*b*Tale del je posvečen Cookies, in Luni Lovegood:fire::fire::fire: Sicer ju že zelo dolgo ni (še posebi Cookies), ampak njuni zgodbi sta bili tako dobri, in s svojimi komentarji, sta zelo pripomogli k moji zgodbi.*b*
*b*Preden nadaljujemo z zgodbo, bi rada povedala da sem v prejšnjem delu storila napako, in sicer flashback, ko sta Collin in njegov brat na tisti zabavi, se dogaja 14. julija, torej precej pred 15. delom, in 15. del se dogaja v Ravenwoodu.*b*
*b*Recap prejšnjega dela:*b*
Salem se še naprej pogovarja s harpijami, nato pa občuti žgočo bolečino in se spremeni v mačka. Ko se spremeni nazaj v človeka, mu harpije povedo, da so imele prerokinjo po imenu Feyin, in ta ga je kot mačka videla v eni izmed svojih vizij. Salem harpije vpraša iz kje so, in kako so prišle v Ameriko. Izve, da so včasih bile ljudje, in da prihajajo iz otoka po imenu Ilokre (tale kraj je izmišljen). Ko jih vpraša kako so prišle v Ameriko, mu ena izmed harpij začne pripovedovati o Kielu, ki je bil vojaški poveljnik, ki je želel ukiniti zakon proti žrtovanju ljudi, ki je bil vzpostavljen 100 let prej.

Mel se še malo pogovarja s Connorjem, in ugotovi, da ji je vseč.

Collin je na žurki, na kateri noče bit. Potem v nekem momentu do njega pride nekaj ljudi. Collin se umakne ker noče doživeti zloma ker, preobremenitev pa to. (Avtističen je)
Medtem ko je Collin v eni kopalnici, in se nekaj minut umirja s stimuliranjem, pa njegov brat Lucky oz. Jack igra igro resnica ali izziv s sedmimi drugimi ljudmi. Medtem proba nekaj kokaina , ki ga je Oliver prinesel s sabo. (Oliver je Luckyjev prijatelj)
Collin gre iskati Jacka, in ga najde. Seveda Jack noče iti domov, in pove bratu, da je vzel mal droge, in pol je njegov brat ves iz sebe, češ: “To so nelegalna mamila, ne bi smel narediti tega.” Collin naposled prepriča brata, da morata iti domov, in tako se napotita domov.
~~~~~~~~~
*b*Ilokre, otok severno od Egipta, 1260 pr.n.št. (FYI, kup vezenih spisov je tle mišljeno kot knjiga, ampak ker te ljudje ne vedo kaj je knjiga, sem se morala malo znajdti)*b*

Pri svoji trenutni starosti osemnajst let, je Feyin skupaj s svojo starejšo sestro v templju boginje prihodnosti službovala kot svečenica. Njena sestra je tu delala že šešt let Feyin pa le tri. Boginja naj bi imela preko sto glav, vsaka pa naj bi videla drugačno različičo prihodnosti. Ravnokar je pripravljala oltar za daritve naslednji dan, ko se ji je zameglilo pred očmi. Nato je imela občutek, kot da pada nazaj.

Nenadoma je stala v temni sobi in gledala kako je neki fant bral iz kupa vezenih spisov, ki jih je imel postavljene pred sabo. Izgledal je približno njene starosti, a bil je čudno oblečen, in njegova polt je bila skoraj bela, kot da nikoli ni bil na soncu. Takoj ga je prepoznala, tukaj je bila že vsaj osmič, in vsakič se je zgodilo isto. Edini vir svetlobe v sobi je bila luč, ki je bila postavljena na tla. Na tleh je bil narisan krog, razdeljen na osem delov v katerem so bili nekakšni simboli, znotraj tega pa še manjši krog. Nikoli ni uspela razločiti, če je bil narisan s barvo, ali krvjo.

Pričakovala je, da se bo videnje zdaj zopet končalo, a namesto tega je fant stopil v manjši krog s kupom vezenih spisov v roki.
Iztegnil je levo roko, nato pa začel govoriti. A na njeno začudenje ni govoril v nekem drugem jeziku, ampak v njenem. Prepoznala je vsako sleherno besedo, nato pa je sledilo ime, ob katerem so se ji oči razširile, in srce ji je v grozi pričelo biti hitreje. Če to ne bi bilo samo videnje, bi se mahoma pognala na fanta in ga zaustavila.

Za sabo je lahko začutila prisotnost nečesa temačnega, nečesa zlega, ob vznemirjenosti katere jo je zmrazilo po celotnem telesu. Karkoli je že to bilo, je zaznala, da fant ni tega priklical sem. Bilo je tukaj že mnogo prej. Bilo je starejše od zgradbe v kateri je stala, starejše od same države, kjer se je nahajala. Ni se mogla obrniti in pogledati za sabo, a je čutila, kako preži v sencah, in čaka na nekaj. Kaj je to bitje bilo, ali kaj je čakalo, ni hotela vedeti. Medtem je fanta nekakšna sila potisnila iz kroga, in skoraj je padel na tla. Izgledal je razočaran, nato pa odšel iz sobe.

Skoraj bi padla po tleh, a jo je njena sestra še pravi čas ujela. Zunaj pred svetiščem se je zaslišalo prhutanje mnogih parov velikih kril. Pogledala je proti vhodu, in videla nekaj, ki je sprva izgledalo kakor ogromen netopir, take velikosti kot dvanajstletni otrok, a nekaj na njem je izgledalo *i*narobe*i*.Ko se je končno zavedla kaj gleda, jo je popadla groza.
Ni bil ne človek, ne zver, ampak nekaj vmes. Čez usnjata krila je meril približno toliko, kot ona sama. Noge so bile daljše kot bi morale biti pri bitju take velikosti. Imel je kremplje, tako velike kot orlovi. Nahujše od vsega je bil obraz. Izgledal je kakor človeški, ampak nos je bil kakor pri netopirju, in namesto ust je imel podaljšan gobec, poln ostrih zob.

*b*Ravenwood, KY, zdaj, 202-*b*
Povezave:
Uvodna špica za serijo, ki sta jo Mel in Connor gledala v mlajših letih:
https://youtu.be/Gv9OffsTTps?feature=shared
Hotela sem še dati povezavo do odlomka iz enega filma, ki je kasneje omenjen. Ampak zato k je notri uporaba drog pa streljanje, sem se odločila da ne bom. (Sej veste, nočem ta mlajših kr tko izpostavt temu). Če hočete vseeno gledat, mi v svoj komentar napišite Posnetek94, pa vam pošljem. Ne pošiljam tistim, ki so 11-12, hvala za razumevanje.

Odlomek iz prve epizode Rizzoli & Isles, tukaj je tisti igralec, ki bo omenjen. Se opravičujem za tole obupno kvaliteto, ampak ni mi uselo najdti bolj kvalitetnega posnetka točno tega odlomka. Dajte si na višjo kvaliteto, ker če ne, bodo edina razločna stvar na posnetku podnapisi v spanščini/portugalščini (Ne vem kateri jezik je, ampak Lucky bi vedel)
https://youtu.be/cZ9LEjmDmsk?feature=shared
Če bi radi imeli boljšo kvaliteto imate tole povezavo (od 9:33-13:10, so tudi hrvaški podnapisi): https://www.lookmovie2.to/shows/play/1691308517-rizzoli-isles-2010#S1-E1-43072

Melody je sedela pri večerji, in poslušala svojo mamo, ko jo je spraševala o šoli. Ali ima kakšne nove prijateljice, so kakšne težave, so v razredu kakšni čedni fantje…? Mel ni bilo do pogovora, in je na vse do zdaj odgovorila z enim stavkom ali pa samo eno besedo.
“Kaj pa tista Sam, ki te vozi v šolo? Lahko bi jo povabila na obisk, kaj praviš?” Mel se je ob tem skoraj zaletelo. *i*Sranje, če ji povem bo začela takoj najedati, da sem zaljubljena v njega, in kako bi lahko bila par. Ampak, ne morem se v nedogled lagati.*i*
“Po resnici,” je začela, “tip me pelje v šolo, ime mu je Connor.”
“Oh, kako lepo, ali je simpatičen?” *i*Iiin se je že začelo…*i*
“Melie ima fanta, Melie ima fanta!” Se je oglasila njena sestra
“Ni moj fant, samo prijatelja sva!”Je zanikala, bolj jezno kot je nameravala. Oba njena starša sta ji namenila strog pogled.
“Se opravičujem. Ampak resno, samo prijatelja sva.” Je rekla, tokrat bolj umirjeno.

Po večerji je Melody šla gledati policijske nadeljevanke. Prižgala je televizijo, kjer so se ravnokar vrtela poročila.
“Zdaj pa šokanten preobrat. Izkaže se, da je Lucas Whitby morda kriv za umore treh prostitutk, ki so se zgodili v zadnjih dveh mesecih. Kriminalisti še preiskujejo, a verjame se…”
*i*Kaj pa, če je šel tisto noč iskati novo žrtev?*i* Je pomislila Mel. *i*In njegova četrta žrtev je bila tudi njegova zadnja. Torej bi to pomenilo, da nekje v tej državi obstaja vampirska prostitutka.*i*
*i*Zresni se Mel, vampirji ne obstajajo,*i* se je okarala v mislih.
*i*Njegovo truplo je bilo tam v gozdu en teden, možno je, da je neka žival prišla jesti…ne, žival gotovo ne bi samo razparala vratu, in pustila preostanek telesa nedotaknjenega. Enota za posebne primere lahko počaka, tole moram razrešiti.*i*

Zdrvela je po stopnicah v svojo sobo, in se usedla za računalnik. Trajalo je nekaj minut, da je našla eno spodobno stran za prebiranje starih časopisov.
V manj kot minuti se je Mel registrirala na spletno stran, in šla na brskalnik. Nato pa v iskalno vrstico vtipkala ‘Plywood, umor’. Njeno edino upanje je bilo, da se je nekaj takega že prej zgodilo, ker drugače ni vedela kako jo bo našla.
Na ekranu so se prikazali razni časopisni članki, med drugim tudi en, ki je poročal o izginotju dveh najstnikov iz sirotišnice pred petimi leti.
Kmalu je našla kar je iskala. Članek iz junija 1989 je poročal o najdbi krajana, ki so ga mrtvega našli v lastnem avtu, in njegovi smrti, ki je bila razglašena za umor. V članku je bil napisan tudi razlog smrti. Izguba krvi.

*i*Ampak to nima smisla, zakaj bi morila svoje stranke?*i* Se je vprašala Melody. *i*Razen če je to krinika, in se morilka samo izdaja za eno. Ampak, je sploh možno, da je ta dva umora zagrešila ista oseba? Whitby je imel razparan vrat, prva žrtev pa…*i* Nenadoma se ji je nekaj posvetilo.
“To zagotovo ni naključje, to ne more biti naključje…” si je ponavljala, medtem ko je iskala beležko.

“Okej, okej, recimo da so vampirji resnični,” je rekla, in si hitro začela zapisovati svoje ugotovitve. Sredi tega je še enkrat šla pogledat kdaj je umrla prva žrtev. *i*Čakaj malo, tista letnica je pa znana.*i* Poiskala je nekaj drugega, in hitro našla članek o izginotju punčke po imenu Rose Blackwood, ki ga je iskala. Spodaj je dopisala še njeno ime in letnico dvakrat podčrtala. Melody ni bilo treba dvakrat ugibati, s kakšnim namenom je bila Rose ugrabljena. Gledanje nekaterih kriminalnih dokumentarcev o ženskah, ki so bile dolgo v ujetništvu, jo je naučilo zakaj. A zaradi dejstva, da je izginila v Ravenwoodu, jo je vseeno zapisala.
Ko je končala, so njeni zapiski izgledali takole:

𝙲𝚛𝚘𝚠𝚕𝚎𝚢𝚓𝚎𝚟𝚒 𝟷𝟽.𝟷𝟶.𝟷𝟿𝟻𝟻
(𝚛𝚊𝚣𝚙𝚊𝚛𝚊𝚗 𝚟𝚛𝚊𝚝- 𝚟𝚜𝚒
𝚛𝚊𝚣𝚎𝚗 𝙴𝚍𝚠𝚒𝚗 𝙲𝚛𝚘𝚠𝚕𝚎𝚢).

𝙻𝚞𝚌𝚊𝚜 𝚆𝚑𝚒𝚝𝚋𝚢 (𝚙𝚛𝚎𝚓š𝚗𝚓𝚒 č𝚎𝚝𝚛𝚝𝚎𝚔, 𝚖𝚛𝚝𝚎𝚟)
𝚅𝚒𝚗𝚌𝚎𝚗𝚝 𝙻𝚎𝚠𝚒𝚜 𝟷𝟼.𝟼 ​̳𝟷​̳𝟿​̳𝟾​̳𝟿​̳
𝚁𝚘𝚜𝚎 𝙱𝚕𝚊𝚌𝚔𝚠𝚘𝚘𝚍 𝟷𝟺.𝟻 (𝚒𝚣𝚐𝚒𝚗𝚒𝚕𝚊 )
|
𝙿𝚕𝚢𝚠𝚘𝚘𝚍
𝚟𝚣𝚛𝚘𝚔 𝚜𝚖𝚛𝚝𝚒 (𝚆𝚑𝚒𝚝𝚋𝚢, 𝙻𝚎𝚠𝚒𝚜) - 𝚒𝚣𝚐𝚞𝚋𝚊 𝚔𝚛𝚟𝚒
𝚟𝚣𝚛𝚘𝚔 𝚜𝚖𝚛𝚝𝚒 (𝙲𝚛𝚘𝚠𝚕𝚎𝚢𝚓𝚎𝚟𝚒) - 𝚒𝚣𝚐𝚞𝚋𝚊 𝚔𝚛𝚟𝚒

𝚆𝚑𝚒𝚝𝚋𝚢(𝚔𝚊𝚛 𝚟𝚎𝚖): 𝚛𝚊𝚣𝚙𝚊𝚛𝚊𝚗 𝚟𝚛𝚊𝚝, 𝚝𝚊𝚔𝚘 𝚔𝚘𝚝 𝙲𝚛𝚘𝚠𝚕𝚎𝚢𝚓𝚎𝚟𝚒, 𝚜𝚎𝚛𝚒𝚓𝚜𝚔𝚒 𝚖𝚘𝚛𝚒𝚕𝚎𝚌 (𝚝𝚒𝚙 ž𝚛𝚝𝚎𝚟: 𝚙𝚛𝚘𝚜𝚝𝚒𝚝𝚞𝚝𝚔𝚎)- 𝚗𝚓𝚎𝚐𝚘𝚟𝚊 𝚖𝚘𝚛𝚒𝚕𝚔𝚊 𝚜𝚎 𝚓𝚎 𝚒𝚣𝚍𝚊𝚓𝚊𝚕𝚊 𝚣𝚊 𝚎𝚗𝚘??

*i*‘Vsi ostali člani družine so imeli razparan vrat, samo Edwin je bil zaboden v srce.’*i* je premišljevala.*i*Zakaj bi morilec njega umoril na drugačen način? Lahko da bi imel kaj proti Edwinu, a v tem primeru en vbod v srce nima smisla. Če ga bi storilec ubil v navalu besa, bi bil večkrat zaboden.*i*

Sredi premišljevanja jo je nenadoma zadelo. *i*Bil je zaboden v srce z nožem, tako kot vampirje v kakšnem filmu ali knjigi zabadajo s koli. Kaj pa če je bil Edwin Crowley vampir, in je predstavljal grožnjo za morilca, ta se ga pa ni vedel kako znebiti, in je uporabil predmet, ki je slučajno bil nož?
Je mogoče, da je ista oseba zagrešila vseh šest umorov?*i* Naredila je par hitrih izračunov v glavi, in prišla je do sklepa, da to nikakor ne more biti ista oseba. Tudi če bi bila v času umora družine Crowley najmanj dvajset let, bi jih imela danes že preko osemdeset, in je najverjetneje v domu za ostarele, ali pa že pokopana.

“Ni govora, da je samo ena oseba storila to. En človek ne more tako močan, da sam obvlada pet ljudi, brez nekih prisilnih sredstev,” si je rekla, in pri tem zmajala z glavo.
*i*Mogoče sta bila dva morilca?*i*
*b****b*
Ko je naslednje jutro prisedla v avto, je njeno pozornost pritegnila vrečka trdih karamelnih bonbonov in Starbucks kava, ki ju je imel Connor s sabo.
“Nisem vedela, da so ti všeč trde karamele.”
“Mehke so boljše, sam se mi pol zalepijo na zobe. Potem se pa mučim s tem, da jih dol spravim.”
“Moja sestra bi kar celo vrečko pojedla.” Se je zahihitala Mel. “Lahko enega, prosim?”
“Raje ne. Če bi imel druge, mogoče. Sam teh raje ne.”
“Pa nisem vedela tega, da rad piješ kavo.”
“No, zdaj veš.” Njegov glas je bil prijazen, skorajda žameten. *i*Je bil njegov glas vedno tak?*i*
“Se spomniš, ko sem včeraj rekel, da nimam sorojencev?”
Prikimala je.
“No, zlagal sem se. Po resnici povedano, imam brata.”
“Je starejši, mlajši? Ali sta-?“ Je začela spraševati.
“Nočem govoriti o njemu.”
“Je že v redu.” Je odgovorila Mel, ki se ji je to zdelo skrajno čudno. Naslednjih nekaj minut sta se vozila v tišini.

“Connor, zakaj so vse Machine gun Kellyjeve pesmi o drogah pa takih rečeh?” Je vprašala, ravno ko se je Connor napol pel, napol drl zdraven ob eni izmed bolj neprimernih pesmi. Kazalo je, da ga je vprašanje zmedlo, saj je utihnil za nekaj sekund.

“Saj niso vse take. O čem pa se grejo pesmi, ki jih ti poslušaš? O smrti?”
Bilo je jasno, da je njegovo zadnje vprašanje bilo mišljeno kot šala, a Mel ni bilo do smeha.
“Lahko poslušava kaj drugega?”
“Seveda.”
Prižgal je radio, in začel menjavati postaje, dokler ni prišel do ene, kjer se je predvjala ena izmed pesmi skupine Copperpot.
“Čakaj, čakaj, ustavi prosim!” Je zaprosila Melody, ki je takoj prepoznala pesem.
“Nisem vedel, da ti je takšna glasba všeč.”
“No, ni ravno moj žanr, ampak, ko sem bila mlajša, sem gledala eno serijo,…” Ustavila se je sredi povedi, ko je dojela, da si Connor potihoma mrmra besedilo.
“Čakaj, čakaj, ti si tudi to gledal?!” Je vsa vzhičena vprašala. Končno imata neko skupno točko.
“Ja. A zato so ti tako zelo všeč vampirji?”
“No, ne bi rekla, da samo zaradi tega. Bolj zato ker imajo vse te nadnaravne sposobnosti, in rabijo kri za preživetje, no... težko pojasnem.”
“Aja, seveda,” je sarkastično rekel sam sebi, “ker biti v zvezi z nekom, ki mori ljudi, in jim pije kri je očitno zelo seksi.” Mel se je delala, kot da je preslišala njegovo pripombo.

“Katere epizode se najbolj spomniš?”
“Hmm…tiste, kjer so se morali boriti proti vsem tistim zlobnimi vampirji s tistimi UV meči. Ne spomnim se vsega tko dobro, bil sem tko, dvanajst ali neki takega, ko sem to gledal.”
“Jaz pa tiste, ko je tisti zaklet avto dobesedno nekoga pojedel.”
“Jaz se iz tiste epizode še najbolj spomnim, da je bil motor poln krvi. Gledaš kaj, kar ne vsebuje vampirjev?”
“Dokumentarce resničnih zločinov, pa policijske oddaje, recimo Enota za posebne primere je ful dobra. Gre se o policijski enoti, ki večinoma preiskuje spolne zločine, recimo posilstva, pa take reči, pa od teh policijskih gledam še Rizzoli in Isles.”
“A res? Jaz sem tudi začel to gledat. Čeprav, men te policijske oddaje ponavadi niso tko všeč, k je skoz neka drama, ki jo pol razvlečejo čez več epizod, pa je tko, a res morajo to počet?”

“Resno, to tudi gledaš?” Komaj se je zadržala, da ga ni objela v navalu veselja. “Na kateri sezoni si? Kaj pa najljubša epizoda? Kdo je tvoj najljubši lik? Meni je še posebej smešno takrat, ko je na postaji tista nuna.”
“Počasi, počasi, ” je smeje rekel, “šele na drugi epizodi sem. Majhna zanimivost, tisti igralc, ki igra tistega serijskega morilca Hoyta, je igral gangsterja v mojem najljubšem filmu. Ampak tisto je bilo že leta pred serijo.”
“Kul. Ena izmed glavnih igralk je bila v prvi epizodi Enote za posebne primere.”
“Aha.” Je odgovoril, in se naslednjih pet minut osredotočil na vožnjo.
“Torej, naj uganem, tale Enota za posebne primere gre nekako takole: ženska pride na postajo, najdejo njenega posiljevalca, ki gre za zapahe, nato pa na naslednjo epizodo, kjer spet pride ena ženska na postajo…”
“No, ne ravno, recimo, je ena, kjer odkrijejo, da je en desetletni otrok psihopat, in ta otrok potem zažge stanovanjski blok, pa recimo, v eni drugi, najdejo eno žensko mrtvo, nato pa odkrijejo, da je pred nekaj časa s dvema prijateljicama, khm, napadla enega striptizerja, če veš kaj mislim.”
“Tri na enega, to že štekam, ampak, če bi meni ženska probala kaj takega storiti, bi jo jaz takoj nadvladal. Evo. Težava rešena.”
“Okej.” Je v odgovor zamomljala Melody, nato pa preostanek vožnje gledala skozi okno, saj se ji ni dalo pregovarjati z njem o tej stvari.

*b*Ravenwood, KY, neznani datum, December 1993*b*
Zazrla se je v počeno in umazano ogledalo. Vanjo je strmel bled obraz suhega mladega dekleta. Včasih ji je iz njenih lešnikovo rjavih oči sijala nekakšna otroška iskrivost, ampak v minulih letih je popolnoma usahnila.
Njeno glavo so obdajali dolgi blond lasje, ki so bili tako mastni in štrenasti, da se je zdelo, kot da so mokri, ali pa da ji prek obraza visijo električni kabli.

Koliko časa je že tu? Tri leta, štiri? Tisti usodni dan se je zdel tako dolgo nazaj. Bil je zadnji dan, ko je videla svojo družino. Pogrešala jih je, čeprav je najverjetneje niso iskali. Tako je rekel *i*on*i*, in ona mu je verjela.
Čez razbito okno je zapihal hladen veter. Zadregetala je, in si brisačo ovila še tesneje okoli sebe. Glede na to, da v vratih ni bilo ključavnice, se je za vsak slučaj stuširala kar v spodnjem perilu. Poleg tega še tuš ni deloval, in se je morala stuširati s ustekleničeno vodo.

Stopila je do okna, in pogledala ven. Zunaj je po mestu naletaval sneg, in na hišah se je dalo opaziti božične lučke. Očitno je bil december, ampak ni vedela kateri dan je bil.
Imelo jo je, da bi splezala skozi okno, se spustila do tal, in zbežala. *i*Ampak ne, zunaj je nevarno. Tu dobivam hrano, in streho nad glavo. Zunaj ne bi dobila nič od tega.*i*

Obrnila se je stran od okna, in šla pogledati oblačila, ki so ji bila dana.
Izgledala so kot oblačila, ki so bila v modi nekaj let nazaj. Preoblekla se je, in nato sedla na tla. Opazila je, da so ji malce velika, verjetno so pripadala komu drugemu.
Ob zvoku odpiranja vrat je pogledala gor. Tam na hodniku je stal mladenič, ki je zgledal kakšne tri ali štiri leta starejši od nje. Njegova koža in lasje so bili beli kot sneg zunaj. Kot vedno je nosil suknjič in kravato, in jo tako spominjal na kakega politika. Zazrla se je v njegove oči. Njegove šarenice so bile rdeče kot rubini. Ko ji je prvi dan prinesel hrano, se je vsa prestrašena umaknila stran, in to prav zaradi teh oči. Še zdaj jo plašijo.
“Pridi.”
“Seveda, Gospodar.” Vstala je. Zahteval je, da ga tako kliče, še preden je določil, da bo delala zanj kot služkinja.
Prijel jo je za roko, in vodil nazaj v njeno sobo.

V sobi kjer je bivala, so bile na zunanji strani razbitega okna zabite deske, tako da je bilo zelo temno. Tudi podnevi, ko je sijalo sonce, je komaj kaj svetlobe posijalo skozi vrzeli med že trhlimi deskami. Zato je Janet imela baterijsko svetilko, s katero si je svetila. Vse pohištvo v sobi, čeprav razpadlo, je še vedno izražalo velično nekega že minulega časa. Ob desni steni je bila postelja z umetleno izrezljanimi stebri, in vzglavjem. A ta je bila v preslabem stanju, da bi na njej lahko spala, zato je namesto tega imela jogi, pokrit z odejo, ki je ležal zdraven na prašnih tleh. Odeja je bila sicer že polna lukenj, madežev in druge umazanije, a Janet je bila kljub temu srečna, da je pozimi ni zeblo.

V sobo je vstopil Gospodar, in na tla pred njo položil vrečko McDonaldsa.
Že spet McDonalds. Tako kot zmeraj. Segla je notri.
“Hladno je, zakaj ne morem jesti kaj drugega?”
“Nehvaležnica! Dam ti hrano, ti se pa pritožuješ! Ali bi raje stradala? Prav, boš pa ostala lačna.”
Vzel je hrano, in odšel iz sobe.
Tole je ni presenetilo. Bila je navajena, da je dobila hrano enkrat na dan, namesto dvakrat, ali celo nikoli, ko je primanjkovalo denarja.

Pograbila je svinčnik, ki je ležal blizu, in začela pisati v svoj dnevnik. Glede na to, da dolgo ni bila v šoli, ji je pravopis še vedno malce šepal.

𝘋𝘦𝘤𝘦𝘮𝘣𝘦𝘳 𝘫𝘦. 𝘡𝘢𝘯𝘪𝘮𝘢 𝘮𝘦, č𝘦 𝘫𝘦 𝘣𝘰ž𝘪č, 𝘪𝘯 𝘮𝘪 𝘣𝘰
Že je hotela zapisati njegove začetnice, a se je premislila. *i*Kaj če on to prebere?*i*
𝘋𝘦𝘤𝘦𝘮𝘣𝘦𝘳 𝘫𝘦.
𝘡𝘢𝘯𝘪𝘮𝘢 𝘮𝘦, č𝘦 𝘫𝘦 𝘣𝘰ž𝘪č, 𝘪𝘯 ᵃˡⁱ𝘮𝘪 𝘣𝘰 𝘰𝘯 𝘬𝘶𝘱𝘪𝘭 𝘬𝘢𝘫. 𝘗𝘰𝘮𝘰𝘫𝘦𝘮 𝘯𝘦. 𝘷𝘦𝘮, 𝘥𝘢 𝘻 𝘈𝘯𝘯𝘪𝘦 𝘯𝘪𝘮𝘢𝘵𝘢 𝘷𝘦𝘭𝘪𝘬𝘰 𝘥𝘦𝘯𝘢𝘳𝘫𝘢 𝘻𝘥𝘢𝘫. 𝘔𝘰𝘳𝘢𝘮 𝘨𝘢 𝘷𝘱𝘳𝘢š𝘢𝘵𝘪 𝘻𝘢 𝘬𝘰𝘭𝘦𝘥𝘢𝘳, 𝘶𝘱𝘢𝘮 𝘥𝘢 𝘨𝘢 𝘣𝘰𝘮 𝘥𝘰𝘣𝘪𝘭𝘢.
𝘗𝘰𝘨𝘳𝘦š𝘢𝘮 𝘴𝘷𝘰𝘫𝘰 𝘥𝘳𝘶ž𝘪𝘯𝘰. 𝘈𝘭𝘪 𝘮𝘦 𝘰𝘯𝘪 𝘱𝘰𝘨𝘳𝘦š𝘢𝘫𝘰?
𝘕𝘢𝘫 𝘫𝘪𝘩 𝘎𝘰𝘴𝘱𝘰𝘥 𝘷𝘢𝘳𝘶𝘫𝘦.

Dotaknila se je mesta na vratu, kjer ji je včasih visela ogrlica s križcem. Želela si jo je nazaj. Gospodar ji jo je odvzel, kmalu zatem ko je prišla sem. Vedela je, da je bog v njenem srcu z njo, in jo opazuje. A kljub temu se bi počutila močnejšo, če bi jo imela.

𝘚𝘦𝘻𝘯𝘢𝘮 𝘴𝘵𝘷𝘢𝘳𝘪 𝘬𝘪 𝘫𝘪𝘩 ž𝘦𝘭𝘪𝘮 𝘯𝘢𝘳𝘦𝘥𝘪𝘵 𝘱𝘳𝘦𝘥𝘦𝘯𝘫 𝘶𝘮𝘳𝘦𝘮
V̶i̶d̶e̶t̶i̶ ̶m̶a̶𝘖𝘣𝘫𝘦𝘵𝘪 𝘮𝘢𝘮𝘪
𝘪𝘯 𝘮𝘰𝘫𝘰 𝘴𝘦𝘴𝘵𝘳𝘰, 𝘣𝘳𝘢𝘵𝘢 𝘪𝘯 𝘰č𝘪𝘫𝘢
𝘒𝘰𝘯č𝘢𝘵𝘪 š𝘰𝘭𝘰
Včasih je nerada hodila v šolo zaradi domačih nalog, zdaj pa bi vse dala, da bi njeno življenje bilo takšno kot prej. Pogrešala je svoje prijateljice, najbolj pa April in Shannon.
𝘖𝘣𝘪𝘴𝘬𝘢𝘵𝘪 𝘕𝘦𝘸 𝘠𝘰𝘳𝘬
V̶i̶d̶e̶t̶i̶ ̶m̶o̶j̶e̶ ̶p̶r̶ 𝘪𝘯 𝘋𝘪𝘴𝘯𝘦𝘺𝘭𝘢𝘯𝘥, 𝘏𝘢𝘷𝘢𝘫𝘦, 𝘌𝘨𝘪𝘱𝘵, 𝘥𝘢 𝘷𝘪𝘥𝘦𝘮 𝘱𝘪𝘳𝘢𝘮𝘪𝘥𝘦, 𝘏𝘰𝘭𝘭𝘺𝘸𝘰𝘰𝘥
𝘝𝘪𝘥𝘦𝘵𝘪 𝘮𝘰𝘫𝘦 𝘱𝘳𝘪𝘫𝘢𝘵𝘦𝘭𝘫𝘪𝘤𝘦, š𝘦 𝘱𝘰𝘴𝘦𝘣𝘦𝘫 𝘚𝘩𝘢𝘯𝘯𝘰𝘯 𝘪𝘯 𝘈𝘱𝘳𝘪𝘭
𝘗𝘳𝘢𝘻𝘯𝘰𝘷𝘢𝘵𝘪 𝘣𝘰ž𝘪č 𝘻 𝘷𝘴𝘦𝘮𝘪 𝘷 𝘥𝘳𝘶ž𝘪𝘯𝘪

Vrata so se odklenila, in v sobo je vstopila Annie. Kot vedno je nosila šal in tiste črne škornje, ki so ji segali čez kolena. Janet bi prisegla, da višjih škornjev še ni videla. Kot vedno je imela svoje kostanjevo-rjave lase urejene na nek staromoden način. Janet je spominjalo na frizuro, ki jo je imela njena babica na tistih črnobelih slikah izpred več kot trideset let nazaj.

“Na, prinesla sem ti hrano nazaj. Zagotovo si lačna.” Pred njo je ponovno postavila vrečko McDonaldsa. Janet jo je pogledala, nato pa vzela hrano ven in začela jesti.
“Zmenila sem se, da boš ponoči imela odprta vrata, prav?”
Janet ni odgovorila. Pričakovala je, da bo mogoče storila še kaj, recimo, ji snela kovinsko spono, ki jo je imela nameščeno okoli gležnja, ampak ni. Namesto tega je odšla ven iz sobe, in jo pustila samo. V resnici Janet ni bila popolnoma sama, tukaj je bila še Becky, medicinska sestra, ki je prišla sem pred kakšnim letom, ampak Janet jo je le redkokdaj videla.

Čez kakšno uro je v sobo prišel Gospodar. Prikorakal je do nje, in se usedel zdraven.
“Danes si pa veliko naredila, dobra služkinja si.”
Njegov glas je bil prijazen, kar je bilo nenavadno, saj je bil ponavadi čisto brez čustev.
“Ali bi prosim lahko enkrat šla ven, Gospodar?”
“Lahko boš šla ven, ko dokažeš, da si vredna zaupanja.”
“Prosim, obljubila sem, da ne bom odšla. Ali lahko enkrat grem ven z Annie na njeno delo?”
Ob tem jo je nekam jezno pogledal. Vedela je, da mu to ni všeč, ampak njeno celo ime ji je bilo tako dolgo, zato jo je raje klicala po tem vzdevku.
“Ne vem, če bi ji uspelo paziti nate, medtem ko dela. Lahko pa kdaj drugič.” Vstal je.
Prikimala je. “Kaj pa tole?” Pri tem je nakazala na verigo, ki je vodila od spone na njenem gležnju do noge postelje.
“To bom snel naslednji teden.”
“Ali lahko dobim še knjig? Lepo prosim?”
“Kaj pa je narobe s to?” Sklonil se je, pobral knjigo, nato pa prelistal porumenele strani.
“Tole sem že prebrala.”
“Preberi jo še enkrat,” je hladno rekel, in zalučal knjigo nazaj, da je pristala pri njenih nogah. Janet je pogledala naslovnico, na kateri je z rumenimi črkami pisalo ‘*i*Najslavnejša grozljivka vseh časov*i*’ pod tem pa z belo napisan naslov ‘*i*Drakula*i*’. Na zadnji platnici je v belem okvirju bil napisan kratek opis zgodbe.

“Gospodar, je grof Drakula resničen?”
“Ne, samo v zgodbi obstaja.”
“Kaj pa ti? Kaj pa Annie? Zakaj ona nima rdečih oči? Sta vidva vampirja? Saj niso resnični, kajne?”
“Misilm, da sama veš odgovora na zadnji dve vprašanji.”
Odšel je iz sobe, Janet pa se je ulegla na jogi, ki ga je imela za posteljo, in skušala zaspati kljub hladu v sobi.
*b*****b*
“Je zaspala?” Dekle je bilo naslonjeno na stopniščno ograjo. Njen izgled bi vsakega fanta očaral. Vsak hipster je svojčas rekel tako.
“Mrknila je kot pregorela žarnica. O čem se bi želela pogovoriti?”
*b*****b*
Janet so zbudili jezni glasovi na drugi stani vrat. Potegnila si je odejo preko glave, in poskušla zaspati nazaj, a ni šlo. Počasi je vstala.
Premaknila se je čim bližje vratom in jih odprla za kakšen centimeter.
Ob tem so zaškripala, a oba njena ugrabitelja sta bila tako zatopljena v svoj prepir, da temu nista posvetila pozornosti.
Na njeni levi je stal Gospodar, pri stopnicah pa Annie. Še vedno je nosila tiste visoke škornje.

“Nimava ne denarja, ne služb, kako naj še naprej skrbiva zanju?! Ne moreva ju kar izpustiti!”
“Da nimava denarja? Ti si tista, ki nam služi kruh.”
“Že, ampak nočem se več na vsakih nekaj tednov oblačiti in pretvarjati, kot da sem neka pocestnica!” Ob tem so ji oči zažarele oranžno.
“Naredi kakor hočeš, ti si se odločila za to. Ampak vedi, da če odnehaš, bosta najna služkinja in druga ujetnica ostali lačni.”
Že je hotela nekaj reči, ko jo je prekinil.
“Ko smo že pri najini služkinji, slišal sem kako ti je zopet rekla Annie. Ne se zbliževati z njo, dobro veš zakaj.”
“Zakaj se moram jaz na zadnjih sedežih muckati z moškimi, ki so celo dvakrat starejši od mene, ti pa lahko-“
“Ali se ti zdi, kot da lahko ta hip grem v mesto in zaprosim za službo? Da ne omenjam-”
“Česa?! A svojega videza?! Kaj pa jaz, a? Pismo rosno, moj oče bi popenil, če bi videl kaj nosim!”
“Dobro veš, da-“
“Zaveži! Ti si naju spravil v ta položaj, ti se domisli rešitve!” Odšla je stran, njeni koraki pa so odmevali po lesenem podu.
*b*****b*
*b*Huntington, WV, eno uro pozneje*b*
Ene parkrat se je že zgodilo, da je nenamerno nekoga umorila med davljenjem. Ko bi vsaj imela kaj, s čimer bi jih lahko omamila, tako bi bilo lažje. Ampak ni vedela kako in kje se takšne stvari dobi. In, po resnici povedano, če je kdaj pa kdaj koga umorila ji je bilo prav vznemirljivo. Vedela je, da je šesta Božja zapoved ‘Ne mori’. A ni ji bilo več mar, kaj pravi Sveto pismo. Ali Bog, če smo že pri tem. Ne odkar jo je vera zapustila.

“Hej, prideš sem?” Ji je nekdo zaklical
Počasi se je obrnila in stopila do avta, ki je ravnokar speljal na pločnik.
*i*Ne morem verjeti, dananšnji avti so še vedno tako škatlasti.*i*
“Vidim da rabiš družbo, ljubček,” je rekla z zapeljivim glasom, in se pri tem naslonila na napol odprto okno. Uspela je opaziti, da nosi poročni prstan.
“Slutim, da te tvoja žena prevečkrat pusti na cedilu, in rabiš nekoga boljšega.”
Vedno je sovražila ta del svojih nočnih izletov, takšno opolzko govorjenje ji nikoli ni sedlo.
Opazila je kako si ji jo je voznik (koliko je sploh star, štirideset?) ogledoval.
Ponavadi jih je pustila žive, ampak tokrat bo drugače.
Prisedla je v avto, a ko je videla križec, ki je visel iz ogledala, ji je začelo razbijati v glavi, in obšla jo je slabost. Voznik je segel v denarnico, da bi ji izročil denar. Ob tem je v denarnici zagledala sliko neke punčke, najbrž njegove hčerke.
“Ni treba še plačati, to lahko kasneje.”
Ob misli na njegovo usodo se ji je malo zasmilila. Ampak ne dovolj, da bi si premislila.

*b*Wethersfield, CT, neznani datum, 1651*b*
Za petindvajsetletno Abigail Grant so bili težki časi. Z možem Josiahom sta imela petmesečnega otroka, in shajala sta docela v redu, preden je pred enim tednom padla toča, in jima uničila skoraj vso letino. Povrhu naj bi med pobožnimi ljudmi v skupnosti živele čarovnice, ki so povzročale bolezni in zlo, in se srečevale z Zlodejem na sabatih. Očitno je bila ena izmed njih tudi njena soseda Elspeth, h kateri je šla ker jo je ta za nekaj potrebovala. No, ni bila ravno soseda, kajti njena hiša je ležala pribilžno pol ure hoda stran.


Abigail je hotela zbežati, takoj ko je vstopila in zagledala črno mačko, ki se je smukala okrog prižganega ognjišča, kjer je vrela mast. A Elspeth je izrekla nek urok, da je padla vznak, in se ni mogla več premikati. Lahko je samo ležala na kamnitih tleh, in gledala kaj njena soseda počne. S nekaj čez petdest let, črnimi lasmi, poleg tega pa še dvobarvnima očesoma, je res dajala vtis nekoga, ki bi bil osumljen čarovništva. Odstavila je mast iz ognjišča, in notri primešala razne zeli. Nato pa to začela mazati na rezilo noža. Abigail se je že zbala, da bo umrla, ko je zagledala, da se ji približuje z nožem v roki. Zapičila je vrh noža nad njeno srce, in začela vrezovati nekakšno znamenje vanjo. Medtem je govorila slednji urok:
“Potestates noctis obscurissimae hoc ferrum benedicent;
desideriis meis operabitur
Maledicta hanc puellam in lycan formam
sol fiat pernicies
venenum sanguinis eius in aeternum.”*roza***roza*

Vtrla je preostanek masti v njene ureznine, nato pa stopila stran.
Že naslednji trenutek je Abigail zajela nepopisljiva bolečina. Bilo je, kot da je njeno telo v hipu napolnil ogenj. Stala je na vseh štirih, in ko je pogledala dol, je videla, da ima namesto nog volčje tace. Sluh se ji je izostril, in sposobna je bila slišati celo najmanjši šum. Nato pa se je spet spremenila nazaj. A nekaj je bilo drugače.
Iz prstov so ji zdaj pognali tri cenitemerski zakrivljeni kremplji. Obliznila se je po gornjih zobeh, pri tem pa začutila, da so se štrije izmed njih, natančneje, dva na vsaki strani podaljšali in priostrili. Isto je bilo pri spodnjih zobeh. Zaradi šoka je onemela, in nekaj časa ni bila sposobna črhniti niti besede.

“Ko te bo doletela smrt, ti Stvarnik ne bo bil odpustil, Zlodejeva služkinja!” Je vsa besna kriknila, ko je končno dobila svoj glas nazaj. Nemudoma zatem je okusila kovino, in iz ust ji je pričela curljati kri. Obstala je, nato pa se je že skoraj pognala nad Elspeth. A ta je zopet izrekla nek urok, in Abigail se je nemudoma ustavila, kot da bi bila pred njo nevidna stena.

“Ako se vrneš domov, bodejo ponesreči videti ljudi in družina tvoje sposobnosti, potem pa te bodejo obsoditi za čarovništvo in dati ubiti. A ako ostaneš, ti dam v uk vsega kar boš bila rabila vedeti, da lahko živiš poleg ljudi, in jim ne vzbuditi suma.”
Abigail je pomislila o tem, kar je rekla. Le kako se bo Josiah odzval, ko jo bo videl? Kot da bi brala njene misli, je Elspeth odgovorila:
“Znak prikriva tvoje resnično stanje pred ljudmi, a ako se pred nekom spremeniš, te bode ta oseba za vekomaj videti kot si. Isto se bode zgoditi, ko te nekdo neprenehoma neprekinjeno opazuje za dlje časa, kajti moč uroka počasi popusti.”
“Ostala bom.”
Elspeth je nato izrekla nekaj besed, da so se kamni v steni razmaknili, in jo peljala v skrito sobo, kjer je na kamnitih tleh poleg napol dogorelh sveč ležala krsta.
“Tu bodeš spala, ko posije sonce. Od zdaj dalje te bode sonce sežgati, ako stopiš ven podnevi.”

V naslednjih dveh mesecih jo je Elspeth uspešno naučila marsikaj, recimo kako naj nadzoruje spreminjanje oblike, in kako naj se zilje v sence, da bo bila nevidna človeškemu očesu. A vedno, ko je Abigail vprašala kako vse to ve, je zamrmrala nekaj o hudičevih pomočnikih, jasnega odgovora pa ji ni dala.


Končno je nastopil dan, ko jo je Elspeth nameravala naučiti kako naj naredi pomočnika, ki bo jo spremljal, in ubogal vsak njen ukaz. Abigail je čakala v svojem skrivališču, ko so se nenadoma kamni razmaknili, in v sobo je stopila Elspeth.
S seboj je pripeljala neko vaško dekle, ki ni izgledalo starejše od štirinajstih let. Abigail je sprva ni prepoznala, nato pa vsa osupla dognala, da gre za njeno nečakinjo Frances. Ob pogledu na dekle se je v njej prebudila sla po krvi. A jo je potlačila, kajti ji ni hotela storiti žalega.

“V Peklu bodeš pristala, z Zlodejem in podobnimi! Sam častiti je prejel obtožbo moje družine in te prime zaradi čarovništva!” Se je Frances zadrla na Elspeth. Ta ni rekla nič, samo izrekla je nekaj povedi v latinščini.
Dekletu so se oči razširile v grozi. Nato se ji je utrgal krik. Padla je na kolena, in začela hlipati.
“Kaj si jima storila, kaj si jima storila?!”
Elspeth je samo odkorakala ven iz skrivne sobe, in zaprla vhod za sabo.

“Ne! Ne!” Je zavpila Frances.
Pognala se je ob steno, in začela tolči po njej, da je naposled imela okrvavljene členke.
“Abigail, pomagaj!”
Abigail je pristopila zdraven. Vedela je, da imajo vrata nek skriven način odpiranja, ampak se ga ni uspela spomniti. Po vhodnih vratih se je že slišalo trkanje uradnikov, ki so prišli prijeti Elspeth zaradi suma čarovništva.
Nato je dobila idejo. Spremenila se je v volka, in tako uspela opaziti čarobno znamenje, ki je bil vklesano v kamen čisto pri tleh. Pritisnila je nanj, in kamni so se razmaknili. Tako sta obe hitro stopile ven.
Trkanje po vratih je tačas prešlo v razbijanje.
A Elspeth je bila nenavadno mirna. Stala je, in izvajala neki urok. Ravno, ko je končala, so prišli uradni možje v hišo, da bi jo prijeli.

Abigail je izkoristila trenutek, in se skokoma pognala čez vrata, in zbežala v temno noč. Za sabo je uspela zaslišati kako so možje razglabljali o volku, ki so ga ravnokar videli. Tekla je vse do sestrine hiše, a na svoje začudenje ni bila niti malo utrujena ko je prišla do tam. Ob vstopu jo je pričakal grozen prizor, kajti na tleh sta ležali trupli njene sestre, in njenega moža. Vzela je Thomasa iz zibelke, nato pa odhitela h Mary, ki je bila njena najbiljžja soseda. Tolkla je po vrath, dokler se niso odprla.
“Abigail? Kaj počneš tu?”
“Mary, samo poskrbi za Thomasa, jaz tega ne bom bila zmogla,” je zaprosila.
Položila ji je otroka v roke, nato pa odhitela v temno noč.

Za njo so se vrata zaprla, in Elspeth je pogled usmerila v otroka, ki ga je držala.
Prevzem Maryinega telesa sploh ni bil tako težaven, kot je mislila da bo. Nazadnje kar je slišala, so Mary, katere duša je bila v njenem telesu, odvlekli v ječo. Najverjetneje jo bodo spoznali za krivo in jo obesili, a to se Elspeth ni tičalo.
“Thomas… zanimivo ime.” Je zamrmrala sama sebi.
V sebi je vedela, da bo otrok bil dober v temni magiji. Ampak od tega bo še mnogo let. Ko bo dopolnil pravo starost, ga bo začela učiti, in postal bo njen vajenec.

(*roza***roza*Sile najtemnejše noči bodo blagoslovile to rezilo,
Delovalo bo po mojih željah
Preklelo bo to dekle v likansko obliko,
Naj sonce postane njena poguba
zastrupilo bo njeno kri za vso večnost)

*b*New York City, NY, zgodnji Julji, 1690*b*
*b*(*b*https://www.gettyimages.com/photos/james-dean
*b*To je tu, da vam ni treba tega človeka poguglat, takoj ko je omenjen)*b*

Bila je noč, in Abigail je hitela skozi mesto. Sem je prišla pred tremi leti, a zdaj noben ni smel iti v mesto ali pa ven iz njega, kajti razsajala je rumena mrzlica. Medtem ko je bila tu, je izkopavala grobove, da bi nedavno umrlim pila kri, in videla je kaj lahko ta grozna bolezen naredi človeku.

Pomislila je na Thomasa, upala je, da mu ni bilo prehudo odraščati brez matere. Gotovo si je že našel ženo, in prav zdaj gara kot gospodar neke kmetije. Nato so ji misli ušle k njenemu ljubimcu, čigar je spoznala šest mesecev nazaj, a skupaj sta bila že pet mesecev. Bil je tako čeden, s tistimi modrimi oči, kot tudi dve leti starejši od nje. No, vsaj navidezno, kajti v vseh teh letih se ni niti malo postarala. Abigail se mu je bala sporočiti *i*tisto novico*i*, in njegovega odziva. Bala se je, odkar jo je približno pred dvema tednoma začela dajati slabost, in je pričela zvečer bruhati, potem ko se je docela zbudila.

Vtem je prišla do tam, kamor je bila bila namenjena, do kamnite kmečke hiše, nič več kot eno nadstopje visoko. Spremenila je obliko, nato pa spretno kot veverica zlezla čez odprto okno. Ob stiku s tlemi se je spremenila nazaj v svojo človeško podobo. Sobo je razsvetljevela samo sveča, ki je stala na mizi, a Abigail je kljub temu lahko videla vse.
Stopila je do postelje, v kateri je spal njen ljubimec.
Temnorjavi lasje so mu segali do brade, njegova čeljust pa je bila ostrejša kot rezilo sekire. Če bi Abigail živela malce dlje kot 260 let pozneje, bi nemara takoj pomislila, da je podoben Jamesu Deanu.
Njegova koža je bila rumena kot žafran, ena izmed hujših posledic bolezni, s katero je bilo okužena večina mesta.

Sedla je na tla ob vzglavje postelje. Potrepljala ga je po ramenu, in čakala, da se zbudi.
“Vidim, da si le prišla, ljuba moja Abigail.” Je rekel, ko je odprl oči.
“Pozdravljen, ljubi moj.”
Stegnila se je naprej, in mu položila roko na čelo.
“Imaš pa precejšno vročičo.”
“Že pet dni me tare. Vednomer ves nepriseben videvam neke prikazni, prejšnji dan sem bil priča, kako mi je mrliški voz zapeljal skozi sobo. Celo zdaj vidim, da so ti zrastli kremplji, in oči ti žarijo rumeno, da daješ vtis nekakšne hudičevske spake.”
Pobožala ga je po licu, pri tem pa pazila, da ga ni nehote opraskala.
“Še vedno si priseben, ljubi moj.”
Njegove porumenele beloočince so se razširile.

“Pusti me, in se vrni od tam, od koder si prišla, od Vraga poslana zapeljivka v človeški podobi, karkoli si že,” je zahropel.
“To bi bilo veliko lažje, ako ne bi zdaj nosila tvojega otroka,” je pripomnila Abigail.*modra***modra*
“Kako prosim?!” In skoraj bi se vzdignil, če ne bi bil tako pri koncu z močmi.
“Se mar ne spomniš tiste noči? Ali te je mrzlica že tako zdelala, da se tega ne spomniš več?”
Njen ljubimec ni odgovoril.
“Pri Bogu!” Je naposled kriknil, da so se stresla okna, in je Abigail stisnilo v prsih ob omembi posvetnega. “Sam Vrag me je prislil v to, da sem podlegel njegovi skušnjavi in bil počel nečistosti z eno izmed njegovih zlih privrženk! Odpusti mi Bog, ker sem dovolil, da se zlo naseli v moje misli, in mi izpridilo um, da sem prešuštvoval zoper svoje žene. Vrag naj me vzame! Sam sem se bil pogubil s grehi, ki sem jih storil.”

Od zunaj so se slišali koraki. Abigail je hitro vstala, in se skrila v najtemnejši kot sobe. Zlila se je s sencami, tako, da je ni bilo moč videti, pa tudi če bi kdo še tako močno naprezal oči. V sobo je vstopila neka ženska, očitno njegova žena.
“Pri Križanem, George, nad kom tako preklinjaš?”
“Nad Vragom! Nad Vragom, ki je bil poslal hudičevko nad mano, ki me je zapeljala, da sem grešil, in se vdal prešuštvu! Ona pa zdaj stoje v tej sobi in pase oči na naju dveh.”
“Kje to?” Je vsa zmedena vprašala njegova žena.
“Mar ne vidiš? Tam v kotu je!”
Pogledala je v smer, ki jo je nakazal, nato pa vsa zaskrbljena nazaj proti njemu.
“Spočij se, ljubi. Zaradi vročiče si nepriseben.”
Ženska je odšla, Abigail pa je zdrsnila iz senc, in znova sedla pri svojem ljubimcu.

“Če si tvoje srce tako želi, sva lahko celo večnost skupaj.”
“Ali res misliš, da bom sprejel tvojo kupčijo, hudičevka? Nisem slepec, vem kaj delaš, hočeš si prilastiti mojo dušo.” Zahropel je, in se nagnil vstran, preden je izbruhal črnkasto kri.
“Ni ti veliko časa preostalo. Tvoje duše si ne bom bila prilastila, saj nimam take moči. Slutim, da nočeš umirati v mukah. Ali drži?”
Prikimal je, preveč v bolečinah, da bi odgovoril.
“Potem mi pa pusti, da te rešim.”
S krempljem je potegnila vzdolž svoje podlahti, da je pritekla kri.
“Na, pij.” Je rekla, in jo prislonila na njegova usta. Oči so se mu v grozi razširile, in v naglici se je odmaknil.
“Ne! Ne! Ne boš me ugnobila, Vragova nevesta!”

Zazrla se je v njegove oči. Kmalu je brez ugovarjanja stegnil glavo naprej, in ji začel piti kri. *i*Precej uporabna, tale moč prisile*i*, je pomislila. Ponavadi tega ni hotela uporabljati, a tokrat je morala, če ni hotela, da njen ljubi umre.
Odmaknila je roko stran, nato pa mu razparala rokav srajce, in ga ugriznila v nadlaht. Začela mu je piti kri, a vtem so se odprla vrata, in na pragu je stala njegova žena. Abigail je dvignila glavo, jo pogledala, in takrat je zakričala.
“Vešča! Zli stvor! Spravi se iz te hiše, in pusti mojega moža
naj živi!“ Zbežala je iz hiše, a ko je prišla nazaj, njenega moža ni bilo več, prav tako ne skrivnostne ženske, ki jo je videla sedeti ob njem, in mu piti kri.

Kilometre stran je Abigail sedela v prazni hiši. Bežala je, dokler ni naletela na zapuščeno vasico. Ni bilo pomembno če je prišlo do tega zaradi bolezni, ali pa so se ljudje odselil stran, važno je bilo samo to, da ju ne bo noben našel.
Rabila se je spočiti. Že tako je bila izmučena zaradi bega, sploh pa, če temu prištejemo to, da je morala ves čas nositi svojega nezavestnega ljubimca.
Zdaj je njegova koža bila že manj rumena, zdelo se je, kot, da se njegovo telo celi. Samo še eno stvar je bilo treba opraviti.
Sklonila se je nadenj, mu s kremplji razparala srajco in v prsi vrezala isti simbol kot ga je imela ona.
Vedela je, da ju bodo ljudje lovili, a tako se bosta vsaj lažje vmešala med njih.

*modra***modra*Ko je Abigail bila spremenjena, je jajčeče v njeni maternici “zamrznilo”, in ostalo tam. Zato ima lahko otroke.

Sam na hitro dodam: Enota za posebne primere se v angleščini krajša kot SVU, pa zdaj se predvaja na kanalu Brio, tako da če ste 14+ si komot lahko pogledate, če vas take stvari zanimajo. (Mlajši morte met starše zdraven).