»Nika, jaz sem prava.«

Glava v maminih rokah je odprla oči.

Nika je padla na kolena.

Oči so bile rjave.

Njene oči.

»Kaj si?« je zašepetala.

Mama je glavo nežno pokrila z odejo.

»To je tisto, kar sem ti poskušala povedati.«

»Ne približuj se mi.«

»Nika, prosim.«

»TO NI MOGOČE!«

Njen krik je odmeval po hodniku.

Za steklenimi stenami so deklice začele udarjati po svojih komorah. Najprej ena, nato druga, nato vse hkrati.

Bum.

Bum.

Bum.

Osemnajst udarcev.

Potem je nastala tišina.

Adam je stal ob komori z rokami ob telesu. Na njegovem obrazu ni bilo več nasmeha.

»Mama,« je rekel. »Zakaj si jo pripeljala sem?«

Ana ga je pogledala.

»Ker je napočil čas, da se vsi spomnimo.«

»Ne razumeš, kaj se bo zgodilo.«

»Razumem bolje kot ti.«

Adam je zmajal z glavo.

»Če se spomni vsega, ne bo preživela.«

Mama je pogledala Niko.

»Morda je to edini način, da se konča.«

Nika se je počasi dvignila.

»Dovolj imam ugank. Hočem odgovore.«

Ana je prikimala.

»Potem moraš pogledati posnetek.«

Na zaslonu se je pojavila datoteka.

**NESREČA — IZVIRNI VIDEOPOSNETEK.**

Nika je pritisnila gumb.

In svet je izginil.

---

### DEVETNAJST LET PREJ

Deževalo je.

Avto je drsel po ozki cesti, obdani z drevesi.

Za volanom je sedela Lara.

Bila je stara šest let.

Roke je imela premajhne za volan, noge pa niso dosegle pedalov.

Toda avto se je premikal.

Na zadnjem sedežu so sedeli trije otroci.

Lara.

Nika.

Adam.

Ne dojenčki.

Ne zarodki.

Trije majhni otroci, stari približno tri leta, šest let in šest let.

Adam je sedel na sredini.

Nika ob oknu.

Tretji otrok pa je ležal na tleh, zavit v odejo.

Nika je začutila, da ne more dihati.

To ni bil običajen posnetek.

Kamera je bila nameščena v avtomobilu, vendar je bila slika nemogoča.

Videla je sebe.

Videla je Laro.

Videla je Adama.

In hkrati je videla dogodek skozi oči nekoga, ki je sedel na sovoznikovem sedežu.

Nekoga, ki ga na posnetku ni bilo.

Lara je jokala.

»Nočem voziti.«

Adam jo je prijel za roko.

»Samo do hiše moramo priti.«

»Oče bo jezen.«

»Oče ne sme izvedeti.«

Nika je pogledala proti tretjemu otroku.

»Kaj pa ona?«

Adam se je obrnil.

»Ona ne sme priti z nami.«

»Zakaj?«

Adam ni odgovoril.

Nato se je iz zvočnikov zaslišal glas.

Odrasel moški.

Mirno je rekel:

»Lara, ko boš videla luči, zavij levo.«

Lara je ubogala.

Avto je zavil.

Na cesto je stopil človek.

Nika ga je prepoznala.

Bil je njen oče.

Toda ni stal pred avtom.

Stal je za njim.

Na posnetku je bilo jasno videti, da avto vozi sam.

Nihče ni sedel za volanom.

Lara je začela kričati.

Adam je objel Niko.

Tretji otrok je odprl oči.

Bile so popolnoma črne.

Nato se je zgodilo nekaj, česar Nika ni mogla razumeti.

Tretji otrok je izginil.

Ostala je samo prazna odeja.

Lara je sunkovito zavila.

Avto je zdrsnil s ceste.

Zaslišal se je pok.

Steklo se je razletelo.

In vse je postalo črno.

---

Nika je odprla oči.

Spet je bila v laboratoriju.

Solze so ji tekle po licih.

»To ni resničen posnetek.«

Mama je odkimalа.

»Je.«

»Lara je bila stara šest let. Kako je lahko vozila?«

»Ni vozila.«

Nika je pogledala proti sestri.

Lara je sedela na tleh in si z rokami pokrivala ušesa.

»Kdo je potem?«

Ana je počasi odgovorila.

»Nihče.«

Nika je obstala.

»Kaj?«

»Avto ni imel voznika. Tvoj oče je ustvaril sistem, ki je lahko upravljal vozilo na daljavo. Toda tisto noč je sistem prevzela druga zavest.«

Adam je stopil naprej.

»Moja.«

Mama ga je ostro pogledala.

»Ne.«

»Zakaj ji ne poveš?«

»Ker ne veš, kaj se je zgodilo.«

Adam se je zasmejal.

»Jaz sem bil tam.«

»Ne,« je rekla Ana. »Ti si bil v komori.«

Njegov obraz se je spremenil.

Za trenutek je bil videti prestrašen.

Nato je spet postal miren.

»Kaj si rekla?«

Mama je pogledala Niko.

»Tiste noči Adam ni bil v avtu. Njegovo telo je že ležalo v laboratoriju. Toda njegov spomin je bil prenesen v sistem, ki je upravljal avtomobil.«

Nika je počasi razumela.

»Torej je bil Adam v računalniku?«

»Deloma.«

»In on je povzročil nesrečo?«

Ana ni odgovorila.

Adam pa se je nasmehnil.

»Ne.«

Nika se je obrnila proti njemu.

»Kaj potem skrivaš?«

Adam je pokazal na glavo v odeji.

»Vprašaj njo.«

Nika je pogledala mamo.

Glava je znova odprla oči.

»Nika,« je zašepetala. »Spomni se, kdo je sedel ob tebi.«

Nika je zaprla oči.

In nenadoma se je spomnila.

Majhna roka.

Topel glas.

Vonj po jagodnem šamponu.

Nekdo je sedel ob njej na zadnjem sedežu.

Nekdo, ki ga na posnetku ni bilo.

Nekdo, ki ga je poznala bolje kot kogarkoli drugega.

Odprla je oči.

»Lara.«

Njena sestra je počasi dvignila glavo.

»Ne.«

Nika je stopila proti njej.

»Ti si bila ob meni.«

»Nika, prosim.«

»Ti si držala mojo roko.«

Lara je začela jokati.

»Nisem hotela.«

»Česa nisi hotela?«

Lara si je pokrila obraz.

»Nisem hotela, da te vzamejo.«

Nika je začutila, da ji srce razbija.

»Kdo?«

Lara je pogledala mamo.

Ana je zaprla oči.

»Oče.«

---

### PRVI PRENOS

Devetnajst let prej.

Laboratorij.

Dve deklici sta ležali na kovinskih mizah.

Ena je bila živa.

Druga ni dihala.

Med njima je stal Nikin oče.

Na zaslonu je pisalo:

**IZVORNA ZAVEST: ADAM.**

**RAZPOLOŽLJIVA TELESA: 2.**

**USPEŠNOST PRENOSA: 0,03 %.**

Oče je pogledal Ano.

»Če ne poskusim zdaj, ga bomo izgubili.«

»Že smo ga izgubili!« je zavpila.

»Ne za vedno.«

»To ni Adam! To je samo spomin nanj!«

Oče je pogledal telo na mizi.

»Potem bom ustvaril telo, ki ga bo lahko sprejelo.«

Ana se je umaknila.

»Ne boš.«

Toda bilo je prepozno.

Naprava se je vključila.

Ena deklica je začela jokati.

Druga je odprla oči.

In tretji glas se je oglasil iz zvočnikov.

»Mami?«

Ana je obstala.

To je bil Adamov glas.

Glas njenega sina.

Glas otroka, ki je umrl pred tremi leti.

»Mami, kje sem?«

Ana je začela jokati.

»Adam?«

»Mami, zakaj me boli?«

Oče je pogledal zaslon.

Številke so se spreminjale.

0,03 %.

12 %.

47 %.

89 %.

100 %.

**PRENOS USPEŠEN.**

Toda na zaslonu se je pojavilo še nekaj.

**NEZNANA ZAVEST ZAZNANA.**

Oče se je namrščil.

»Kaj je to?«

Naprava je začela piskati.

Ana je stopila bliže.

»Izklopi jo!«

Oče je pritisnil gumb.

Nič se ni zgodilo.

Na zaslonu so se pojavile nove besede.

**DODATNA ZAVEST: NIKA.**

Oče je pobledel.

»To je nemogoče.«

Iz naprave se je zaslišal otroški jok.

Toda tokrat ni bil Adamov.

Bil je Nik in.

»Očka?«

Oče se je odmaknil.

»Nika?«

»Očka, zakaj me nisi pustil živeti?«

Vsi zasloni so ugasnili.

In nekje v globini laboratorija se je odprla komora, za katero oče ni vedel, da obstaja.

V njej je ležalo telo deklice.

Stare približno šest let.

Njene oči so bile zaprte.

Na zapestju je imela identifikacijsko oznako.

**PACIENTKA 00.**

Toda na monitorju ob njej ni bilo srčnega utripa.

Samo en stavek.

**ZAVEST JE ŽE V DRUGEM TELESU.**

---

Nika je sunkovito odprla oči.

»Jaz sem bila mrtva,« je zašepetala.

Mama je prikimala.

»Tvoje telo je umrlo v nesreči.«

»Potem kako sem tukaj?«

Ana je pogledala Adama.

»To je vprašanje, na katerega mi nihče ni znal odgovoriti.«

Adam je počasi stopil naprej.

»Jaz vem.«

Vsi so se obrnili proti njemu.

»Nika ni bila ustvarjena iz mojih spominov,« je rekel. »Nisem jaz v njej.«

Pogledal jo je naravnost v oči.

»Jaz sem v njej zato, ker je ona mene potegnila nazaj.«

Nika je zmajala z glavo.

»Ne razumem.«

»Ko si umrla, bi morala izginiti. Toda tvoja zavest je ostala povezana z mojo. Vlekla si me nazaj vsakič, ko je oče poskušal prenesti moje spomine v novo telo.«

»Zakaj?«

Adam se je približal.

»Ker si bila moja sestra.«

»Rekel si, da nisem.«

»Lagal sem.«

Nika je začutila solze.

»Kdo sem potem?«

Adam je počasi odgovoril.

»Ti si bila tretji otrok.«

V laboratoriju je zavladala tišina.

Lara je dvignila glavo.

»Ne.«

Adam je prikimal.

»Mama je nosila trojčke. Jaz sem bil prvi. Lara druga. Nika tretja.«

Nika je pogledala Ano.

Mama je jokala.

»Tvoje telo se ni nikoli rodilo,« je zašepetala. »Ko je prišlo do zapletov, smo izgubili tebe in Adama.«

»Toda jaz sem tukaj.«

»Da. In to je nekaj, česar tvoj oče ni nikoli razumel.«

Nika je pogledala proti steklenim komoram.

Sedemnajst deklic.

Sedemnajst različic nje same.

»Zakaj je ustvaril vse te različice?«

Adam je sklonil glavo.

»Ker je hotel najti telo, ki bi lahko ohranilo vse tri zavesti.«

»Tebe, mene in Laro?«

»Ne.«

Adam je pogledal mamo.

»Mene, Niko in nekoga drugega.«

Ana je začela trepetati.

»Adam, nehaj.«

Toda on je nadaljeval.

»Oče je mislil, da rešuje svoje otroke. V resnici pa je vsakič odprl vrata nečemu, kar je čakalo na drugi strani.«

Vse luči so ugasnile.

Iz zvočnikov se je zaslišal glas.

Tokrat ni bil ne otroški ne odrasel.

Bil je glas, ki je zvenel kot vsi glasovi hkrati.

»Hvala, Adam.«

Na zaslonu se je pojavila nova vrstica.

**IZVORNA ZAVEST SE JE PREBUDILA.**

Adam je prvič zares pokazal strah.

»Ne,« je zašepetal.

Na koncu hodnika se je odprla komora ničla.

Iz nje je stopila deklica.

Imela je Nikin obraz.

Larine oči.

Adamov nasmeh.

Toda na njenem vratu ni bilo brazgotine.

Samo črna številka.

**00.**

Deklica je pogledala Niko.

»Končno,« je rekla.

Nika ni mogla premakniti niti prsta.

»Kdo si?«

Deklica se je nasmehnila.

»Jaz sem razlog, da ste se vsi rodili.«

Nato je pogledala Adama.

»In ti si razlog, da bomo vsi umrli.«

Adam je stopil nazaj.

»Ne bi smela obstajati.«

Deklica je nagnila glavo.

»To si rekel tudi prvič.«

Nika je začutila, da se ji spomini vračajo.

Ne njeni spomini.

Adamovi.

Larini.

In spomini nekoga, ki je bil pred vsemi njimi.

Zagledala je temno sobo.

Osemnajst praznih postelj.

Moškega, ki je stal pred zaslonom.

In majhno deklico, ki je držala njegovo roko.

Deklico z oznako 00.

Moški se je sklonil k njej.

»Če se kdaj vrnejo, jim ne povej resnice.«

Deklica je prikimala.

»Kaj pa, če vprašajo, kdo jih je ustvaril?«

Moški je za trenutek molčal.

Nato je odgovoril:

»Povej jim, da so bili vedno tukaj.«

Spomin se je končal.

Nika je padla na kolena.

Deklica 00 se ji je približala.

»Zdaj razumeš?«

Nika je dvignila pogled.

»Ti si ustvarila nas.«

Deklica je prikimala.

»Vseh sedemnajst.«

»In Adama?«

»Tudi njega.«

Nika je pogledala mamo.

»Zakaj?«

Ana je zajokala.

»Ker smo jo poskušali ustaviti.«

»Kdo je ona?«

Mama je zaprla oči.

»Tvoja prva sestra.«

Deklica 00 se je nasmehnila.

»Ne, mama.«

Nato je pogledala Niko.

»Jaz sem bila prva Nika.«

V istem trenutku so se vse komore odprle.

Sedemnajst deklic je stopilo na hodnik.

Vse so imele isti obraz.

Vse so pogledale proti Niki.

In vse so izgovorile iste besede.

»Zdaj se spomni, kdo nas je ubil.«

Nika je pogledala svoje roke.

Na njeni levi dlani se je pojavila črna pika.

Nato druga.

Nato tretja.

In na koncu hodnika je oče stopil iz sence.

Živ.

Toda ko je pogledal Niko, se je prestrašeno umaknil.

»Ne,« je zašepetal.

»To ni mogoče.«

Nika se je dvignila.

»Kaj ni mogoče, oče?«

Moški je začel trepetati.

»Ti si umrla pred devetnajstimi leti.«

Nika se je nasmehnila.

»Vem.«

Za njim se je odprla še ena vrata.

Za njimi je stala ženska, ki je bila videti natanko tako kot Nika.

Le da je imela sive lase.

Belo obleko.

In na vratu brazgotino v obliki polmeseca.

Ženska je pogledala Niko.

»Ne verjemi nobenemu od njih,« je rekla.

Nika je zašepetala:

»Kdo si?«

Ženska je odgovorila:

»Jaz sem tista, ki je preživela osemnajsti poskus.«

Nato je pogledala očeta.

»In jaz sem tista, ki ga je ubila.«

...