Čepim na drevesu in pišem oziroma poskušam, prišla sem do neke sredine in zdaj sem se čisto izgubila. Upam, da Viktorija rada bere nepovezana besedila. Vzdihnem, kdo sploh je Viktorija in kdo je hipotetični nekdo.
,,Pač nekdo, kaj te briga!'' mi zasika Logan a se ne oziram. Kdo je bil ta nekdo, ki je ranil Viktorijo in zakaj? Mislim saj se ni nobenemu toliko zamerila?
,,Te ne skrbi bolj dejstvo, da je ta nekdo, prost?'' vpraša Logan. Jaz pa se zavem, je res prost in misli napasti Viktorijo? Prizori, ki sem jih uspešno potlačila po obisku kluba butnejo na površje, nenadoma se mi gozd ne zdi več tako varen in prijazen. Začutim hlad na koži in zazdi se mi, da me nekdo opazuje in le čaka na napačen korak. Koža se mi naježi in globoko zajemam sapo. Previdno vtaknem pisanje v torbo in se ozrem naokrog. Vrhovi smrek postanejo zlovešči in ne zdržim več poženem se in samo tečem. Še sama ne vem kam, tanke vejice mi bičajo obraz in noge se mi zapletejo v posušene trnje. V trenutku sem na tleh, obraz se mi podrgne ob suho travo trnje pa se mi zaplete v oblačila. S težavo se odmotam in počasi odstranjujem posledice padca iz oblačil, kože, auč.
,,Pa kaj ti je?'' se jezi Logan. Vzdihnem, ko bi vsaj vedela. Zdaj pa niti ne vem kje sem, globoko vdihnem in se odločim, da bom hodila naravnost, z drugimi besedami za nosom. Čutim, da se mi telo trese in popraskanih rok ne morem in ne morem umiriti. Nevidni pogledi me žrejo v hrbet zato se vedno s strahoma ozrem. Vsaka počena vejica me vrže v zrak, zato se ustavim in globoko vdihnem, ko jo zagledam, gozdna cesta. Hitro se podrsam po blatnem robu, ki ga je najverjetneje naredil bager, ter si oddahnem to mora voditi nekam. Zdaj ne paničarim več ozrem se proti vrhovom smrek in borov ter njihovih nakopičenih vej. Vzdihnem le zakaj sekajo ta gozd, ozrem se po označenih drevesih , samo, da ne bodo označili mojega. Sestopim po nagnjenem predelu in z nelagodjem opazujem blato, ki mi čevlje maže že do nerazpoznavnosti. Tedaj pa gozdno tišino preseka rezek zvok motorja in jaz skočim v zrak, kot mačka. Samo to mi manjka, kaj če je Gasket? Naj se skrijem ji zataknem palico v motor?
,,Prva možnost je trapasta, druga samomorilska,'' hladno reče Logan. Zvok pa se približuje in s tem raste moja panika. Mogoče pa je kaj hujšega kot Gasket, morilec ,nori gozdni mož ali skupina norih pubertetnikov, ki radi ugrabljajo ljudi za zabavo in jih režejo za rituale!
,,Nee Gasket je,'' zagodrnja Logan jaz pa v trenutku zmrznem. Res je ona na svoji razmajani kišti z usnjenim jopičem in seveda brez čelade. Vem, da me vidi in da drvi proti meni, voham smrad izpušnih plinov in glasno ropotanje. Zaprem oči in se potiho poslovim od življenja, Gasket je pač vsekakor tip osebe, ki v gozd nosi sekiro.
,,Ooooo glejte koga imamo tu?'' zaslišim njen porogljiv glas in v naslednjem trenutku mi v obraz prileti rafal blatnih delcev. ,,No zdaj si pa rjavi sladkor, kaj Diabetes, a? '' se zareži, a molčim. Obstaja pravilo kriči ob nožu in šepetaj ob pištoli in Gasket je vsekakor pištola. Zaslišim zvok motorjev a le mirujem, zdaj sem najverjetneje obkrožena.
,,Kaj Diabetes ti je muca jeziček popapcala?'' me narejeno prijazno vpraša Gasket. Jaz pa molčim naprej, tudi, ko vidim, da se je Gasket elegantno zavrtela z motorja. Napoti se proti meni in vse kar čutim so drobne kaplje potu na vratu.
,,Vprašanje imam zate Srček, nič takega zakaj se treseš?'' njen glas se mi zarije v ušesa.
,,Morda veš kaj v zvezi z Viktorijo in njenim ljubkim hrbtom, veš razganja me od radovednosti in kakor vem pitbuli ne puščajo takih podpisov, a?'' medtem ko govori stopi bližje k meni, tako blizu je, da bi me lahko zadavila. Negotovo pokimam ter razmišljam kaj imajo pitbulli veze s čimerkoli in z očmi previdno oplazim njen motor, ki več kot očitno nima pištole ali sekire, v mojem vidnem polju.
Gasket pa stopi čisto k meni in me zagrabi za zapestje, ter mirno nadaljuje: ,,No boš zinila ali bom mogla iti naprej!'' pritisk na zapestju se poveča.
,,Kaj pa te to briga,'' čivknem in zaprem oči saj nočem gledati njenega bliskajočega pogleda.
,,Dobro vprašanje, res, Viktorija je nadležna in samo par umazanih podrobnosti rabim.'' njen glas se spusti v pričakovanju in začutim, da mi začenja zavijat zapestje. Posmeh njenih kolegic je očiten tako zelo, da ga lahko režem. Jaz pa se samo tresem in naredim prvo stvar, ki mi pade na pamet ter pozabim na Gasket, ki je pištola. Iz grla se mi utrga krik, še sama ne vem zakaj je pa dovolj, da se Gasket zdrzne.
,,Zdaj pa ti bom eno primazala ti mala..'' zagodrnja Gasket jaz pa samo zaprem oči in postavim roke pred obraz. Udarec prileti iznenada in natančno v moj nos iz katerega se vlije kri. Poleg tega mi spodnese ravnotežje in padem na blatna tla. Hitro se zvijem v kepo ter pokrijem obraz, le kaj mi je in kje je moja sestrična, stric, kdorkoli?
,,Boš zdaj kej zinila ti velika zabita reva?'' posmehljivo vpraša nek glas.
,,Zdi se mi, da noben ne bo nič zinil,'' zaslišim ter pomislim je to mogoče Beatrice.
,,Nizko si padla Gasket, nizko celo tako, da pretepaš razredne miši,'' hladen glas se mi zarije do kosti a besed niti ne predelam natančno, ko se zavem kdo je.
,,Ooo Angelček kaj pa ti tu?'' vpraša Gasket.
,,Mmm, lepo sem na sprehodu, ker pač skrbim za zdravje, saj bi razlagala koncept a se mi ne, da in zaslišim krik, seveda se odzoveš ne, če imaš seveda kanec empatije. Saj veš kaj je to?''
Začutim, da se Gasket glas dvigne. ,,Misliš, da se te bojim, Angelca? Kaj mi pa boš pa naredila? Zagnala petke vame?'' Gasket vpraša in pljune v tla. Jaz pa se s strahom ozrem proti njenim debelim gorzarjem, naj me ne brcne prosim.
,,Nah to so tehnike v skrajni sili, lahko rečem, da bo marsikateri trener boksa navdušen nad tabo, mogoče bo ravnatelj uporabil svoje niti, hm?'' Viktorijin glas zveni posmehljivo.
Gasket globoko vzdihne: ,,Saj ne misliš resno ne?''
Vidim Viktorijo, ki nagne glavo in podrži prst nad telefonom: ,,Samo malo in ooopss, poslano,'' čivkne in hitro doda: ,, Evici za zdaj.''
Gasket se počasi umakne proti motorju. ,,Resno mislim Gasket, skidaj!'' Viktorijin glas postane odločen in odsekan. Gasket nekaj zaklone in se odpelje ter zavpije:
,,Ne misli, da si zmagala Brazgotinarka!'' Jaz pa šele zdaj ugotovim, da sem ves čas ležala na blatnih tleh in se zdaj tresem kot šiba na vodi.
,,Pač nekdo, kaj te briga!'' mi zasika Logan a se ne oziram. Kdo je bil ta nekdo, ki je ranil Viktorijo in zakaj? Mislim saj se ni nobenemu toliko zamerila?
,,Te ne skrbi bolj dejstvo, da je ta nekdo, prost?'' vpraša Logan. Jaz pa se zavem, je res prost in misli napasti Viktorijo? Prizori, ki sem jih uspešno potlačila po obisku kluba butnejo na površje, nenadoma se mi gozd ne zdi več tako varen in prijazen. Začutim hlad na koži in zazdi se mi, da me nekdo opazuje in le čaka na napačen korak. Koža se mi naježi in globoko zajemam sapo. Previdno vtaknem pisanje v torbo in se ozrem naokrog. Vrhovi smrek postanejo zlovešči in ne zdržim več poženem se in samo tečem. Še sama ne vem kam, tanke vejice mi bičajo obraz in noge se mi zapletejo v posušene trnje. V trenutku sem na tleh, obraz se mi podrgne ob suho travo trnje pa se mi zaplete v oblačila. S težavo se odmotam in počasi odstranjujem posledice padca iz oblačil, kože, auč.
,,Pa kaj ti je?'' se jezi Logan. Vzdihnem, ko bi vsaj vedela. Zdaj pa niti ne vem kje sem, globoko vdihnem in se odločim, da bom hodila naravnost, z drugimi besedami za nosom. Čutim, da se mi telo trese in popraskanih rok ne morem in ne morem umiriti. Nevidni pogledi me žrejo v hrbet zato se vedno s strahoma ozrem. Vsaka počena vejica me vrže v zrak, zato se ustavim in globoko vdihnem, ko jo zagledam, gozdna cesta. Hitro se podrsam po blatnem robu, ki ga je najverjetneje naredil bager, ter si oddahnem to mora voditi nekam. Zdaj ne paničarim več ozrem se proti vrhovom smrek in borov ter njihovih nakopičenih vej. Vzdihnem le zakaj sekajo ta gozd, ozrem se po označenih drevesih , samo, da ne bodo označili mojega. Sestopim po nagnjenem predelu in z nelagodjem opazujem blato, ki mi čevlje maže že do nerazpoznavnosti. Tedaj pa gozdno tišino preseka rezek zvok motorja in jaz skočim v zrak, kot mačka. Samo to mi manjka, kaj če je Gasket? Naj se skrijem ji zataknem palico v motor?
,,Prva možnost je trapasta, druga samomorilska,'' hladno reče Logan. Zvok pa se približuje in s tem raste moja panika. Mogoče pa je kaj hujšega kot Gasket, morilec ,nori gozdni mož ali skupina norih pubertetnikov, ki radi ugrabljajo ljudi za zabavo in jih režejo za rituale!
,,Nee Gasket je,'' zagodrnja Logan jaz pa v trenutku zmrznem. Res je ona na svoji razmajani kišti z usnjenim jopičem in seveda brez čelade. Vem, da me vidi in da drvi proti meni, voham smrad izpušnih plinov in glasno ropotanje. Zaprem oči in se potiho poslovim od življenja, Gasket je pač vsekakor tip osebe, ki v gozd nosi sekiro.
,,Ooooo glejte koga imamo tu?'' zaslišim njen porogljiv glas in v naslednjem trenutku mi v obraz prileti rafal blatnih delcev. ,,No zdaj si pa rjavi sladkor, kaj Diabetes, a? '' se zareži, a molčim. Obstaja pravilo kriči ob nožu in šepetaj ob pištoli in Gasket je vsekakor pištola. Zaslišim zvok motorjev a le mirujem, zdaj sem najverjetneje obkrožena.
,,Kaj Diabetes ti je muca jeziček popapcala?'' me narejeno prijazno vpraša Gasket. Jaz pa molčim naprej, tudi, ko vidim, da se je Gasket elegantno zavrtela z motorja. Napoti se proti meni in vse kar čutim so drobne kaplje potu na vratu.
,,Vprašanje imam zate Srček, nič takega zakaj se treseš?'' njen glas se mi zarije v ušesa.
,,Morda veš kaj v zvezi z Viktorijo in njenim ljubkim hrbtom, veš razganja me od radovednosti in kakor vem pitbuli ne puščajo takih podpisov, a?'' medtem ko govori stopi bližje k meni, tako blizu je, da bi me lahko zadavila. Negotovo pokimam ter razmišljam kaj imajo pitbulli veze s čimerkoli in z očmi previdno oplazim njen motor, ki več kot očitno nima pištole ali sekire, v mojem vidnem polju.
Gasket pa stopi čisto k meni in me zagrabi za zapestje, ter mirno nadaljuje: ,,No boš zinila ali bom mogla iti naprej!'' pritisk na zapestju se poveča.
,,Kaj pa te to briga,'' čivknem in zaprem oči saj nočem gledati njenega bliskajočega pogleda.
,,Dobro vprašanje, res, Viktorija je nadležna in samo par umazanih podrobnosti rabim.'' njen glas se spusti v pričakovanju in začutim, da mi začenja zavijat zapestje. Posmeh njenih kolegic je očiten tako zelo, da ga lahko režem. Jaz pa se samo tresem in naredim prvo stvar, ki mi pade na pamet ter pozabim na Gasket, ki je pištola. Iz grla se mi utrga krik, še sama ne vem zakaj je pa dovolj, da se Gasket zdrzne.
,,Zdaj pa ti bom eno primazala ti mala..'' zagodrnja Gasket jaz pa samo zaprem oči in postavim roke pred obraz. Udarec prileti iznenada in natančno v moj nos iz katerega se vlije kri. Poleg tega mi spodnese ravnotežje in padem na blatna tla. Hitro se zvijem v kepo ter pokrijem obraz, le kaj mi je in kje je moja sestrična, stric, kdorkoli?
,,Boš zdaj kej zinila ti velika zabita reva?'' posmehljivo vpraša nek glas.
,,Zdi se mi, da noben ne bo nič zinil,'' zaslišim ter pomislim je to mogoče Beatrice.
,,Nizko si padla Gasket, nizko celo tako, da pretepaš razredne miši,'' hladen glas se mi zarije do kosti a besed niti ne predelam natančno, ko se zavem kdo je.
,,Ooo Angelček kaj pa ti tu?'' vpraša Gasket.
,,Mmm, lepo sem na sprehodu, ker pač skrbim za zdravje, saj bi razlagala koncept a se mi ne, da in zaslišim krik, seveda se odzoveš ne, če imaš seveda kanec empatije. Saj veš kaj je to?''
Začutim, da se Gasket glas dvigne. ,,Misliš, da se te bojim, Angelca? Kaj mi pa boš pa naredila? Zagnala petke vame?'' Gasket vpraša in pljune v tla. Jaz pa se s strahom ozrem proti njenim debelim gorzarjem, naj me ne brcne prosim.
,,Nah to so tehnike v skrajni sili, lahko rečem, da bo marsikateri trener boksa navdušen nad tabo, mogoče bo ravnatelj uporabil svoje niti, hm?'' Viktorijin glas zveni posmehljivo.
Gasket globoko vzdihne: ,,Saj ne misliš resno ne?''
Vidim Viktorijo, ki nagne glavo in podrži prst nad telefonom: ,,Samo malo in ooopss, poslano,'' čivkne in hitro doda: ,, Evici za zdaj.''
Gasket se počasi umakne proti motorju. ,,Resno mislim Gasket, skidaj!'' Viktorijin glas postane odločen in odsekan. Gasket nekaj zaklone in se odpelje ter zavpije:
,,Ne misli, da si zmagala Brazgotinarka!'' Jaz pa šele zdaj ugotovim, da sem ves čas ležala na blatnih tleh in se zdaj tresem kot šiba na vodi.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ful dobro! Nadaljuj!
1
Moj odgovor:
majoneza
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
mal slovničnih napak
no js sem iz štajerske in smo se preselili v prekmurje.izivajo me v šoli z besedami štajerka.no tko je 5 let.zdej sem sedmi razred prisli smo ko sem hodila v 2 razred.v sestem smo pa sli v solo v naravi smucat.tam sem vsako noc močila posteljo in smrdelo je:sweat::sweat::sob::sob::sob:zdej me se za to izivajo
kaj naj
kaj naj
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
hello mal z zamudo :sweat_smile::sweat_smile::sweat_smile::sweat_smile: