Of daisies and war
7
Toplo majsko sonce in visoka trava sta nežno božala njeno kožo. Imela je zaprte oči in poslušala je kako se je veter poigraval z listjem v drevesih. Zrak je bil prijeten, dišalo je po cvetju in bilo je toplo, a ne preveč. Njena bronasto obarvana koža se je bleščala v soncu. Nad njo je bilo nebo skoraj brez oblakov, kdaj pa kdaj je kakšen majhen oblak leno potoval mimo, to pa je bilo to. Ležala je v travi, brez skrbi, in se s prsti nežno dotikala bližnje marjetice. Marjetice so ji bile vedno pri srcu. Bile so tako nežne in nedolžne. Usedla se je in se pritegnila. Že dolgo je ležala na travniku. Zdelo se ji je, da je za kratek trenutek celo malo zaspala, a ni bila prepričana. Ozrla se je proti gradu v daljavi; mogočni stolpi so se dvigovali nad majhnimi hiškami v mestu. Zraven polja je stala majhna kmetija; hiša, hlev in kokošnjak. Družina, ki je tam živela je bila zelo prijazna. Velikokrat, ko je dekle prišlo ležati na travnik so ji ponudili kosilo. Ni točno vedela, če so vedeli da je princesa ali ne, ampak rada je mislila da ne vejo, in so le zelo gostoljubni. Oprla se je na roke in se malo naslonila nazaj in gledala v sinje nebo in tiste redke oblake ki so priplavali mimo. Njeni črni, valoviti lasje, ki so ji segli komaj do brade, so se bleščali v popoldanskem soncu. Nekaj las je imela spetih v majhen čop, a večina je svobodno plapolala v rahlem, prijetnem vetru. Oblečena je bila v črno tuniko in rjave hlače in za pasom je imela mošnjiček z nekaj kovanci in majhno, a ostro zlato bodalo, ki ga je prejela za deseti rojstni dan, ki je bil le nekaj mesecev nazaj. Njen oče jo je poskusil naučiti, kako bodalo pravilno uporabiti in čeprav ji v boju ni prišel zelo prav, saj se še vedno ni uspela naučiti, je bil zelo uporaben za rezanje lesa v figure. Vstala je in se še enkrat pretegnila ter se napotila v gozd. Sončni žarki so se poigravali z gostimi krošnjami in na tla metali vzorce in sence. Poskakovala je čez korenine in plesala po gozdu. Vsake toliko časa se je ustavila da bi ujela zrak in tiho poslušala prijetno petje ptic, ki so mirno sedele v visokih drevesih. Vsake toliko časa se je ustavila in opazovala svetlo zelene liste dreves in grmičev, ter jih poskusila poimenovati po izgledu listov. Po dolgem sprehodu je končno prispela do roba gozda in veselo zavzdihnila. Stala je na travniku, za katerim so se dvigali drevoredi, nad njimi mesto in nad njim mogočen grad narejen iz sivega kamna, s štirimi visokimi, okroglimi stolpi. Nasmehnila se je in odtrgala majhno marjetico, ki si jo je zataknila za uho. Nato se je sprehodila proti gozdu, počasi, skozi drevored. Sonce je počasi zahajalo in grad obarvalo v zlati, bleščeči barvi. Ko je končno prišla do konca drevoreda je splezala na zadnje drevo in še malo počivala ob pogledu na zahajajoče sonce. Ni se ji še ljubilo domov. Preden je splezala na drevo, je odtrgala suho travno bilko in jo zdaj leno grizla. Noge so ji visele z drevesa in vsake toliko časa je z njimi malo pomigala. Ko je sonce že skoraj izginilo in je bil na vzhodu že mrak, se je končno spravila z drevesa in se sprehodila po kamniti poti do velikih, hrastovih duri, ki so peljale v mesto. Okoli mesta je bil ozek kanal, napolnjen do vrha z vodo. Čez kanal je peljal kratek lesen mostiček, ki so ga ponoči in v primeru vojne dvignili, da sovražniki niso mogli prečkati. Princesa je zaplesala čez mostiček in se smejala nad zvokom, ki so ga njene bose noge delale, ko so se dotaknile temnega, toplega zaradi vročega sonca, ki ga zdaj ni bilo več videti lesa. Na obeh straneh vrat sta stala stražarja s kratkimi meči za pasom.
»Skrajni čas, princesa.« je rekel tisti na levi in pokazal k vratom, ki so bila trenutno še odprta.
»Čez nekaj minut smo mislili že zapreti duri.« je nadaljeval tisti na desni in princeso pogledal razdraženo. Slednja se mu je le nežno nasmehnila in stopila v skozi vrata.
★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★
Okej, sej vem, dolgčas je :)
Ampak obljubim da se bo v naslednjem delu več zgodilooooo ga že pišemm
Nalsov je po angleško ker je super naslov ampak ko sem ga poskusila prevesti se je slišal grozno :')
Tako da ja, nevem zakaj to sploh objavljam, ker res ni zanimivo ampak ja
<3
April
»Skrajni čas, princesa.« je rekel tisti na levi in pokazal k vratom, ki so bila trenutno še odprta.
»Čez nekaj minut smo mislili že zapreti duri.« je nadaljeval tisti na desni in princeso pogledal razdraženo. Slednja se mu je le nežno nasmehnila in stopila v skozi vrata.
★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★
Okej, sej vem, dolgčas je :)
Ampak obljubim da se bo v naslednjem delu več zgodilooooo ga že pišemm
Nalsov je po angleško ker je super naslov ampak ko sem ga poskusila prevesti se je slišal grozno :')
Tako da ja, nevem zakaj to sploh objavljam, ker res ni zanimivo ampak ja
<3
April
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Super je!! Se že veselim nadaljevanje, in me zanima kaj se bo zgodilo!
Res zanimivo!
Lepo se imej!
:hugging::innocent::innocent::yum:
Lp, Cool Girl
Res zanimivo!
Lepo se imej!
:hugging::innocent::innocent::yum:
Lp, Cool Girl
1
Hvala!! To mi veliko pomeni!!
<3
April
<3
April
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
zelo lepo napisano, res lepo opisuješ kraj. zgodba se zdi zanimiva, me prav zanima kako se bo razpletla :) :)
0
Moj odgovor:
hiphop_girI
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Sladkorna
Hej,:grimacing:
moj prijatelj je bil zdej en teden v bolnici, ker so ugodtovili, da ima tip ena sladkorne (kar pomeni, da je nejgova trebušna slinovka propadla). Danes je prišel iz bolnice in sva šla skupaj na sprehod čito blizu njegovega doma. Potem mu je postalo slabo in si je izmeril sladkor, pa je ugotovil, da ima hipo (prenizek sladkor). Ker se mu starši niso javili na telefon je postal ful živčen in trest se je začel, pa potem sem ga poskušala umiriti, ampak ni šlo. Povedal mi je, da mora vzet tablete, ki jih ima v torbici in sem mu jih dala. Potem se mi je tudi zahvalil ker sem bila znjim, ko se mu je to zgodilo. Vse se je dobro končalo, ampak se boljim, da bo naslednič padel v nezavest. Pač on je moj res dobr prijatelj in me je strah za njega. Rekel je tudi, da če pade v nezavest in ga ne morem zbudit, kličem 112 ali mu dam enekcijo. Strah me je. Kaj naj naredim?
moj prijatelj je bil zdej en teden v bolnici, ker so ugodtovili, da ima tip ena sladkorne (kar pomeni, da je nejgova trebušna slinovka propadla). Danes je prišel iz bolnice in sva šla skupaj na sprehod čito blizu njegovega doma. Potem mu je postalo slabo in si je izmeril sladkor, pa je ugotovil, da ima hipo (prenizek sladkor). Ker se mu starši niso javili na telefon je postal ful živčen in trest se je začel, pa potem sem ga poskušala umiriti, ampak ni šlo. Povedal mi je, da mora vzet tablete, ki jih ima v torbici in sem mu jih dala. Potem se mi je tudi zahvalil ker sem bila znjim, ko se mu je to zgodilo. Vse se je dobro končalo, ampak se boljim, da bo naslednič padel v nezavest. Pač on je moj res dobr prijatelj in me je strah za njega. Rekel je tudi, da če pade v nezavest in ga ne morem zbudit, kličem 112 ali mu dam enekcijo. Strah me je. Kaj naj naredim?
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
no za psa iskreno mi Lady ni najbolj všeč, ...



Pisalnica