Obljubljam si, da je zadnjič, odrasla oseba

Ob štirih sva z Malo prišli domov. Vrečka z nakupljenim v trgovini mi je padla iz rok, zakurila sem v peči za naše centralno ogrevanje, da bomo zvečer na toplem in bo topla voda za tuširanje. Na štedilnik sem pristavila mineštro, ki sem jo skuhala že včeraj popoldne. Ogenj v peči se nikakor ni hotel razplamteti, dim se je celo privalil iz peči v prostor in iz dnevne sem zaslišala godrnjanje, češ da niti zakuriti ne znam.

Mala se je v kotu kuhinje, kjer sem ji uredila igralni kotiček, ukvarjala s kockami. Med pripravljanjem kosila sva se pogovarjali, kako je bilo v vrtcu, se je zgodilo kaj lepega, posebnega, kako se je imela.

»Risali smo šopek za mamico, jutri imate praznik,« se je Mala vsa zadovoljna stisnila k meni in objela mojo nogo.

»A za atija pa nič, kdaj pa boste risali šopek zame?« se je oglasil, ker ga je vonj kosila privabil v kuhinjo.

»Mogoče bomo jutri, ja zelo verjetno,« je nedolžno, prijazno rekla Mala.

Pogledala sem njegov izraz na obrazu in ugotovila, da je mrak zažrt v vse pore.

Molčim.

Sedli smo k mizi. Mineštra je bila odlična. Iz skrinje sem vzela doma pridelano zelenjavo, vsakega po malo, od nadzemne kolerabe in korenčka, majhne glavice brstičnega ohrovta, malo graha do stročjega fižola ter nekaj listov peteršilja in zelene. Začimbe, ki sem jih dodala so še poglobile okus, meni se je zdela res super in Mala jo je zajemala z užitkom.

»Kaj res ne moreš nikoli dovolj soliti nobene jedi?«

Vstala sem in mu podala sol.

»Dodaj si, če se ti zdi premalo slano,« sem rekla, kar se da mirno.

»Ne vem zakaj se ne da dovolj soliti že med pripravo. Menda obvladaš kuhanje, v resnici pa nimaš pojma o tem, kako se pripravi dobro hrano,« je zdaj že dvignil glavo iznad krožnika in me srepo gledal, oči so se mu povečale in nepremično bolščale vame.

»Nisem ravno kuharica in nikoli nisem tega trdila, a ta mineštra mi je kar dobro uspela. Sicer pa sol lahko sam dodaš po okusu.«

»Kakšen okus imaš ti, da ne znaš dovolj posoliti niti ene navadne mineštre.«

Ker sem molčala in gledala v krožnik, se je obrnil k Mali, ki je še vedno zajemala mineštro, le obrazek je obrnila v krožnik in molčala.

»Ne jej te packarije, to še za prašiče ni dobro,« je rekel in odmaknil njen krožnik na drugo stran mize.

Vstal je in šel v dnevno sobo.

»Si še lačna?« sem vprašala Malo in ji vrnila krožnik.

Molčim.

Z dlanmi si objemam obraz.

Obljubljam si, da je zadnjič.

Z Malo sva pospravljali kuhinjo, ko sva zaslišali, da je zaropotal avto na dvorišču. Ostali sva sami, sami celo popoldne. Odšli sva na sprehod, v rastlinjaku sem nabrala solato in jo očistila, medtem ko se je Mala igrala s sosedovim fantkom v peskovniku. Njena okrogla lička so bila zardela od igre in popackana od peska, ko sva se odpravili nazaj v stanovanje. Pripravila sem kosilo za naslednji dan in umila Malo, ki je namerava še pogledati risanko pred spanjem, ko so se odprla vrata.

»Kaj je za večerjo? Kam si dala daljinec? Rokometna tekma je, kaj boš gledala te risanke, to so same neumnosti,« in je premaknil program.

Z Malo sva odšli v spalnico. Prebrala sem pravljico.

Jočem.

Z dlanmi si objemam obraz.

Obljubljam si, da je zadnjič.

Ko poskrbim še za perilo in pospravim, kar leži naokrog po stanovanju je ura devet. Umijem se in se odpravim spat, pravzaprav vzamem v roke knjigo, ki jo berem že cel mesec in ne vem čisto dobro o čem govori. Dve strani in knjiga mi pade na obraz. Zbudi me, ko vstopi v sobo, prižge luč in ropota naokrog. Leže k meni, položi roko na moj trebuh in začne grabiti mojo mlahavo kožo in blazinice, ki so se nabrale okrog pasu.

»Kaj pa je to, malo boš morala poskrbeti zase, da boš privlačnejša. Zredila si se.«

»Tehtnica kaže enako kilogramov, kot pred letom dni.«

»Potem tehtnica laže, ali pa lažeš ti.«

Utihnila sem, ker se nisem nameravala pričkati okrog mojih kilogramov. Vseeno mi je ali jih imam nekaj preveč ali pa premalo za njegove kriterije, da bom le lahko mirno zaspala, čaka me težek dan. Toda nocoj ima nekaj posebnega na repertoarju, komentiranje najinega seksa, ki je po njegovem zaradi moje dolgočasnosti in pomanjkanja domišljije, enoličen in nevznemirljiv. Ker sem zdaj čisto predramljena, ga vprašam, kaj predlaga za izboljšavo stanja. Po njegovem bi bilo pametno povabiti še koga drugega v najino posteljo, da bi se malo igrali, kakšno žensko, lahko tudi moškega.

Začutila sem bolečino v želodcu, ki se je razlezla po celem telesu in mi vzela zmožnost odgovora. Zlila sem se s posteljo, nisem več obstajala. On pa je še kar opisoval prednosti takega seksa, kaj bi to prineslo v najin vsak dan in ne vem kaj še vse, saj sploh nisem več ničesar slišala.

»Ne boš nič rekla na moj predlog?«

»Jaz se tega ne grem.«

»Saj sem vedel, da bo tvoj odgovor tak. Potem vedi, da bom šel sam v to avanturo, da ne boš presenečena.«

Obrnil se je na drugo stran in ni minilo dve minuti, ko je že spal.

Vstala sem in šla v kuhinjo, si nalila kozarec vode in sedla k mizi. Roka se mi je tresla, ko sem nesla kozarec k ustom, srce mi je razbijalo, dihala sem hitro.

Strmim.

Samo prazen prostor pred mano.

V mislih ni niti pajčevine.

Ne morem nazaj v posteljo k njemu. Nočem. Zakaj bi se sploh vrnila tja. Po tiho se odplazim v posteljo k Mali. Diham plitvo in čim bolj umirjeno, Mala se stisne k meni. Ne morem zaspati. Iščem rešitev. Komu naj povem, kako mi je. Kaj naj rečem. Kam naj grem. Mama se mi bo posmehovala: »Saj sem ti rekla, da se bo tako končalo, ko si tako lahkoverna.« Sestra ima premajhno stanovanje, že sami se komaj stisnejo vanj. Prijateljice nimam nobene več.

Strmim.

Samo prazen prostor pred mano.

V mislih ni niti pajčevine.

Noč je bila prekratka, da bi našla rešitev.

»Je Mala klicala ponoči, da si zaspala pri njej?« me vpraša zjutraj. Prikimam.

Malo odpeljem v vrtec in grem za tem v službo. Vrtinec dogajanja me posrka in pozabim na včerajšnje strahove, bolečino, žalost. Ko me prešine misel na to, se vprašam ali sem res tako mislila, je bilo res tako hudo? Začutim nekakšno olajšanje, ni vse tako črno in težko.

Oddahnem se.

Pozneje se bom zbrala.

Malo svetlobe se kaže na vzhodu.



13. Časopis, Mira Sušić, odrasla oseba



Sivina neba je obetala spremembo vremena in prihod dežja. Na nebu so se zbrali težki oblaki, polni dežja. Turobni oblaki so skrivali dežne kapljice med sivimi gubami nad strehami hiš, ki so štrlele v pusto nebo vlažnega dne.

Mojca je odprla duri stanovanja in se spustila po stopnicah v vežo ter pokukala v poštni nabiralnik, kjer je raznašalec časopisov pustil izvod dnevnika. Dekle se je naročilo na časopis in redno plačalo naročnino, preden je ta zapadla. A glej, nekaj čudnega se je zgodilo tistega dne. Mojca ni namreč našla časopisa ne v poštnem nabiralniku in niti na pragu vhodnih vrat stanovanjskega bloka. »Da ni danes stavka?« je pomislilo dekle in se vrnilo v blok, smuknilo v dvigalo, pritisnilo gumb, da se je dvigalo pognalo po jašku. Čez nekaj časa je bila Mojca zopet pred hišo, zaklenila vrata in se napotila v šolo. Muca jo je gledala skozi okno, ko je odšla po ulici proti bližnji avtobusni postaji.

Mojca je šla mimo kioska in opazila, da je bil dnevnik v prodaji. »Danes ni stavke,« je ugotovilo dekle, se ustavilo pred kioskom in kupilo dnevnik ter nadaljevalo pot na avtobusno postajališče.

Na avtobusni postaji je bila gneča ljudi, ki je morala navsezgodaj v službo. »Dren zaradi dežja,« je pomislila Mojca, ko so se spustile prve kapljice dežja z neba. Na cesti je prišlo do prometnega zamaška, zato se je kolona avtomobilov po polževo premikala po ulici. Ljudje so nemudoma odprli pisane dežnike in potrpežljivo čakali avtobus. Redke kapljice dežja so hitro postale goste in ploha se je kmalu zvrnila z neba na mesto. Avtobus se je končno pojavil v daljavi na ulici in čez nekaj časa prispel na avtobusno postajo. Ljudje so zaprli mokre dežnike in pohiteli na prevozno sredstvo. Avtobus je nato nadaljeval pot. Avtobusna postaja je samevala v nalivu dežja, dokler se niso nabrali na pločniku potniki za naslednji avtobus.

Naslednjega dne zopet ni bilo časopisa ne v Mojčinem poštnem nabiralniku ne pred stolpnico. Dekletu se je zdelo čudno, zato je zavrtela telefonsko številko in poklicala pristojno pisarno za naročnino časopisa. »Mojca Mrak na zvezi,« je odločno začelo dekle in hitelo razlagati: »Plačala sem naročnino v roku, brez zamude, a ta teden nisem dobila že dveh izvodov vašega časopisa. Rada bi vedela, kje se je pri vas zataknilo.« »Počakajte trenutek, gospodična, da preverim na računalniku,« se je suho oglasila odgovorna uslužbenka v pisarni. »Vsako leto redno plačam vašo naročnino v roku, poglejte, če je prišlo do napake,« je vztrajala Mojca na zvezi.

»Vaša naročnina je v redu, vsak dan smo vam redno dostavili časopis. To izhaja iz naših podatkov v datoteki na računalniku, torej sklepam, da vam je verjetno nekdo izmaknil zadnja izvoda časopisa,« je hladno odvrnila uslužbenka, nato pa mrzlo pojasnila, »Žal ne dostavljamo dvakrat istih izvodov časopisa. Stare številke lahko samo odkupite po nižji ceni, če dokažete, da vam je nekdo sunil izvod dnevnika. Taka je pač naša praksa, gospodična.« Glas uslužbenke je zvenel uradno. Ženska na zvezi je delovala kot birokrat, ker je zdrdrala pesmico kot razbita plošča na gramofonu. Plavolaski je bilo jasno, da ni imela šanse, da bi omehčala uslužbenko na zvezi in uredila zadevo sebi v prid, zato ni trmasto vztrajala, čeprav je bila trmoglavo dekle. »Najlepša hvala za pojasnilo, pa lep dan,« je Mojca prekinila pogovor in odložila slušalko stacionarnega telefona.

»Ugotoviti moram, kdo krade časopis,« je sklenilo dekle. »Da ni kak tipček v soseščini skrivnosten zbiralec izvodov dnevnika?« je tuhtalo dekle, medtem ko se je muca Mica prikradla na kavč in z mijavkanjem zahtevala od Mojce, da ji posveti malce pozornosti. Dekle je pobožalo mačko. »Ti si gotovo kaj opazila na ulici ali pa zagledala na dvorišču skozi okno kako sumljivo osebo, ki se je potikala tule naokrog in je pospravila časopise v svoj žep. Žal ne razumem tvojega mačjega jezika, pa si ne morem pomagati s tvojim mijavkanjem,« je Mojca nagovorila tigrasto mačko in se zatopila v globoke misli, medtem ko se je muca spravila v njeno naročje, se zavila v klopčič, nekaj časa veselo predla, nato pa zaspala.

Mojca je sedela na kavču in gledala v prazno. »Kakšen dolgčas brez časopisa,« je tarnalo dekle, ki je zelo rado prebiralo časopisne članke, še posebno, ko je počivalo na kavču po povratku iz šole ali pa ob nedeljah, ko je zjutraj pri zajtrku ob pitju komaj skuhane kave listalo dnevnik in prebiralo prilogo.

»Zadevi moram priti do dna. Kdo neki krade časopis?« je razmišljala Mojca, a na misel ji ni prišla nobena pametna ideja, še manj pa rešitev uganke skrivnostnega tatu časopisov. »Razmišljati moram kot pravi detektiv, če se grem detektiva, kot se spodobi,« je nato pomislila plavolaska in naprezala možgane. »Kaj navadno počenejo detektivi? Aha, najprej poiščejo sledi. Vsak tat pusti za sabo gotovo kako sled, skratka pogledala bom v veži in pred blokom,« se je odločilo dekle in stopilo v akcijo na teren.

In res, Mojca je že istega dne pregledala vsak kotiček v veži in pred blokom. Tat ni pustil za seboj niti ene samcate sledi. Ostanki trave v gredicah na dvorišču so bili samo malce pomečkani. Kuža je pustil za sabo svojo sled, ko je dvignil taco in poškropil gumo parkiranega avtomobila pred garažo. Mojca se je razočarano vrnila v hišo, sedla pred televizijo in se zatopila v gledanje priljubljene nadaljevanke. »Jutri bom zopet poskusila srečo,« si je dejala trmoglava gimnazijka, ki ni vrgla puške v koruzo, ampak je trmasto igrala na prvo žogo.

Mojca je naslednjega dne pogledala v poštni nabiralnik in pred blokom. In glej, zopet ni bilo nikjer časopisa. »Tat je bil zopet na delu,« je ugotovilo dekle, ki pa je zapazilo psa s časopisom v gobcu. Na ulici je bil še parkiran kombi raznašalca časopisov. Kuža se je ravnokar urno zapodil daleč stran od kombija in jo mahnil naravnost čez cesto na vrt v svojo uto. »Aha, ti kradeš moje dnevnike!« se je začudilo dekle in sledilo psu ter zagledalo gospodarja štirinožnega tatu na vrtu.

Možakar je pospravil šaro v garažo in opazil, da je kuža skril nekaj v svojo uto. »Sultan, Sultan, prinesi, kar si skril v uto!« je moški, čokate rasti z malce odvečne kilaže, poklical psa, a kuža ni ubogal gospodarja, saj ni prinesel ničesar iz svoje ute. Pred uto je bila rdeča žoga, ki jo je pes z gobcem porinil h gospodarju. Žoga se je zakotalila do gospodarjevih nog. »Ne, Sultan, nisem ti rekel, da mi podaš žogo, ampak da mi prineseš tisto, kar si skril v svojo uto. Videl sem, da si nekaj izmaknil v soseščini,« je Martin Posega pokaral svojega psa.

»Gospod Posega, dober dan,« je Mojca vljudno pozdravila postavnega možakarja na vrtu. »Pozdravljena, Mojca,« je Martin Posega odzdravil ljubkemu plavolasemu dekletu. »Zdi se mi, da je danes vaš kuža vzel moj časopis,« je dejalo dekle in pojasnilo, »Vsak dan je izginil dnevnik, ni ga bilo pred blokom in niti v poštnem nabiralniku. Ne vem pa, če je vaš pes odnesel v svojo uto vse manjkajoče časopise, ki so izginili neznano kam v teh dneh.« Možakar je bil v zadregi. Črno na belem je bilo, da se je njegov hišni ljubljenček motovilil naokrog po dvorišču sosednje stolpnice in stikal okrog kombija. »Moj kuža je nekaj spravil v uto, ko je urno smuknil mimo in naglo švignil vanjo, zato bova pogledala v uto in razvozlala uganko,« je sklenil Martin Posega.

Moški in dekle sta pokukala v uto in preverila, kaj je bilo na stvari. In res, v uti sta našla vse Mojčine časopise. »Nimam pojma, kaj je pičilo Sultana, da se je lotil zbiranja dnevnikov! Kaj za vraga počne Sultan z vsemi temi časopisi? Kuža gotovo ne bere novic,« se je čudil Martin Posega, ki je očitno bil v zadregi, ker se je njegov domači ljubljenček tatinsko obnašal, ko je zahajal čez cesto in odnašal iz kombija raznašalca časopisov izvod dnevnika ter ga pospravil v svojo uto. Mojca je potipala tla v uti. »Tla so vlažna. Psu se ni ljubilo ležati na mokrih in vlažnih tleh, zato si je pomagal tako, da je prinesel časopise v uto in si postlal posteljo,« je sklepalo dekle in svetovalo, »Položite vrečo ali pa staro odejo na tla v uto, da ne bo kuža ležal na vlagi po dežju.«

»Najlepša hvala za prijazen nasvet. Dal bom v uto staro vrečo,« se je zahvalil Martin Posega in v isti sapi predlagal dekletu, »Rad bi poravnal škodo, pravzaprav vam odplačam izvode časopisov, ki jih je Sultan izmaknil.« Možakar je nato strogo pogledal svojega psa ter zažugal iznajdljivemu ljubljenčku: »Tako obnašanje ni na mestu za psa čuvaja! Glej, da ne kradeš več časopisov v soseščini, ker se ti ne ljubi ležati na mokrih in vlažnih tleh!«

»Ne delajte si skrbi zaradi izvodov dnevnika. Veliko ste mi pomagali, da sem uspešno rešila uganko in odkrila tata, pravega zbiratelja dnevnikov,« je plavolaska pomirila možakarja in se mu prijazno nasmehnila. Dekle je prišlo zadevi do dna, zato je bilo veselo. Gimnazijka je zablestela v detektivki akciji na terenu, zato je bila njena prihodnost jasna. Punca ne bo ne astronavtka in niti zdravnica, bolničarka, učiteljica ali pa pevka ter gledališka in filmska igralka, ampak bo postala policistka.

»Čestitam, Mojca! Razrešila si uganko kot šus kot kakšen detektiv v filmih na televiziji, ki reši primer z levo roko,« je lastnik psa pohvalil Mojco. Pohvala je Mojci godila. Mojca je nato pobožala psa in prijazno polglasno zašepetala kužu na uho: »Bodi priden, Sultan, gospod Martin ti bo dal v uto vrečo, pa ne bo pod vlažen in moker po dežju.« Plavolaska se je nato poslovila od Martina Posege in njegovega psa.

Tat dnevnikov ni bil več na delu, zato je bil zopet časopis v Mojčinem poštnem nabiralniku. Pes Sultan je namreč dobil vrečo v svojo uto in ni sunil več Mojčinih časopisov iz kombija raznašalca dnevnikov.