Živjo, tukaj je nov del! Če vam bo všeč, prosim komentirajte in lajkajte, da vem. Uživajte!

»Težava je bila samo v tem, da je dejansko živel v Londonu in zato ni prihajal k nam v Slovenijo. Imela sem srečo, da je moj oči anglež, ker sem tako znala govoriti Angležko. Če ne bi, v tisto šolo v Londonu najbrž sploh ne bi mogla hoditi. Spomnila sem se, da bi bilo pametno iti po nakupih za šolske potrebščine in učbenike. Težava je bila le ta, da sem imela rojstni dan čez 3 dni in zato še nisem dobila pisma v katerem naj bi pisalo, kaj potrebujem za šolo. Adrian je svojega že dobil, pa mi ga ni hotel pokazati. Ves čas sem mislila le še na šolo. Zaslišala sem stričev glas. »Ariana, pridi ven. Zunaj pečemo penice!« »Jaaa,« se mu zaderem v odgovor. Pohitim po stopnicah navzdol. Zunaj res pečejo penice! »A, tukaj si,« se razveseli stric. »Pridi no, vzemi si eno penico.« »Arthur, v katero šolo si hodil ti od 12. leta dalje, » ga pričakujoče vprašam. »Na Mag..., mislim na šolo v Londonu seveda.« Spet se začne poigravati z brado. »Super, kako pa je bilo tam?« ga vprašam še bolj pričakujoče kot prej, ker mi Adrian o njej ni hotel povedati čisto ničesar. »Aja, kaj smo tam delali, kaj? Mislim, da se mi je zažgala penica!« Takoj mi je jasno, da mi noče nečesa povedati. Mogoče se je tam s kom skregal in mu zato ni preveč pri srcu, pomislim. Ko pojem penico postanem res zaspana. »Mislim... Mislim, da bom šla kar v posteljo,« jim zehaje povem. »Laaaaahko noč!« Odpravim se po stopnicah navzgor. Tako sem zaspana, da krtačo zamešam z zobno ščetko in si z njo poskusim umiti zobe. Ko to končno opravim si grem v sobo po pižamo. Odprem si okno, da bi se soba malo prezračila, medtem pa si začnem nerodno sezuvati nogavice. Kar naenkrat mi zdrsne. Vznak padem skozi odprto okno. Vse se odvija v počasnem posnetku. Vidim očeta, kako od groze prebledi. Vidim mamo, ki hoče zavreščati, pa se ji iz ust ne izvije niti droben glasek. Vidim strica, ki se sesede. Mislim, da bo vsega konec. Ampak mama, oče in stric so zdaj že bolj zgroženi kot prej. Kaj se dogaja? Zazrem se v svojo hišico na drevesu, na kateri visi ogromno ogledalo. Ne vem ali se mi to le dozdeva, ampak zgleda, kot bi bila privezana na helijev balon, ki me počasi spušča do tal. Pogledam, če je privezan na moje telo, pa ga nikjer ne opazim. Zdaj me je še bolj strah kot takrat, ko sem dejansko padala! Počasi se spustim na tla. Mama vsa zgrožena pohiti k meni in me začne poljubljati. Tudi oči in stric pritečeta k meni. Oči si v glavo pomrmrava nekaj kar se sliši kot »nujno moram poklicati rešilca« stric pa si v glavo pomrmrava neke čudne besede, ki se slišijo kot »abra kadabra«. Vse to je bilo zame preveč. Padla sem v nezavest.

Ko sem se zbudila sem nad svojo glavo takoj zagledala mamin zaskrbljeni obraz. Zraven je bil oči. Na stolu pa je sedel stric Arthur. Takoj, ko je mami videla, da sem se zbudila se je njen izraz na obrazu čisto spremenil. »Ariana Riley Perkinson. Kako si me prestrašila! Mislila, mislila sem, da boš umrla...« Pustila je, da so ji te besede odtavale. »Emily, pusti Ariano, da vsaj zadiha!« jo krega oči. »Oh, oprosti,« se začne opravičevati mami. »Ko boš dovolj spočita in prisebna se bova pogovorili.« »Aaaaa, ja, prav no.«

Se nadaljuje...