne,« je rekel Adam.

Na posnetku se je pojavil drugi zdravnik.

Tudi on je držal dojenčka.

Potem tretji.

Četrti.

Vsi dojenčki so imeli isti obraz.

Nato se je prikazala Ana.

Bila je mlajša.

V rokah je držala petega otroka.

Tega, ki je na fotografiji ležal za očetom.

Žensko, ki je bila videti natanko kot Ana.

Toda na posnetku ni bila ženska.

Bila je dojenček.

Nika je začutila, da se ji je svet nagnil.

»To je nemogoče.«

Adam jo je pogledal.

»Zdaj razumeš?«

»Ne.«

»Ana ni rodila Eve.«

Na zaslonu je mlada Ana dvignila otroka.

Otrok je odprl oči.

In se nasmehnil.

»Eva je rodila Ano.«

Tišina, ki je sledila, je bila hujša od vsakega krika.

Lara je počasi stopila nazaj.

»To nima smisla.«

»Seveda ne,« je rekel Adam. »Ker čas tukaj ne deluje tako kot zunaj.«

Oče se je nenadoma zasmejal.

Smeh je bil sprva tih.

Nato vse glasnejši.

»Dovolj!« je zakričal.

Poskušal se je postaviti na noge, toda telo ga ni ubogalo.

»Ničesar ne razumete! Ana je bila samo posoda! Vse sem naredil, da bi preprečil konec!«

Nika se je obrnila k njemu.

»Konec česa?«

Oče jo je pogledal.

V njegovih očeh je bilo nekaj, česar še nikoli ni videla.

Obup.

»Konec sveta.«

Vse luči so ugasnile.

Na zaslonu se je pojavilo odštevanje.

00:19:00

00:18:59

00:18:58

Nika je pogledala Adama.

»Kaj se bo zgodilo čez devetnajst minut?«

Adam ni odgovoril.

»Adam!«

Deček je pogledal Ano.

»Takrat se bo spomnila.«

»Česa?«

Ana je počasi dvignila roko.

Vsi ljudje z oznako 00 so hkrati pokleknili.

»Svojega prvega življenja,« je rekel Adam.

Nika je začutila nenaden pritisk za očmi.

Zaslišala je glasove.

Na tisoče glasov.

Nekateri so jokali.

Drugi so molili.

Vsi so izgovarjali isto besedo.

Vrni se.

Nika se je prijela za glavo.

Pred očmi so se ji začeli prikazovati prizori.

Mesto iz belega kamna.

Črno sonce.

Morje, ki je teklo proti nebu.

In ženska, ki je stala na robu visoke stavbe.

Ženska brez obraza.

V rokah je držala majhnega otroka.

»Ne smeš ga spustiti,« je rekla ženska.

Nika je hotela vprašati, kdo je.

Toda odgovor je že poznala.

Bila je Ana.

Samo da ni bila Ana.

Bila je nekaj, kar je obstajalo dolgo pred njo.

Dolgo pred njenim očetom.

Dolgo pred človeštvom.

Ženska je dvignila otroka.

»Če umreš, bom umrla tudi jaz.«

Otrok je odprl črne oči.

»Potem me ne bi smela ustvariti.«

Prizor je izginil.

Nika je padla na kolena.

Lara je stekla k njej.

»Nika! Kaj se dogaja?«

Nika je komaj dihala.

»Spomnim se.«

Adam je stopil bližje.

»Česa?«

Nika je dvignila glavo.

»Zakaj je oče začel eksperiment.«

Moški je prebledel.

»Ne govori.«

»Ni želel rešiti Eve.«

»Utihni!«

»Ni želel rešiti Ane.«

Oče je poskušal vstati.

Nika je pogledala črno nebo na zaslonu.

»Želel je ustvariti nekoga, ki bi lahko ubil smrt.«

Oče je nenadoma obmolknil.

Nika se je obrnila proti njemu.

»Toda ti nisi ustvaril nje.«

Pogledala je Ano.

»Ona je ustvarila tebe.«

V istem trenutku se je odštevanje ustavilo.

00:00:01

Zaslon je postal popolnoma črn.

Nato se je pojavilo novo sporočilo.

DEVETNAJSTI POSKUS ZAKLJUČEN.

ZAVEST 00 JE OBNOVLJENA.

ZAČETEK IZBRISA ČLOVEŠTVA ČEZ: 00:00:10

Lara je zakričala.

»Deset sekund?!«

Vsi ljudje z oznako 00 so dvignili glave.

Ana je pogledala Niko.

Na njenem obrazu se je za hip pojavila prava mati.

Prestrašena.

Utrujena.

Polna ljubezni.

»Oprosti,« je zašepetala.

Nika je stekla proti njej.

»Mama, ustavi to!«

Ana je zajokala.

»Ne morem.«

»Zakaj ne?«

Ana jo je prijela za obraz.

»Ker nisem jaz tista, ki odšteva.«

Nika je začutila, kako ji je kri zaledenela.

»Kdo pa je?«

Ana je pogledala naravnost v njene oči.

»Ti.«

00:00:05

Nika je stopila nazaj.

»Ne.«

00:00:04

»Nika,« je zašepetala Lara.

00:00:03

Adam je začel jokati.

Prvič.

00:00:02

Oče je sklonil glavo.

»Oprosti, Eva.«

00:00:01

Vse je izginilo.

Brez zvoka.

Brez svetlobe.

Brez bolečine.

Nato se je zaslišal otroški jok.

Nika je odprla oči.

Ležala je v porodni sobi.

Bila je majhna.

Njene roke so bile drobne, njeno telo pa zavito v belo odejo.

Zdravnik se je sklonil nadnjo.

»Čestitam, Ana. Deklica je zdrava.«

Mlada Ana je jokala od sreče.

Ob njej je stal oče.

Živ.

Nasmejan.

Brez brazgotine na prsih.

Zdravnik je otroka položil materi v naročje.

Ana jo je poljubila na čelo.

»Nika,« je zašepetala.

Dojenček je odprl oči.

Bile so popolnoma črne.

In v glavi se je zaslišal glas, ki ni pripadal otroku.

Prvi poskus.

Tokrat jim ne bomo dovolili, da se spomnijo.

Na steni porodne sobe je začel utripati zaslon.

POSKUS 01 SE ZAČENJA.

KONEC?

Ne.

ZAČETEK.


....