------------------
Prejšnjič
-----------------
Ravno sem bila na pol poti ko me pokliče...
------------------
Danes
-----------------
Ravno sem bila na pol poti ko me pokliče....Ally!!!Jej! Bila sem vesela:smile:, da je ally vredu. Hitro se oglasim, na slušalki pa ni bil ally... Bil je nekdo, s hrapavim glasom, govoril je globoko. Rekel je :Poglej nazaj, a starca ni več. To je govoril zelo počasi. Ko je to povedal, je odložil. V sebi sem začutila hlapdno samo, noge pod menoj so postajala, vse hladnejša in hladnešja. Zgrudila sem se na tla... SPET!! Ko sem se zbudila, je vame butnila vročina, nisem vedla kaj se dogaja prej mraz zdaj vročina. Spomnila sem se besed neznanega glasa. Poglej nazaj! V roke sem prijela telefon, bil je hladen, kar je bilo kar olajšanje zame saj mi je bilo zelo vroče. Zataknila sem ga v žep zadaj. In se počasi, obračala. Prekrižala sem noge, a začutila, da se morm obrnit naprej. Sunkovito sem se obrnila nazaj. Pomislila sem kdo za vraga bi me poklical na ally-ev telefon. Ja pa kako sem lahk tk neumna!! Sem si rekla na glas, na robu solza. Seveda, da ne Morth, kdo pa bi vedel, da ally-a ni več, sploh pa da sem ga jaz prej klicala. Zjokala sem se. Stopila sem na :football: nogometno igrišče. Legla sem na tla, gledala oblake ter jokala. Čez par trenutkov pa se nad mano prikaže, fantek. Vpraša me:*b*Kaj pa ti tu?*b* Govoril je Slovenko, kot...kot ...kot ally!!!!!!! Povedala sem mu, da sem žalostna in, da o tem ne bom govorila. Potem pa me pokliče mama. Skrbelo jo je že kje sem. Pa sem ji povedala, da sem pozabila na čas in, da kar pridem. Hitro sem si obrisala, solze. Hodila, sem, hodila, hodila. Prišla sem do kapelice, poleg nje, sem se usedla, in molila za ally-a. Potem sem šla v svojo sobo. Bila sem na telefonu eno, celo polno uro. Še nikoli nisem bila, tako dolgo na fonu naenkrat. Odložila sem fon in šla na balkon, da bi zadihala svež zrak. In ogledala. za menoj se prikaže črnina. Zakričim: Izgini, izgini! Nihče te ne rabi, zaradi tebe ni več obogega starčka. Odidiiiiiii! To sem povedala z zadnjimi kančki moči. Nasrečo je to pomagalo, pomislila sem. Ali se pošast boji glasnega hrupa. Kot npr. kričanja. Oa sem si mislila, da bom naredila preizkus. Počakala sem, da se stemni in da gremo vsi spat. Ko se je Mort prikazala iz ogledala sem se vstala s postelje in zakričala. Ja! Morth se je ustrašila. To je ključ! Tako sem vedela, da se to noč :night_with_stars: :sleeping: ne bo vrnila. Preveč jo je strah. Zjutraj, ko se zbudim, pogledam na telefon in vidim.......
--------------------
Upam, da vam je današnji del všeč. Ste že nestrpni?
Vesela:smile:, bi bila vsakega like:heart:-a in komentarja tudi kritičnega.
Lalallaa:alien::rainbow::zap: