Evo! Pa je tukaj nov del, da ne boste čakali do jutri, kaj se bo zgodilo. Uživajte!

Takoj, ko grejo mami, oči in Arthur iz sobe se vležem. Pretipam si noge in roke, ampak nič ne daje občutka, da bi bilo zlomljeno. Tudi boli me nič ne. To je čudno... Iz kota sobe se nekdo oglasi. »A si v redu?« »Ja seveda sem... Kdo pa to sprašuje?« vprašam. »Klara sem. Že nekaj časa sem v bolnici. Zlomila sem si nogo,« mi pove. »A, to mora biti pa grozno. Zdaj pa, če ne zameriš, bi šla malo ležat.« Še preden bi mi lahko kar koli odgovorila se čez glavo pokrijem z deko in zaprem oči. Ampak zaspati enostavno ne morem. Razlog za to je Adrian, ki ravno takrat vstopi v sobo. »Ana, oprosti če te motim pri spancu. Hotel sem te samo videti.« Brez vprašanja se vsede na mojo posteljo. »Ad, a mogoče veš kaj se mi je zgodilo?« ga vprašam z veliko pričakovanja. »Ne, oprosti, res nevem,« mi odvrne Adrian. Tako kot Arthur s svojo bradico se on začne s svojimi lasmi nerodno poigravati. »Noooo, zdaj bom pa moral iti. Nujno moram nesti popravit moj ma..., moj večerni plašč.« In že ga ni več. Še enkrat se udobno namestim, da bi končno lahko zaspala. Ampak takrat v sobo pride mami. »Ljubica, dobro novico imam! Po pregledih greš lahko iz bolnice!« »Super, potem bom imela še 2 dni časa, da se pripravim na svoj 12. rojstni dan!« se razveselim. »Ubistvu bolj 1. V nezavesti si bila cel dan...,« mi začne razlagati mama, jaz pa se začudim. »Kako to? Ah, pozabi, Važno, da nisem v bolnici na svoj rojstni dan.« »Tako se govori ljubica!« me pohvali mami. »Pridi, zdaj morava na pregled. Odpravim se za njo. Pred ordinacijo sva čakali 2 uri, ampak sva vsaj dočakali. »Perkinson,« se zadere zdravnik in z mami vstopiva v ordinacijo. »Dr. Pogačnik,« se nama predstavi zdravnik in mi ponudi stolček. Tvoja mama mi je že povedala, kaj se je zgodilo. To je nenavadno... Zelo nenavadno. Najbrž se vam je samo zdelo tako. Ampak preidimo k bistvu. Te kaj boli?« »Hm, mislim, da ne,« mu povem po resnici. »Aha, aha... Oglasite se pri gospodu Rimškarju,« pove zdravnik. Mami mu pokima. »Pridi Ariana, greva.«

Končno je bilo vseh pregledov konec. Ura je bila štiri popoldne. Z mamo sva se odpravile iz bolnice in proti avtu.Ko sva prišle domov mi je zabičala naj počivam, medtem pa bo ona naredila torto za moj rojstni dan. »Ampak mamiiiiiiiiiiiiii!« sem ji ugovarjala. Ko sem ji že stotič povedala, da sem v redu, mi je končno pustila, da sodelujem pri peki torte. Torta nama je kar dobro uspevala. Ker je bil večer pred mojim rojstnim dnem jo je dokončala mami, jaz pa sem obesila okraske. Ko sem končala sem šla v kopalnico in si oprala lase. Puščala sem si jih pol leta in sem imela dolge že do riti. Nanje sem si previdno nanesla šampon. Ko sem si jih oprala sem si jih šla posušit. Nekako sem se spominjala na Zlatolasko s krajšimi lasmi. Lase sem si potem še skrtačila in se oblekla v pižamo. Odpravila sem se v posteljo in na njej še nekaj časa ležala. Komaj čakam na rojstni dan. In, da dobim pismo... Te besede sem si pomrmravala dokler nisem zaspala. Sanjala sem o prejšnjih rojstnih dnevih. Še v sanjah sem bila jezna na teto Susan. Še sreča, da jo jutri ne bo. Tega rojstnega dne mi ne bo uničil nihče!

Se nadaljuje...