. Prešernove poezije, Manja Tement, odrasla oseba

Bliža se Prešernov dan in moji spomini so se spet vklopili. Ponoči se mi je sanjalo o očku, kako mi nosi vedno nove in nove knjige.

Bil je sindikalni poverjenik za kulturo in je za svoje podjetje tudi nabavljal knjige od Mladinske knjige za svoje delavce. Ne rabim posebej omenjati, da je med vsemi novimi zbirkami vedno padla tudi kakšna knjiga zame. Res je to bila bolj Beletrina kot kakšne umetniške knjige, vendar sem še dan danes hvaležna očetu zanje. Nekoč pa me je obdaril za rojstni dan, ki je bil 3.decembra , ne vem več katerega leta (vendar nekje v 3. ali 4. razredu) z drobno majhno rdečo knjižico, kot da bi bil kakšen žepni koledarček. Na sprednji strani je pisalo samo Prešeren. Oče mi je pojasnil, da je to velik pesnik in da se bomo kmalu o njem učili v šoli. Sam je bil ljubiteljski snovalec rim in akrostihov in tudi strasten bralec, kakor jaz.

Ko je odšel v nočno izmeno, me je pustil samo s to drobno simpatično knjižico. Začela sem jo listati. Našla sem same verze, vendar so bili nekateri meni zelo nerazumljivi. Ker sem se hotela očetu nekako zahvaliti, sem tako dolgo listala, da sem našla eno pesem, ki je bila kratka, pa meni nekako razumljiva. To je pesem KAM. Naučila sem se jo na pamet in jo zjutraj očetu zdeklamirala. Oče je bil navdušen in obljubil, da bova skupaj obdelala še ostale pesmi in pesnitve.

Dodal je:« Ta pesem pa je ravno zate, saj tudi ti stalno brez miru brziš okoli. Mogoče se boš malo umirila, če boš preštudirala še ostale pesmi.

To se ni zgodilo, še danes brez miru norim okoli, imam pa lepe spomine na moj prvi stik s Prešernom in na očeta.



10. SEDEM IZROKOV PRED RAZHODOM, Tatjana Plevnik, odrasla oseba



IZROK 1: Abrakadabra



Razšla sta se nesporazumno. V prtljažnik svojega avtomobila je položil dve potovalki, na vrh je položil kitaro v Ibanez futroli, se obrnil k njej in ji dejal: »Abrakadabra.« Osupnilo jo je. Kot da bi priklical nazaj svojo magično moč. Sklonil se je k njenemu ušesu in zašepetal: »Ne bom dovolil, da se takole razideva.« Dvignila je roke, da bi ga odrinila, vendar jo je trdno prijel za zapestja, z obrazom pa se je ponovno približal njenemu ušesu. Ko ji je polizal kotiček za ušesnim mešičkom in nato nadaljeval z grizljanjem uhlja, ni bila več zmožna razmišljati. Potegnila ga je nazaj v hišo. Tisti trenutek ji ni prišlo na misel, da se ne bo nič spremenilo.



IZROK 2: Hokus pokus



»Hokus pokus,« je rekel in že so bile njegove majice na policah njene omare v višini njegovih komolcev, njene pa dve polici nižje, v višini njenih kolen.



IZROK 3: Alakazam



Spomnila se je, da je zanj njen ne vedno pomenil da, seveda se je spomnila, toda izrekel je magično besedo. Obljubil je, da ji bo poslej pomagal vzdrževati čudež njune ljubezni. Alakazam. Ne, ne bo je zapustil, ne bo je prevaral, ne bo ji več grozil, ne bo je več sramotil pred drugimi, ne bo ji več lagal, dovolil ji bo hraniti prosto živeče mačke, ne bo je silil v nekaj, česar res noče. Spoštoval bo njeno voljo, kadar bo rekla ne. Seveda je pomislila na to, da njegov ne bo več v resnici pomeni da bo še več, vendar je bila moč alkazama prevelika.



IZROK 4: Sim sala bim



Ponovila sta razhod. Po vsem, kar je storil zanjo, naj reče zdaj adijo? Saj ni normalna. Bil je vendar tako prijazen, zabaven in kavalirski, vrezal je svoje začetnice v stranico njene postelje, dovolil ji je, da ga je ostrigla, ustregel ji je in jo klical Dilajla. Sram naj jo bo. Prizori so si sledili v enakih kratkih, konciznih zaporedjih: zanikanje, dvom, negotovost, nestrpnost, strah, klofuta, solze, loputanje vrat, odklepanje prtljažnika. Bam, potovalka, bumf, še ena potovalka, kitaro damo na vrh, da je prtljaga ne poškoduje. Sim sala bim je bilo edino, kar ji je lahko še rekel z roko na kljuki avtomobilskih vrat. Invokacija magije. Priznala je, da ga še vedno ljubi – kljub zadržkom – pa se je vrnil, kaj pa je hotel, če pa ga je tako proseče gledala. Mar naj bi šel v hotel?



IZROK 5: Bibidi bobidi bu



Ponovila sta razhod. Vse isto, a vendar v skrajšani verziji, nekako zgoščeno med relativiziranje, loputanje vrat in odklepanje prtljažnika. Zanikanje je tokrat težko opredelila. Ko je že mislila, da ga je razkrinkala, ko mu je povedala, da ve za njegovo prevaro, se je obranil tako, da je priznal varanje. Ni zanikal, da jo je prevaral, zanikal pa je, da bi bilo to nekaj slabega. Nasprotno, je dejal, to samo dokazuje, kako iskren je do nje, ona pa mu vrača z metanjem umazanega perila pod noge. Kitare naj se ne dotika, če ji je življenje drago. Tipično zanjo, da mu očita, kako mu pobira grah iz pepela, medtem ko se on vse noči vlači po špilih. Uboga pepelka. Tu si ni mogel pomagati, zvilo ga je od posmeha. Zapel ji je: »Nikar ne obupaj, bodiva še skupaj, bibidi bobidi bu.« In tako sta ponovila pobotanje. Kaj pa je hotel, saj ni imel kam iti.

IZROK 6: Super duper



Dala mu je, kar je hotel, dala mu je prestol, dala mu je krono, a mu ni bilo dovolj. Ni mu dala nič slabega, čeprav mu je bilo od vsega dobrega že slabo. Smehljala se je vsemu, kar je rekel, bila je kot voščena lutka, ki se topi in upogiba proti tlom. Bila je super duper.

IZROK 7: Vudu



O ja, je razmišljala o tem, kako se vedno znova vrti njen začarani krog: prepir, razhod, vračanje nazaj, strast, ponižanje, prepir, razhod, vračanje … in tako dalje. Kdo še ni slišal za začaran krog. Zavedala se je uročenosti. Zanj bi naredila vse – kot vudu lutka. Dokler je ni boksnil v trebuh. Ko je prišla domov iz bolnice, je vzela v roke škarje in mu razrezala majice. Morala je nekako prekiniti ta začaran krog. Da mu prihrani delo, je trakove njegovih majic pospravila v njegovo potovalko, in ker ni šlo vse noter, je ostanek stlačila v Ibanez futrolo. Kitara je žalostno zaječala, ko jo je golo vrgla v prtljažnik, resonančni pokrov pa je jezno zahreščal pod težo prtljage, ki jo je zmetala na vrh. Ni mu odprla vrat, a je imel ključe. Nekaj je bilo v njegovih očeh – poleg odseva svojega pordelega obraza in njegovih rok, ki so jo trdno oklenile okrog vratu, je v njih zaznala še nekaj … nekaj, ah, črno magičnega.