1. POGLAVJE

~OLIVIA~
Kje sem? Kaj se dogaja? Razgledala sem se po prostoru, ki je bil prekrit le s travo in nekaj posameznimi cvetlicami. Spominjalo me je na naš stari travnik, preden smo se preselili. Počepnila sem in nežno utrgala eno od marjetic, ki so v kupčku rastle na zelenici. Takih že dolgo nisem videla. Nekaj časa sem jo počasi vrtela v rokah, ko se je nad mano razprostrla senca. Mislila sem, da so oblaki zakrili sonce, ki ga sploh ni bilo tam, vsaj ne spomnim se da bi bilo. To teorijo sem zavrgla, ko je na moji desni rami pristal košček sena. Od kdaj oblaki spuščajo posušeno travo? Glavo sem zasukala za 180 stopinj in zagledala kopita. Močna in kosmata, oblečena v črn plašč dlake. Nad mano se je sklanjal vranje črn žrebec, prevelik, da bi iz počepa videla njegovo glavo. Slika se mi je pred očmi zameglila in v naslednjem trenutku se nisem več dotikala tal. Jezdila sem bitje, dlake mehke kot činčila in velikosti medveda, ko se postavi na zadnje šape. Veter mi je švigal med kostanjevorjavimi lasmi in mršil grivo tudi žrebcu. Prvič v svojih trinajstih letih življenja, sem se počutila svobodno. Kot, da me nič ne ustavi …

''Olivia, zbudi se! Zajtrk je na mizi!'' Konja kar naenkrat ni bilo več in z vidnim razočaranjem na obrazu sem se skobacala iz postelje, ter se med tem spotaknila ob bratov in sestrin pograd (sobo imamo namreč skupaj). Po presenetljivo kratkem hodniku sem šla mimo kopalnice in zavila po stopnicah dol. Na zadnji sem se ustavila in si ogledala naše malo kraljestvo. Na moji desni se je videla le umazano bela stena z vgrajenimi vrati, ki so vodila v sobo za goste in skladišče (oboje v enem), levo pa se je razprostirala dnevna soba, ki po mojem mnenju ni štela niti pet kvadratnih metrov. Par korakov stran od dnevne sobe je bila kuhinja-jedilnica, kjer je temnolasa ženska, z vidno zaobljenim trebuščkom rezala jabolko.

''Daj no, mami, pa tako lepe sanje sem imela'', sem ji potarnala in se usedla na malo razmajan stol.

''To ni moj problem. Izvoli, pojej zajtrk potem pa sprehodi Larisso'' je rekla z odločnim tonom ter predme postavila prepečenec in jabolko, najbrž že dneve gnilo.

''Zakaj spet jaz?! Danes je na vrsti Charlie!'' Tako hitro se ne bom dala.

''Charlie nima časa, ker se uči zgodovino. Danes je vprašan.''

''Uči se zadnji hip? Kako sploh pričakuje pozitivno oceno?'' Mama ni odgovorila. ''Potem pa Lily. Ona ima zagotovo čas''

''Ne. Saj veš kaj se je zadnjič zgodilo, ko smo Lily samo pustili, da sprehaja Larisso'' Žal res, ampak sem se morala strinjati z njo.

''Ja, ja. Skoraj jo je povozil avto''

''No, zato jo boš ti sprehodila'' Malo sem bila jezna, ker, komu se pa da ob sedmih zjutraj sprehajati psičko, ki za povrh vsega naredi tri korake, potem pa omaga. Ampak v rokavu sem imela še en plan, ki bi deloval, če mamino ostro oko ne bi opazilo da zavlačujem z zajtrkom.

''Obleci se in ven!'' mi je zavpila. Odkar se nam bo pridružil nov član družine, je mami bolj živčna, še posebej ker smo v hudi finančni stiski. Hitro sem stekla v sobo (pot v bistvu znaša le deset korakov) in na silo odprla vrata. Za pisalno mizico je sedel fant, ki je ravno končeval deveti razred. Vzela sem obleke, se hitro poslovila od brata in šla v kopalnico. Ko sem odprla vrata, je bila notri moja mala (tečna) sorodnica, Lily. Ali se sploh lahko kje oblečem!? V sobo od staršev nisem šla, saj je oči še spal, zato sem uporabila še zadnjo prosto sobo v hiši, spalnico-shrambo. Ni se mi dalo preveč urejati. Saj je le jutranji sprehod in je mala verjetnost, da srečam Jakea, najlepše bitje na svetu … Kakorkoli, nase sem navlekla trenirko in črno energetics jopico, lase spela v neposrečen čop in začela iskati Flexi. Čeprav imamo majhno hišo, ne pomeni, da se nič ne more izgubiti. Prav nasprotno, zaradi majhnega stanovanja imamo premalo prostora za shranjevanje stvari in včasih se preprosto kaj izgubi v kupu krame. Tako kot zdaj, po desetih minutah sem našla povodec v košari od Larisse (čeprav je grdo, da ji rečem krama). Našo malo rumeno-zlato lenobo, sem zapela za povodec in najina pot se je začela. Odločila sem se, da grem do Velikega bora, če Larissa ne bo prej obupala in zaspala. Tako pravimo drevesu nekaj ulic stran. Velik je vsaj trideset metrov in širok približno štiri metre. Ne vem, nikoli se mi ni dalo meriti. Po nekaj minutah hoje, oziroma vlečenja psa, sem zaslišala moški glas.

''Olivia, si to ti!?''

Počasi sem se obrnila in si po tihem govorila: Prosim naj ne bo Jake, prosim naj ne bo Jake … Z velikim kamnom v srcu sem odprla oči in ta se je odvalil, ko sem zagledala Daniela, mojega najboljšega prijatelja. Pomahala sem mu naj pride in z valom čvekanja sva se odpravila do bora.

~CHLOE~
''Daj no Chloe, pridi že ven iz kopalnice. Tudi drugi čakamo'' sem zaslišala glas za vrati.

''Harry, saj veš, da se mora dama urediti'' sem slišala še en glas, tokrat bolj cvileč in otročji. Odprla sem vrata in potisnila Alison naravnost po stopnicah. Smešno jo je bilo gledati kako pada, ampak razpoloženje me je minilo, ko se je zaletela v mami in mojega malega bratca.

''Hej, hej. Kaj se pa greste, skoraj sem spustila Bena.'' Benu se je pravzaprav vse skupaj zdelo smešno, vsaj po izrazu na njegovem obrazu sem sklepala tako. Ampak mama ni bila razpoložena za smeh. ''V službo se mi mudi, ne bi rada šla še na urgenco.'' Je še dodala, kar se mi je zdelo čudno, saj je na porodniški.

''Oprosti mami'' sem odvrnila, čeprav mi ni bilo žal. Alison je dobila kar si je zaslužila.

''Vsi, ki ste že bili v kopalnici v svoje sobe, ostali pa počakajte na vrsto.'' Svetlolasec, plavalskega telesa, katerega ime sem zanalašč pozabila, se je prikazal iz sobe na moji levi – domače pisarne – in vsi smo se razbežali, vsak v svojo smer – jaz v sobo, Harry v kopalnico, mami je šla do svetlolasca, za Alison pa me je bolj malo brigalo. Moja soba je bila na koncu zgornjega hodnika in prehoditi je bilo treba kar nekaj korakov, da sem končno prišla do vrat z napisom: Chloe, Alison vstop prepovedan! Zleknila sem se na posteljo, ki je bila prevelika, da bi sama spala na njej in odprla mail, ter kliknila na ime Sophie.
JAZ: Ojla, kako si?
SOPHIE: Fajn. Samo Isabella mi gre na živce. Cel čas nekaj kokodaka tukaj.
JAZ: Te razumem. Tudi Alison je danes nekaj tečna.
SOPHIE: Sta tvoja mama in tisti svetlolasec še skupaj?
JAZ: Na žalost … Zdaj govorita že nekaj o poroki … Pogrešam očka …
SOPHIE: Oprosti, iti moram.
JAZ: Bye.
Ugasnila sem telefon in pogovora je bilo konec. Nekaj časa sem se še premetavala po postelji, saj je bila ura prezgodaj za šolo, no saj ne da bi hotela v to mučilnico. Stopila sem do okna in si ogledala razgled. Sonce še ni bilo čisto na nebu, ampak ni bilo niti enega oblačka, ravno prav za sprehod.

''Mami, na sprehod grem!'' sem ji povedala, čeprav ji je bilo najbrž prav malo mar kam grem. Zagotovo se je imela čisto lepo z … njim.

''V redu, samo najprej nahrani Bibi.''

Spet?! To bi sicer rekla na glas, če ne bi bilo tistega plavalčka tam. Zakaj še vedno razmišljam o njem? Ni vreden mojih misli. Stala sem na vrhu stopnišča in gledala puhasto snežno belo kepico tam doli, ki je pred vhodnimi vrati čakala na hrano. Počasi sem se odpravila proti njej, ampak vsak korak delala grimase. Bibi je še vedno čakala pri vratih in premikala svoj kosmati rep, vsakič v drugo smer, počasi in sofisticirano, kot to delajo mačke.

''Izvoli, ti mrcina.'' Sem se zgnusila ko sem končno našla njeno hrano. Smrdela je po gnilih jajcih in stavim, da je bila iz tega tudi narejena. Mačka je veselo zapredla, jaz sem zavila z očmi in vzvišeno odkorakala do zdaj že prazne kopalnice. Notri sem se zadrževala nekaj minut, se oblačila, urejala, in ko sem končno prišla ven sem izgledala nekako takole: Moja bež tunika-majica (niti ne vem kako bi jo poimenovala), mi je padala na sprane kavbojke, ki so bile ob gležnjih zavihane. Obraz sem si naličila, ne preveč, le malo pudra in svetlo roza šminke, neke poceni znamke (bolje to kot šminka, ki mi jo je dal mamin fant). Dolgi svetli kodri so se mi vili do bokov, obula pa sem si nove All Starke, ki sem jih dobila na nekem sejmu kamor me je zvlekla mami.

~OLIVIA~
Z Danielom sva si, presenetljivo, imela veliko za povedati. Vse od šole do osebnega življenja in, ne moreš verjeti. Daniel je končno osvojil Rubyjino srce, kar je mimogrede najboljša novica vseh časov. Le malo jima zavidam, da nimam z Jackom te sreče … Čez čas sva se obrnila in šla nazaj, ko sem zagledala dekle, ki me je čisto malo spominjalo na …

~CHLOE~
''Olivia!?''

~OLIVIA~
''Chloe!?''



Aloha! Mogoče se sprašujete, kaj za vraga sem naredila... Torej, naj pojasnim. Prejšnji 'izvod' Fire and ice je rabil nekaj popravkov... In ker sem s tem kar zadovoljna sem se odločila objavljati od začetka, sicer s slovenskim naslovom
Upam da bo kdo bral, ker sem se za popravke reees potrudila in tudi zdaj bodo daljši deli, ker je več opisovanja Torej, upam da vam je bil ta del všeč, neskončnooo bom hvaležna lajkov in komentarjev pa četudi ste samo prebrali do sem in vam je bilo všeč


Dragon girl