*i*Hoi :blush:! Na Pilovi spletni strani sem nova in upam, da me boste sprejeli in da bom uživala 🥳. Odločila sem se, da začnem pisati zgodbo in dobila sem tudi nekakšen navdih :laughing:. Upam, da vam bo všeč in boste vaše mnenje napisali v komentarje :hugging:. Meni osebno se je zgodba zdela najboljša izmed MOJIH poiskusov pisanja :stuck_out_tongue_winking_eye:.*i*

Za oknom hiše Perlan Path, številka 6 na ulici Bear whinging, je mlada rjavolaska gledala skozi okno in pisala domačo nalogo. Ni se mogla zbrati, zaradi snežno bele ptice na veji. Kot uročena je strmela vanjo in rjave oči so se ji bleščale v sončnem zahodu. Nato je ptica začivkala in odletela proti jugu...

V hiši Prelan Path že 10 let ni miru pred skrivnostno deklico Carlione. Ko je gospod Bryce zjutraj odprl vrata hiše, namenjen v službo tri ulice stran, je pred pragom zagledal napolnjeno pleteno košaro. Za hip je pomislil na velik hlebec sveže pečenga kruha. Vendar, ko je streznil misli je to možnost potisnil na stran, se sklonil, da bi videl zgrešene podrobnosti in zaklel v tla. Zato niso bile krive bolečine v križu, ampak speči dojenčkov obraz. Obrnil se je proti hiši in zavil v prvo sobo na vrhu stopnišča, da bi zbudil ženo.
Daler Bryce je bil srednje visok in pošteno obilen možki s kratkimi, ravnimi peščenimi lasmi in rjavimi prašičjimi očmi. Njegovi povešeni francoski brki so pa še bolj poudarjali njegov staromidni stil in značaj. Gospa Marge Bryce je bila popolno nasprotje njenega možna. Bila je koščena in nekaj centimetrov višja od njega. Imela je kratek vrat in konjska usta. Njeni temno rjavi lasje običajno speti v visoko figo so se povsem prikladali njenemu piskajoče dekliškemu glasu. Modre oči so zakrile že nastajajoče gube in poskrbele, da rožnata obleka še bolj paše k njenemu videzu.
Ko sta se oba naslanjala na kamnit zidek, ki je služil kot pregrada med hišami in komaj skušala obdržati brezizrazen obraz, je gospa Bryce zajela sapo in roki v šoku položila na prsi. "To je otrok!" Je kriknila in sedla na vrh zbrušenega kamna. Tako jima ni ostalo drugega, da dojenčka odneseta v dnevno in zadevo preučita. Višja izmed para je glasno, z nekoliko pridušenim glasom prebrala pismo s pojasnilom, ki je bilo priloženo na malčici. "Carolione" je skozi zobe siknil Daler Bryce, ko je še sam prebral pismo. "Kaj če bi zadevo kam prijavila, prosila za pomoč?" Ga je plašno vprašala žena, a je odkimal. "Imajo nek razlog in očitno dovolj dober, da je ona zdaj tu".

Ptica je s krili zamahovala nekoliko redkeje kakor druge ptice in kmalu je zginila iz dekličinega obzorja. Majhna sobica v nežnih spomladanskih barvah je kmalu zajadrala v temo, na okno pa so kmalu zaladle prve deževne barve. Bil je zadnji teden v aprilu in na nebu so se pojavile še zadnje napovedane strele prihajajočega neurja.
Tok, tok, tok... "Carlione! Čas za zajtrk!" Je gospa Bryce pobutala po vratih vsiljene hčere. Ker ni bilo odziva je ponovila postopek in nato pograbila za kljuko. "Že grem teta" je zaspano izjavila deklica na postelji. Povedali ao ji zgodbico, da živi pri sorodnikih, ker so njeni starši pogrešani že vrsto let.

*i* Tako, prebil/a si se skozi začetek te nove zgodbe, ki sem jo napisala danes. V komentarjih bom vesela tako kritik in opazk kot pa tudi pohval. Če ti je zgodba všeč in želiš prebrati nadaljevanja lahko daš všeček. Zgodbo bom v vsakem primeru nadaljevala zase in jo izpolnjevala kot nebrušen diamand :heart::heart::wink:.*i*
*i*Želim ti vesele praznike:christmas_tree::gift: (malo z zamudo :laughing:)!*i*

Pozdravčki in koš poljubčkov!
Lunaylie