Voz se je ustavil pred kamnito stavbo, skoraj po celotni površini zaraščeni z mahom. Isaani se je takoj zagnusila. Pred stavbo sta stala dva stražarja. Ko sta jo zagledala, sta se najprej spogledala, nato pa je eden pristopil k njej.

"Predaj orožje," ji je ukazal. Isaana je nagnila glavo vstran, kot ptica. Stražar je zavzdihnil.

"Orožje," je ponovil in iztegnil roko. Isaana ga je samo gledala. Uživala je v tem, ko se je norčevala iz stražarja najbolj varovanega zapora v celotni Delanei, kraljestvu magov.

"Ravno sem bila pred kraljem. Mislite, da me niso že tam preverili?" ga je pomenljivo vprašala, a je še vedno samo stal tam. Zavzdihnila je in si snela bodali, ki ju je skrivala pod ogrinjalom in izbezala majhen nož in škornja. Sražar jo je pogledal in predala mu je še z dragulji okrašeno bodalo, s katerim si je spela figo na vrhu glave.

Končno jo je spustil noter. Vanjo je butnil smrad po vlažnem in gnilem. Bili so na hodniku, ki je bil dokaj velik, a ne tako zelo kot tisti v palači.

"To je glavni hodnik. Tvoja soba je v petem nadstropju, številka 578. Razpored obrokov in urjenj je v sobi. Srečno," je rekel in preden bi lahko Isaana kaj vprašala, je že izginil nazaj pred vrata. Zagodrnjala je in se začela vzpenjati po stopnicah. Vsa zadihana je prišla v peto nadstropje in odprla vrata svoje sobe. No, ugotovila je, da to ni samo njena soba. Imela je cimro.

Razgledala se je po sobi. Tudi ta soba je neznansko smrdela in stena je bila na nekaj mestih splesnela. V njej sta bili le dve postelji in zguljena omara. Na eni izmed postelj je ležal njen najmanjši kovček z oblekami. Neka punca je ležala na postelji in brala knjigo. Očitno je sploh ni opazila. Potem pa jo je zagledala in odložila knjigo.

"Hej! Jaz sem Azrielle," jo je pozdravila. "Ti si najbrž Isaana, moja cimra."

Prikimala je in se počila na posteljo. Bila je mehka, a le zato, ker je na njen spalo že ogromno ljudi.

"Katera maginja si?" jo je vprašala Isaana, čeprav se ji je zdelo, da je bila vila teme. Njeni lasje so bili tako črni, da so bili na konicah že modri in bili so valoviti. Izpod njih so kukala zašiljena ušesa. Edino pernatih črnih kril ni imela.

"Jaz sem vila teme. Ti si pa vilinka, kajne?" jo je vprašala. To ni bilo prvič, da jo je nekdo zamešal za vilinko. Res je spominjala nanjo, le brez zašiljenih ušes.

Odkimala je. "Vampirka sem." Razkrila je svoje podočnike.

Azrielle jo je začudeno pogledala. "Katera pa?"

Seveda jo je zanimalo prav vse. "Črnokrvna."

"No, Isaana Črnokrvna, odkrila boš, da ta kraj ni to, kar drugi mislijo, da je."