Ojjjjj! :grinning::grinning::grinning::grinning::grinning::grinning:
Oblubla sm vm da nov del pride kmal sam res nism mela časa tko da zdej uživiti v branju tega dela čeprov bo mejbi mal boring. Upam, da še berete!

---------------------------------------
Koraki se mi zdijo vse bližje in začelo se mi je vrteti. Zadrževala sem dih, če me Verenna zaloti...
Stisnem se še bolj skupaj in pazim, da ne spustim kakršnegakoli nepotrebnega zvoka. Postava zapre vrata in zasliši se zalepanje vhodnih vrat. Glasovi iz dnevne sobe se mi zdijo vse bolj oddaljeni.

Dovolim si globoko vdihniti, saj mi primankuje kisika.

Napaka.


Brskanje po papirjih se ustavi. Spet zadržim dih. Ne vidim premikov obiskovalca, nedvomno pa to ni Verenna. Premakne vrteči stol in se razgleda okoli sebi. Pogoltnem slino in molim, da ne bo pogledal pod mizo.

Slišim odpiranje omare. Previdno pomaknem roko nad mizo in začnem tipati za katerim koli obrambnim pripomočkom, medtem ko se človek muči z ulamljanjem v Verennino omaro.

Še naprej tipam po mizi in začutim nekaj trdnega. K sebi povlečem škarje.

Odlično res.


V tistem trenutku brskanje potihne in oseba se sunkovito obrne, postavi v bojno prežo in iz škornja povleče bodalo. Počasi se premika proti miz in se ozirapoprotoru.

Sem vedela, brezupen primerek sem. Ni mi pomoči.


Počasi se premaknem izza mize in se v skoraj popolni temi odtihotapim proti kotu sobe. Če ga bom ujela nepripravljenega, bom mogoče lahko napadla, zmagala in pobegnila. Moj načrt bo očitno vedno pobeg.

Počakam še nekaj sekund, in se truudim, da bi premislila o možnosti tragičnih posledic zame, a se oseba obrne in se požene proti meni.

Od šoka najprej obstanem na mestu, potem pa prisilim noge, da se umaknejo. Z bodalom zamahne nevarno blizu mojega vratu, a se izmaknem. Popade me jeza, da bi lahko tako hitro izgubila življenje.

Borila se nisem že zelo dolgo, zato se mi krošeji in udarci ki jih izvedem zdijo preveč površni za moj ugled.

Zadihano se opotečem prek sobe, ko me njegova pest zadane v trebuh. Zdaj vidim, da je postava moški. Krasno, res. Z moškimi nimam ravno najboljših izkušenj pri bojevanju. Napade me z novo rundo udarcev. Če bi bil Annie, bi zdaj že skrivenčen ležal na tleh, ampak danes žal nimam sreče.

Odbijam udarce, ampak nimam moči za napad.

Preklete ženske so me premalo hranile.


Moški me potisne ob steno, da glasno poči, ko moja glava trči ob trden zid. Tako sem se trudila, a me Verenna ne bi slišala, ko sem hodila po hodnikih. Zakaj me ne sliši, ko jo dejansko potrebujem?

V glavi mi kljuva ostra bolečina in vrti se mi. Napnem svoje zmahano telo in se poženem proti napadalcu. Takrat šele ugotovim.

Moje faking koleno!


V mislih prekolnem Verenno in njeno tolpo zaradi prijaznega spominka, ki so mi ga pustile ob našem prvem srečanju. Nepozorna sem in moški me porine za prsni koš in me pritisne ob steno. Na vrat mi prisloni bodalo.

"Samo besdico," zadihano reče in s kretnjo prikaže smrt.

Iskreno se ga ne bojim toliko kot bi se ga morala, ampak sem nekaj sekund vseeno tiho. Očitno potrebuje pavzo.

Nasprotniku nikoli ne dovoli, da bi si vzel pavzo.


Dvignem koleno in ga zadanem v mednožje. Presenečeno popusti prijem, da izkoristim priložnost, ga zgrabim za roko in mu jo zvijem za hrbtom, tako kot sem jo pred približno pol ure zvila Annie.

Hvala, Annie vsaj za nekaj si dobra.


Dosežem svoj namen. Moj napadalec od bolečine izpusti tako priročno bodalo, kot moj prijem. Pograbim bodalo in ga tokrat jaz spravim ob steno. Napadem ga z velikodušno verzijo močnih udarcev, ter mu glavo butnem ob steno.

Ha.


Izgublja zavest, a se mu uspe strezniti. Ne napade me ampak izpljune: "Opozoril sem te, kaj se bo zgodilo s tabo, če ne boš tiho,!"
Njegov glas je zaradi bolečin raskav.

"Saj nisem nič rekla," ena mojih dobrih lastnosti je spraviti napadalce ob živce.

Ujame me nepripravljeno in me spet stisne ob steno. Prekolnem svojo nepozornost.

"Lahko te pustim živeti, če mi poveš svoje ime," nazadnje reče.

Pa kaj še.


Razdraženo prhnem in ga pogledam v oči. "In zakaj točno bi to storila?"

"Mogoče, da preživiš? Poglej, dal sem ti možnost, življenje ali ime?"

Nikoli ne pusti izsiljevalcem, da te izsilijo.


"Sanjaj" mu zabrusim.
Njegov pogled nadležno šviga po mojem obrazu.

"Lahko bi malo manj buljil,"
"Oooh, saj ne buljim" pomiga s kazalcem kot da se motim, "samo ogledujem si svojo naslednjo žrtev,"

Vem da misli resno in ko nož (sanja se mi ne od kje ga je spet dobil) nevarno približa mojemu vratu izustim "Katie".
"Nisem neumen, povej svoje pravo ime," nož me že poreže, da začutim toplo kri.

"Lindsay"

Ošvrkne me s pogledom in preverja, če spet lažem, nato pa odstavi nož.

Kaj mu bo moje ime?


--------------------------------------


Upam da ni blo tok bad sam zdej morm pridt do zanimivga dela. Plis napište kako je blo, tega bom fuuul vesela. Upam, da bom lohk kmal napisala nov del. Aja pa sory, če so ble not napake, računalnik mi ne dela :kissing_heart:

Link od prejšnjega:

https://pil.si/forumi/pisalnica/prava-jaz-6-del

Čavvvvv! :heart::yellow_heart::green_heart::blue_heart::purple_heart: