Aljaž je stopil iz hiše, a ko je stopil na hladno zemljo, je imel občutek, da je svet okoli njega na neki način… zamegljen. Ne kot prej, ko so se stvari jasno prikazovale, temveč kot da je nekaj nenadoma izginilo iz tega sveta in pustilo prazen prostor. Zrak je bil gost, kot da je prepojen z nečim nevidnim. Nič ni bilo tako, kot si ga je zapomnil. Celo vonjave, zvoki, občutki – vse je bilo spremenjeno.

Gledal je v daljavo, kjer so se svetili svetlobni žarki, ki so padali skozi oblake, a bili nekako preveč bledi. Tisto, kar je videl, ni bilo nič drugega kot slika nekega drugega sveta, svet, v katerem ni bilo prostora za tiste, ki so še iskali smisel, ki so želeli verjeti, da obstaja nekaj preprostejšega. Ta svet je postal neprepoznaven.

Zaslišal je korake. Ne samo korake, temveč nekaj več – nekaj, kar je prihajalo iz globin, nekaj, kar je bilo skoraj ritmično, skoraj kot srce, ki bije v praznem prostoru. Obrnil se je. In takrat je spoznal, da ni več sam.

Njegovo srce je udarjalo hitreje. Oči so mu švigale, kot bi skušal ujeti trenutek. A ko je pogledal naprej, se je pred njim pojavila tista figura. Ni bila le senca. Ni bila le podoba. Bil je nekdo, ki je obstajal v njegovem svetu, vendar se je ta oseba zdaj zlahka zlila z temnimi koti sveta, kot del njega.

„Ti,“ je rekel glas, ki je prišel iz tistega človeka – bil je njegov obraz, vendar se je vse skupaj zdelo tako oddaljeno. „Povej jim, kaj si videl, če si lahko. Povej, kaj so ti pokazali. Povej, da ni poti nazaj.“

Aljaž je umaknil pogled, zdel se mu je popolnoma izgubljen, vendar je vedel, da je ta trenutek usoden. Pogledu je sledila tišina. Nič več ni bilo tistega strahu, tistega vprašanja, ali bi moral pobegniti. Ta zgodba ga je že preplavila. Vse je bilo v njem, v tem svetu, ki ni bil več preprost. Zdaj je nosil to, kar je spoznal, in to ni bilo nekaj, kar bi lahko pustil za seboj.

„Zakaj se to dogaja?“ je končno vprašal, kot bi iskal odgovore, ki jih ni mogel najti.

„Ker si prišel prepozno,“ je odvrnil tisti obraz v temi. „Zgodba je že preživela svoj čas. Tisto, kar je bilo odkrito, je ostalo nepopravljivo. Vse te skrivnosti, vse te sile so se začele že pred davnimi leti. In ni ničesar, kar bi jih lahko zaustavilo.“

Aljaž je začutil, da mu oči postajajo težke. Svet okoli njega se je upogibal. Pomislil je na vse, kar je preživel – na grobnico, na temne sence, na tiho šepetanje, ki ga je spremljalo, na smeh, ki je bil vedno prisoten, na spoznanje, da je bil njegov svet le majhen košček širše slike, ki je presegla vse, kar je poznal.

„Zdaj je čas,“ je rekel glas, skoraj z neizogibnostjo. „Povej jim. Povej svetu.“

Aljaž je globoko vdihnil. Ni mogel več bežati. Ni bil več isti človek, ki je nekoč hodil po teh tleh. Vedel je, da če želi kaj spremeniti, mora to storiti zdaj. Da ne bo več skrival resnice. Da ne bo več bežal pred tem svetom, ki ni bil več tisto, kar je bilo. Zgodba, ki jo je odkril, ni bila samo njegova. Bila je zgodba vseh, ki so hodili skozi te sence, ki so nosili ta bremeni, ki so živeli z tem nevidnim tovorom.

„Zdaj vem,“ je rekel, skoraj v šepetu, vendar v sebi začutil, da so njegove besede močnejše kot kadarkoli prej. „Zdaj vem, da ni poti nazaj. Tisto, kar sem odkril, bo odmevalo. In svet bo slišal.“

Tisti obraz se je le nasmehnil. Nasmehnil se je, vendar to ni bil smeh, ki bi ga Aljaž poznal. Bil je to smeh, ki je prežemal prostor in čas, smeh, ki ni pripadal nobenemu posamezniku, ampak je bil del vsega. In tisti smeh je prešel v šepet, ki je zapolnil ves prostor.

„Nisi sam,“ je rekel tisti obraz. „Nikoli nisi bil. In zdaj, ko si to sprejel, je čas, da začneš svojo zgodbo. Povej. Povej svetu.“

Aljaž se je obrnil proti temi, proti svetu, ki je zdaj sprejemal njegov novi pogled. Vsak njegov korak je bil zdaj pomemben. Vedel je, da je to njegov trenutek – trenutek, ko ni mogel več bežati pred resnico, trenutek, ko so sence postale del njega in svet, ki ga je poznal, ni več obstajal. Odpiral se je nov svet, poln temnih skrivnosti, ki jih ni bilo mogoče pozabiti.

In smeh je bil vedno prisoten, vedno se je vračal, kot neizogibna posledica, kot senca, ki spremlja vse tiste, ki so pogledali v globine in preživeli.