Veter.

Avti.

Moje misli.

Edino kar je slišano v tem trenutku.
Sama sedim na strehi motela, zatopljena v samoomorilnih mislih.

Kaj če vse samo končam? Kaj je sploh še smisel? Ali se je vredno truditi še naprej?


Ni minilo dosti odkar je moja mama storila samoomor. Stara sem bila le 15, zdaj sem 17. Ostala sem sama z očetom, ki je nočna mora.
Moja mama se je poslovila od sveta prav zaradi njega. Nikoli ni bila vesela, na njenem obrazu je bila sama utrujenost, ampak se je zame vseeno trudila, to sem vedela.

Avti so bili glasni, a ne dovolj glasni da bi preglasili moje misli. Vedno sem se spraševala ista vprašanja, ampak glavno je bilo, ali naj grem ali ne?
Velikokrat sem se že znašla na tej poziciji, v istem motelu, na isti strehi, z istimi pomisleki. A nikoli dejansko nisem storila tistega zaradi česa sem prišla.
Preden sem danes odšla od doma sem pripravila moje poslovilno pismo, tako kot ponavadi, ko imam iste namene. Vedno posvetim pismo samo trem osebam, moji mami, moji prijateljici in mojemu fantu. Tudi moj oče je omenjen, a ne na pozitiven način.

V mojih očeh so se začele nabirati solze, kar se nikoli ne zgodi. Ne vem zakaj, ne vem razloga ali vzroka ampak sem se začela na polno jokati.

Brez prestanka,
samo jok,
brez misli.

Po parih minutah se končno umirim in se zavzrem v nebo,
nekaj se je spremenilo, nekaj v mojem mišljenju.
Neka razlog more biti za vse to.

Zakaj smo ljudje takšni kot smo?



Tišina.



Počasi, z trdimi koleni, se vstanem in odkorakam do svoje sobe v motelu.

Samo tišina,
brez misli.

Ko končno prikorakam do svoje sobe z številko 17 odklenem vrata, ko jih počasi zaprem prvo globoko izdihnem in se zavzrem po sobi. Telefona si sploh ne upam pogledati, ker mi moj oče ponavadi grozi, ko kar tako izginem in ko njegov motor manjka. Poleg mojega telefona pa leži moje pismo.

Naredim dva koraka in v pismo samo strmim kakšnih 20 sekund.

Brez misli.

Nato ga odprem in iz svojega žepa vzamem svoj vžigalnik, ki ga uporabljam za svoje cigarete, nato pa pismo počasi začnem zažigati.

Brez misli.

Ko se papir spremeni v pepel, se potiho zasmejim in izdihnem.
"Kako sem neumna, ne?" pomislim.
Nato odkorakam do postelje in se vsedem na rob.

Samo strmim v prazno,
brez misli.

--------------------------------------------------

No to je začetek moje prve zgodbe na tem profilu, če vam bo všeč jo bom nadaljevala aja in to je tut moja prva objava tle!!!
no upam da vam je usec!


- Vummy ❦