Povlekel sem za tiste majhne bilke pod oknom, ter pristal na njih.
“Zmagal!” prekrižal sem roke ter dodal; “Že spet.”
Iz tretjega nastropja je bilo videti le Akhilovo glavo. Preden bi lahko rekel “Pridi Zlatolaska”, se je Akhil po ledenem toboganu spustil k meni.
“Resno? Skočil si skozi okno?” Razočarano je zmajal z glavo. “Vendar moram priznati, tri nadstropja!” Zažvižgal je.
“Res je. Pridi Toboganček, preden nama tarča uide.” Zarežal sem se ter ga povlekel za seboj.
Če ulic ne bi poznal, bi izgledale strašljivo. Na srečo so vzdušje polepševale gredice rož, brezdomec Marjan in njegova mačka Marjana.Pomahala sva jima, ko sva stekla mimo, ter naredila oster ovinek pri znaku, za najbližji McDoodels.
“Tam!” Svetloba je bila zdaj veliko jasnejša, izgledala je skoraj kot postava, metulj? Postulj?
“Ustavi se gospa Postulj!” Začel sem bežati za nenavadno pojavo. Na moje presenečenje, se je dejansko ustavila, zato sem se (namerno) zaletel v njo.
“Oh, obožejem ko mi ljudje rečejo gospa! Ali me res poznaš? Da veš, ni mi tako ime!” Neznanka je bila nenaravno lepa. Njene oči so bile kalejdoskop barv, spreminjajoč od zelene, do neonsko modre. Lasje so ji segali do ramen, prepleteni so bili z kitami, obeski in barvnimi prameni.
“Ugh, ne bulji, ne veš da je nespoštljivo?” Astetično privlačna je bila, čeprav je imela nekaj nenavadnih lastnosti. Za začetek, njen obraz je bil slika vzorcev, ki so spominjali na metuljeva krila. Njena koža je z njenimi očmi rahlo spreminjala bravo in vonj je imela po travniku.
“Lepo dišiš.” Roko sem si pokril preko ust. “Agh! Mislim… Kdo si?”
Zbal sem se, ko je svetloba okoli nje začela žareti močneje, na hrbtu so se ji pojavila krila, njeni vzorci pa so začeli žareti.Bralec, če se kdaj začneš spremijnati v metulja, nemudoma obišči zdravnika. V primeru, da je že prepozno, pojdi k veterinarju.
“Jaz sem Lepidora! Boginja, metuljev, lepote in ljubezni!” Dramatično je zamahnila z roko, da je svetloba izginila. “Ostali me kličejo Le.”
Akhil je končno prišel do besed, njemu v sramoto je lahko le zacvilil; “Ostali?”
“Aha! Ostali bogovi, ujeti že tisočletja v starodavni grobnici, vdirajo na svobodo. Jaz, Lepidora, sem se uspela rešiti!” Govorila je tako glasno, da se je še celo stari Marjan obrnil, čeprav je bil devetdeset procentno gluh.
“Torej,… Ekm. Zato potrebujemo vajino pomoč. Vidita, nimata veliko izbire. Ko nas osvobodita, bomo lahko dalje vladali temu svetu!”
“Em, oprosti Le, je uredu če te tako kličem?” Njen nepremičen pogled sem vzel kot ja. “Zakaj naj bi ti pomagala? Ne moreš naju prisiliti. Če nama boš grozila s smrtjo, se lahko strinjava in mrtva ti ne bova v pomoč!”
Boginja je bila tako nepredviljiva, da me njeno krohotanje ni presenetilo.
“Fant, obstajo hujše stvari od smrti. In, kaj sta nameravala storiti s svojim življenjem? Nihče vaju ne bi sprejel, zaradi vajinih, eh… Drugačnosti. Kaj pravita? Ali imamo dogovor?” Oči so se ji spremenile v ledeno zlato, njen pogled me je strašil. Imela je prav, še v domu za nespadajoče, nisva spadala.
“Zmenjeno.”



Novi del! Upam da ste uživali v branju. Lep vikend!

mogočepsateljica