Vedela je. Verjela je. Vsa ta leta je čakala, le čakala je, da pride njen trenutek in Luna bo nazaj. In njeno čakanje se je izkazalo za vredno truda. V srcu je čutila toploto in med tekom je kar poskočila, tako navdušena je bila.

"Princesa, prosim vas!"

Fleurdesia se je počasi ustavila in pogledala Varuhinjo, ki je pritekla do nje. Izraz na njenem obrazu je bil takšen kot ponavadi. Brez čustev in zelo resen. A v očeh se ji je videl radoveden in malce jezen pogled. Fleurdesia se ji je široko nasmehnila, saj veselja ni mogla varovati v sebi. Že dolgo ni bila tako srečna.

"Vas smem vprašati, kdo je Luna?" je vprašala Calipsso in se ustavila pred princeso.

"Ti je nikoli nisem omenila?" Princesi se je res zazdelo, da je o Luni že nekajkrat spregovorila. Morda pa ni bilo Calipsso zraven?

"Niste."

Fleurdesia je nadaljevala s počasno hojo po hodniku z mehko modro preprogo. Tla so bila iz sivega marmorja, ki se je svetil ob svetlobi svetilk, ki so visele s stropa. Hodnik ni bil zelo širok, a hkrati zelo prostoren. Na eni strani so bila visoka okna s pobarvanim steklom. Imela so pozlačen okvir. Stena je bila bela, a ponekod poslikana z lepimi umetninami, katerih avtor ni več živel na gradu. V bistvu njihov avtor sploh ni bil znan. A to ni bilo pomembno.

Calipsso je hodila ob gospodarici z visoko dvignjeno glavo. Čakala je, da ji bo Fleurdesia povedala to, kar ji je želela o Luni.

"Luna je moja-"

"Fleur!" se je zaslišal glasen krik, ki je prišel z drugega konca hodnika, kjer je bila glavna jedilnica. Tam so čakali sorodniki, ki so prišli na večerjo. Fleurdesia je videla matero, ki je sedela na udobnem ublazinjenem stolu pri dolgi mizi. A pred velikimi težkimi vrati je stal še nekdo drug. Bilo je dekle z rjavimi lasmi, ki so ji segali do ramen. Bili so temni, podobne barve kot kostanj. Bili so na daleč prepoznavni in Fleurdesia se sploh ni razjezila, da jo je prijateljica prekinila med govorjenjem.

"Tori?" Ni mogla verjeti lastnim očem. Ostala je z odprtimi usti in zrla v prijateljico, ki se je le smejala. "Kaj počneš tukaj?"

"Ne bodi smešna in pridi sem," se je zasmejala Tori in Fleurdesia je stekla k njej. Močno jo je objela in v trenutku zavohala prijeten - značilen za Tori - vonj lešnikov. Tori jo je poljubila na vrh čela in jo še močneje stisnila. "Prav nič nisi zrasla, princeska."

Fleurdesia je pobegnila iz objema in zmedeno pogledala visoko prijateljico, ki je z nasmehom na obrazu stala pred njo. "Ne razumem," je rekla v smehu in imela solze v očeh. Želela jih je pregnati, a niso odšle. Iz ust je spustila kratek jok in se trenutek kasneje zasmejala. "Mislila sem, da te nikoli več ne bom videla."

"Tudi jaz." Tori se je prijazno nasmehnila in ponovno objela prijateljico, ki se je borila sama s seboj, da se ne bi spustila v jok. Calipsso ju je zmedeno opazovala. Rahlo se je namrščila.

"P-pisala si mi... da se ne bova več videli in... kako si lahko nazaj?"

Tori je z dvema sestrama živela v oddaljenem kraljestvu Printemss, v katerem je bila večna jesen. Ni bilo zelenih dreves ali pomladnih cvetlic. Vse je bilo rdeče in oranžno, prav pravljično. Tudi snega ni bilo nikoli. Bilo je čudovito, dokler nad deželo ni zavladala tuja magija in ustvarila nevidno obzidje, ki je Printemss ločilo od sveta. Nikoli se ni izvedelo, kdo je bil lastnik uroka, nikomur pa tudi ni uspelo, da bi osvobodil jesensko kraljestvo. Od takrat so minila štiri leta.

"Magija se je izničila. Obzidja ni več. Vse je po starem," je pojasnila Tori. "Ampak kako je to sploh lahko važno? Zdaj je vse v redu in vesela sem, da je tako." Dvignila je Fleurdesio v zrak in jo zavrtela. Smejali sta se in Fleurdesia je za trenutek pozabila na sporočilo in zakaj je tekla vse do velike jedilnice.

Calipsso je kot nevidna stala na hodniku in mrko opazovala princeso in njeno priajteljico, za katero prej še niti vedela ni. Tudi za Luno ni še nikoli slišala. In prav nič ji ni bil všeč prihod tega dekleta iz dežele večne jeseni. Imela je slab občutek. Nekaj manjka. Nekaj ni tako kot Fleurdesia misli, da je. A kaj? Tega ni vedela niti Calipsso.

"Princesa, sporočilo-"

Umolknila je, saj jo je v telesu grozno zmrazilo. Začutila je vsak del telesa in v glavi je imela v trenutku blag glavobol. Rahlo se je stresla in z očesom preverila, da je ni nihče opazil. Vanjo je zrla le majhna deklica - predvidevala je, da Fleurdesiina sestrična - a je v trenutku pogledala stran. To je bilo res nenavadno. Glavobola ni imela že odkar je svoje življenje obljubila princesi. Kar je bilo pred slabim letom dni. Nekaj je narobe. Angeli bi vedeli. A kaj, ko je ravno odšla od njih, zdaj se ne more vrniti.

Počasi je stopila do princese in ji roko položila na ramo. Princesa jo je pogledala in nasmeh ji je izginil z obraza. Pogledala je Varuhinjo v oči, ki so se ji nenadoma zdele nekoliko bolj modre barve kot srebrne. "Calipsso? Kaj je narobe?"

"Le... sporočilo, princesa. Pozabili ste nanj." Takoj je umaknila pogled, a je čutila, da je Fleurdesia nekaj opazila.

"Kakšno sporočilo?" je vprašala Tori z nasmehom na obrazu. Povsem jo je zmedel prihod Varuhinje, saj je prej ni niti opazila. Bila je kot duh v tem lepem barvitem prostoru. Ali kot ... angel.

"Oh, saj res!" je kriknila Fleurdesia in si na obraz narisala nenaraven nasmeh. Pogledala je po prostoru, dokler ni zagledala matere, ki ni več sedela pri mizi, temveč stala pri vratih in z drobnim nasmehom opazovala hčer ter njeno prijateljico. "Mati! Ne boste mi verjeli."

Leoley je počasi pristopila do hčere s prekiržanimi rokami. Imela je oblečeno dolgo elegantno rožnato obleko z zlatimi čipkami, rdeče lase pa je imela spete v zapleteno figo. Bila je prečudovita in vsak bi priznal, da je najlepša ženska v vseh kraljestvih. Njene oči so bile smaragdno zelene in skrivnostno svetleče, o potezah obraza pa je težko spregovoriti, saj so bile unikatne in kot biser v globokem oceanu. Njena lepota je bila neprecenljiva.

"Dekle, ne kriči. Obnašaj se kot princesa, vsaj danes. Prosim te," je rekla z nepričakovano prijaznim glasom. Besede so ji uhajale iz lepo oblikovanih rdečih ustnic.

Flaurdesia je pokimala in počasi sklonila glavo. Nato je pogledala matero z velikim nasmehom in se potrudila počasi izreči: "Luna je živa."

Vsem prisotnim na hodniku je bilo zanimivo opazovati, kako se je kraljičin obraz počasi spreminjal. Iz prijaznega nasmeha je preidel v začudenje, zmedenost, rahlo jezo, žalost, na koncu pa nazaj v malce skromnejši nameh. "In kje si dobila to informacijo?" je počasi rekla z zelo mirnim glasom.

"Sporočilo, mati," je hitro odgovorila Fleurdesia. "Našla sem ga na hodniku blizu moje sobe. Vem, da ga je poslala Luna. Edino ona ima tako močno magijo, da bi lahko poslala pismo v grad. Poleg tebe. In... ja, mislim, da sta vidve edini, ki bi lahko. Ker sta... ja, sestri. Razumeš?"

Leoley je zaprla oči. Ko jih je odprla, je počasi zamajala z glavo in pogledala hčer. "Nisem te dovolj naučila. Nikakor nimam najmočnejše magije na svetu. Morala bi vedeti, da imajo angeli njihovo magijo vsaj petkrat močnejšo. Kako si to pozabila?" Izgledala je razočarano.

Pogledi so se počasi usmerili v Calipsso, ki je le brezizrazno stala in prekrižala roke. Videla je Tori, ki je dvignila obrv, a se ni ozirala nanjo. Tudi Fleurdesia je za trenutek pogledala Varuhinjo, a se hitro obrnila nazaj proti materi. "Ampak saj ne poznamo nobenega angela. Razen Calipsso."

Kraljica je zavzdihnila in si pogladila lase. Opazovala je hčer, ki je imela na obraz izrisano radovednost in veliko pričakovanje. Tako je verjela v Luno, da se je materi kar zasmilila. A Luna je mrtva. Kako ji naj to dopove?

"Poslušaj me, Fleurdesia," je resno rekla, da bi dobila hčerkino pozornost. "Mislim, da je čas, da po vseh teh letih izveš veliko skrivnost, ki sem ti jo do zdaj prikrivala."