Samo stala je tam. Med vrati. Strmela je v kri v lijaku, potem pa v solze na mojem obrazu. Njen obraz je bila mešanica zgroženosti, zmedenosti, nejevernosti in zaskrbljenosti. V meni je narasel tisti strah pred mnenjem ljudi, ki sta ga vame zasejala David in Jack. Nisem vedela, kako je prišla noter. Vrata bi morala biti zaklenjena.
Po kaki minuti se je zganila. Zdrznila sem se. Počasi se mi je začela bližati. Odprla sem pipo in voda je sprala kri iz lijaka. Bilo mi je slabo. Obrisala sem si solze.
»Ava…« Glas se ji je tresel. »Kaj se dogaja s tabo?«
Dvignila sem se pokonci in strmela v ploščice. »Nič. V redu sem.«
Liv je prhnila. »Seveda si.« Potem se je zresnila. »Resno. Kaj se dogaja?« Prisilila me je, da sem jo pogledala v oči. Resno, kako ljudje to počnejo?
»Si bolna?« je vprašala in v njenem glasu je bila tista resnična, iskrena skrb, ne tista lažna, ki jo ljudje izražajo, kadar jih ne skrbi zares, a vseeno želijo pomagati. Pogrešala sem resnično skrb.
»Ne,« sem rekla. Začela sem se spraševati, če bi me morda to zares ubilo. Ne, nisem želela razmišljati o tem. »Težko je razložiti.«
Liv se je obrnila in zaklenila vrata stranišča. Potem je sedla na tla, ki so bila danes na srečo še čista. »Razloži,« je rekla, a ne na ukazovalen način. Zavzdihnila sem in sedla nasproti nje. Poskušala sem se pripraviti do govora, a me telo enostavno ni ubogalo. Iz oči so se mi ulili solze.
»Oprosti…,« sem zamrmrala. Liv je odkimala. Roko mi je položila na ramo.
»Hej, ne opravičuj se,« mi je rekla. Nenadoma se je vse začelo tresti. Luči so začele utripati in po ogledalih so se začele pojavljati razpoke.
»Liv, mislim, da bi bilo bolje, če bi odšli,« sem rekla. Tla so se še bolj stresla. Poskušala sem vstati, a me je zgrabila za rame.
»Ne,« je rekla. Njene oči so počrnele. »Skoraj sem umrla zaradi tebe. Ne boš pobegnila svoji usodi.« Njeni prsti so postali grdi in dolgi, zrastli so ji kremplji. Zakričala sem in se ji poskušala iztrgati, a je bil njen prijem jeklen.
»Uničile te bomo,« je iz nje reklo na tisoče glasov. Zgrabila sem jo za eno od rok in jo odtrgala od sebe. Vstala sem in stekla proti vratom, a so bila zaklenjena. Obupano sem povlekla na kljuko.
»Na pomoč!« sem zakričala, čeprav sem vedela, da me nihče ne sliši. Izmaličena Liv je tačas vstala. Proti meni je hodila počasi.
»Ti si kriva,« je zasikala. Iz njenih oči je počasi začela teči kri. V oči so mi stopile solze. Zakričala sem in z največjo močno potisnila ob vrata in potisnila dol kljuko.
Padla sem v jedilnico pri nas doma. Ampak ni bila taka kot vedno. Strop je bil poln razpok. Po tleh so bile luže krvi. Miza je bila polomljena, stoli razmetani, okno razbito. Bila sem bosa, čeprav to ni imelo smisla. Pogledala sem po stopnicah. Nedotaknjene. Očitno se je nekaj zgodilo le tu spodaj. Nekaj se je zaslišalo iz kuhinje. Počasi sem se ji približala in medtem s tal pobrala že krvav nož. Najprej sem zagledala kri. Toliko krvi.
Potem pa njih. Mojo mamo. Njeno telo je bilo le še lupina, koža, kot bi nekdo iz nje nekdo vse posrkal. Zakričala sem, ko sem zagledala še ostala trupla – očima, Maxa in Leona. Začela sem hoditi vzvratno, stran od trupel moje družine. Jokala sem. Tema sem je začela širiti po hiši. Stisnila sem se v kot sobe, a me tema ni zgrešila. Zato sem vstala. Stekla sem po stopnicah. V temo.
Znašla sem se nekje drugje. Pred mano je zeval prepad. Pogledala sem gor – in zagledala temne oblake. Obrnila sem se. Bil je tisti gnil gozd. In tam je stala Madeline. Premočena, čez obraz je imela prasko, a njene oči so bile polne jeze in sovraštva.
»Ava,« je prezirljivo rekla. Začutila sem oddih, ko sem jo videla živo.
»Madeline,« sem dahnila in stopila proti njej, a se je odmaknila.
»Si menda slepa?!« je zakričala. »Še vedno sem tu, umiram. Ti pa nič ne narediš! Zaradi tebe sem tukaj!« V njenih očeh so se pojavile solze. »Ti je sploh žal?!«
Zalila me je krivda in komaj sem pogoltnila kepo v grlu. Hotela sem spregovoriti, a je slika utripnila. Zdaj so bile Madelinine oči črne, tako kot prej Livine. Njene dlani so postale zgrbančene in prsti dolgi. Zrasli so ji kremplji.
»Ti si kriva!« je zakričala z enakim glasom kot prej Liv. »Lahko bi še naprej normalno živela, če ne bi bilo tebe!« Naredila sem korak nazaj in se spotaknila sama ob sebe. Padla sem vzvratno.
Namesto, da bi pristala na trdih gozdnih tleh, je v moj hrbet pljusknila voda. Naslednji trenutek sem tonila. Nisem imela več nadzora nad svojim telesom. Začele so me grabiti roke, okrog mene so se ovijala telesa. Nato ni bilo ničesar več. Le neprijetni dotiki in tema. In on. Njegov obraz. A drugačen, topleši. Človeški.
---------------
ja...
Po kaki minuti se je zganila. Zdrznila sem se. Počasi se mi je začela bližati. Odprla sem pipo in voda je sprala kri iz lijaka. Bilo mi je slabo. Obrisala sem si solze.
»Ava…« Glas se ji je tresel. »Kaj se dogaja s tabo?«
Dvignila sem se pokonci in strmela v ploščice. »Nič. V redu sem.«
Liv je prhnila. »Seveda si.« Potem se je zresnila. »Resno. Kaj se dogaja?« Prisilila me je, da sem jo pogledala v oči. Resno, kako ljudje to počnejo?
»Si bolna?« je vprašala in v njenem glasu je bila tista resnična, iskrena skrb, ne tista lažna, ki jo ljudje izražajo, kadar jih ne skrbi zares, a vseeno želijo pomagati. Pogrešala sem resnično skrb.
»Ne,« sem rekla. Začela sem se spraševati, če bi me morda to zares ubilo. Ne, nisem želela razmišljati o tem. »Težko je razložiti.«
Liv se je obrnila in zaklenila vrata stranišča. Potem je sedla na tla, ki so bila danes na srečo še čista. »Razloži,« je rekla, a ne na ukazovalen način. Zavzdihnila sem in sedla nasproti nje. Poskušala sem se pripraviti do govora, a me telo enostavno ni ubogalo. Iz oči so se mi ulili solze.
»Oprosti…,« sem zamrmrala. Liv je odkimala. Roko mi je položila na ramo.
»Hej, ne opravičuj se,« mi je rekla. Nenadoma se je vse začelo tresti. Luči so začele utripati in po ogledalih so se začele pojavljati razpoke.
»Liv, mislim, da bi bilo bolje, če bi odšli,« sem rekla. Tla so se še bolj stresla. Poskušala sem vstati, a me je zgrabila za rame.
»Ne,« je rekla. Njene oči so počrnele. »Skoraj sem umrla zaradi tebe. Ne boš pobegnila svoji usodi.« Njeni prsti so postali grdi in dolgi, zrastli so ji kremplji. Zakričala sem in se ji poskušala iztrgati, a je bil njen prijem jeklen.
»Uničile te bomo,« je iz nje reklo na tisoče glasov. Zgrabila sem jo za eno od rok in jo odtrgala od sebe. Vstala sem in stekla proti vratom, a so bila zaklenjena. Obupano sem povlekla na kljuko.
»Na pomoč!« sem zakričala, čeprav sem vedela, da me nihče ne sliši. Izmaličena Liv je tačas vstala. Proti meni je hodila počasi.
»Ti si kriva,« je zasikala. Iz njenih oči je počasi začela teči kri. V oči so mi stopile solze. Zakričala sem in z največjo močno potisnila ob vrata in potisnila dol kljuko.
Padla sem v jedilnico pri nas doma. Ampak ni bila taka kot vedno. Strop je bil poln razpok. Po tleh so bile luže krvi. Miza je bila polomljena, stoli razmetani, okno razbito. Bila sem bosa, čeprav to ni imelo smisla. Pogledala sem po stopnicah. Nedotaknjene. Očitno se je nekaj zgodilo le tu spodaj. Nekaj se je zaslišalo iz kuhinje. Počasi sem se ji približala in medtem s tal pobrala že krvav nož. Najprej sem zagledala kri. Toliko krvi.
Potem pa njih. Mojo mamo. Njeno telo je bilo le še lupina, koža, kot bi nekdo iz nje nekdo vse posrkal. Zakričala sem, ko sem zagledala še ostala trupla – očima, Maxa in Leona. Začela sem hoditi vzvratno, stran od trupel moje družine. Jokala sem. Tema sem je začela širiti po hiši. Stisnila sem se v kot sobe, a me tema ni zgrešila. Zato sem vstala. Stekla sem po stopnicah. V temo.
Znašla sem se nekje drugje. Pred mano je zeval prepad. Pogledala sem gor – in zagledala temne oblake. Obrnila sem se. Bil je tisti gnil gozd. In tam je stala Madeline. Premočena, čez obraz je imela prasko, a njene oči so bile polne jeze in sovraštva.
»Ava,« je prezirljivo rekla. Začutila sem oddih, ko sem jo videla živo.
»Madeline,« sem dahnila in stopila proti njej, a se je odmaknila.
»Si menda slepa?!« je zakričala. »Še vedno sem tu, umiram. Ti pa nič ne narediš! Zaradi tebe sem tukaj!« V njenih očeh so se pojavile solze. »Ti je sploh žal?!«
Zalila me je krivda in komaj sem pogoltnila kepo v grlu. Hotela sem spregovoriti, a je slika utripnila. Zdaj so bile Madelinine oči črne, tako kot prej Livine. Njene dlani so postale zgrbančene in prsti dolgi. Zrasli so ji kremplji.
»Ti si kriva!« je zakričala z enakim glasom kot prej Liv. »Lahko bi še naprej normalno živela, če ne bi bilo tebe!« Naredila sem korak nazaj in se spotaknila sama ob sebe. Padla sem vzvratno.
Namesto, da bi pristala na trdih gozdnih tleh, je v moj hrbet pljusknila voda. Naslednji trenutek sem tonila. Nisem imela več nadzora nad svojim telesom. Začele so me grabiti roke, okrog mene so se ovijala telesa. Nato ni bilo ničesar več. Le neprijetni dotiki in tema. In on. Njegov obraz. A drugačen, topleši. Človeški.
---------------
ja...
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
To je pa lepo (in srhljivo) jutranje presenečenje.
Veš kako mi je odleglo na začetku? Pol k so njene oči počrnele, je bila moja reakcija sam: "Oh neee" Mislila sem, da je bila to Abigail.
Oki, to mora biti ena izmed najbolj grozljivih stvari, kar jih je Ava do zdaj izkusila. Pa to z Madeline je bil pravi šok. A to pol pomeni, da bo Madeleine postala demonka?
No ja, to bo to za danes, veselim se naslednjega dela
Veš kako mi je odleglo na začetku? Pol k so njene oči počrnele, je bila moja reakcija sam: "Oh neee" Mislila sem, da je bila to Abigail.
Oki, to mora biti ena izmed najbolj grozljivih stvari, kar jih je Ava do zdaj izkusila. Pa to z Madeline je bil pravi šok. A to pol pomeni, da bo Madeleine postala demonka?
No ja, to bo to za danes, veselim se naslednjega dela
1
lol, ja, to rada delam - jumpscaram ljudi🤣🤣 zej mi je blo prov tko, yess ratal mi je
pa hvala za komentar<33
pa hvala za komentar<33
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
waw, to je preveč dobr. pač fuul dobr opišuješ, pač talent maš
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Tole je super. Le to ti bom rekla.
1
Moj odgovor:
Osmošolka<3
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Testi
hoj!
jaz imam eden manjši problem glede šole.
Torej jaz sem 8. razred in imam same 5ke - dokler smo pri spraševanjih.
Preprosto nevem ampak na testu ponavadi fašem 4 ali pa 3 ker se preprosto zmedem, pač ubistvu razumem snov ampak ne znam oblikovati odgovorov na vprašanja, in se mi stvari pomešajo v glavi in preprosto na koncu ni 5 in sem razočarana nad sabo.
Jutri pišemo zgodovino in me je že zdaj strah da se ne bom odrezala tako dobro kakor sem zmožna pri spraševanju.
vesela bom če mi zna kdo svetovati in če imate vi iste probleme.
jaz imam eden manjši problem glede šole.
Torej jaz sem 8. razred in imam same 5ke - dokler smo pri spraševanjih.
Preprosto nevem ampak na testu ponavadi fašem 4 ali pa 3 ker se preprosto zmedem, pač ubistvu razumem snov ampak ne znam oblikovati odgovorov na vprašanja, in se mi stvari pomešajo v glavi in preprosto na koncu ni 5 in sem razočarana nad sabo.
Jutri pišemo zgodovino in me je že zdaj strah da se ne bom odrezala tako dobro kakor sem zmožna pri spraševanju.
vesela bom če mi zna kdo svetovati in če imate vi iste probleme.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
Hahahahahahahahahahahahahahahhaahh






Pisalnica