Tu je nov del Pač najstnice! Ta je malo krajši...

Bilo je že pozno, zato sem se odpravila pod prho. Ulegla sem se v posteljo in poskušala zaspati, pa ni šlo. Potem pa sem videla da so se vrata moje sobe odprla. Bila je Amy.
»Clare, si budna?«
»Ja, zakaj si še pokonci?«
»Ne morem zaspati, ker me je strah…«
»Hmm, res ne vem kako ti lahko pomagam, in česa se sploh bojiš?«
»Zobne vile«
»Kaj? Nimaš ti rada vil?«
»Imam ampak vse razen zobne vile. Zobna vila je nesramna saj ljudem krade zobe.«
»Oh ne bodi smešna!«
»Prosim pomagaj mi!«
»Kako?!«
»Obsataja strup, ki prežene zobno vilo iz moje omare. Ampak legenda pravi da recept dobi samo najprijaznejši človek na svetu.« Jutri grem v srednjo šolo, Amy pa me mori z nekimi legendami. Ampak imam popoln načrt…
»Veš Amy, nečesa ti nisem povedala…Jaz imam recept za strup ki prežene zobne vile. Pripravile ga bova in ga pošpricale po sobi potem pa boš lepo nazaj zaspala, prav?«
»Okej!« Šli sva v kuhinjo. Oh, kako je neumna… Izmislila si bom nek recept in bom imela mir. Vzela sem sladkor (Ker zobne vile ne marajo sladkorja, sem ji rekla), vodo da nastane strup, in še par bombončkov ki jih stopiva v vodu. Amy je celo probala strup in zelo ji je bil všeč. Nato pa sva se odplazili do sobe. Pošpricala sem njeno sobo in tudi svojo…(Predsem zato ker me je Amy prosila. Ne zato ker bi se bala zobne vile seveda. Kaj pa drugega.) In končno je zaspala.
»Hvala, Clare« Nasmehnila sem se ji in končno odšla spat. Budilka je začela glasno igrati. Ura je bila sedem. Čez pol ure moram biti že v šoli! Pozna sem! Pohitela sem do kopalnice in si umila obraz. Hitro sem se oblekla. Za make-up nisem imela časa. Splazila sem se po stopnicah inšla v kuhinjo pojest zajtrk.
»Kako je moja srednješolka?!« Me je pozdravil očka.
»Super, komaj čakam da grem na novo šolo in spoznam nove prijatelje, očka!«
»To je moja punca!« Očitno ni razumel sarkazma. Nisem se ukvarjala z njim.
»Clare,« Je po stopnicah hitela mama.« Ko prideš v šolo, pojdi k ravnatelju. On ti bo razložil par stvari, boš?«
»Ja, mami«
»Nočem kvariti zabave,« Je začel očka…
»No potem pa je ne!« Nisem vedela da mama zna takole dobro vračat nazaj?!
»Ljubica, Čas je. Če nočeš da zamudi jo pusti.«
»No,prav…smrk…Moja mala punčka odrašča..smrk..smrk..« Oh ne že spet..tukaj nebom popuščala.
»Mama?! Nočem zamuditi! Očka! Greva! Zdaj!« Sem jima zabičala.
»Oh, no prav…adijo!«
»Adijo!« Šla sem še po torbo in odvihrala do avta. Očka me je čakal. Peljala sva se kakih deset minut, ko je končno zapeljal pred šolo. Koliko ljudi je bilo tam!

Lp,Pisateljica King