Živjo,
torej že od prej me je nekdo prosil naj objavim vmesne dele zgodbe. Torej objavljala bom po poglavjih, ker se drugače izgubim. Zdaj so misli od Evangeline lahko so pa tudi od Petra saj bo napisano od koga so.
Torej uživajte.

Evangeline
Letim v vesolju. Prečidovito je. Vidim lahko Zemljo, Venero, zvezde, ozvezdja in Sonce. Občutek je super lahko začutim toploto in marz hkrati. Izgleda kot, da gledam z dveh različnih oseb. Ena lebti tako visoko, da vidi celo vesolje. Druga oseba sem jaz. Lahko vidim vse okili sebe in nato se začnem hitro premikati proti svetlobi. In sem vedno bližje in bližje. Tako svetla je, da bi me lahko zaslepila. In na to se zbudim in ugotovim, da so to bile le sanje. Privadim se na svetlobo in se vstanem iz postelje. Počasi se odpravim na straniščne. Nevem zakaj, ampak moja navada se je vsako jutro vsati in iti na stranišče. Ko pridem s stranišča se spomnim, da danes letim v Ameriko. Stopim iz stranišča v dnevno sobo in nato v jedilnico, kjer na mizi opazim dvesto evrov in pa majhno sporočilce. Opazim da sem sama.

Lina, pravilno ravnaj z denarjem! Ne zapravi preveč! lepo se imej!Christian

Ohh! On pa njegova potreba po posebnosti. Vsi me kličejo Eva samo Christian me kliče Lina. Ampak vseeno kako prijazno od njega dal mi je dvesto evrov. Tako je prijazen. Le kako naj se zahvalim svojemu starejšemu bratu!? Zaslišim zvonenje telefona. No to je najbrž moj telefon. Moram se oglasiti samo najti moram moj star, zahrbten in najljubši telefon. Le kam sem ga dala? Aha! Pa te imam. Mami kliče. Oglasim se.»Ja!« verjetno rečem malo preglasno.»Dobro jutro Eva. Kako si spala?« reče moja mama z nežnim glasom.»Super sem spala mama« ta laž vedno uspe.»No kličem zaradi denarja. Pojdi k pislani mizi« in se počsi odmajam v dnevno sobo k pislni mizi.»Ja?« potrdim, da sem pri pislni mizi.»No tam te čaka koverta v kateri je denar. Pametno ga uporabi Eva. Lepo se imej. In pazi, da po tojem dopustu ne bova midva z atom imela vnuka!« reče mama. Me sploh ne presenti njena pripomba o nosečnosti. To mi pravi že od dvanajstega leta od kar imam mesečno perilo. Odgovorim lahko le z »Hvala za denar in se bom potrudila, da se bom imela lepo adijo mami. Pa pozdravi še atija, Samuela in Vittorije.« In potem prekinem zvezo. Že zdaj pogrešam mlajšega bratca in sestrico. S pisalne mize vzamem kuverto v kateri je še štiristo evrov. O marička! Koliko denarja! Kar šesto evrov za štirinajst dni v Ameriki! Zelo prijazno od njih. Odpravim se v kuhinjo in se odločim kaj bom pojedla za zajtrk. Pojem premalo soljena jajca in spijem kozarec pomarančnega soka. Let imam ob dveh tako, da bom v Ameriki okoli pol desetih. Zakaj za boga se je tako težko popolnoma zbuditi. O pišuka! Saj to ne more biti res kako sem lahko tako pozabljiva! Kako si lahko pozabiš pripraviti dva kovčka stvari. Kako sem lahko tako raztresena? Hitro grem v spalnico in najdem dva kovčka. Eden je večji od drugega. Največji je popolnoma črn kovček drugi pa je tudi črn ampak ima temno modre zvezde. Zelo lep in mehek kovček, ampak v notranjosti je trd kot prva platnica knjige s trdo vezavo. Drugi je podoben le, da je malo mehkejši. Vzamem oba in se napotim v sobo. Kovčka položim na tal na sredino sobe in pazim, da bom lahko odprla predala z oblekami. In ravno ko sem zagreta pozvoni telefon. Kaj je pa zdaj? Ali danes ne bo nič počitka? Našobim spodnjo ustnico in se odpravim k atovi in mamini pisalni mizi in vidim, da kliče Christian.»Christian! Dobro jutro! Kako si?« malo prehitro in navdušeno zavpijem v telefon in se odpravim v sobo. Dam si ga na zvočnik.»Jutro Lina. Jaz sem super. Ti?« me vpraša.»Lahko bi bilo bolje« mu povem po resnici.»Kaj si spet zakuhala Evangeline?« me vpraša z nasmeškom na ustih in ta nasmešek je možno prepoznati že preko telefona. Vedno me pokliče Evangeline, če je jezen, zaskrbljen ali kaj podobnega.»No za začetek hvala za denar. In če že sprašuješ kaj sem zakuhala bom šla počasi po vrsti. Najprej sem si premalo posolila jajca« on ve, da si vsako stvar posolim tudi, če je ni treba in sem zelo nezadovolna z nesoljeno hrano »in potem se spomnim, da sem si pozabila spakirati dva kovčka stvari! Ali si lahko misliš? Kako lahko pozabiš spakirati stvari!? Saj temu še sama ne morem verjeti! Pa ti? Kakšno je bilo pa tvoje jutro?« iz prijaznosti vprašam in začne noter zlagati majce.»Moje jutro je bilo veliko bolj nezanimivo kot tvoje« smeje reče »pa ti moram vseeno povedati, da prihajam, k tebi in te bom odpeljal na letališče« reče veselo. Z Christianom se ne vidiva pogosto, ker on živi tako rekoč že čisto svoje življenje. Ima že tretjo punco Emo. Vdimi ga samo za vikende, ker je čez teden v ljubljani in študira politiko in ekonomijo. Zato je kar zaposlen. »OK, Christian se vidiva. Adijo.« še on se poslovi in prekine povezavo. Zdaj že zlagam kratke hlače in krila. Zavzdihnem. Christian je zelo prijazen brat in meni najljubši njega ne bi zamenjala za nič na svetu. Toliko je že naredil zame in jaz nevem kako bi mu to vrnila. Vedno poskrbi za moje težave. On je ob meni, ko ga potrebujem in obratno. Vedno, ko se pogovarjamo o otroštvu je vedno govor, da sva midva bila vedno skupaj in moja prva beseda je bilo njegovo ime. On je najboljši brat in prijatelj na svetu. Dobro moram prekiniti tok misli. Zvočnik si nastavim na najvišjo možno glastnost in predvajam pesem od Ava Max Kings&Queeins.Mi pa gre res hitro pakiranje. Prvi kovček sem že napolnila z oblekami in mojimi osebnimi potrebščini. No pa gremo polniti še drugi kovček. Tako sem zatopljena v mrmranje besedila in pakiranja kovčka, da sploh ne slišim nekoga vstopiti. In potem po naključju dvignem pogled in vidim med vrati moje sobe stati mojega šarmantnega in prečudovitega brata. Moje Sošolke v gimnaziji so rekle, da je seksi, lušten in zelo (poudraile so besedo zelo) lep. Meni je moj brat Christian s svojimi blond lasmi in modrimi očmi lep, domač in prijazen. Za razliko od mene in mojih sorojencev je on edini v družini celo poleg staršev edini z modrimi očmi in blond lasmi. Jaz sem edina s svetlo rjavimi očmi in kostanjevimi lasmi. Samuel je edini poleg mame z mešanico blond in rjavih las in zelenih oči. Mama je enaka kot Samuel. Vittorija pa ima sive oči in črne lase. Ati Ima tudi črne lase in oči. Tako, da so pri nas zelo pisane barve. In ko ga vidim že podzavestno skočim na noge in ga objamem.»Christian. O moj bog!« tako ga stisnem, da začutim vsak kos njegovih mišic. »Le poglej se!« mu rečem in ga podržim na dolžini svojih rok. Spremenil se je. Več misič ima in lsje so še bolj svetli, kot so bili. »Moje sošolke si bodo prav pasle oči na tebi. Kako si se spremenil!« in ga še enkrat objamem.»Zdravo Lina! Jaz sem tudi tebe vesel.« reče » Daj poglej ti sebe ne mene tu zdaj spreminjati v pomembneža. Le poglej prej sebe! Nimaš več zobnega amparata, lase imaš daljše in ali vidim v tvojih očeh iskrico?« Tako me drži na dolžini njegovih rok in me gleda. Jaz pa povesim pogled na svoje roke in zardim. In res nimam več zobnega aparata včeraj so mi ga odstranili. Nosila sem ga šest let in končno imam zobe poravnane. Vsaj približno. Potem pogleda mimo mene in vidi moje velike plišaste igrače in šest knjig, ki so že pospravljene v kovču in se zareži.»Kako ne moreš pozabiti na te igrače Lina! Stra si dvetnajst in še vedno nosiš te igrače s sabo.« se mi zareži. Jaz pa ga šaljivo butnem v roko in se zasmejim.»Kaj pa ti ki si nosil pajaca do osemnajstega leta?« ga podražim»Hej« reče »tisti pajac je bil zelo udoben in v njemu nikoli ni prevroče ali premrzlo« reče z polovičnim nasmeškom. »Vidim, da si še zagreta za knjige. Koliko je bil rekord prejšnji mesec?« Christian seveda ve, da sem zelo velika ljubimka knjig in sem seveda edina v družini. »Dvanajst« mu odgovorim on pa samo dvigne obrvi in z usti naredi črko o.»V sedmem se spomnim, ko si začela je bilo tvoje prvo število knjig sedem.«»Vem ja, ampak zdaj nisem več v sedmem ampak sem zaključila gimnazijo, zato nisem ravno navdušena nad rekordom. Ampak morem reči, da so bile knjige najbolj zanimive stvarce ravno prejšnji mesec.« no to je čista resnica in tudi moje število knjig, ki so kupljene in samo moje se je povišalo. V sedmem sem imela samo štiri zdaj pa imam več kot tridest novih knjig.»očitno nisi imela časa, da bi se preoblekla Lina« reče. Jaz pa se samo nasmejim se zazrem v mojo spalno srajco z Snoopijem v pižami z vzaglavikom. Nad njem pa je beseda Love. To pižamo mi je kupila teta. Rečem »saj se grem zdaj stuširati ti pa skuhaj kosilo med tem, ko se bom uredila. Prav?«»Prav« reče.Hmmm, le kaj bom oblekla? Že vem. Oblekla bom snežno belo majco z Leonardom na nej. To je moja najljubša majca. Z njo sem je zila vse po spisku. Nevem, kje je tak problem, če je na njej narisan nag moški. Nevem zakaj se tako pritužujejo, če je pa druače narisan na skoraj vsakem kovancu za dva evra. Tej sploh nimajo smisla. Kako je lahko tak problem. Sploh pa pri fantih, ki vedo, da bo vsaj ena punca videla njihov spolni organ. To je tako trčeno. Svet včasih sploh nima smisla. O ne! Zakaj se to dogaja samo meni! Saj res! Majco sem si že pospravila v kovček. No potem bom pa vzela drugo. Ta druga majca je isto snežno bele barve. Na njej pa sta narisana fant in dekle, ki plešeta. Izgleda, kot iz pravljice. Dekle ima na sebi svetlo turkizno obleko in je v njej kot princesa za povrh pa ima lase še spete v figo. Fant pa je oblečen v normalno črno obleko. To mojco sem dobila, ko sem v prvem letniku gimnazije hodila v plesno šolo. Zanimivo je, da ni nikjer logotipa šole. Vzamem še kratke hlače, ki se začnejo na vrhu stegen in se zaključijo malo nad bokom in so take temno modre barve. Za spodnje perilo vzamem bele spodnje hlačke, ki so na vrhu obrobljene s čipko. In beli moderček. Nogavice pa so iste barve kot kratke hlače. Prav navdušeno odskakljam iz sobe v kopalnico. Slišim lahko kako se Christian nasmehne. V kopalnici se slečem in naredim načrt kako dolgo bo trajalo vse skupaj. Torej moram si umiti lase, se obriti in še kakšne druge stvari. To bo trajalo najmanj petinštirideset minut. Stopim pod tuš in si umijem lase. Kako dolgo že nisem videla Ane. Komaj čakam! Tako rada bi jo videla. Spoznali sva se v Tolimu pri mojih enajstih letih. Vsako leto pride v Slovenijo. Nekaj časa sva si celo pisali preko epošte, ampak se ni obneslo. No do prekratkega, ko sem dobila pošto od nje. Želi si, da pridem v Ameriko, k njej. Dogovorili sva se kdaj. In tako bom danes ob desetih šla na letališče. Tako sem na trnih, da še komaj zdržim. Omenila je presenečenja in jaz jih imam zelo rada. Čeprav me muči tudi, kaj bo to presenečenje. Čeprav že lahko izločim par stvari. Ena stvar so fantje. Njen ata nje ne pusti niti blizu fanta. Niti za eno uro. Zato to kar črtam s seznama. Druga stvar so karte za koncert Lady Gaga. To tudi črtam. Potem pa sloh več ne vem, kaj bi lahko črtala. Ker drugo vse pa je možno dobiti. Knjige, knjige in še več knjig je možno dobiti.Otrem si kožo in se spomnim. Brisača za lase! Kako lahko pozabim na to! Oblečem si spodnje perilo in si grem po brisačo. Vzamem si jo ven iz omare in si jo poveznem na glavo kot, da imam turban na njej. Tako sem osredetočena na lase in brisačo, da sploh ne opazim nekoga za mano. Nekdo me požgečka. Zavreščim. »Jezus Lina! Ne rabiš se tako dreti!« reče Christian. »Oprosti« mu odgovorim. Potem me obrne in si me ogleda.»Še vedno ne razumem kako je mogoče, da nimaš fanta. Tako zapeljiva si v tem spodnjem perilu, pa še zelo si prijazna in lepa.« reče z njegovim mehkim prijaznim glasom.»Veš jaz fante gledam. In se z njimi ne spogljedujem tako kot ti.« mu rečem v obrambo in odidem v kopalnico, da se dokonca oblečem. »Hej! Jaz se ne spogledujem. Nisem spogljedlivec.« reče.»Ja pa si. Včasih.« »Ja včasih« reče skesano. Takšen je samo takrat kadar se skom razide ali mu ne gre dobro.»No mi boš zdaj pustil, da se oblečem dokonca? Ali me boš gledal in izpraševal?« vprašam. Seveda se nasmehne in v znak predaje dvigne roke v zrak. Ne morem se zadržati in planem v smeh. Kmalu tudi njega povlečem v smeh. Tako se smejiva približno par minut. Občutek pa je kot cela večnost. Ko se najin smeh končno poleže se odpravim obleči do konca. Umijem si zobe in se pogledam v ogledalo. Moji lasje izgledajo kot sračje gnezdo. Kako bom to uredila? Počešem se in si lase spletem v kito na strani. Tako mi najbolj paše. Čeprav sem nekje prebrala, da rjavolaskam pašejo vse frizure. Nič novega! Smeje puhne moj notranji glas in zamahne z roko. Seveda, čisto sem pozabila na notranji glas. Kako me lahko vedno premaga? Pogosto mi ga uspe utišati. Ampak se zgodi, da mu uspe uiti. Začnem stopati proti kuhinji. Ko pa stopim v kuhinjo me na mizi čaka presenečenje. Na mizi so sendviči in neka škatlica. Je to kar mislim, da je? Ja gospodična je! Zdaj se pa zberi in nehaj buliti v škatlico kot bik v nova vrata! Christian očitno vidi moj zgroženi obraz saj reče.»Veš ko sem bil jaz tvojih let sem izgubil nedolžnost« pa ne že spet! Zakaj samo meni naklada to zgodbo? Slišala sem jo že stokrat in vedno je ista. Vedno se na koncu razjoče zaradi Eme. Ona je bila njegova prva punca. Ja bila je. Pustila ga je potem, ko je izgubil nedolžnost. Nevem zakaj, ampak svet ni fer. Zdaj ima punco po imenu Zara. Videla sem jo. Ful je lepa. Ima rjave oči in enake barve tudi lase. Zgodba o razpadu Christiana in Eme je zelo dolgočasna. Tako otročji zna biti. Prosim ne povej še enkrat te zgodbe! Prosim! Ker, če jo boš... »to vzemi s sabo brez ampak, ker jaz ne bi rad bil prej stric kot oče.« reče. No tokrat ni povedal zgodbe. »Dobro, vzela jo bom. Ampak jo bom nazaj vrnila verjetno ne odpro« mu rečem. Kako zna biti ukazovalen. In najtežje je, da ni edini. Moja starša mi že od prvega mesečnega perila vsakič ko grem od doma rečeta, da ne bova imela vnuka ko se vrneš! Vsi so isti.»Pojej sendvič, ker ni kosila. Jaz ti bom pa spakiral do konca in naložil v avto. Potem pa bova šla. Pohiti, da ne bova zamudila.« reče in že izgine v sobo. Seveda vzame škatlico s sabo. Pojem sendvič in si v nahrbtnik spravim še vodo, knjigo, revijo, brezžične slušalke in telefon. Odpravim se do bratovega bmw-a. Zelo lep je. Črn in nizek. Sploh nevem kje je dobil denar. Odprem vrata in se usedem na sprednji sedež avtomobila. Christian prižge avto in odpeljeva se proti Gradcu.

Se beremo.