Sprehodim se do šolske telovadnice in glasba se sliši vse glasneje. Kakor vem, se predstava gre o glasbi skozi čas. Zdaj še vadijo na originalne pesmi, kasneje pa jih bodo šli v studio posnet. Precej preveč sem informirana o vsem skupaj, ampak to je tako ali tako krivda Jamela in Cindy, ki mi povesta več, kot bi smela vedeti. Pa tudi tako ali tako sem večkrat zraven na vaji; kar tako, iz dolgčasa.

Sedem na klop in iz torbe povlečem knjigo. Nisem tip za knjige, res ne. Zakaj bi več ur prebirala Harrya Potterja, če lahko pogledam film? Vendar pa me je Artemis prepričala v branje prve knjige, ki sem si jo sposodila od Jamela. Zdaj izgledam kot dvanajstletnica, ki bere Harrya Potterja. V originalu naj bi prebrala nekaj drugega, ampak sem jo prosila, naj mi da nekaj, kar:
a) ne vsebuje hetero klišejskih romanc
b) ni dolgo več kot 300 strani
c) ni dolgočasno

In tako zdaj poskušam brati Jamelovega Harrya Potterja. Precej zdelan izvod, moram reči. Ampak Jamelova sestra je obsedena s Harryjem Potterjem, tako da to ne bi bilo čudno. Včasih se mi zdi, da je ona Artemis. Od mene je starejša kakšno leto in zdaj hodi v četrti letnik. Vedno je prijazna. Pa tudi pametna je. Precej me spominja na Artemis. Artemis, Kiara. Kiara, Artemis. Delita si tri črke in še tisti en 'a'.

Ampak Artemis sem obljubila, da ne bom poskušala ugotoviti kdo je. Čeprav sem na tej točki skoraj zagotovo prepričana, da je Kiara.

Pogled umaknem s knjige, ker mi postane dolgočasna. Tisti del s Harryevimi sorodniki je še dokaj zanimiv. Lahko si predstavljam, da Harry ni čarovnik, ampak je mulat, večinoma črn. Njegova mama se je poročila s črncem in zato je bil njun odnos s Petunijo takšen, ker je bila Petunija rasistična belka, poročena z belcem in mati belega sina. Nato pa na lepem Harryeva starša umreta in Harry je dodeljen svoji teti in stricu, ki ga skrivata ker je črn in nenormalen.

To bi morala povedati Artemis, ampak preveč nervozna sem, da bi ji odpisala po tem, kar se je zgodilo z Ruth. Težko je, ker ji ne morem povedati. Artemis povem vse, kar drugim ne. Ampak vseeno ji bom pisala o rasistični Petuniji. Tako bi namreč morda ugotovila, da je Artemis črnka. In če je Artemis črnka, skoraj zagotovo vem, da je Kiara, Jamelova sestra. Ampak, če bi bila to ona, bi bila korak pred mano, saj bi vedela, da si je Joyce Sandel sposodila njenega Harrya Potterja, le en dan po tistem, ko je ona to prosila Ametist. Artemis je gotovo pametnejša od mene, in bi verjetno ugotovila, kdo sem prej, kot jaz, ampak vseeno raziskujem.
Vem, da ne bi smela.

Pogledam gor na improviziran oder in malo stran od njega stoji Cindy in mi pomaha, zato odnesem svojo torbo vred s Harryjem v garderobo, ter se odpravim k njej.

"Hojla!" me pozdravu precej navdušeno.
"Oj," odvrnem ne tako navdušeno, zaradi današnjega dneva.
"Je kaj narobe?"
"Ne, ne! Samo rahlo se mi spi, pa se mi ne da na košarko."
"Aha, po tem pa v redu. Drugače pa poglej!" še doda in pokaže na 'oder', kjer se na zelo čuden način prav filmsko lovita Jamel in Livvie. Na sceni je ozadje, miza, kavč in naslanjač, okvir slike za katerega mi ni jasno ali predstavlja okno ali vrata, pisarniški stol in predalniki na kolesih. Vse to so verjetno pobrali iz učilnic. Jamel počaka nekaj časa na enem mestu, Livvie pa se skriva pod mizo. Ko jo Jamel končno opazi, Livvie skoči na mizo in Jamel skoči pod njo. Nato se Livvie vrže na tla in se do kavča kar prikotali, medtem ko je Jamel še vedno pod mizo.

Obrnem se k Cindy, ki to džunglo navdušeno gleda. Cindy je glede vsega vedno tako navdušena. In vedno, ko se smeji in je navdušena, se ji na licih naredijo majhne ljubke jamice.

"Kakšen cirkus pa je to?" jo vprašam, ona pa se le zahahlja.

"Pravzaprav je točka," reče in rahlo pavzira. "Je kot nekakšna koreografija za eno zelo znano pesem, ki bi jo ti morala poznati, ker je pevec poznal Queene. In je, em zelo nazorna."
"Namig?"
"Predstavljaj si, da je Liv ime Annie."

Rahlo premislim, nato pa navdušeno, ampak se vedno ne tako ljubko navdušeno kot Cindy, zaploskam. Bolj sama sebi, kot pa komurkoli drugemu. "Smooth Criminal!"

"Ja! Jamel poje! Sploh ne vem od kdaj je ta pesem postala tako super!"
"Super ti je samo zato, ker Jamel poje," zavijem z očmi, ona pa rahlo zardi.
"Morda tudi to. Ampak vseeno, bodi ponosna."
"Sem že ponosna."

Najprej se mi je zdelo čudno, da ni Cindy ljubosumna na Livvie, potem pa sem se spomnila, da je Olivia Garrison, ali Liv oziroma Livvie, ena izmed Cindyinih prijateljic, s katerimi hodi ven. Cindy se bolj druži z njimi, vendar skupina 'Ljubezenski Trikotnik plus Zgubljena Lezbijka' še vedno obratuje.

Verjetno Livvie ve, da je Jamel všeč Cindy, tako da mislim, da je ne skrbi, da bi se Livvie metala po Jamelu. Zanima me, ali tudi meni tako zaupa. Predstavljam si, da se enkrat tako res močno napijem in se začnem strastno poljubljati z Jamelom. Kako bi to razložila Cindy? 'Veš Cindy, samo pijane lezbijke se poljubljajo s simpatijami svojih najboljših prijateljic.'

Nenadoma slišim panično kričanje in Cindy odskoči stran, meni pa še vedno ni jasno. "Joyce! Umakni se!" zakliče, jaz pa se ozrem predse in vidim Livvie, kako se z nevarno hitrostjo vozi s stolom proti meni in izgleda, da ga ne more ustaviti, saj ima noge pokrčene na samem sedežu. Za njo teče Jamel, verjetno zato, da bi jo ustavil in obvaroval pred trkom v steno. Ampak jaz seveda zmrznem in Livvie trešči naravnost vame in vred s stolom jo vrže naprej, mene pa nazaj. Rahlo, oziroma precej kričiva, še posebej takrat, ko na najino palačinko s stolom pristane še Jamel, ki se ni mogel tako hitro ustaviti.

Kot bi trenil se profesor Cantrell naslika pred nas in nas seveda vpraša, če smo v redu.

"Verjemite, če še ne bi Jamela vrglo čez, bi bila veliko boljše!" odgovorim, imobilizirana. Ampak vseeno, Jamel je res težko, mišičasto breme, še posebej, kadar ljubka punca in pisarniški stol ležita na tebi.

"Hej, nisem tako težek!" se upira, Livvie pa se dere: "Spravi se dol, Jamel! Zapletla sem se stolom."

Ne morem si pomagati, da ne bi spet povzdignila glasu: "Opaaa! A kar s stolom se je zapletla naša Olivia! Pazi to, stol je zdaj največji mačo na šoli, punce lahko stojite kar v vrsti! Za mano seveda!"

Vsi okoli nas se zdaj smejijo, Livvie pa rahlo zardi. Na belih ljudeh takoj veš, kdaj zardijo. Jamel končno vstane in poda roko Livvie ter jo v ritmu vpraša: "Annie, a si okej?" in spet se vsi smejimo kot počeni, vred z Livvie.

Jamel poda roko še meni in me potegne gor, jaz pa poberem mačo stol in ga odpeljem nazaj na oder, tako da nanj sedem in se poganjam do njega.

Sredi moje privatne zabave na vozilu, ki ga imenujemo pisarniški stol, pa me nekdo ustavi in pogledam gor. Stol ni ustavil nihče drug, kot Ruth Norman, ki se mi bedasto reži. Nagne se k meni in mi prišepne: "V temle si pa morala uživati, Joyce." V odgovor prezirljivo zavijem z očmi in jo pogledam, ter zanemarljivo rečem: "Danes ob pol štirih gremo v Starbucks, če te morda zanima." Pokima in se ponovno bedno zareži.

Zakaj jo moram od vseh krajev, kavarn in restavracij v Northridu vabiti ravno v Starbucks, kjer ob vikendih tudi delam? Ampak upam, da tega kdo ne bo izustil, da mi ne bi še glede tega pila živcev.

Vrata telovadnice se odprejo in vidim Tawnie Horton, visoko plavolaso dekle, ki se kot prva od mojih soigralk odpravlja na trening. Zna biti precej agresivna, tako da je ne maram ravno preveč, še posebej ko igram proti njej. Ampak pri košarki je tako ali tako skoraj vsak dotik prekršek, čeprav bi kakšno kljuse najraje zlasala, da se ji sanjalo ne bi več. Nekateri sodniki pa tudi sodijo po barvi kože, še posebej zato, ker je na naši šoli kakšnih štirideset odstotkov učencev črncev. Imaš sodnike ki meni, Irini Willey in Enoli Kellogg priznajo prekrške, ki naj se sploh ne bi šteli med prekrške ali pa sploh niso bili narejeni, po tem pa kakšni belki pustijo, da katero črnko vrže po tleh. Pa sploh nisem v celoti črna, ampak sem preveč ponosna na svojo črnost, da bi rekla, da sem mulatinja. Moja mama, ki je belka in oče, ki je temnopolt sta oba Francoza, ki sta se imigrirala v ZDA, na žalost. Ampak ne znam francoščine, razen kar se tiče kakšnih izrazov.

Tako se odpravim v garderobo, se preoblečem v dres in si poskušam štrenaste lase čimbolj omejiti na figo, da me ne bi motili. Vse do marca moram zdržati brez kit, ki sem jih dala dol oktobra. Ampak marca si bom namesto kit raje šla delat cornrowse, saj bodo manj opletali, ko bom igrala košarko in mi jih ne bo treba tlačiti v težko figo.

Stečem ven, medtem ko se ostale, ki so naknadno prišle še vedno oblačijo. Začnem metati na koš in to morda samo zato, da bi me Noelene Bissette videla. Noelene je 165 centimetrov majhno dekle, ki je zvezda ekipe. Ima močne, natančne in precizne roke ter dlani, s katerimi zadane koš iz čisto vsake točke na igrišču. Spominja me na eno izmed tistih ljubkih Anime deklic, pri katerih se precej agresivno zadereš: "I MUST PROTECT THIS CHILD AT ALL COSTS"

Starejša je od mene za kak mesec, ampak ne izgleda kot nekdo, ki bo kmalu dopolnil sedemnajst let. Ampak je res ljubka in pametna, da ne omenjam prijazna. Pa še ima preveč luškan nasmešek z rožnatimi ustnicami, ki so kot cvet vrtnice. Nežem, prelep. In tudi zanjo sem skoraj gotovo prepričana, da je Artemis. Preveč razmišljam o njej.

Trening se začne in vse skupaj gre prav dobro, le da se mi vmes, ko imajo na drugem koncu telovadnice še vedno vajo za muzikal, Ruth bedasto zareži in mi pomaha, jaz pa zgrešim precej izjemno priložnost za koš in moram zato narediti deset sklec na robu igrišča.

Naslednji teden igramo proti šoli, ki jo običajno vsakič premagamo, tako da smo vse skupaj precej mirne, le trener je zaskrbljen in siten, tako da ga imamo vse skupaj že polno glavo.

Po koncu treninga prepričam Enoli, da gre z nami v Starbucks. Z Enolo imava neko posebno vez, ampak ne tako lezbijansko, pač pa prijateljsko. Privoli, ampak gre še prej iskat nekaj k profesorici Teng, ki poučuje matematiko. Matematiko nas uči Kitajka, če pa to ni stereotipično, po tem pa res ne vem, kaj je.

Medtem ko čakam Enolo, pokličem Barta, da bom malo zamudila in da naj mi kar naroči karamelin kapučino, pa da naj pazi, da ga ne bo nihče pred mano spil. Tako prekinem in se prijavim v svoj elektronski nabiralnik.