Ljudje se niso preveč razlikovali od nas. Bili so malo manjši in imeli so okrogla ušesa, medtem ko smo mi imeli naša čudovita špičasta, trikotna ušesa
Pristala sva v nekem človeškem mestu, nedaleč stran so bili vidni valovi in dišalo je po hrani. Malo hrane mi ne bi škodilo, sem si mislil. Pogledam Amari, ki se ob meni pogumno nasmeji: “ Super. Na zemlji sva. Kaj pa zdaj?” “Mislim, da bi lahko poiskala tista zmajska dvojčka.”
V daljavi se sliši glasen zvok, kot žvenketanje kovine, zato se -naravno- odpraviva proti hrupu. Po veliko hoje ter opazovanju čudne človeške arhitekture se pred nama pojavi majhna delavnica in očitno je da sta fanta noter zmajelovca. Skrila sva se za grm, da bi si ju podrobnjeje ogledala. Eden je bil oblečen v bojni oklep, svoje vranje črne lase je imel pa spete v figi. On je bil tisti, ki je proizvajal ta nadležen zvok. Toda pod njegovimi rokami je nastal čudovit meč. Prekrit je bil s sajami, roke pa so mu zapoljnjevale praske. Drugi je sedel v kotu, izgledalo je kot da nekaj plete. Tudi on je imel črne lase, le da so bili njegovi spuščeni in so segali do ram. Imela sta enake poteza čeprav je bil sedeči vidno bolj umirjene narave od kovača ta si je nekaj mrmral, rok pa ni imel pri miru niti za trenutek. Tisti ki je pletel je bil zavit v svoj plašč, okoli vratu je imel pa ruto. Ob sebi je imel neko palico lično izrezljano s simbolom lune na koncu. Očitno se res rad sprehajal če jevložil toliko truda v eno palico. Napel sem oči in končno videl kaj tke. Nekako mrežo iz žičk.
Amari poleg mene onesreči stopi na veljico, ta pa kar precej preglasno poči. Kovač se ozre proti nama v njegovih bronastih očeh odseva žerjavica. Tudi pohodnik se obrne, njegove oči so za razliko od bratovih temno modre. Zmajelovec se zazre v naju, vidno je presenčen toda to skriva. Nato spregovori. “Živijo jaz sem Camilo. To je Kylan.”




Nova zgodba! Upam da vam je všeč.