Počasi sem se približala tablici. Srebrne črke so se spremenile v zlate in lesena tablica se je spremenila v marmornato. Odprtih ust sem nekaj časa samo zrla v nenadno spremembo. V meni se je nekaj prebudilo. Takoj sem vedela za kaj gre in pogled spustila na dlani, ki so mi zeleno zažarele. Nisem bila pretirano presenečena, samo usločila sem obrv in si bolj iz navade roke obrisala v hlače. A svetloba, ki je prihajala izpod moje kože ni izginila. Čudno... Sem pomislila. Nato pa sem se spomnila še ene težave, ki me je začela skrbeti. V katero smer moram, da pridem do portala? V trenutku, ko sem se to v mislih vprašala so moje dlani potonile v zelenkasti, zaslepajoči svetlobi. Drevesa na moji desni, ki so pred sekundo še mirno plesala v ritmu vetra so se zdaj pomaknila v stran in razkrila že skoraj zapuščeno makedamsko pot. Zelenkasta svetloba, ki je prej neusmiljeno krila moje roke je počasi ugasnila dokler nisem spet zagledala popolnoma normalnih, kožnatih dlani. Oddahnila sem si in čeprav sem bila utrujena, grozno žejna in lačna sem se podala na pot proti portalu, ki vodi v Vanilijino akademijo. S težkimi koraki sem se pomikala po makedamski poti. Ob vsakem koraku mi je pesek zaškripal pod nogami. Razmišljala sem o Ianu... O njegovem sladkem nasmehu, ki se je na koncu prelil v zaskrbljeno tanko črto, ki so jo tvorile njegove rožnate ustnice. Se je sploh rešil? Spomnila sem se Manjinih besed, ki so mi pravile, da sem z Ianom varna... To me je vsaj malo pomirilo. Manjo mora grozno skrbeti zame in... Mojo mami tudi! Zakaj je nisem poslušala in ostala v domu? Moje misli je preklinil čuden zvok vode. Ozrla sem se po okolici in zagledala čisto majhen biserno čist potoček. Bila sem grozno žejna zato sem stekla k njemu in svoje ustnice približala ledeno mrzli vodi, ki mi je stekla po požiralniku, da sem se lahko znebila puščave, ki je vladala v mojem grlu. Končno! Še bolj sem se nagnila proti vodi, da bi jo lahko zajela več a sem se spotaknila ob veji in padla vanj. Potoček kateremu si lahko z pogledom segel do samega dna se je izkazal za strašljivo globokega in mogočnega. Hotela sem priplavati na površje a me je zajela tema in nisem več videla površja. Nenadoma sem se počutila lahko kot pero in se ugreznila v prijteno mehkobo, ki me je naenkrat začela obdajati a ta občutek ni trajal dolgo. Pristala sem na trdnih tleh in takoj mi je bilo jasno kje sem. VANILIJINA AKAMDEMIJA PRIHAJAM!
Odgovori:
Moj odgovor:
jokam se
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Sama doma
Sama sem doma moje mami in atija ni, sestra je en krožek končala že pred pol ure, pa starši vejo, da je tam in da jo morjo pobrat, me fuuuuuuul skrbi da se jim ni kej zgudil, nobenih kontaktov nimam razen babi k žvi zraven nas, pa je ni pa zravn ns žvijo tut moji bratranc pa sestrična pa njeni, sam tut njenih ni doma. nobenih kontaktov nimam, razen maminega outlooka k pa mal slabo dela, ni jih pa doma kakih 2 uri odkar sem jaz prišla dam, in zdej jokam. kva nej nardim






Pisalnica