*i*Chase*i*
Z Roso ni bilo težko patruljirati. Ni te silila k pogovoru, ni blebetala o svojih fantih, ali kaj podobnega, kar je počela večina deklet. A jaz sem imel drugo težavo. Težko je patruljirati na najbolj nevarni meji, če zraven tebe stoji tvoja ljubezen in te resno, ocenjujoče opazuje. Že nekaj časa sem bil zaljubljen v Roso. Vse od takrat, ko me je rešila pred tistim nesramnim kitajskim zmajem, ki je bruhal vrelo vodo. Takrat sem jo prvič videl v boju in bila je osupljiva. Način, kako je zamahovala z mečem in kako je naredila premet čez glavo jeznega Kitajca, je bil res osupljiv. A Rosa ni nikoli pokazala nobenih čustev do mene. No, saj ni kazala *i*nobenih*i* čustev, razen odločnosti, samozavesti in bojevitosti. Zato je bila vodja. No, skoraj.
Nenadoma se je zaslišal pok, nekje iz gozda in iz tistega dela so ptice razdraženo in prestrašeno odledtele stran.
»Gozdna eksplozija?« Bilo je neumno, da sem to vprašal na glas. Rosa me je razdraženo pogledala.
»Ne vem.«
»Morala bi preveriti.«
Namesto odgovora je Rosa zažvižgala. K njima je pritekel Rosin črn konj po imenu Strel. Ljubeče se je podrgnil ob rosino lice. Dekle ga je potrepljalo po hrbtu.
»Straži za naju, boš? Če se karkoli zgodi, opozori ostale.« Strel je bil edino bitje, dop katerega se je Rosa vedla skoraj ljubeče in nežno, kar ni bila ravno ljubeč-in-nežen tip človeka.
»In ne umri,« sem dodal. Konj me je pogledal in počutil sem se kot popoln bedak. Rosa je prijela za nož, ki ga je nosila za pasom. Vedno je uporabljala meč, nož je imela le za nujne primere. Še nikoli je nisem videl v boju z nožem. In niti nisem je *i*hotel*i* videti takšne.
»Pridi.«
Prijel sem za ročaj svojega meča in sledil Rosi v gozd. Zdelo se mi je temno in neprepoznavno, čeprav sem gozd poznal do obisti. Vsi smo ga. Tudi Rosa se je zdela nekam živčno. Nendoma se je nekaj v praproti premaknilo. Z Roso sva se kot v duetu obrnila proti izboru zvoka. Iz praproti je pokukala bela podlasica in zacvilila, kot bi skušala kaj povedati. Rosa je očitno dojela, kaj hoče.
»Hoče pomoč.« Še vedno se nisem navadil, da je Rosa pred nedavnim odkrila svoj dar za govorjenje z živalmi.
»Odpelji me tja,« je rekla podlasici. Bela stvarca je še nekaj zacvilila.
»Čudna stvarca,« sem pripomnil. Rosa mi je namenila leden pogled.
»Ta ''stvar'' ima tudi ime, Chase. Ime ji je Belka.« Rosa je začela slediti podlasici in nisem imel druge izbire, kot da jima sledim. Skoraj sem se zaletel vanjo. Ustavila se je tako sunkovito, da sem to komaj dojel. Pogledal sem, zakaj je Rosa tako gledala. Na tleh pred njo je ležalo dekle, nezavestno, ne mrtvo, a hudo ranjeno.
*i*Charlie*i*
Vse, česar sem se spomnil, je bil njen obraz. Pozabil sem njeno ime. Spomnil sem se, kako me je moški ujel, kako sem kradel jabolka. Spomnil sem se, kako sva se s tem dekletom nekoč ponoči dobila na strehi in gledala zvezde. Spomnil sem se njene bele podlasice, s katero je lahko govorila, a je jaz nisem mogel razumeti. Nekako sem vedel, da je bila moja prijeteljica. Imela je tako lepe oči. Bile so temno rjave. Njeni lasje so bili kostanjevi in skodrani. Spomnil sem se njenih ljubkih pegic in precej zagorele polti. Vedno, kadar sem se spomnil nekega dogodka, sem jo slišal, kako je izgovorila moje ime, a nisem slišal sebe, ko sem izgovoril njenega. Vedno po tem se je nasmehnila. Ničesar pred njo se nisem spomnil. No, razen tistega moškega, ki me je ujel na jablani in mi na glavo nataknil vrečo. Grd spomin. Pozabilč sem od vseh imena. Spomnil sem se tudi drugih fantov, a nisem vedel, kako jim je bilo ime. Poskušal sem se spomniti njenega imena. Vsaj začetnice. Morda P…. ali L? Nisem vedel, pozabil sem.
Sedel sem v temni kleti. Roke sem imel zvezane. V šibki svetlobi sem videl obraze še vsaj desetih fantov, s katerimi sem preživel ves ta čas tukaj. Bili smo samo fantje. Mogoče so bila dekleta tudi nekje, mogoče je bila *i*ona*i* tam. Nisem vedel. Nihče ni.
Spomnil sem se vsaj, da mi je ime Charles. Drugim sem pustil, da so me klicali Charlie, kar je bilo povsem v redu, saj me je tako klicala tudi *i*ona*i*. Ko sem prišel sem, sem fante spraševal, kje smo. Niso vedeli. Zdaj sem bil tu že zelo dolgo in še vedno nisem vedel. V tej ječi smo preživeli večino časa. Tudi urili so nas. Mečevanja, sabljanja, metanja nožev, a predvsem poslušnosti. Tega z ostalimi fanti nismo odobravali. A vsakič, ko se je kdo uprl, so ga ubili. Preprosto je izginil, z drugimi smo ugibali, da je umrl. Na začetku nas je bilo več kot dvajset. Zdaj nas je ostalo le še deset. Spraševal sem se, kdaj bom na vrsti jaz. Spraševal sem se, kaj se je zgodilo z *i*njo*i*. Sedi zdaj v veliki ječi, brez spomina name, tako kot jaz? Nisem vedel. Me je morda iskala? Ali celo pozabila? Nisem vedel. A Obljubil sem si, da nas bom spravil ven in jo poiskal. Kmalu. Bil sem prepričan.
Z Roso ni bilo težko patruljirati. Ni te silila k pogovoru, ni blebetala o svojih fantih, ali kaj podobnega, kar je počela večina deklet. A jaz sem imel drugo težavo. Težko je patruljirati na najbolj nevarni meji, če zraven tebe stoji tvoja ljubezen in te resno, ocenjujoče opazuje. Že nekaj časa sem bil zaljubljen v Roso. Vse od takrat, ko me je rešila pred tistim nesramnim kitajskim zmajem, ki je bruhal vrelo vodo. Takrat sem jo prvič videl v boju in bila je osupljiva. Način, kako je zamahovala z mečem in kako je naredila premet čez glavo jeznega Kitajca, je bil res osupljiv. A Rosa ni nikoli pokazala nobenih čustev do mene. No, saj ni kazala *i*nobenih*i* čustev, razen odločnosti, samozavesti in bojevitosti. Zato je bila vodja. No, skoraj.
Nenadoma se je zaslišal pok, nekje iz gozda in iz tistega dela so ptice razdraženo in prestrašeno odledtele stran.
»Gozdna eksplozija?« Bilo je neumno, da sem to vprašal na glas. Rosa me je razdraženo pogledala.
»Ne vem.«
»Morala bi preveriti.«
Namesto odgovora je Rosa zažvižgala. K njima je pritekel Rosin črn konj po imenu Strel. Ljubeče se je podrgnil ob rosino lice. Dekle ga je potrepljalo po hrbtu.
»Straži za naju, boš? Če se karkoli zgodi, opozori ostale.« Strel je bil edino bitje, dop katerega se je Rosa vedla skoraj ljubeče in nežno, kar ni bila ravno ljubeč-in-nežen tip človeka.
»In ne umri,« sem dodal. Konj me je pogledal in počutil sem se kot popoln bedak. Rosa je prijela za nož, ki ga je nosila za pasom. Vedno je uporabljala meč, nož je imela le za nujne primere. Še nikoli je nisem videl v boju z nožem. In niti nisem je *i*hotel*i* videti takšne.
»Pridi.«
Prijel sem za ročaj svojega meča in sledil Rosi v gozd. Zdelo se mi je temno in neprepoznavno, čeprav sem gozd poznal do obisti. Vsi smo ga. Tudi Rosa se je zdela nekam živčno. Nendoma se je nekaj v praproti premaknilo. Z Roso sva se kot v duetu obrnila proti izboru zvoka. Iz praproti je pokukala bela podlasica in zacvilila, kot bi skušala kaj povedati. Rosa je očitno dojela, kaj hoče.
»Hoče pomoč.« Še vedno se nisem navadil, da je Rosa pred nedavnim odkrila svoj dar za govorjenje z živalmi.
»Odpelji me tja,« je rekla podlasici. Bela stvarca je še nekaj zacvilila.
»Čudna stvarca,« sem pripomnil. Rosa mi je namenila leden pogled.
»Ta ''stvar'' ima tudi ime, Chase. Ime ji je Belka.« Rosa je začela slediti podlasici in nisem imel druge izbire, kot da jima sledim. Skoraj sem se zaletel vanjo. Ustavila se je tako sunkovito, da sem to komaj dojel. Pogledal sem, zakaj je Rosa tako gledala. Na tleh pred njo je ležalo dekle, nezavestno, ne mrtvo, a hudo ranjeno.
*i*Charlie*i*
Vse, česar sem se spomnil, je bil njen obraz. Pozabil sem njeno ime. Spomnil sem se, kako me je moški ujel, kako sem kradel jabolka. Spomnil sem se, kako sva se s tem dekletom nekoč ponoči dobila na strehi in gledala zvezde. Spomnil sem se njene bele podlasice, s katero je lahko govorila, a je jaz nisem mogel razumeti. Nekako sem vedel, da je bila moja prijeteljica. Imela je tako lepe oči. Bile so temno rjave. Njeni lasje so bili kostanjevi in skodrani. Spomnil sem se njenih ljubkih pegic in precej zagorele polti. Vedno, kadar sem se spomnil nekega dogodka, sem jo slišal, kako je izgovorila moje ime, a nisem slišal sebe, ko sem izgovoril njenega. Vedno po tem se je nasmehnila. Ničesar pred njo se nisem spomnil. No, razen tistega moškega, ki me je ujel na jablani in mi na glavo nataknil vrečo. Grd spomin. Pozabilč sem od vseh imena. Spomnil sem se tudi drugih fantov, a nisem vedel, kako jim je bilo ime. Poskušal sem se spomniti njenega imena. Vsaj začetnice. Morda P…. ali L? Nisem vedel, pozabil sem.
Sedel sem v temni kleti. Roke sem imel zvezane. V šibki svetlobi sem videl obraze še vsaj desetih fantov, s katerimi sem preživel ves ta čas tukaj. Bili smo samo fantje. Mogoče so bila dekleta tudi nekje, mogoče je bila *i*ona*i* tam. Nisem vedel. Nihče ni.
Spomnil sem se vsaj, da mi je ime Charles. Drugim sem pustil, da so me klicali Charlie, kar je bilo povsem v redu, saj me je tako klicala tudi *i*ona*i*. Ko sem prišel sem, sem fante spraševal, kje smo. Niso vedeli. Zdaj sem bil tu že zelo dolgo in še vedno nisem vedel. V tej ječi smo preživeli večino časa. Tudi urili so nas. Mečevanja, sabljanja, metanja nožev, a predvsem poslušnosti. Tega z ostalimi fanti nismo odobravali. A vsakič, ko se je kdo uprl, so ga ubili. Preprosto je izginil, z drugimi smo ugibali, da je umrl. Na začetku nas je bilo več kot dvajset. Zdaj nas je ostalo le še deset. Spraševal sem se, kdaj bom na vrsti jaz. Spraševal sem se, kaj se je zgodilo z *i*njo*i*. Sedi zdaj v veliki ječi, brez spomina name, tako kot jaz? Nisem vedel. Me je morda iskala? Ali celo pozabila? Nisem vedel. A Obljubil sem si, da nas bom spravil ven in jo poiskal. Kmalu. Bil sem prepričan.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Všeč mi je.:heart::heart::heart:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Tudi meni.
1
Moj odgovor:
Svetloba3714
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Energija
Ojla,
upam, da mi boste lahko pomagali.
Že nekaj časa se mi dogaja, da se počutim brez energije in ne vem, kaj naj naredim. Kot, da energije ne dobim, ampak želodec pa imam poln. To je kar težko opisati, na primer težje prehodim dolge poti, se mi kar vleče. Čudno mi je tudi to, da hitro postanem lačna (npr. 3 ure po obroku), ampak v sebi še zmeraj čutim, kot da še imam hrano v sebi (od prej).
Hvala za pomoč <33
upam, da mi boste lahko pomagali.
Že nekaj časa se mi dogaja, da se počutim brez energije in ne vem, kaj naj naredim. Kot, da energije ne dobim, ampak želodec pa imam poln. To je kar težko opisati, na primer težje prehodim dolge poti, se mi kar vleče. Čudno mi je tudi to, da hitro postanem lačna (npr. 3 ure po obroku), ampak v sebi še zmeraj čutim, kot da še imam hrano v sebi (od prej).
Hvala za pomoč <33
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.