KATTIE DONN
*i*Draga K!
Najbrž ti je že jasno, da je šlo vse narobe, kajne? Sploh ne vem, kaj naj še storimo. Kako naj se bojujemo naprej, če smo ostali brez Kralja? Ne išči nas več tam, kjer smo bili prej, ne boš nas našla. Morda pride kdo pote, še ne vemo. Napiši pismo, in ko boš opazila obarvan pramen zraka, položi list nanj in dobili ga bomo.
Lp, KN*i*
Neverjetno. Počasi se mi bo odpeljalo zaradi tega. Iz svoje sobe se odvlečem do dnevne. Mi smo še vedno na ladji, in zaenkrat še nič ne kaže, da bomo kaj kmalu dobili pravi dom, ampak to je zdaj zadnja skrb. Erricu moram nujno pokazati pismo.
Srečam ga za mizo, vidim, da nekaj zapisuje. Pred nos mu porinem Nikino ai Kajino pismo ali pa od obeh, podpisali sta se že tako. Začudeno me pogleda, potem pa pismo vzame v roke in začne brati. "Kaj bi zdaj rada od mene?" vpraša nervozno, ko prebere pismo do konca. Zavzdihnem. "Rada bi, da mi poveš, kaj naj naredimo. Pomagati jim moramo do konca, Erric. Mar si pozabil, kaj so naredili za nas med vojno z Blackmanom?" "Nisem, ne. A to še ne pomeni, da sem vsemogočen. Nimam pojma, kaj naj naredimo ali pa kaj bi sploh lahko naredili. Sophie se v kleti zelo ukvarja s tem, pojdi vprašat njo!" Jasno je, da se o tem zdaj ne misli več pogovarjati. Super. Ker mi pač ne ostane nič drugega, grem dol v klet. Nekaj moramo storiti, prekleto! Ne bom se ustavila, dokler ne bo vse v redu, kar bo najbrž kar trajalo. Nimam pojma, kam so šli. To me najbolj razjeda. Nenadoma zagledam rahlo modro obarvan piš vetra. Resno? Na listek na hitro napišem *i* Nekaj se bomo že domislili *i* in dam listek na veter. Ugotovim, da sem se pozabila podpisati. Saj je vseeno.
NIKA VIDMAR
Rada sem tukaj. Prečudovit kraj je, predvsem ponoči. Sem sem prijezdila s svojim črnim konjem Archerjem, teka naokoli po travniku in je sočno zeleno travo, medtem ko jaz zaljubljeno strmim v luno. Prečudovita je. Ja, po novem ima vsak svojega konja, zmaje smo bili prisiljeni pustiti v njihovi jami, kjer bodo varni. Za vsak slučaj smo jih odpeli, da bodo imeli možnost pobegniti, če bi jih kdo našel. Naj malo povem, kam smo prišli:
Predvčerajšnjim smo prijezdili v neko kavbojsko vas, kjer nas niso najbolj sprejeli, nekdo pa nam je pokazal neko jamo in nastanili smo se tam. Urban in Peter sta se včeraj šla menit z nekim hotelom v neki vasi na oddaljeni gori, kjer je celo leto zima in mraz. Če to ne bo užgalo, si bomo morali zgraditi svoje igluje. Z našo čarovnijo bo to lahko. Uležem se na travo. Za nekaj časa imam dovolj vsega, res dovolj. Piš vetra prinese listek, na katerem je Kattieino sporočilo. Piše, da se bodo že nekaj domislili. Srečni smo lahko, da nam pomagajo. Fotografiram luno, razvijem sliko, jo dam v kuverto in na njo napišem sporočilo. Bo že.
*****************************************************************************************************************************************
Hej, ta del je zelo kratek, sori. Naslednji bo najbrž daljši. Lajkite in komentirajte, če vam je všeč! Hvala vsem, ki berete mojo zgodbo!