Stopala sem po ulici in mrko korakala med ljudmi. Masko sem si potegnila še više, ko je nekdo poleg mene zakašljal in suho zahropel. Svet se je po mojem mnenju počasi podiral. Še huje, kot če bi ga požrla črna luknja. Ves človeški narod je praktično pripisan smrti.
»Ivy!«
Ozrla sem se. Neko majhno punčko so ljudje v modrih kombinezonih vlekli stran od njenih staršev. Punčka je z roko segala proti deklici, očitno starejši sestri. Starejša sestra je kričala njeno ime, ter jo skušala z rokami zvleči k sebi. Pogoltnila sem slino. To se bo nekoč zgodilo meni, mojim staršem, mojemu bratu Wallu in mojim najboljšim prijateljem. Bilo je neizogibno. Ta svet je ŽE mrtev. Samo še ptice se lahko uprejo smrti.
»Winter!«
To je bilo moje ime. Proti meni je tekla Chloe in se smejala. Edina duša je bila, v kateri je še živelo upanje in pozitivnost. Drugo je bilo negativno. Ne zanikam, da nisem tudi jaz negativna.
»Hej Chloe!«
Pozdravila sem in se umaknila za korak nazaj. Kaj pa veš. Morda je ravno ona okužena. Masko sem si potegnila tako visoko, da sem imela usta že skoraj zunaj.
»Prosim te Winter. Ta korona je kar nekaj.«
»Kaj pa veeš...«
Skomignila sem. Ko sem opazila, da nima maske sem stopila za dva koraka naprej in zmajala z glavo, češ da nikoli ne veš. Ta korona se širi hitreje kot karkoli na svetu. Znanstveniki že dve leti iščejo zdravilo. Potem je najbrž res kaj resnega. Mislim...Halo?! Tisti, ki ves čas govorijo, da korona ne obstaja, da je to izmišljotina so bedaki. Pred časom sem potuhtala, da delajo to zato, da sami sebi vlivajo neko bebasto upanje.
»Prooosim te Winter...« je moledovala Chloe.
»Masko gor.« sem mrtvo rekla.
»Če že tako praviš...«
Prijateljica je skomignila in iz žepa povlekla masko na kateri so bili narisani srčki. Maska je bila preluknjana, na njej pa je s črnim markerjem pisalo: ”Korona je laž.”
»To sem kupila od...«
Z glavo je pomignila za seboj, kjer je stal nek moški, s plakatom na katerem, na katerem je bilo enako sporočilo, kot na Chloejeni maski. Obupala sem nad prijatelji. Iz žepa sem povlekla svojo masko in ji jo dala.
»Na. Zdaj pa pojdi.«
Odgnala sem jo od sebe. Sicer s težkim srcem, kajti bila je moja najboljša prijateljica. Korona mi je spremenila življenje. Pomislila sem na Walla, mami in očija. Skupaj moramo držati, upoštevati ukrepe in ostalo, da bo narod preživel. Tisti bedaki s plakati, da korona ne obstaja so neumni. Kakor se mi je dozdevalo, se je Chloe nalezla te neumnosti. Nisem ji več zaupala. Pretrgala bom stike z njo. Le na Viber, Whatssap ali Skayp ji bom napisala, naj se strezni. Prej nočem imeti stikov z njo. Potem jo bom Blocirala...
»Dajte denar!«
Po pričakovanjih to niso bili roparji ampak policaji. Nekdo je ponovno kršil zakon. Ali ni nosil maske, ali pa je bil tak bedak, da je šel v drugo mejo...Iz žepa sem povlekla telefon in šla na stike. Ne, nisem šla pisat sporočila Chloe, ampak sem poklicala brata.
»Wall?«
»Hej, sestrica kako si?«
»Se držim. Prihajam domov. Si lačen?«
»Jaaa! A lahko potem skuhaš knedeljčke?«
»Lahko.«
»Se vidiva doma Wint! (tako me je klical Wall)«
»Ja, čaav!«
Prekinila sem klic in telefon porinila nazaj v žep. Hodila sem po našem mestu in premišljala o stavbah, da bi se zamotila. Bile so krive, kot bi jih narisal otročiček. Le mestna hiša in županova hiša sta bili lepo ravni in ne-krivi.
»Wall! Doma seem«
Vstopila sem v našo vežo. Živeli smo v večstanovanjski hiši, zraven sosede, stare okoli 88 let in družine Comphrey, s tremi otroci. No, imeli so tri otroke. Včeraj jim je umrl Maxwell, fantek star komaj pet let. Živel je tako malo...Šlo mi je na jok. Pogoltnila sem solze in znova poklicala brata.

Začela sem pisati novo zgodbo. Govori o koroni, o deklici Winter in njeni družini. Vendar je tu stanje korone veliko slabše, kot dandanes. Pač sem tako napisala...Pa sploh, bi se lahko poslabšalo na to stanje, mar ne?
Prosim komentirajte kaj si mislite o njej, in lajkajte če vam je bila všeč.
Pa ostanite zdravi!
Lp,
P1