sedela sva. Čisto sama. Le jaz in ti. V sobi 204.Ko naenkrat nekdo pozvoni. Vstaneš in odpreš. Tisti čas sem sedela na kavču. Ko odpreš, in se vrneš h meni prekrivaš svoj obraz. Opazujem jo in začudeno gledam, ko karnaenkrat odkirje obraz in vidim strah. Spremenila se je v pošast. Demona. Obraz rdeč, z velikimi očmi in krvavimi zobmi. Ko že mislim, da sanjam se zgodi, nekaj kar nisem pričakoval. Ugriznila me je. Najboljša prijateljica. Ugriznila in izginila. Izpuhtela kot plin.

Zbudim se v temni, rdeči sobi z veliko krvavimi slikami. Na slikah so bili božji in demonski otroci. Gledam jih dokler nekdo nepride v sobo. Želala sem se skrit, a ugotovila sem da sem priklenjena z verigo na stol. Vrata so se počasi odpirala. A človeške postave nikjer. Čez okno je prihajala rumenkasta svetloba polne lune. Kot vsanjah. V trenutku je bil nekdo zamano. Nisem se obrnila. Strah me je preplavil in pomislila sem le na eno stvar. Izgubljeno najbljšo prijateljico, ki je čez dan postala demon. Zaprla sem uči. Razmišljala in dihala. A zaslišim petje in šepetanje:"Samo jaz sem, Liza. Tvoja najboljša prijateljica. Neboj se me.". Šekar sem mižala in globoko dihala da se zbudim iz sanj. Čez čas odprem uči, ko pred seboj zagledam shrljivo senco. Telo z veliki, žarečimi učmi. Saj bi zakričala, a imela sem občutek, da nisva bila le jaz in demon v sobi. Obrnila sem se, ko zagledam lutko. Bila je punčka z balonom. Sedela je v temnem kotu. Probala sem si jo ogledat, a kaj ko sem bila priklenjena. Obrnem se in pogledam svoje roke. Začele so krvaveti. A zakaj? Spet zaslišim zvok:"Krvaviš in hmalu boš ena od nas. Demonka brez duše, srca in krvi. Če želiš biti človek glej lutko 5 minut brez da se ustrašiš. Če ti uspe ti povem nadaljna navodila". Nisem želala postati demon.

Gledala sem lutko, a kaj ko jo ni bilo več. Bila je v drugem kotu. čudno. gledala sem jo 5 minut in bilo me je grozno strah