V prejšnjem delu...

Z roko si je šel skozi lase, kot je videla to početi njegovega sina in Dore sploh ni pogledal. »Seveda ne,« ji je nepotrpežljivo odvrnil.

»Kaj pa potem želiš od mene?« ga je naveličano vprašala.

ZAHTEVE KRALJA #2

»Peljala nas boš do Srebrnega jezera.«

»Zakaj?«

Ni imel časa odgovoriti, saj so se vrata na stežaj odprla in v sobo je zakorakal vilinski princ ter jo premeril od glave do peta. »Sem si kar mislil, da te bom našel tukaj. Cel dvor namreč vzklika, kako te bomo zamenjali za Goščave.«

Počil se je na oblazinjen stol in šele takrat je opazila, da ima lase razmršene, kot bi se pravkar vrnil z ježe po vetru.

»Nikoli si ne bi mislil, da se novice širijo tako hitro,« je zamrmral kralj in se šele takrat posvetil Dori.
»Ti pa odidi. Kaj ti je sploh bilo, da jo sredi sestanka privlečeš med ljudi?«

»Gospod, jaz nisem…« je zajecljal Dora, a ga je Vuron prekinil.

»Pojdi, se bova kasneje pogovorila.«

Ko je namestnik zaloputnil vrata za seboj, ji je kralj pomignil naj pride bliže in se usede za mizo poleg Legolasa. Sam je stopil do velike umetelno izdelane omare na koncu sobe in iz ene izmed mnogih polic potegnil zvitek.

»To,« je naznanil, »je zemljevid celotnega sveta. Pomanjšana verzija obeh kraljestev; na levi vaše, na desni vilinsko ozemlje.«

Razprl ga je, in pred Auriel so se zarisala številna gričevja in gorovja na Serafski strani, ki jih je poznala kot dom. Skoraj je že slišala žuborenje potokov, ko je s prstom potegnila čez reke, in vrvež na ulicah, ko je ugledala Des Alandros, kraljevo mesto z domačo palačo, v kateri je preživela otroštvo.

Spomnila se je Eaninega toplega nasmeška, ko se je Auriel z njeno pomočjo končno naučila brati in ko jo je Eana po treningu vedno pričakala z knjigo v rokah in ji pripovedovala najnovejše čenče in spletke, ki so se širile po gradu, a jim Auriel zaradi urjenja ni mogla slediti. Ja, pogrešala je te otroške dneve.

Osredotočila se je še na desno stran. Vilinska mesta so bila razpršena po celotnem ozemlju in pri vsakem večjem zaselku je bilo zapisano ime glavnega gospoda, ki je vodil mesto. Z grenkobo v ustih je preučila Predore in si v mislih zarisovala pot do gradu, ki so jo prehodili, in čeprav so hodili dolgo časa, so obdelali le en majhen košček celotnega Kraljestva Podzemlja.

Iz razmišljanja jo je zdramil kralj, ki je iz nekje potegnil srebrne žebljičke in jih zapičil v nekaj točk na zemljevidu.

»Žebljički predstavljajo točke, kjer bi se lahko nahajalo Srebrno Jezero,« jima je razložil. »To le domnevam po starih mitoloških zapisih in terenu.«

Odkimala je z glavo in že je hotela žebljiček prestaviti na pravo mesto, a se je zadnji hip premislila.

»Obljubiš, da če vas peljem do jezera, boš pustil Loren na miru? Jo izpustil?«

Pozneje je ugotovila, da če bi v dogovor dodala le še en stavek, bi bila situacija v prihodnosti popolnoma drugačna.

»Dogovorjeno,« je pokimal Vuron.

Priprla je oči. »Kako naj vem, da boš držal besedo?«

Z roko je pokazal na Legolasa. »Sin mi je priča, in kar rečem, to storim.«

Princ je pokimal in v roko je počasi vzela oznako ter jo zapičila na popolnoma drugo mesto, kot je predvideval kralj.

»Si prepričana?« jo je vprašal Vuron.
»To je vendar eno od vilinskih nenaseljenih ozemlj na jugu. Eno od naših.«

»Ja,« je pritrdila, »vendar prej ni bilo tako. Pred šestimi stoletji je bilo to vse pod okriljem Krajine Višav, šele po naših umikih med vojno ste vi zasedli to območje.«

»Zakaj še ni naseljeno?« je vprašal Legolas.

»Nerodovitna zemlja in nič živali,« mu je pojasnil oče in si glavo razbijal ob dejstvu, da se sam ni spomnil tega.
»Lahko bi si mislil, da je nekaj čudnega.«

:speaking_head: Potrebovala sem malo počitka, a se v nov teden vračam z nadaljevanji zgodbe SOLVED KINGDOM.
Upam, da uživate v branju, tako kot jaz v pisanju :blush:!