Hodim domov vendar pa mi v glavi zvoni, da ljudi ne briga zame. Ne vem zakaj se počutim žalostno saj to je bil moj cilj, da sem neopažena. Ampak ali je to isto, kakor, da ljudi briga zame ali me tako vidijo. Ljudi briga za sive miši in očitno sem to dosegla, kljub temu, da se to počasi ruši. Mar je tudi Viktorijo brigalo zame, sem bila le ovira na poti do omarice? In kaj sem zdaj? Privesek, nadloga, nekdo pač? ,,Cukr,'' zagruli Rozi. A ne pomaga in Viktorija ne zaupa nobenemu niti svoji BFF. Namesto domov se obrnem v gozd, ker moram razčistiti par stvari. Pod nogami začutim znano peščeno pot in vonj gozda me že doseže. Stekla bi, a me torba ovira in teži. Njene naramnice me režejo v ramena in me držijo nazaj. Najraje bi jo odvrgla ampak jo nočem, bilo bi onesnaževanje in zvezke še zmeraj rabim. Oprem se na drevo in globoko vzdihnem, da bi se bolečina v rebrih umirila. Tako obstojim in, ko je ne čutim več počasi stopim naprej. Lahen vetrc, me hladi in mi umirja bolečino v nogah. Tedaj pa zagledam dobro znano razpotje, kjer se vijeta dve stezi. Prva je umirjena in ravna s prijetno senco listavcev, a zagrizem v drugo strmejšo. Suha trava se mi vije ob nogah in visoka debla borov me spremljajo. Vedno sem imela rada to pot, visoki bori me spominjajo na morje, vendar pa listje in dokaj gosto posejani listavci uničujejo vtis. Zdaj pa me gležnji pečejo in najraje bi preklela to strmino, ustaviti se moram, da umirim sapo. Globoko vzdihnem še malo, še malo, še, aha vidim ga. Olajšano stopim in zavijem med podrastje, ki je sestavljeno iz borovnic vendar jih zdaj še ni. Vse izgleda tako žalostno a moje drevo je tu. Z vso preostalo močjo odvržem torbo in nenadoma me spreleti tako lahkoten občutek. Zdi se mi, da so mi pognala krila zato poskočim in splezam na drevo. Olajšano se naslonim na vejo, ki se vzdiga v delno višino in si oddahnem. Vse je še zmeraj tako, kot je bilo mogoče malo več mahu in zelenja. Zamižim in vdihnem vonjave gozda, mešanje razpadajočega, gnilega s vonjem odpadlega lista in mil vonj svežega rahlega zraka. Vonj, ki ga pogrešam popolnoma drugačen od zatohle šole. Šole v kateri se meša vonj po švicu, copatih, preznojenih oblačilih in šolskega kosila. ,,Pozabila si vonj Viktorijinega parfuma,'' zacvili Rozi. Mogoče, čeprav se ne parfumira izdatno, pravzaprav ravno prav. ,,Parfum se daje v kapljicah Sweetie in še to čisto malo,'' glas sestrične mi poplesava v glavi. Viktorija se nasveta očitno drži, njen vonj je sladek, mogoče vanilija, cimet? To pa je popolnoma irelevantno, Viktorija očitno ne zaupa nikomur, še Evi ne. Kako bo zaupala meni, če mi sploh bo. Sem zanjo neznana, nekdo za koga se sploh ne briga in so taki ljudje vredni zaupanja. ,,Strupi so v majhnih flaškah,'' me opomni Logan. Mogoče sem majhna v fizičnem in psihičnem smislu a strup pa le nisem, ampak, če ima Viktorija tak vtis. Ojoj, vendar saj sem jo rešila, ji to nič ne pomeni. ,,Seveda ji ampak mora malo podelati čustva, sej veš,'' spravljivo mrmra Rozi potem pa povzdigne glas: ,,Ti pa zapri Logan!'' Vsaj ni me poklicala Cukrarna, čeprav sploh ne vem zakaj je začela s tem. Mogoče za zabavo ali pa, ker ,,Je bila na skrivaj zaljubljena vate!'' me prekine Rozi. Prav čutim, da zardim, a zmajem z glavo, to je bolj stvar fantov ali pač. ,,To je pač stvar, ki jo popularne punce počnejo neko dekle z očali, ki so imela res debele leče je klicala štirioka!'' Zmajem z glavo Viktorija je le previdna jaz bi bila tudi, če bi imela take brazgotine. Globoko vdihnem in začutim, da mi veter v nosnice prinese nek vonj. Nerazpoznaven je, ustrašim se, je mogoče dim. Postaja čedalje močnejši in trga delikatni zrak, lahko razločim vaniljo. Srce se mi ustavi, v trenutku. Zaprem oči in upam, da me ne opazi. Lahko bi nekako zlezla z drevesa in se potuhnila a bi suho listje na tleh preveč šumelo. Obmirujem ampak opazila me bo saj sem širša od uboge veje. Globoko vzdihnem in vonj je zdaj še močnejši, saj je čisto blizu! Poleg tega pa je sploh ne slišim, le kako se premika, tako tiho?! Previdno se ozrem in preden se zavem že letim proti tlom. ,,Av!'' javknem, ko se celotna sila udarca razporedi po telesu. Če se nisem že prej pa sem se sigurno izdala zdaj. Vzdihnem in se počasi pobiram in jo tudi zagledam. ,, Sweetie? Kaj pa ti tu?'' zaslišim njeno vprašanje. Globoko vzdihnem, da bi se pripravila na odgovor, ko se vmeša Rozi: ,,Glej, da ne boš zasrala!'' Na glavo si potegnem kapuco, da nebi Viktorija videla mojega obraza in se postavim po konci. ,, Oh, tu počivam tole drevo je dobro za to, kaj pa ti tu?'' vprašam in se trudim zveneti normalno. Viktorija pa se že obrne in med tem, ko opazuje okolico hitro reče: ,,Malo sem zašla, ti poznaš ta del gozda?'' Viktorija je zašla, v glavo mi udari kri a obvladam se in se zamotim s pobiranjem nahrbtnika. ,, Oh, ja poznam par poti naokoli, lahko te pospremim, če želiš,'' govorim in si dajem opravka z naramnicami. ,,To bi bilo super, očitno sem zgrešila običajno pot,'' reče Viktorija in pogleduje naokoli. Jaz pa samo pokimam in se prebijem, čez gole borovnice ter pomignem. Temeljito se zagrizem v klanec in se poskušam koncentrirati nanj, kar niti ni težko, ker je nahrbtnik nenadoma postal betonski. Viktorija je tiho in jaz tudi, kaj bi pa rekla, dejstvo, da se Viktorija nahaja v istem gozdu, kot jaz je že tako dovolj povedno. Globoko vzdihnem in končno sva na vrhu grebena. Med tem, ko lovim sapo opazim, da se Viktorija ozira naokoli. Stopim pred njo in hodim po vrhu grebena, ki je še zmeraj obrasel z bori vendar je tu smrek še več. V daljavi opazim tanko pot in hitro rečem Viktoriji: ,,Ta pot vodi dol na glavno cesto, stavim, da se boš iz nje najbolj znašla.'' Ona pogleda in pokima: ,,Ok, hvala Sweetie.'' Steče in šele tedaj opazim kako se njena obleka bije z gozdom. Čipkasta majica in temno rdeče pajkice s bež čevlji se vsiljujejo gozdu, kakor, da ne spada sem. Zdramim se očitno res stojim tam, kot nek trapast kip. Obrnem se ampak ugotovila sem nekaj, kako le nisem tega ugotovila že prej. Gibanje in premiki, to je pomembna sestavina popularnih deklet. Viktorija hodi samozavestno in z vzdignjeno glavo, kakor zver, ki le opazuje svoje kraljestvo. Jaz pa švigam, kakor miš iz kota v kot in trznem na vsak neznan gib. Sploh ni važno, kaj govoriš važno je gibanje. Logan zavije z očmi vendar pripomni le, da so besede orožje in naj se poslušam. Jaz pa se počasi podam po hribu navzdol, saj bi stekla a me nahrbtnik zadržuje. Stavim, da bi padla, če bi ampak no risk no fun. Stečem kljub otežujočemu nahrbtniku in metuljem v trebuhu.