KAJA ADAMS
"Kaja! Kaja, zbudi se! Takoj moramo stran!!!" kriči name Vita. Včeraj sem bila tako utrujena, da sem šla spat kar v oblekah. "A gori voda?" zarenčim in pogledam skozi okno. Zunaj je še noč. Pogledam na uro. Petnajst minut čez dve zjutraj. "Napadli so nas! Bombniki! Angeli moramo takoj gor, vi pa se poberite! Če vas ujemajo, bo hudo!" kriči še naprej. Ko se zavem, kaj govori, skočim iz postelje in rečem: "Ok, ti pojdi tja, kamor moraš, in se dobimo, ko bo norije konec. Ampak Lessie gre z mano!" Lessie je moja mlajša sestra, stara je sedem let. "Ne more! Vsi Angeli morajo..." mi oporeka Vita a jo jaz preglasim: "PRAV, POTEM PA JO VZEMI IN GLEJ, DA SE JI NIČ NE BO ZGODILO, JAZ GREM PA PO JAKA!" zatulim in obe stečeva iz sobe. Slišim letala, ki letajo po zraku ko nora. "ADAMSOVA, VI GRESTE NA ZMAJE! ZBEŽATI MORAMO!" zavpije Stella, ko bežimo ven iz stavbe. "JAKA? KJE SI?!" tulim čez hišo. "Kaja!" zacvili Lessie in me objame. "Poslušaj Lessie, z Vito moraš, jaz pa moram najti Jaka," hitim. "Srečno!" ji zavpijem, ko steče za Vito. Jaz pa se obrnem in postane mi jasno, kje je Jaka. Stečem do obrambne sobe in ga naderem: "PA KAJ DELAŠ?! BOMBE BODO VSAK ČAS PRISTALE NA ŠTABU!" in ga potegnem za roko za sabo. Slišim žvižganje, kar pomeni samo eno. BUM!!!! Za nama se usuje strop. Bomba je najbrž padla čisto blizu. "KJE SO OSTALI?!" zatuli Jaka. "NIMAM POJMA!" zakričim nazaj. O, da so se le vsi rešili... Spet žvižganje, zdaj sva že zunaj štaba in tečeva za drugimi. Če prideva do Zmajske jame, sva varna. "Kako so sploh prišli sem?!" zavpije Jaka, "kolikor jaz vem, zlobneži ne morejo sem!" "Morda so pa našli pot notri," zavijem z očmi in ližuje. Ker se je zatresla zemlja, naju je odneslo naprej in zdaj leživa na tleh, okoli naju pa samo dim. "JAKA!" zavpijem, medtem ko se mi solzijo oči in kašljam, "JAKA, KJE SI?!" nenadoma me nekdo prime za majico na hrbtu, jaz pa nimam več moči da bi se uprla in nenadoma se vse stemni.
"A bo z njo vse v redu?"
"Ja, v redu bo, samo mao je utrujena.
"Kaj pa Jaka?"
"Ko jo je zvlekel ven iz dima, se je skoraj zadušil. Z njim bo težje. "
Počasi odprem oči. Vidim bel strop, vidim, da sem pokrita z odejo, in da ležim v postelji. "Kaja!" nekdo zakriči in se mi vrže okoli vratu, "živa si!" "Daj Lessie, pusti jo dihat," se zasmeji nekdo za njo. Vid se mi počasi ostri in vidim, da je Nika. "Nika! Je vsem uspelo?! So vi živi?!" hitim z vprašanji. Žalostno zmaje z glavo. Oh ne, prosim ne... "Vita je v redu, večina tvojih prijateljev pa tudi..." Večina? Kaj to pomeni?! "Večina? Torej je s kom kaj narobe?" vprašam. Nika nadaljuje: "Ja, Kaja, večina... Hope jo je hudo skupila, skoraj je izkrvavela... nismo sigurni, če ji bo uspelo..." Hope! Hope! Lessie odide ven iz sobe. Po licih mi spolzijo solze. "Kaj pa Jaka?" vprašam s tresočim glasom. "Kaj pa on?" "Tudi zanj še nismo sigurni, zaenkrat sta oba še živa..." Zaenkrat. Nova beseda, ki je na seznamu besed, ki jih sovražim. Nika zavzdihne in s tresočim glasom reče: "Nekaj je pa gotovo... Stella... Stella je umrla."
********************************************************************************************************************
Evo, malo bolj akcijski del. Upam, da vam je všeč!
Lp in ostanite zdravi, Kattie