onadva
7
:musical_note: *b*ZAYN - Pillow talk cover - Tayler Buono *b*:musical_note:
veter ji mrši lase,
sonce suši solze.
ustnice prisiljeno navihane,
roke trdo stiskajo skodelico.
noga nemirno udarja po tleh,
misli ne sledijo besedilu pesmi,
ki počasi in ležerno odmeva
iz dveh zvočnikov.
ne čuti te več zraven sebe.
ne čuti več tvoje roke na njeni.
ne čuti več tvojih ustnic na svojih.
ne razmišlja več o tvojih besedah.
ne gleda več slik, ki sta jih posnela skupaj.
ne pije več tvoje najljubše kave.
ne spi več v tvoji majici,
ki so jo pozabil in jo je našla,
ko je prvič jokala na tleh.
ko je prvič pomislila,
da nikoli več ne bo našla ljubezni.
ne sliši več tvojih besed.
ne podoživlja več tebe in tvojega smeha.
ne sliši ga več.
ne pogreša ga.
ne vidi te več na ovinku,
ne vidi te več v svoji postelji,
ne vidi te več na vsakem koraku.
ne vidi te več.
pa kljub temu pridejo dnevi,
ko se vrneš.
in takrat te čuti,
takrat te sliši,
takrat te podoživlja,
takrat razmišlja o tebi.
in joče.
***
medtem, ko se ti smejiš.
ne misliš na njo,
zdaj misliš na nekoga drugega.
ne vidiš je,
ko se sprehajaš po vajinih poteh.
ne slišiš njenega smeha,
ki si ga včasih oboževal.
ne podoživljaš njenih ustnic.
niti tega,
kako nežno se je z njimi dotaknila tvojih.
pozabil si jo.
***
in jo vidiš.
po treh letih jo spet vidiš.
smeji se in oblečena je v rumeno.
tisto prekleto rumeno,
ki te je vedno spravila na kolena.
njeni rjavi lasje ji padajo na ramena.
opaziš, da so daljši,
močnejši, skodrani.
prav tako opaziš,
da ne nosi več tvoje ogrlice.
tiste s srčkom,
ki si ji jo podaril na prvem zmenku.
njenega prsta ne krasi več prstan.
in takrat.
tistega usodnega dne.
se vse zgrne nate.
njen zabuhli obraz,
njene solzne oči.
roke sklenjene v mili prošnji.
razpokane ustnice,
ki neprestano ponavljajo: ostani.
njena razvlečene majica,
ki je bila pravzaprav tvoja.
vseh vajinih slik na stenah,
ki so se ti naenkrat zazdele osladne.
in potem, ko zaslišiš njen smeh.
se spomniš…
njen pogled,
ko te je prvič poljubila.
njene roke,
ko si jih prvič držal.
njene pravljice,
ki jih je pripovedovala s tako vnemo.
in njen nasmešek,
ko je sanjala lepe sanje.
ona.
»ljubček?«
in se vrneš nazaj.
pogledaš jo.
še enkrat.
med vama švigajo avti,
ljudje hitijo svojim sanjam nasproti,
ko se vajina pogleda srečata.
svet se ustavi,
njen nasmeh zbledi.
dekle zraven tebe nervozno postopa.
gledata se.
potem pa se ona nasmehe.
gre za droben nasmešek,
tvojega najljubšega.
oči se ji rahlo zaiskrijo in
nežno ti pomaha.
in veš,
da ti je oprostila.
nasmehneš se nazaj.
in jo spustiš.
dovoliš,
da gresta skupaj v tvoje spomine.
dekle zraven sebe nato odpelješ domov.
***
nisi več žalostna.
spet se smejiš,
uživaš in letiš sanjam nasproti.
tisti dan si hodila v službo.
tisti dan, ko si ga zagledala.
njegove kodre,
njegove močne roke in
tiste usodne jamice v licih.
pa nisi čutila žalosti,
nisi čutila praznine.
to si prerastla.
šla si že čez to.
in si se mu nasmehnila.
osebi, ki te je zlomila na vse možne načine,
si se nasmehnila.
ker te ni samo zlomil.
rešil te je.
na vse možne načine te je rešil in
ti pomagal,
da si pogledala vase in našla pozabljene sanje.
in čeprav te je potem zlomil,
si bila vseeno hvaležna za vse kar je naredil pred tem.
oprostila si.
nisi videla le bolečine,
videla si tudi vso srečo,
vso vznemirjenje, vso nostalgijo.
tudi pomahala si mu.
in ko se ti je nasmehnil nazaj.
si vedela.
da ve, da si mu oprostila.
dekle zraven njega te ni zmotilo.
bila si srečna zanj.
bila si srečna.
in ko si sam srečen,
privoščiš vsem ostalim srečo.
ti si svojo namreč že našel.
***
včasih pomislita drug na drugega.
veter ji mrši lase,
sonce suši solze.
ustnice prisiljeno navihane,
roke trdo stiskajo skodelico.
noga nemirno udarja po tleh,
misli ne sledijo besedilu pesmi,
ki počasi in ležerno odmeva
iz dveh zvočnikov.
ne čuti te več zraven sebe.
ne čuti več tvoje roke na njeni.
ne čuti več tvojih ustnic na svojih.
ne razmišlja več o tvojih besedah.
ne gleda več slik, ki sta jih posnela skupaj.
ne pije več tvoje najljubše kave.
ne spi več v tvoji majici,
ki so jo pozabil in jo je našla,
ko je prvič jokala na tleh.
ko je prvič pomislila,
da nikoli več ne bo našla ljubezni.
ne sliši več tvojih besed.
ne podoživlja več tebe in tvojega smeha.
ne sliši ga več.
ne pogreša ga.
ne vidi te več na ovinku,
ne vidi te več v svoji postelji,
ne vidi te več na vsakem koraku.
ne vidi te več.
pa kljub temu pridejo dnevi,
ko se vrneš.
in takrat te čuti,
takrat te sliši,
takrat te podoživlja,
takrat razmišlja o tebi.
in joče.
***
medtem, ko se ti smejiš.
ne misliš na njo,
zdaj misliš na nekoga drugega.
ne vidiš je,
ko se sprehajaš po vajinih poteh.
ne slišiš njenega smeha,
ki si ga včasih oboževal.
ne podoživljaš njenih ustnic.
niti tega,
kako nežno se je z njimi dotaknila tvojih.
pozabil si jo.
***
in jo vidiš.
po treh letih jo spet vidiš.
smeji se in oblečena je v rumeno.
tisto prekleto rumeno,
ki te je vedno spravila na kolena.
njeni rjavi lasje ji padajo na ramena.
opaziš, da so daljši,
močnejši, skodrani.
prav tako opaziš,
da ne nosi več tvoje ogrlice.
tiste s srčkom,
ki si ji jo podaril na prvem zmenku.
njenega prsta ne krasi več prstan.
in takrat.
tistega usodnega dne.
se vse zgrne nate.
njen zabuhli obraz,
njene solzne oči.
roke sklenjene v mili prošnji.
razpokane ustnice,
ki neprestano ponavljajo: ostani.
njena razvlečene majica,
ki je bila pravzaprav tvoja.
vseh vajinih slik na stenah,
ki so se ti naenkrat zazdele osladne.
in potem, ko zaslišiš njen smeh.
se spomniš…
njen pogled,
ko te je prvič poljubila.
njene roke,
ko si jih prvič držal.
njene pravljice,
ki jih je pripovedovala s tako vnemo.
in njen nasmešek,
ko je sanjala lepe sanje.
ona.
»ljubček?«
in se vrneš nazaj.
pogledaš jo.
še enkrat.
med vama švigajo avti,
ljudje hitijo svojim sanjam nasproti,
ko se vajina pogleda srečata.
svet se ustavi,
njen nasmeh zbledi.
dekle zraven tebe nervozno postopa.
gledata se.
potem pa se ona nasmehe.
gre za droben nasmešek,
tvojega najljubšega.
oči se ji rahlo zaiskrijo in
nežno ti pomaha.
in veš,
da ti je oprostila.
nasmehneš se nazaj.
in jo spustiš.
dovoliš,
da gresta skupaj v tvoje spomine.
dekle zraven sebe nato odpelješ domov.
***
nisi več žalostna.
spet se smejiš,
uživaš in letiš sanjam nasproti.
tisti dan si hodila v službo.
tisti dan, ko si ga zagledala.
njegove kodre,
njegove močne roke in
tiste usodne jamice v licih.
pa nisi čutila žalosti,
nisi čutila praznine.
to si prerastla.
šla si že čez to.
in si se mu nasmehnila.
osebi, ki te je zlomila na vse možne načine,
si se nasmehnila.
ker te ni samo zlomil.
rešil te je.
na vse možne načine te je rešil in
ti pomagal,
da si pogledala vase in našla pozabljene sanje.
in čeprav te je potem zlomil,
si bila vseeno hvaležna za vse kar je naredil pred tem.
oprostila si.
nisi videla le bolečine,
videla si tudi vso srečo,
vso vznemirjenje, vso nostalgijo.
tudi pomahala si mu.
in ko se ti je nasmehnil nazaj.
si vedela.
da ve, da si mu oprostila.
dekle zraven njega te ni zmotilo.
bila si srečna zanj.
bila si srečna.
in ko si sam srečen,
privoščiš vsem ostalim srečo.
ti si svojo namreč že našel.
***
včasih pomislita drug na drugega.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
:heart::heart::heart::heart::heart::heart:
0
Moj odgovor:
petosolka
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Uprasanje
Hiiiii.
Mam eno uprasanje.
A kdo kle trenira judo al pa karate.Mate kaksne nasvete kako nrdit izpit za belo-rumeni pas.:grinning:
Mam eno uprasanje.
A kdo kle trenira judo al pa karate.Mate kaksne nasvete kako nrdit izpit za belo-rumeni pas.:grinning:
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.