Še enkrat je pomislil na dekle, ki ga je srečal na avtobusu. Upal je, da je nikoli več ne bo rabil srečati.
*b*ALEX:*b*
V njenih sanjah je bil mož, ki je izgledal kot napol pošasti in pol človek. Poleg njega je zagledala še punco, ki je izgledala prestrašeno. Njen obraz je bil zamegljen. Anthrax jo je vprašala vprašanje, deklica pa je mirno odgovorila. Čeprav se ji je glas tresel so bile njene zadnje besede jasne: »Ne bom je izdala, raje umrem.« Steklo za njo se je razbilo in nasmehnila se je, nato je omedlela. Alex se je prepoteno prebudila na njeni postelji. Zaprla je oči in se poskušala spomniti sanj – v spominu si je zapomnila čudno ime *Anthrax* in zazdelo se ji je, da ga je nekje že slišala. Pogledala je na uro, ki je kazala 6.30. Nadela si je šolsko uniformo in pogledala napoved za vreme. Kazalo je, da bo zunaj 28°c, a vseeno si je oblekla debelejši del uniforme. Vedela je, da bo kasneje to verjetno obžalovala. Iz kuhinje si je vzela kos toasta in si ga namazala z marmelado. Nato je pograbila šolsko torbo in se napotila do šole peš. Ni hotela tvegati, da bi se ji spet pripetilo kaj čudnega. Včeraj je potrebovala eno uro, da je našla pot do doma – najprej je morala priti do šole, da je vedela kje je. Čez 15 minut se je znašla pred šolo. Zaslišala je šolski zvonec in pogledala na uro. »Presneto!« je pomislila: »To je zvonec za začetek pouka!« zdirjala je v šolo in ni opazila temne sence, ki ji je sledila.
»Oprostite za zamudo,« se je opravičila, ko je zadihana prišla do razreda in vstopila. »V redu je, a naj bo to zadnjič,« me je učiteljica okarala: »Usedi se na svoje mesto in med tem, ko te ni bilo se nam je v razredu pridružil Leo.« Pomignila je na visokega učenca v zadnji klopi. »O ne,« je zamrmral Leo. »O ne,« se je Alex obupano usedla pred njega.»Kaj je bilo to?« je vprašala učiteljica: »Ali se že poznata?« »Ne!« sta hkrati odgovorila in se spogledala. Alex je pogoltnila slino – Leov pogled je bil mrzel in na njem je zaznala senco strahu in nervoze. Celo uro je na svojem hrbtu čutila pogled sovraštva in v trebuhu jo je zvilo. »Ampak kaj sem jaz kriva, če se je na mojem avtobusu slučajno znašla pošast?« si je očitala. »Alex! Sploh me ne poslušaš! Koliko je stara najstarejša knjiga?« jo je učiteljica kregala, ko se je Alex že tretjič zastrmela čez okno in zasanjano zavzdihnila. »Po pouku se oglasi pri meni. Stokrat boš morala napisati, da pri pouku poslušaš učiteljico!« je učiteljica nadaljevala, Alex pa je povesila glavo. Po petih urah pouka se je Alex napotila do učilnice za zgodovino. Odprla je vrata in vstopila. Učiteljica jo je že čakala s listom papirja. V razredu je sedelo še nekaj starejših učencev. Alex se je usedla za najbližjo mizo in začela pisati: ''Med poukom poslušam učiteljico. Med poukom poslušam učiteljico.'' Pol ure kasneje se je napotila iz učilnice. »Upam, da se to več ne bo ponovilo,« je učiteljica še zaželela Alex in se posvetila učencu, ki je moral popravljati oceno testa. Ko je Alex stopila iz razreda je poskočila – pred njo je stal Leo. »Kaj ti delaš tukaj?« ga je presenečena vprašala in se napotila po hodniku do izhoda. »Čakal sem te, da bi napisala sto stavkov,« je Leo odgovoril in zamišljeno dodal: »Zanima me, če vsi učenci na tej šoli tako počasi pišejo.« Alex je prhnila in si iz torbe vzela telefon. »Kaj hočeš od mene?« ga je končno vprašala, medtem, ko je odklenila telefon in odprla aplikacijo za branje stripov. »Samo hotel sem se prepričati, da boš držala jezik za zobmi,« je Leo užaljeno odvrnil: »Če boš, ti ne bom več težil.« »Ali nisem tega že zadnjič obljubila?« je Alex zdolgočaseno zavila z očmi in se napotila po poti do bližnje trgovine. Hotela se je obrniti k Leu in zahtevati opravičilo, ker jo je pustil, da je izgubljeno tavala po mestu po tistem pripetljaju s pošastjo, ko se je skoraj zaletela v osebo, ki je stala pred njo. »Oprostite,« se je opravičila. Oseba je nekaj zamrmrala in pogledala naokrog. Bili so sredi prazne ulice. Njegov obraz je prekrivala kapa. »Ali si ti Sky?« je vprašal v globokem glasu.
______________________________
Ehh.. še en del:sweat_smile: Oprostite kr je mal daljši:sob::sob: Sam hotl sm, da se konča bolj napeto:stuck_out_tongue_closed_eyes:
Ly:heartpulse::heartpulse: Byee
*b*ALEX:*b*
V njenih sanjah je bil mož, ki je izgledal kot napol pošasti in pol človek. Poleg njega je zagledala še punco, ki je izgledala prestrašeno. Njen obraz je bil zamegljen. Anthrax jo je vprašala vprašanje, deklica pa je mirno odgovorila. Čeprav se ji je glas tresel so bile njene zadnje besede jasne: »Ne bom je izdala, raje umrem.« Steklo za njo se je razbilo in nasmehnila se je, nato je omedlela. Alex se je prepoteno prebudila na njeni postelji. Zaprla je oči in se poskušala spomniti sanj – v spominu si je zapomnila čudno ime *Anthrax* in zazdelo se ji je, da ga je nekje že slišala. Pogledala je na uro, ki je kazala 6.30. Nadela si je šolsko uniformo in pogledala napoved za vreme. Kazalo je, da bo zunaj 28°c, a vseeno si je oblekla debelejši del uniforme. Vedela je, da bo kasneje to verjetno obžalovala. Iz kuhinje si je vzela kos toasta in si ga namazala z marmelado. Nato je pograbila šolsko torbo in se napotila do šole peš. Ni hotela tvegati, da bi se ji spet pripetilo kaj čudnega. Včeraj je potrebovala eno uro, da je našla pot do doma – najprej je morala priti do šole, da je vedela kje je. Čez 15 minut se je znašla pred šolo. Zaslišala je šolski zvonec in pogledala na uro. »Presneto!« je pomislila: »To je zvonec za začetek pouka!« zdirjala je v šolo in ni opazila temne sence, ki ji je sledila.
»Oprostite za zamudo,« se je opravičila, ko je zadihana prišla do razreda in vstopila. »V redu je, a naj bo to zadnjič,« me je učiteljica okarala: »Usedi se na svoje mesto in med tem, ko te ni bilo se nam je v razredu pridružil Leo.« Pomignila je na visokega učenca v zadnji klopi. »O ne,« je zamrmral Leo. »O ne,« se je Alex obupano usedla pred njega.»Kaj je bilo to?« je vprašala učiteljica: »Ali se že poznata?« »Ne!« sta hkrati odgovorila in se spogledala. Alex je pogoltnila slino – Leov pogled je bil mrzel in na njem je zaznala senco strahu in nervoze. Celo uro je na svojem hrbtu čutila pogled sovraštva in v trebuhu jo je zvilo. »Ampak kaj sem jaz kriva, če se je na mojem avtobusu slučajno znašla pošast?« si je očitala. »Alex! Sploh me ne poslušaš! Koliko je stara najstarejša knjiga?« jo je učiteljica kregala, ko se je Alex že tretjič zastrmela čez okno in zasanjano zavzdihnila. »Po pouku se oglasi pri meni. Stokrat boš morala napisati, da pri pouku poslušaš učiteljico!« je učiteljica nadaljevala, Alex pa je povesila glavo. Po petih urah pouka se je Alex napotila do učilnice za zgodovino. Odprla je vrata in vstopila. Učiteljica jo je že čakala s listom papirja. V razredu je sedelo še nekaj starejših učencev. Alex se je usedla za najbližjo mizo in začela pisati: ''Med poukom poslušam učiteljico. Med poukom poslušam učiteljico.'' Pol ure kasneje se je napotila iz učilnice. »Upam, da se to več ne bo ponovilo,« je učiteljica še zaželela Alex in se posvetila učencu, ki je moral popravljati oceno testa. Ko je Alex stopila iz razreda je poskočila – pred njo je stal Leo. »Kaj ti delaš tukaj?« ga je presenečena vprašala in se napotila po hodniku do izhoda. »Čakal sem te, da bi napisala sto stavkov,« je Leo odgovoril in zamišljeno dodal: »Zanima me, če vsi učenci na tej šoli tako počasi pišejo.« Alex je prhnila in si iz torbe vzela telefon. »Kaj hočeš od mene?« ga je končno vprašala, medtem, ko je odklenila telefon in odprla aplikacijo za branje stripov. »Samo hotel sem se prepričati, da boš držala jezik za zobmi,« je Leo užaljeno odvrnil: »Če boš, ti ne bom več težil.« »Ali nisem tega že zadnjič obljubila?« je Alex zdolgočaseno zavila z očmi in se napotila po poti do bližnje trgovine. Hotela se je obrniti k Leu in zahtevati opravičilo, ker jo je pustil, da je izgubljeno tavala po mestu po tistem pripetljaju s pošastjo, ko se je skoraj zaletela v osebo, ki je stala pred njo. »Oprostite,« se je opravičila. Oseba je nekaj zamrmrala in pogledala naokrog. Bili so sredi prazne ulice. Njegov obraz je prekrivala kapa. »Ali si ti Sky?« je vprašal v globokem glasu.
______________________________
Ehh.. še en del:sweat_smile: Oprostite kr je mal daljši:sob::sob: Sam hotl sm, da se konča bolj napeto:stuck_out_tongue_closed_eyes:
Ly:heartpulse::heartpulse: Byee
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ful dobro!
Komaj čakam na naslednji del:heart::heart_eyes::heart:
Komaj čakam na naslednji del:heart::heart_eyes::heart:
2
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
omggg girlieee jz OBOŽUJM tole zgodbo<3 lajkkk tok ma ene napetosti pa usee pač omg dbest pišeš!!! pol maš tud res dobr slog pisanja ann use prije tok lepo pa nekak aesthetic haha pač toppp🤩:sparkles:
pa res dobr je tale leoo jz ga lovam že zdle tko uredu guy se mi zdi :)) upm da bosta frenda muahaha🩷 <33 ampak tko mam eno mini pripombo: pač ka napišeš premi govor an, pač tm pejdi mogoč v drugo vrstico tko npr:
"Mama, kaj delaš?!" je Mia zaklicala navzgor.
"Uh, pozabi," je mama komaj skrivala nasmešek.
pač to sm kr tk neki napisala sam tk haha<3
PERFECT PIŠEŠ POOKSS🤩:heart: dbestt<3
lysmmmm
pa res dobr je tale leoo jz ga lovam že zdle tko uredu guy se mi zdi :)) upm da bosta frenda muahaha🩷 <33 ampak tko mam eno mini pripombo: pač ka napišeš premi govor an, pač tm pejdi mogoč v drugo vrstico tko npr:
"Mama, kaj delaš?!" je Mia zaklicala navzgor.
"Uh, pozabi," je mama komaj skrivala nasmešek.
pač to sm kr tk neki napisala sam tk haha<3
PERFECT PIŠEŠ POOKSS🤩:heart: dbestt<3
lysmmmm
1
Moj odgovor:
idkk
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
kaj je to??
hiii!
torej, nevem kako se temu reče ampak bom kr opisala. so, js mam velik časa take obssesive 'misli'. tbh večino časa sploh niso realne misli ampak kot neki opomniki v moji glavi da mam te 'misli'. vem da ne zveni smiselno ampak včasih sm mela npr eno obsseisive misel, ki se mi je lahko skor vsak dan več mescov vrtela v glavi, to je blo da mam crush na svojga psa in to OBVI NI RES ampak nism mogla nehat mislt na to čeprov nism hotla. no zdej se je ta misel nehala ampk kot sm že prej rekla mam sam kot neke opomniki ki sploh niso realne misli, da to obsataja v moji glavi. in pol k se spomnim na to, več minut al pa celo ur ne morm nehat razmišlat o tem čeprov je še tok nesmisleno in probala sm že vse da se teg aznebim ampak ne dela. vem da nism najbolj razložila ampak ne zznam bolš.PLIS pomagite kr je exhausting. hvalaa<3
torej, nevem kako se temu reče ampak bom kr opisala. so, js mam velik časa take obssesive 'misli'. tbh večino časa sploh niso realne misli ampak kot neki opomniki v moji glavi da mam te 'misli'. vem da ne zveni smiselno ampak včasih sm mela npr eno obsseisive misel, ki se mi je lahko skor vsak dan več mescov vrtela v glavi, to je blo da mam crush na svojga psa in to OBVI NI RES ampak nism mogla nehat mislt na to čeprov nism hotla. no zdej se je ta misel nehala ampk kot sm že prej rekla mam sam kot neke opomniki ki sploh niso realne misli, da to obsataja v moji glavi. in pol k se spomnim na to, več minut al pa celo ur ne morm nehat razmišlat o tem čeprov je še tok nesmisleno in probala sm že vse da se teg aznebim ampak ne dela. vem da nism najbolj razložila ampak ne zznam bolš.PLIS pomagite kr je exhausting. hvalaa<3
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
Lovam girl to je fantastic:stuck_out_tongue_winking_eye::stuck_out_tongue_winking_eye::stuck_out_tongue_winking_eye:
Bi ...






Pisalnica