Preostanek dneva je minil hitreje od naših prihrankov. Šli smo do nekih hiš, ki so jih ostali imenovali trgovine. Še zdaj mi ni bilo jasno od kod se je Amari naučila toliko o človeškem svetu. Jaz sem vedela le o “popolnih” Nebesih, katerih najditelji so slavni junaki. Dve sestri in brat, neustrašni, mogočni, inteligenti in prav oni naj bi nas rešili pred nevarnostjo, ki je grozila mestu v oblakih. Rešili so Nebesa, seveda, in si prislužili mesto med zvezdami. Shyama Fedelmid je vodila junake. Obvladala je magijo zvezd in lune. Njen brat je z glasbo delal čudesa, najmlajša sestra pa je nadzirala ogenj. Po zmagi se je začela največja veselica vseh časov in med to veselico so izginili… za vedno. Kljub neznanskem trudu meščanov nihče ni nikoli našel niti sledi Oh, če bi le videli kam je so Nebesa zašla, bi krutim svečenikom vzeli prestol.
“Pametno bi bilo pogledati kdaj se banka zapre.” Amari predlaga. Kylan pokima “Razdelimo se. Jaz in Amari greva nazaj, kjer bova pripravila oblačila. Vidva se sprehodita do banke. Nikamor drugam!” Camiloja jezno premeri s pogledom kot da ni prvič zašel. Ne morem si pomagati da se ne zasmejim. Camilo zavije z očmi “To je bilo enkrat!” “Dvakrat.” Ga nagajivo popravi Kylan. Končno se odpraviva. Banke ni bilo težko najti, saj so vsepovsod bile table popisane z meni neznano človeško pisavo. Camilo je na srečo uspel prevesti, in ne bom omenjala koliko časa nama je to vzelo. Čas je samo številka.
Ko smo prišli v naš brlog smo se začeli pripravljati. V črne kape smo vrezali luknje za usta in oči. Oblekli smo se v črna oblačila, ki smo jih našli na tržnici in pripravili torbe za denar. Naš načrt je bil dokončan, pričakovanje pa nas je odvračalo od lenobe. Končno se je stemnilo. “Kdaj si rekel da se banka zapre?” Nestrpno vprašam med tem ko si nadevam masko. “Čez petnajst minut. In snami si masko, ljudje ne bodo ravno nesumičavi če jo boš imela nadeto.” Dolgočaseno odgovori Camilo. Hitro si jo zatlačim v svojo torbo. “Koliko je to?” Že spet vprašam. Čas je bil vedno nerazumljiv za mene, zdaj pa naj bi se navadila na nov koncept časa človeškega sveta. Kovač me vprašujoče pogleda toda vseeno odgovori.
Ura končno odbije čas za odhod. V varnosti senc se tihotapimo po ulicah. Ne morem si pomagati, da ne bi na to gledala kot zabavno. Ljudje, ki so hiteli po ulicah so bili kot mravlje, majhni človeški žužki, ki sem jih odkrila. Bilo je toliko novih človeških obrazov, da sem se skoraj spremenila v katerega. Na zadnje smo le prišli do banke. Camilo, ki je bil najbolj odspredaj si položi prst na ustnice in iz torbe potegne neko orodje. Začne se ukvarjati z vrati, mi pa ga poskušamo skriti pred nezaželenimi pogledi. Pričakovala sem, da so ljudje radovednjjši. Ko je le uspel smo po prstih smuknili noter, ter si nadeli maske.
“Pametno bi bilo pogledati kdaj se banka zapre.” Amari predlaga. Kylan pokima “Razdelimo se. Jaz in Amari greva nazaj, kjer bova pripravila oblačila. Vidva se sprehodita do banke. Nikamor drugam!” Camiloja jezno premeri s pogledom kot da ni prvič zašel. Ne morem si pomagati da se ne zasmejim. Camilo zavije z očmi “To je bilo enkrat!” “Dvakrat.” Ga nagajivo popravi Kylan. Končno se odpraviva. Banke ni bilo težko najti, saj so vsepovsod bile table popisane z meni neznano človeško pisavo. Camilo je na srečo uspel prevesti, in ne bom omenjala koliko časa nama je to vzelo. Čas je samo številka.
Ko smo prišli v naš brlog smo se začeli pripravljati. V črne kape smo vrezali luknje za usta in oči. Oblekli smo se v črna oblačila, ki smo jih našli na tržnici in pripravili torbe za denar. Naš načrt je bil dokončan, pričakovanje pa nas je odvračalo od lenobe. Končno se je stemnilo. “Kdaj si rekel da se banka zapre?” Nestrpno vprašam med tem ko si nadevam masko. “Čez petnajst minut. In snami si masko, ljudje ne bodo ravno nesumičavi če jo boš imela nadeto.” Dolgočaseno odgovori Camilo. Hitro si jo zatlačim v svojo torbo. “Koliko je to?” Že spet vprašam. Čas je bil vedno nerazumljiv za mene, zdaj pa naj bi se navadila na nov koncept časa človeškega sveta. Kovač me vprašujoče pogleda toda vseeno odgovori.
Ura končno odbije čas za odhod. V varnosti senc se tihotapimo po ulicah. Ne morem si pomagati, da ne bi na to gledala kot zabavno. Ljudje, ki so hiteli po ulicah so bili kot mravlje, majhni človeški žužki, ki sem jih odkrila. Bilo je toliko novih človeških obrazov, da sem se skoraj spremenila v katerega. Na zadnje smo le prišli do banke. Camilo, ki je bil najbolj odspredaj si položi prst na ustnice in iz torbe potegne neko orodje. Začne se ukvarjati z vrati, mi pa ga poskušamo skriti pred nezaželenimi pogledi. Pričakovala sem, da so ljudje radovednjjši. Ko je le uspel smo po prstih smuknili noter, ter si nadeli maske.
Moj odgovor:
🎒🎒🎒
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Učenje
hej
js sm 1letnik gimnazije in so nam napovedali use teste za celo solsko leto. u osnovni prznam da se nism neki ful ucila tko 1-2 pred testom ma so bli rezultati se vedno zadovoljivi (odlicna sm bla) ma zdej tukej v gimnaziji pa vidm da ne bo tko in iskreno me kar mal prime da bi se prepisala. ful me je strah da bom ponavljala, da mi ne bo uspelo in da bom disappointment za mojo družino.
A ima kdo kaksne nasvete kako nej shendlam al pa kksne tehnike ucenja?
hvala lp
js sm 1letnik gimnazije in so nam napovedali use teste za celo solsko leto. u osnovni prznam da se nism neki ful ucila tko 1-2 pred testom ma so bli rezultati se vedno zadovoljivi (odlicna sm bla) ma zdej tukej v gimnaziji pa vidm da ne bo tko in iskreno me kar mal prime da bi se prepisala. ful me je strah da bom ponavljala, da mi ne bo uspelo in da bom disappointment za mojo družino.
A ima kdo kaksne nasvete kako nej shendlam al pa kksne tehnike ucenja?
hvala lp
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.