*i*Soraya*i*

Vrtelo se mi je. Čutila sem nekaj mehkega pod svoje glavo. Ležim na oblakih? Sem mrtva? Ne, prepričana sem, da ne bi šla v nebesa, temveč v pekel. Torej nisem bila mrtva. Kako lepo. Poskušala sem dvigniti, dlavo, a sem omahnila nazaj na posteljo. Zaslišala sem dekliški glas.
»Ne naprezaj se. Ravnokar te je v glavo zadela eksplozija.«
V glavo so mi udarili spomini. Charlie. Čudni temni fant in njegova kobila. Pobeg. Eksplozija. Nato sem pomislila. Belka. Z roko sem sunkovito začela brskati po postelji, da bi jo našla.
»Pomiri se,« mi je ukazal drugi dekliški glas. »Belka je tu.«
Začitila sem njeno telo in dlako, ko se mi je privila na prsi. Natoo sem se spomnila odpredi oči. Ležala sem v sobi v leseni hiški, ki ni bila videti prav velika. Zraven mene je stalo dekle s skuštranimi blond lasmi in zelenimi očmi. Ko je zaslišala drugi dekliški glas se je hitro obrnila.
»Oh, Rosa, nisem te videla.« Umaknila se je. Videla sem drugo dekle, ki se mi je približalo. Imela je črne rahlo skodrane do ramen dolge lase in temno vijolične oči. Že en sam pogled nanjo mi je dal vedeti, da je bila vodja.
»Se lahko premikaš?« je vprašala. Drugo dekle je izginilo skozi vrata in prikazal se je svetlolas fant, ki je bil malo višji od Rose.
»No, ja. Malo.« Dvigniti se nisem poskušala, ker me je bolele glava. »Kje sem?«
»Chase, naju lahko prosim pustiš sami?« To je bil bilj ukaz kot prošnja. Chase se je namrščil. Obrnil se je in hotel skozi vrata, a se je spotaknil in padel iz sobe. Ko se je pobral je zaprl vrata in z Roso sva ostali sami. Nenadoma se mi je njen obraz zazdel nenavadno znan. Kot, da sem jo nekje že videla.
»Prihajaš iz sirotišnice.« To ni bilo vprašanje. »Tudi jaz sem bila tam. Samo kakšen mesec. Nekajkrat smo se ti, tvoj prijatelj in jaz na hodniku srečali, ko smo hoteli na streho. Stepli smo se.«
Spomnila sem se tega. »Kaj se je zgodilo? Ti je uspelo pobegniti?«
Rosa je bila nekaj časa tiho, nato pa je pregovorila. »Odpeljali so me, a sem jim v mestu pobegnila iz kombija. Potem sem našla tabor. Kjer si zdaj ti.«
»Si vodja?«
»Nekako. Le oblasti imajo pač nadmoč nad taborom, a to skoraj ničesar ne spremeni.« Opazila sem, da se je poigravala s srebrnimi majhnimi ogrliccami, ki jih je nosila okrog vratu. Bile so štiri. Prva se ji je čisto oprijemala okoli vratu, ostale pa so bile vsaka večja. Največja je imela obesek z enim luninim krajcem v keterem je bila zvezda. Obesek je bil narejen iz vijoličastega kristala in obrobljen s srebrom. Ko je Rosa opazila, kaj gledam, je rekla: »To je le ogrlica. Predstavlja moje moči. Zvezde. Samo zanima me. Kaj je tvoja moč Soraya?«
»Hej, čakaj malo. Kako veš moje ime?«
»Belka je povedala.« Rosa je pokazala na mojo podlasico.
»Saj res, pozabila sem, da Belka lahko govori,« sem rekla.
»Ne, Belka *i*ne more*i* govoriti. Le *i*ti*i* jo razumeš. In tisti, ki razumejo živeli,« me je popravila.
»Oh… Zato je torej Charlie ni nikoli razumel.« Srce se mi je sesedlo, ko sem izgovorila njegovo ime.
»Saj res. Kje pa je on? Je ostal v sirotišnici?« je vprašala Rosa. Molčala sem. Res nisem želela govoriti o tem, a morda je Rosa vedela, kam bi ga lahko odpeljali.
»Izginil je. Točno eno leto nazaj.« Dvignila sem se in rahlo se mi je zavrtelo. Tega Rosi nisem pokazala, vstala sem. Omotica je počasi izginjala. »Mogoče veš kje bi bil lahko?«
»Upam, da ne, kjer mislim.« Rosa je spustila svoje ogrlice, ki ji jih je končno uspelo odvozlati. Njen pogled mi je dal vedeti, naj ne sprašujem več.


*i*Rosa*i*

Sovražila sem zvezdne duhove. Sovražila sem jih že odkar so se nekege jesenskega večera prikazali pred mano, ko sem hodila domov. No, samo en duh se prikazal. Hodila sem domov. Bilo je ura tam okrog šest zvečer in bila je že tema. Stara sem bila enajst let, vračala sem se s treninga. Nenadoma sem zagledala postavo, ki je žarela v beli svetlobi. Bila je deklica, morda nekaj let mlajša od mene. A njen obraz mi je dal vedeti, da je bila zagotovo veliko starejša od mene. Ali pa vsaj izkušnjejša. Bila sem prestrašena. Kdo ne bi bil? Duh, ki se pojavi na cest? Jap, taka deklica, kakršna sem bila takrat jaz, se je ustrašila. Celo zbežati sem hotela, a nisem mogla premakniti nog. Počasi se mi je približala. Potem je spregovorila z mirnim, odraslim glasom.
»Rosa Daime.«
Bila sem izgubljena. Začelo se mi je vrteti v trenutku, ko sem zaslišala njen glas. Okrog mene ni bilo več moje domače ulice. Stala sem drugje. Ulice so bile drugačne, stavbe soo oddajale čudno avro zlobe.
»K-kaj s-si ti?« sem vprašala. Na tleh se je zasvetlikal nož. Pobrala sem ga in ga namerila v dekle. »P-pojdi stran. P-pusti me primiru.«
Dekle se je žalostno nasmehnilo. Nenadoma se je spremenilo. Namesto mladega dekleta je tam stala ženska, najlepša ženska, kar sem jih kdaj videla. »Ne moreš se me dotakniti.« Približala se mi je in potisnila roko skozi noje prsi. Vse, kar sem začutila, je bil neprijeten hlad. Naredila sem korak nazaj in zakričala.
»Najdi svojo pot. Poišči svojega brata. Poišči tabor in ga spremeni. Usojeno je, da spremeniš svet. Ga rešiš… Ali uničiš.« Izginila je. Ostal sem sma sredi ulic. Klicala sem na pomoč, a me nihče ni slišal. Vsi ljudje so hodili mimo, kot me ne bi bilo tam. Sesedla sem se na tla in jokala. Našli so me neki ljudje in tiste sirotišnice in me odpeljali tja.
Dva meseca kasneje, že ko je bila zima, sem pobegnila in našla svojega brata Mathewa. Odpeljal me je v tabor. Dve leti kasneje ga je ubila trenutna kraljica vil, takrat še bojevnica. Bila je vojna, a vile so nas napadle, ker so mislile, da smo njihovi sovražniki. A morilka mojega brata je vedela. Vedela je, da nismo bili njihovi sovražiniki. A ga je vseeno ubila.