Izreden prevoz

Zemlja na grobu stare mame Marije, ki je umrla sredi najhujše zime, se je spomladi polegla, in oče se je lotil izdelave spomenika. Fin pesek je v nahrbtniku prinesel iz neke oddaljene grape v Trebuši, iz Idrije pa cement. Narisal si je načrt in izdelal lesene kalupe. Ko so bili odlitki suhi, sva jih skrbno prepleskala z belo oljnato barvo. Nazadnje je izdelal še velik lesen križ ter nanj pritrdil novega zlatega bogca, ki ga je kupil v mestu. Dan pred transportom in montažo sva vse elemente skrbno zložila na ročni voziček, ter jih zaščitila s staro odejo.

Ta mali, lični zeleni voziček, ki ga je v celoti izdelal naš oče Rudolf, je služil vsestranskim domačim potrebam. Po starih zakonitostih skrbno izbrani in pripravljeni kosi lesa so pod njegovimi preprostimi domačimi orodji in spretnimi rokami, počasi dobivali končno podobo. Nekatere kovinske dele, ki jih ni bilo moč kupiti ali pa so bili dragi, je sam skoval v mali domači kovačiji. Na zadnjem delu mu je namestil tudi ročno zavoro, ki je odlično služila med spusti po klancih.

Voz je postal nepogrešljiv za prevoz manjših zalog drv, poljskih pridelkov, sveže krme, skratka, za sleherni večji tovor, ki je presegal naša ramena. Kasneje je bil zelo priročen tudi za dostavo ozimnice, kot so bela, črna in koruzna moka, pa živalska krmila, ki smo jih v mali vaški trgovinici tam okoli leta 1965, lahko kupili tudi na obroke. Tako se je končalo mukotrpno prenašanje težkih nahrbtnikov po dolgih in zasneženih poteh, ki jih je splužila šele pomladna odjuga.

Napočil je lep sončen dan, ki je bil kot nalašč za najin podvig. Oče se je vznemirjen sprehajal po hiši nato pa še zadnjič preveril pripravljeni tovor. Na voz je dodal še nekaj orodij in materiala, potrebnega za montažo. Hodila sem v peti ali šesti razred osnovne šole in bližal se je konec šolskega leta. Da mi oče prihrani v enem dnevu dvojno pot do centra vasi, v eno smer, dolgo dva kilometra, sva prevoz združila z mojim odhodom k pouku. Mati nama je skuhala polento in jo za večjo moč dodatno posula z ocvirki.

Da svojih šolskih obveznosti ne zamudim, sva se podala na pot s precejšnjim časovnim zakupom. Kolesa so tiho in brez napora zdrsela po s travo poraščeni klančini, ki vodi od hiše. Po razmeroma ravnem delu poti, do Krpcije, je šlo brez večjih težav. Nad kmetijo se vse do Vrh Klade dviga enakomeren klanec, na katerem se je nama že po nekaj prvih metrih vleke prvič ustavil voz. Voje v očetovih rokah so začele plesati v levo in v desno in iz prsi so se mu izvili prvi pritajeni vzdihi. V starih delovnih čizmih se je z vso močjo upiral v grob makadam in zazdel mi je kot konj, ki je zaman želel izvleči v glino ujeto rezilo pluga.

Še močneje sem se uprla v voz, kajti v klancu je bilo naporno že sámo zadrževanje le tega, kaj šele vleka navzgor. Moji lahki poletni čeveljčki s tankimi in gladkimi gumenimi podplati so v pesku zaman iskali oporo in nogi sta mi večkrat zdrsnili nazaj. Oče je vse pogosteje počival nato pa tovor znova povlekel kot muš. Ob glasnih stokih sta mu ušli stari kletvi, kot sta krucefiks in putana. Uporabljal ju je le v skrajni sili in to takrat, ko ni bilo v bližini otrok.

Znoj je curljal, in čeprav so najine kite dosegle poslednjo točko razpona, sva komaj presegala meter za metrom. Zaman sva se ozirala naokrog; nikjer ni bilo žive duše, ki bi prišla mimo in se s svojo močjo dodatno uprla v tovor. Zaželela sva si dvoje močnih moških rok ali pa vsaj tiste male, otroške, ki v sili zmorejo več kot le igro. Vsak kilogram potiska bi našemu preobteženemu vozu, dodal novih moči. Prisluhnila sva v tišino, a ta je bila globoka in na gosto pretkana le z žvrgolenjem ptic. Iz smeri Gačnika so povlekle prijetne junijske sape in prinesle nekaj zelo oddaljenih klicev, ki niso obetali pomoči.

Čas je tekel hitreje kot običajno. Bron v zvoniku je do začetka pouka najprej odmeril pol ure in prav kmalu še zadnjih petnajst minut. Najin dobropis časa, ki sva si ga vzela pred odhodom, je bil že zdavnaj porabljen. Kot za nameček smo ravno na ta dan, in to prvo uro, pisali še zadnjo, za zaključno oceno odločilno šolsko nalogo. Očetu sem končno le zaupala svojo veliko skrb, zaradi katere pouka prav danes ne smem zamuditi. Vznemirjen mi je odvrnil, da bom imela dovolj časa, da bom nalogo lahko pisala tudi kasneje ali pa naslednji dan, v nobenem primeru pa ga ne smem pustiti s tovorom samega.

Le kako naj bi naš sicer dober oče lahko razumel moje skrbi; okoli leta 1910, ko je on hodil v osnovno šolo na Vojskem, so namreč obstajala čisto drugačna pravila. Ker niso imeli obutve, so v šolo hodili le v kopnih letnih časih. Zgodilo se je, da so v pozni jeseni prišli k pouku še po kopnem, nato pa je začelo snežiti. Otroci so jo po zadnji učni uri kar bosi ucvrli domov do uro hoda oddaljene Mrzle Rupe, in šolskega leta je bilo konec.

Po moji glavi se je vrtelo tisoč skrbi in zajela me je panika. Kako naj opravičim zamudo od izostanka tako pomembne učne ure, in to s tako neobičajnim izgovorom, kot je transport nagrobnega spomenika za staro mamo? Kako naj pojasnim vse težave, ki so sledile na poti, čeprav sva si pred odhodom od doma vzela v zakup kar nekaj časa!? Strog pogled učiteljice Valerije, ki me je že tako imela na piki, bo zahteval odgovor -, zakaj ravno danes, ob tej uri, in sledila bo kazen. Sošolec, ki me je pogosto zasmehoval in žalil, pa se bo na ta račun iz mene še lep čas delal norca.

S poslednjimi močmi sva dosegla krajšo ravnico na Vrh Klade in čakala naju je še zadnja tretjina poti. Oče je odložil voje in si z velikim karirastim robcem brisal pot. Čez povsem mokro srajco je ogrnil star suknjič, ki mu je včasih služil za obiske nedeljskih maš. Tudi moje telo je gorelo, in srce, ki je kot kovaško kladivo razbijalo v prsih, je sililo v grlo in sence. V zvoniku je najprej narahlo potolklo, nato je udarec brona grobo presekal tišino. Zdel se mi je brezčuten kot krogla, ki je prebila srce. Zvok je v hipu presegel zelene obronke in se izpel v temnih globačah Štrangela.

Misel, da se začenja pouk, je bila zame težka kot bron. Čez nekaj trenutkov se je voz premaknil in pod lično izdelanim kolesjem je znova zaškrtal pesek. Še močneje sem se uprla v tovor in bila sem kot pedic, ki z bočenjem trupa presega razdalje. Pogled mi je segel do spojev v kolesju, izza katerih je mezela gosta črna mast. Vedela sem, da bi naš tako lepo namazan voziček, z dodatno močjo tekel kot mlad in spočit konj. Misli so me vrnile v zgodnje otroštvo, ko sem očetu zlezla na prazen voz, se čvrsto oklenila lojtrnic in uživala v vožnji.

Dosegla sva ovinek Na Poklonu, kjer se iz neposredne bližine odpre pogled na vaško cerkev in šolo, kjer smo se vedno pokrižali. Čakala naju je še sicer kratka klančina, ki pa je imela od vseh že premaganih največji naklon. Znova sva napela vse svoje poslednje atome moči. Očetov samogovor je potihnil in slišala sem le hropenje trpečega starega konja. Še danes ne vem, kako sva presegla ta zalogaj, a čakalo me je najhuje -, transport le nekaj metrov stran od šolskih oken. Otroci smo se med odmori radi nagnetli okoli dveh okenskih polic in spremljali, kaj se dogaja zunaj, v malem centru vasi. Nihče ni ušel radovednim otroškim očem in le kako bi ostal neopažen ta najin, neobičajen izredni prevoz?

Ura v zvoniku je odbila še tri udarce in učne ure je bilo konec. Pomaknila sem se skrajno na desno stran voza, šola je bila namreč na levi strani, se zgrbila vase in od sramu skoraj zlezla pod zadnje kolo. Še danes ne vem, kako sva presegla teh dvajset, morda trideset kritičnih metrov zmernega klanca, nato pa izginila za cerkvenim obzidjem. Oče, ki mu je vidno odleglo, je rekel, da sem prosta in da lahko grem. Hroma od napora in skrbi sem hitro stekla navzdol, proti šoli, v kateri je kot običajno odmeval vrišč otrok. Po čudežu naju z očetom nihče ni opazil in vse se je srečno izšlo; spomenik je prišel do cilja, pouk pa se je povsem po naključju začel z enournim zamikom.

Z leti je naš mali zeleni voz, čeprav še vedno brezhiben, služil le še v dometu domače parcele, večje tovore pa mu je prevzel sosedov traktor. Ko so za očeta voje postale pretežke, in je voz parkiran sameval v klonici, so se po njegovem lesenem ogrodju razpršile male rumenkaste pike. In ponoči, ko je tišina dosegla dno, si lahko prisluhnil, kako se s starim, nekoč skrbno obdelanim lesom, mastijo lesni črvički.