PAČ NAJSTNICA 11.del
3
Nov del ki je malo daljši!
--------------------------------------------
Odšla sem domov. Na spletni strani sem si začela kopirati scenarij za Julijo. Moram dobiti to vlogo če bo mogoče James Romeo. Besedila je bilo ogromno. Ampak sem se po malo in malo naučila na pamet že pol besedila. Pol pa jutri. Ura je bila že deset in odpravila sem se v posteljo. Zjutraj sem se zbudila že ob sedmih zato sem malo zadremala. Ob pol osmih sem odšla v kopalnico. Umila sem si obraz in se oblekla. Za zajtrk je mama pekla vaflje, kar je čudno ker nikoli nima toliko časa. Vzela sem torbo in odšla po stopnicah po očka. Ko sem prišla v jedilnico so vsi trije bili še v pižamah in jedli vaflje. Vprašala sem kaj se dogaja.
»Ji nisi povedal?« Je jezno vprašala mama.
»O, pozabil sem.« Je rekel očka. Mama je zavila z očmi in rekla.
»Danes ne greš v šolo. Družinski dan bomo imeli!« Kaj?!
»Kaj je sploh družinski dan?« Sem jih naveličano odvrnila.
»Skupaj bomo šli na izlet!« Zavila sem z očmi.
»Peljali se bomo z ladjo po jezeru!« Je veselo rekla Amy. Še enkrat sem zavila z očmi. Vaflji so mi res dišali zato sem jih pojedla par. Potem pa je mama rekla da mi je že spakirala. Vzela sem potovalko. Joj, kot da gremo na tedensko potovanje v Pariz! Koliko oblek je tu! Mami je rekla da so rezervna oblačila. Šli smo v avto. Sploh nisem vedela več podrobnosti. Vzela sem si knjigo in brala. Šli smo do jezera. Bilo je ogromno kot morje.
»Torej, bomo imeli zasebno jahto?« Sem malo bol veselo vprašala.
»Točno tako!« No, tega pa sem bila vesela. Šli smo do pomola in zagledala sem jo! Tako velika je bila! Vsa svetleča bela! Ne morem verjeti da je cela za nas! Vendar ladja se je začela premikati. Smo jo zamudili?
»Mami! Zamudili smo ladjo!« Sem rekla.
»O ne pa nismo. Naša ladja je tam.« S prstom je pokazala na staro, zarjavelo ladjico. Pa saj se heca! Ladja je nagnusna! Vendar morala sem poslušati in se skobacati na ladjo.
»In kdo jo bo vozil?« Sem jezno vprašala.
»O, mi vsi! Veslali bomo!« Resnoo?! Zdaj bom še veslala!? Očka mi je podal staro leseno veslo in odpravili smo se na pot. Vse se je majalo. Očka in mama sta bila zelo vesela. Ne razumem zakaj?! Kaj je tu dobrega?! Veslali smo po jezeru. Dolgo smo že bili na jezeru. Videla sem že sončni zahod. Že cel dan smo veslali!
»Mami! Kdaj bomo že prišli domov!?« Sem jo jezno vprašala.
»Čez deset minut..« Je rekla. Vendar se ji je videlo da je živčna. Grizla si je ustnico in se zaskrbljeno ozirala po jezeru. Očitno je! Izgubili smo se! To je grozno! Počasi me je začelo grozno zebsti. Amy je že spala, ker ona ni veslala. Zato sem mami kar direktno vprašala.
»Mami, izgubili smo se. Poskušala bom kontaktirati obalno stražo.« Mama ni nič rekla. Samo prikimala je. Nisem imela Wifija. Lahko pa dobim mobilne podatke, ampak jih nimam več. Vendar mi jih lahko nekdo posodi. Ampak ne vem kako. Sami smo na ogromnem jezeru. Nato pa je mimo prišla obalna straža. Posvetilo sem mi je! September je mesec ribarjenja zato pogosto preverjajo jezero. Začeli smo mahati kot nori in očitno so nas končno opazili in začeli prihajati do nas. Ura je bila že deset ko smo končno lepo prišli domov! Jaz pa se imam za naučiti še pol besedila! Očitno je da bom mogla bedeti celo noč in se učiti! Najprej sem poklicala Amelio in Emily in jima vse natančno povedala kaj se mi je zgodilo. Emily in Amelia sta bili tako prijazni in rekli staršem da bosta prespali pri meni da se bomo skupaj naučile. Povedala sem mami in že so bile na vratih. Bila sem vesela da imam taki prijateljici kot oni dve. Odšle smo v mojo sobo in se ulegle v posteljo, da bi mami prepričale da gremo spat. Mami me je še spomnila da grem jutri v kino. Na to sem pozabila! Na srečo se mi avdicija ne križa. Ko je mama spala smo končno prižgale luč in se začele učiti. Ob sedmih zjutraj sem znala vse! Vso noč smo se učile. Tako sem bila utrujena. Po navadi nisem pila kave, ampak tokrat je bilo potrebno! Če je nebi bi zaspala in se nebi zbudila do konca dneva! Očka nas je peljal v šolo. Zaspano smo odšle do omaric in v razred.
To je to! :kissing_heart:
#StisniLikeZaMojLepšiDan
Lp,Pisateljica King
--------------------------------------------
Odšla sem domov. Na spletni strani sem si začela kopirati scenarij za Julijo. Moram dobiti to vlogo če bo mogoče James Romeo. Besedila je bilo ogromno. Ampak sem se po malo in malo naučila na pamet že pol besedila. Pol pa jutri. Ura je bila že deset in odpravila sem se v posteljo. Zjutraj sem se zbudila že ob sedmih zato sem malo zadremala. Ob pol osmih sem odšla v kopalnico. Umila sem si obraz in se oblekla. Za zajtrk je mama pekla vaflje, kar je čudno ker nikoli nima toliko časa. Vzela sem torbo in odšla po stopnicah po očka. Ko sem prišla v jedilnico so vsi trije bili še v pižamah in jedli vaflje. Vprašala sem kaj se dogaja.
»Ji nisi povedal?« Je jezno vprašala mama.
»O, pozabil sem.« Je rekel očka. Mama je zavila z očmi in rekla.
»Danes ne greš v šolo. Družinski dan bomo imeli!« Kaj?!
»Kaj je sploh družinski dan?« Sem jih naveličano odvrnila.
»Skupaj bomo šli na izlet!« Zavila sem z očmi.
»Peljali se bomo z ladjo po jezeru!« Je veselo rekla Amy. Še enkrat sem zavila z očmi. Vaflji so mi res dišali zato sem jih pojedla par. Potem pa je mama rekla da mi je že spakirala. Vzela sem potovalko. Joj, kot da gremo na tedensko potovanje v Pariz! Koliko oblek je tu! Mami je rekla da so rezervna oblačila. Šli smo v avto. Sploh nisem vedela več podrobnosti. Vzela sem si knjigo in brala. Šli smo do jezera. Bilo je ogromno kot morje.
»Torej, bomo imeli zasebno jahto?« Sem malo bol veselo vprašala.
»Točno tako!« No, tega pa sem bila vesela. Šli smo do pomola in zagledala sem jo! Tako velika je bila! Vsa svetleča bela! Ne morem verjeti da je cela za nas! Vendar ladja se je začela premikati. Smo jo zamudili?
»Mami! Zamudili smo ladjo!« Sem rekla.
»O ne pa nismo. Naša ladja je tam.« S prstom je pokazala na staro, zarjavelo ladjico. Pa saj se heca! Ladja je nagnusna! Vendar morala sem poslušati in se skobacati na ladjo.
»In kdo jo bo vozil?« Sem jezno vprašala.
»O, mi vsi! Veslali bomo!« Resnoo?! Zdaj bom še veslala!? Očka mi je podal staro leseno veslo in odpravili smo se na pot. Vse se je majalo. Očka in mama sta bila zelo vesela. Ne razumem zakaj?! Kaj je tu dobrega?! Veslali smo po jezeru. Dolgo smo že bili na jezeru. Videla sem že sončni zahod. Že cel dan smo veslali!
»Mami! Kdaj bomo že prišli domov!?« Sem jo jezno vprašala.
»Čez deset minut..« Je rekla. Vendar se ji je videlo da je živčna. Grizla si je ustnico in se zaskrbljeno ozirala po jezeru. Očitno je! Izgubili smo se! To je grozno! Počasi me je začelo grozno zebsti. Amy je že spala, ker ona ni veslala. Zato sem mami kar direktno vprašala.
»Mami, izgubili smo se. Poskušala bom kontaktirati obalno stražo.« Mama ni nič rekla. Samo prikimala je. Nisem imela Wifija. Lahko pa dobim mobilne podatke, ampak jih nimam več. Vendar mi jih lahko nekdo posodi. Ampak ne vem kako. Sami smo na ogromnem jezeru. Nato pa je mimo prišla obalna straža. Posvetilo sem mi je! September je mesec ribarjenja zato pogosto preverjajo jezero. Začeli smo mahati kot nori in očitno so nas končno opazili in začeli prihajati do nas. Ura je bila že deset ko smo končno lepo prišli domov! Jaz pa se imam za naučiti še pol besedila! Očitno je da bom mogla bedeti celo noč in se učiti! Najprej sem poklicala Amelio in Emily in jima vse natančno povedala kaj se mi je zgodilo. Emily in Amelia sta bili tako prijazni in rekli staršem da bosta prespali pri meni da se bomo skupaj naučile. Povedala sem mami in že so bile na vratih. Bila sem vesela da imam taki prijateljici kot oni dve. Odšle smo v mojo sobo in se ulegle v posteljo, da bi mami prepričale da gremo spat. Mami me je še spomnila da grem jutri v kino. Na to sem pozabila! Na srečo se mi avdicija ne križa. Ko je mama spala smo končno prižgale luč in se začele učiti. Ob sedmih zjutraj sem znala vse! Vso noč smo se učile. Tako sem bila utrujena. Po navadi nisem pila kave, ampak tokrat je bilo potrebno! Če je nebi bi zaspala in se nebi zbudila do konca dneva! Očka nas je peljal v šolo. Zaspano smo odšle do omaric in v razred.
To je to! :kissing_heart:
#StisniLikeZaMojLepšiDan
Lp,Pisateljica King
Moj odgovor:
Nevemm
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Psiholog
dan
mi smo se prejšnji teden v soli pogovarjali pač učiteljica nam je razlagala o pac stiskah pa temu in jaz ze tako dlje časa razmisljam da bi sla k psihologu ampak starsi me tko al tko ze zadost zajebavajo vsem bi povedli pa cudno bi jim blo pa niti v sanjah jim nebi povedla plus to da ce gres k psihologu pol lahk starši izvejo pac kaj se pogovarjas in tvoje tezave jaz pa tega res nocem ker ce bi hotla da vejo potem bi jim povedla ze tko 2 leti nazaj ko sm dobesedno zacela tko razmišljat.
no pac uglavnem uciteljica nam je razlagala pac kako za vsako stvar karkoli najdes nekaj slabega in mislis da te noben ne mara in res je js mam skos tak občutek :sob: ze tko odkar mi je prjatlca povedla kako me šimfajo to je tko skor 2 leti in js vsak dan razmišljam vcasih tudi o stvareh iz pred enga leta in ja in pol je govorila se o anksioznosti al neki takega ko imas skos nek neprijeten občutek pr srcu pa ko te je strah... in mene je to in vcasih mi je pol kar slabo in jaz tega ne morm več. in ja js sam nočem tko razmisljat o tem in mislit da me skos nekdo šimfa kar mi pa potem tudi v druzbi ni fajn zarad tega ker sem pol bolj zaprta v sebe in ja....... js ne morem vec tko.... kaj vi priporočate psiholog je pa odnas stran tko skor eno uro ubistvu je blizu moje šole ampak potem pridem bolj pozno domov in staršem bi se zdelo čudno.....
mi smo se prejšnji teden v soli pogovarjali pač učiteljica nam je razlagala o pac stiskah pa temu in jaz ze tako dlje časa razmisljam da bi sla k psihologu ampak starsi me tko al tko ze zadost zajebavajo vsem bi povedli pa cudno bi jim blo pa niti v sanjah jim nebi povedla plus to da ce gres k psihologu pol lahk starši izvejo pac kaj se pogovarjas in tvoje tezave jaz pa tega res nocem ker ce bi hotla da vejo potem bi jim povedla ze tko 2 leti nazaj ko sm dobesedno zacela tko razmišljat.
no pac uglavnem uciteljica nam je razlagala pac kako za vsako stvar karkoli najdes nekaj slabega in mislis da te noben ne mara in res je js mam skos tak občutek :sob: ze tko odkar mi je prjatlca povedla kako me šimfajo to je tko skor 2 leti in js vsak dan razmišljam vcasih tudi o stvareh iz pred enga leta in ja in pol je govorila se o anksioznosti al neki takega ko imas skos nek neprijeten občutek pr srcu pa ko te je strah... in mene je to in vcasih mi je pol kar slabo in jaz tega ne morm več. in ja js sam nočem tko razmisljat o tem in mislit da me skos nekdo šimfa kar mi pa potem tudi v druzbi ni fajn zarad tega ker sem pol bolj zaprta v sebe in ja....... js ne morem vec tko.... kaj vi priporočate psiholog je pa odnas stran tko skor eno uro ubistvu je blizu moje šole ampak potem pridem bolj pozno domov in staršem bi se zdelo čudno.....
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
suprrrrr je!!!!!!!!!! lovammm:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
d best:sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob:.. ...
jaaaaa, snoopyyy, suprr je lovam:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eye
OMG !!!!!!vaaaaaauuu:astonished::astonished::astonished::astonished::astonished:
Ful lep outfit! Grozno mi je všeč!:heart::heart::heart::heart::heart_eyes::heart_eyes::hea