Opravičili sta se gostom in zapustili jedilnico. Pogledi so bili na njima, ko sta hodili po hodniku. Calipsso je le obstala in se ni mogla otresti lastnih misli. Kaj pomeni vsa ta skrivnostnost? Vedela je, da ima kraljeva družina veliko osebnih informacij, a čemu naenkrat ves kaos? Če je prav razumela, bi naj sporočilo poslala Fleurdesiina teta Luna, saj ima edina poleg kraljice dovolj močno magijo, da bi lahko to naredila. Možno je bilo tudi, da je sporočilo poslal kakšen angel, a Fleurdesia ni poznala nobenega razen nje. Za kraljico pa se je zdelo, da je povsem prepričana, da sporočila ni poslala Luna. Nekaj je vedela, kar ni nihče drug. Calipsso je res zanimalo, kaj bo izvedela Fleurdesia, a je vedela, da nima pravice spraševati po tem. Le Varuhinja je.
Fleurdesio je stiskalo v srcu. Želela je izvedeti, kdo je poslal sporočilo. Verjela je, res je verjela, da je Luna. Njena Luna. Pomenila ji je toliko na tem svetu. Srce se ji je prelomilo, ko je v kraljestvo prišla novica, da je umrla. Ni mogla sprejeti tega. Bila je kot njena druga mati. Boljša mati. Bila je kot prijaznejša različica Leoley. Pogrešala je njen smeh in peciva, ki jih je spekla prav zanjo. Zakaj jo je morala zapustiti?
Vedela je, kaj se je Luni pripetilo. O tem si ni upala govoriti z matero. Vedela je, da je Leoley Lunina smrt preklala toliko kot njo, še več.
"Kam greva, mati?" je vprašala princesa in pogledala mater, ki je vzravnano hodila. Slišalo se je udarjanje elegantnih čeveljcev.
"V knjižnico. Prepričana sem, da je tam najbolj primerno za pogovor."
Prišli sta do velikih lesenih vrat, ki sta jih stražila dva stražarja v zlatih oklepih. Ob pogledu na kraljico sta počasi odprla težka vrata. Mati in hči sta stopili v čaroben prostor.
Takoj ob vstopu sta zavohali značilen vonj starih knjig, žaganega lesa, vanilijevih sveč in rahel pridih magije. Tla so bila marmorna v rjavi barvi, takšni kot visoke knjižne police. Strop je bil zelo visok in poslikan z različnimi vzorci. Predstavljali so magijo skozi stoletja, ki je bila vijolična, črna, modra, zelena, rumena in različnih drugih barvnih odtenkov. Naslikani so bili ljudje, ki so nad glave stegovali roke, v katerih se je gnetla magija. Med njimi je bilo nekaj ljudi, ki so bili pretrgani na kose ali zažgani, saj jih je magija prevzela in so zaradi nje znoreli. Prizori na stropu so bili čudoviti in si se v njih izgubil.
Police, ki so stale sredi velikanske knjižnice, so bile iz temno rjavega ali skoraj črnega lesa in se vzpenjale prav do stropa. Med njimi so bile lestve, katerih so se jih ovijale zelene ovijalke bršljana ali drugih rastlin s cvetjem. Knjige na njih so izgledale zelo staro, a bile so dobro ohranjene in dišale po pustolovščinah ter dogodkih, ki so bili predstavljeni v njih.
Police ob stenah so bile kamnite ali iz srebrnega marmorja, na katerem se je bleščal prah. Ni bilo delčka med policami, ki ne bi bil zvrhan z lepimi knjigami. Vse je bilo res čadobno.
Knjižnica je bila ena največjih prostorov v gradu. Edin prostor, ki je bil večji od nje, je bila prestolna dvorana. Sredi knjižnice, ki je bila osvetljena s svečami, s katerih je tekel barvih vosek, je bila dolga marmorna miza in udobni naslanjači z rdečimi blazinami. Pod mizo je bila dolga rdeča preproga z modrimi in zlatimi vzorci.
Leoley je stopila do mize in hčerki namignila, naj sede na naslanjač. Tudi sama je izbrala udobnega in se naslonila ter poduhala zrak, ki se ga ni mogla naveličati. Vse te knjige in dišeče sveče, ki so gorele več dni zapored.
"Žal mi je, da sem skrivala vse te skrivnosti, Fleurdesia," je spregovorila in pogledala hčerko, ki jo je opazovala.
"Ampak, zakaj, mati? Vedno si mi govorila, da družina deli vse, kar ima."
Leoley je zavzdihnila. Čutila je bolečino, saj ji je bilo težko spregovoriti o tem. Sploh ni vedela, kako bi začela. "Ko boš izvedela, boš razumela, zakaj sem to skrivala pred tabo."
Princesa je pokimala. "Mi boste zdaj povedali?"
"Bom."
Tako je Fleurdesia prisluhnila materini zgodbi.
"Spomniš se Lune, moje drage sestre, ki je živela v oddaljeni vasi in se včasih oglasila na našem gradu. Imela je magijo, ki je postala toliko močnejša v noči. Bila je del noči. Ko je padla tema, je čutila strast v sebi in vse je opravila z lahkoto. A to ni bila njena edina sposobnost. Znala se je povezati z ognjem. Lahko je hodila med plameni in jih uporabila. Z njimi je bila eno. Zato je bila najmočnejša. V dveh elementih, ki sta že sama bila zelo močna, je našla povezanost."
"Ampak-"
"Poslušaj." Dvignila je dlan v zrak. Nato se je ozrla po knjižnici, da bi se prepričala, da nimata neželenih poslušalcev. "Jaz sem šibkejša od nje. Imam najmočnejšo magijo v kraljestvu, če ne štejemo angelov, a nimam povezave z nobenim elementom. Lahko premagam petdeset izurjenih vojakov, če napnem vse moči, a narava me ne bo sprejela. Ne najdem zavezništva, kot ga je Luna našla v noči in ognju. Zato pa sem tudi previdnejša. Lastna magija me ne more pretentati ali ubiti. Ne more se mi zgoditi to, kar se je Luni."
Zavzdihnila je in počakala, da so se njene besede porazgubile med knjigami. Nato je nadaljevala.
"Luna je umrla, ko je branila najine starše pred tvojim očetom. Ni je ubil tvoj oče, temveč ona sama. Noč in ogenj sta jo pretentala. Izdala sta jo, ko je v nevihtni noči stala med plameni. Do njiju je imela preveč zaupanja. Umreti jo je videl lasten mož, ko je zgorela v svojih plamenih v magiji, ki bi ji morala biti zvesta."
Fleurdesia je sklonila glavo. Solza ji je stekla po licu, ko je razmišljala o prizoru, kjer Luna stoji v ognju in kriči v bolečinah. Ravno njej se je moralo to zgoditi. Pa tako dobra je bila. "Ampak, mati," je počasi rekla. "To že vem. Zgodbo ste mi povedali takoj po tem, ko se je zgodilo." Pogledala je matero, ki ji ni vrnila pogleda. Zrla je v rožnato krilo. "Omenjali ste nekakšno skrivnost, ampak-"
"Vem," jo je prekinila. "Le ... želela sem še enkrat omeniti, kaj vse je naredila Luna, da bi zavarovala moje starše. Ki so na koncu vseeno umrli. Njen trud je bil zaman."
Fleurdesia je bila navajena, da je Leoley govorila, kaj si misli, na glas. A že dolgo ni videla lastne matere tako potrte. "Vse zaradi mojega očeta," je žalostno rekla.
Nastopila je minuta tišine, dokler ni Leoley pogledala hčerke in končno spregovorila o tem, kar je bil njen namen.
"Luna ni moja edina sestra."
Fleurdesio je stiskalo v srcu. Želela je izvedeti, kdo je poslal sporočilo. Verjela je, res je verjela, da je Luna. Njena Luna. Pomenila ji je toliko na tem svetu. Srce se ji je prelomilo, ko je v kraljestvo prišla novica, da je umrla. Ni mogla sprejeti tega. Bila je kot njena druga mati. Boljša mati. Bila je kot prijaznejša različica Leoley. Pogrešala je njen smeh in peciva, ki jih je spekla prav zanjo. Zakaj jo je morala zapustiti?
Vedela je, kaj se je Luni pripetilo. O tem si ni upala govoriti z matero. Vedela je, da je Leoley Lunina smrt preklala toliko kot njo, še več.
"Kam greva, mati?" je vprašala princesa in pogledala mater, ki je vzravnano hodila. Slišalo se je udarjanje elegantnih čeveljcev.
"V knjižnico. Prepričana sem, da je tam najbolj primerno za pogovor."
Prišli sta do velikih lesenih vrat, ki sta jih stražila dva stražarja v zlatih oklepih. Ob pogledu na kraljico sta počasi odprla težka vrata. Mati in hči sta stopili v čaroben prostor.
Takoj ob vstopu sta zavohali značilen vonj starih knjig, žaganega lesa, vanilijevih sveč in rahel pridih magije. Tla so bila marmorna v rjavi barvi, takšni kot visoke knjižne police. Strop je bil zelo visok in poslikan z različnimi vzorci. Predstavljali so magijo skozi stoletja, ki je bila vijolična, črna, modra, zelena, rumena in različnih drugih barvnih odtenkov. Naslikani so bili ljudje, ki so nad glave stegovali roke, v katerih se je gnetla magija. Med njimi je bilo nekaj ljudi, ki so bili pretrgani na kose ali zažgani, saj jih je magija prevzela in so zaradi nje znoreli. Prizori na stropu so bili čudoviti in si se v njih izgubil.
Police, ki so stale sredi velikanske knjižnice, so bile iz temno rjavega ali skoraj črnega lesa in se vzpenjale prav do stropa. Med njimi so bile lestve, katerih so se jih ovijale zelene ovijalke bršljana ali drugih rastlin s cvetjem. Knjige na njih so izgledale zelo staro, a bile so dobro ohranjene in dišale po pustolovščinah ter dogodkih, ki so bili predstavljeni v njih.
Police ob stenah so bile kamnite ali iz srebrnega marmorja, na katerem se je bleščal prah. Ni bilo delčka med policami, ki ne bi bil zvrhan z lepimi knjigami. Vse je bilo res čadobno.
Knjižnica je bila ena največjih prostorov v gradu. Edin prostor, ki je bil večji od nje, je bila prestolna dvorana. Sredi knjižnice, ki je bila osvetljena s svečami, s katerih je tekel barvih vosek, je bila dolga marmorna miza in udobni naslanjači z rdečimi blazinami. Pod mizo je bila dolga rdeča preproga z modrimi in zlatimi vzorci.
Leoley je stopila do mize in hčerki namignila, naj sede na naslanjač. Tudi sama je izbrala udobnega in se naslonila ter poduhala zrak, ki se ga ni mogla naveličati. Vse te knjige in dišeče sveče, ki so gorele več dni zapored.
"Žal mi je, da sem skrivala vse te skrivnosti, Fleurdesia," je spregovorila in pogledala hčerko, ki jo je opazovala.
"Ampak, zakaj, mati? Vedno si mi govorila, da družina deli vse, kar ima."
Leoley je zavzdihnila. Čutila je bolečino, saj ji je bilo težko spregovoriti o tem. Sploh ni vedela, kako bi začela. "Ko boš izvedela, boš razumela, zakaj sem to skrivala pred tabo."
Princesa je pokimala. "Mi boste zdaj povedali?"
"Bom."
Tako je Fleurdesia prisluhnila materini zgodbi.
"Spomniš se Lune, moje drage sestre, ki je živela v oddaljeni vasi in se včasih oglasila na našem gradu. Imela je magijo, ki je postala toliko močnejša v noči. Bila je del noči. Ko je padla tema, je čutila strast v sebi in vse je opravila z lahkoto. A to ni bila njena edina sposobnost. Znala se je povezati z ognjem. Lahko je hodila med plameni in jih uporabila. Z njimi je bila eno. Zato je bila najmočnejša. V dveh elementih, ki sta že sama bila zelo močna, je našla povezanost."
"Ampak-"
"Poslušaj." Dvignila je dlan v zrak. Nato se je ozrla po knjižnici, da bi se prepričala, da nimata neželenih poslušalcev. "Jaz sem šibkejša od nje. Imam najmočnejšo magijo v kraljestvu, če ne štejemo angelov, a nimam povezave z nobenim elementom. Lahko premagam petdeset izurjenih vojakov, če napnem vse moči, a narava me ne bo sprejela. Ne najdem zavezništva, kot ga je Luna našla v noči in ognju. Zato pa sem tudi previdnejša. Lastna magija me ne more pretentati ali ubiti. Ne more se mi zgoditi to, kar se je Luni."
Zavzdihnila je in počakala, da so se njene besede porazgubile med knjigami. Nato je nadaljevala.
"Luna je umrla, ko je branila najine starše pred tvojim očetom. Ni je ubil tvoj oče, temveč ona sama. Noč in ogenj sta jo pretentala. Izdala sta jo, ko je v nevihtni noči stala med plameni. Do njiju je imela preveč zaupanja. Umreti jo je videl lasten mož, ko je zgorela v svojih plamenih v magiji, ki bi ji morala biti zvesta."
Fleurdesia je sklonila glavo. Solza ji je stekla po licu, ko je razmišljala o prizoru, kjer Luna stoji v ognju in kriči v bolečinah. Ravno njej se je moralo to zgoditi. Pa tako dobra je bila. "Ampak, mati," je počasi rekla. "To že vem. Zgodbo ste mi povedali takoj po tem, ko se je zgodilo." Pogledala je matero, ki ji ni vrnila pogleda. Zrla je v rožnato krilo. "Omenjali ste nekakšno skrivnost, ampak-"
"Vem," jo je prekinila. "Le ... želela sem še enkrat omeniti, kaj vse je naredila Luna, da bi zavarovala moje starše. Ki so na koncu vseeno umrli. Njen trud je bil zaman."
Fleurdesia je bila navajena, da je Leoley govorila, kaj si misli, na glas. A že dolgo ni videla lastne matere tako potrte. "Vse zaradi mojega očeta," je žalostno rekla.
Nastopila je minuta tišine, dokler ni Leoley pogledala hčerke in končno spregovorila o tem, kar je bil njen namen.
"Luna ni moja edina sestra."
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
V 8. odstavku se opravičujem za napako. (Med njimi so bile lestve, katerih so se jih ovijale zelene ovijalke bršljana ali drugih rastlin s cvetjem. ---> PRAVILNO: Med njimi so bile lestve, katerih so se ovijale zelene ovijalke bršljana ali drugih rastlin s cvetjem.
0
Še ena napaka v 9. odstavku 😭: čadobno-čarobno.
Nevem, kako je to možno, ker ta beseda je bila prej napisana prav.
Nevem, kako je to možno, ker ta beseda je bila prej napisana prav.
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Odlična zgodba! Res me zanima nadaljevanje (Fleurdesiina reakcija in kdo je sestra Leoley).
0
Hvala ti!! Upam, da nisi popomoti izpustila 8. dela, ker je tisti tudi zelo pomemben. Le opozarjam! <3
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
o waaaw fleur ti si mojstrica besed in skrivnosti! pa ne morem verjet kako si lahko vse to zmisleš!! super je!
calipsso ni šla z njima, kajne? to ni dobro. kr je njena varuhinja.
boga lunaaa :((( čaki. pol prolog je govoril o luni? ampak res upam da je še živa. torej lily je dobila strast za peciva od lune.
tam-tam-tam-taaaaaaaaam (to so tisti scary zvoki) luna ni njena edina sestra?! kdo pa je še?!?!
komaj čakam da se skrivnosti odstrejo <33
calipsso ni šla z njima, kajne? to ni dobro. kr je njena varuhinja.
boga lunaaa :((( čaki. pol prolog je govoril o luni? ampak res upam da je še živa. torej lily je dobila strast za peciva od lune.
tam-tam-tam-taaaaaaaaam (to so tisti scary zvoki) luna ni njena edina sestra?! kdo pa je še?!?!
komaj čakam da se skrivnosti odstrejo <33
0
Oo hvala tiiii!! <333
Heh no jah Calipsso je pač najjača in če je ni zraven, ni nobenmu všeč (še posebej meni xD). Jaaaa omg tak sm upala, da opaziš to glede prologa! O Luni je bilo, ja! Ja hahaha Lily ima ta talent. 💪
Hehe 😏
Hvala!!!
Heh no jah Calipsso je pač najjača in če je ni zraven, ni nobenmu všeč (še posebej meni xD). Jaaaa omg tak sm upala, da opaziš to glede prologa! O Luni je bilo, ja! Ja hahaha Lily ima ta talent. 💪
Hehe 😏
Hvala!!!
Moj odgovor:
Ojoj ne!
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Ja spet teza sam prosm
Oj
pac fora je da mene nc ni teza skrbela pol k sm pa prebrala ene par starih objav k so punce baje podhranjene pa majo več kg k js me je pa mal zaskrbel kaj če sem podhranjena? Sem stara 13 in skoraj pol in sem visoka 166cm in imam 41-42kg. A je to res podhranjenost?
pac fora je da mene nc ni teza skrbela pol k sm pa prebrala ene par starih objav k so punce baje podhranjene pa majo več kg k js me je pa mal zaskrbel kaj če sem podhranjena? Sem stara 13 in skoraj pol in sem visoka 166cm in imam 41-42kg. A je to res podhranjenost?
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
nemorm nc druzgq rec:sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::tired_face::tired_face::tired