Jakob je tiho stopil do fotelja. „Jaz bom pa tukaj spal,” je zamrmral. „Še sreča, da sploh imam ta fotelj,” Tiho je sedel v fotelj. „Kako sem ga sploh dobil?” se je vprašal. Saj res. Sedaj se je spomnil. Nek prijatelj mu ga je tako rekoč vsilil. Saj pravi vitez sploh ne bi smel imeti foteljev. Samo neudobne stole. Na mehkih foteljih se preveč pomehkužiš. Vitez pa mora biti odporen in pripravljen na vse. Ampak tisti prijatelj je kar vztrajal in kar ni hotel popustiti. Pravzaprav mu je hotel vsiliti tri fotelje. Nazadnje sta se nekako zmenila za enega. „Zato, ker itak nimam nobenih obiskov,” je pojasnjeval Jakob. „Kaj pa mi bojo trije fotelji?” Na skrivaj pa si je mislil, da se bo tudi tega znebil takoj, ko bo prijatelj odnesel pete.
Kdo ve, zakaj se ga ni. Fotelj je nekako kar ostal v stanovanju. Zato pa je Jakob zdaj lahko sedel v njem in poskušal celo spati. Udobno se je zleknil v fotelju. Premikal, premeščal in obračal se je na vse mogoče načine, udobnega položaja pa mu nikakor ni uspelo najti. Fotelj kratkomalo ni bil primeren za spanje, pa naj je bil še tako udoben.
Nazadnje je Jakob z globokim vzdihom obupal. Tiho je vstal s fotelja, se ogrnil s plaščem, nato pa tiho stopil ven v noč. Nameraval je iti na dolg sprehod, ki bi trajal do jutra. Pa saj je bil kot vitez navajen prebedeti celo noč. Že marsikatero noč je tako prebedel. Kadar so potovali v skupini in je bil on na vrsti za stražo. Ali pa kadar je v zasedi čakal kakega hudega sovraga, ali kako grozno pošast.
Ko je na svojem sprehodu prišel mimo hlevskih vrat, pa se mu je utrnila misel. Tiho je odrinil hlevska vrata in stopil v poltemo.
Kobila Jana je prestrašeno zahrzala.
„Samo jaz sem, punca,” jo je miril Jakob.
Kobila se je ozrla vanj. Ležala je že, zato je Jakob previdno in počasi sedel k njej na slamo. Vedel je, da konj težko vstane, če je že enkrat legel, zato je ni hotel strašiti. Ulegel se je na bok in se ji zastrmel v oči.
„Saj lahko spim pri tebi?” jo je tiho vprašal.
„Seveda lahko. Pa kaj te je prineslo sem sredi noči.”
„Ugotovil sem, da fotelj ni preveč udoben za spanje,” je tiho razlagal Jakob.
„Zakaj pa ne spiš pri svoji princeski?” se je nedolžno začudila Jana.
„Pri princeski v postelji!?” je skoraj preveč privzdignil glas Jakob. „Se ti je zmešalo? Noben vitez, ki kaj da na svojo viteško čast, ne rine v posteljo k princeski. Sploh pa ne k tisti, ki jo je pravkar rešil.”
Jana se je tiho muzala. Na srečo ni nič rekla. Povohala je zrak. „Krasnih cvetličnih vonjav pa si se le znebil,” je rekla čez čas.
„Ja,” je pokimal Jakob. „Komaj mi je uspelo. Trikrat sem se moral namiliti. Ustrašil sem se že, da se sploh nikoli več ne bom znebil teh blaženih grozot. Tako sem se drgnil s krtačo, da sem si skoraj kožo zdrgnil s telesa.”
„Božček,” se mu je posmehnila Jana. „Kako je šele princeska trpela. Ona je bila leta in leta zaprta v tisti parfumeriji.”
„Madonca, saj res,” se je kar stresel Jakob. „Le kako se ji je uspelo znebiti vseh vonjav? Ko je prišla iz kopalnice, ni nič več smrdela po rožah.”
Potem sta nekaj časa oba molčala.
„Je bila pa tole res huda preizkušnja,” je čez čas dodala kobila Jana. Pa čeprav sama ni nič takega delala. Je samo zunaj čakala.
To sta oba prav dobro vedela. A ji ni Jakob nič očital. Zamišljeno je pokimal. „Prav res. Še najhujši in najbolj smrdljiv zmaj ni bil tako grozen.”
„Prav res,” se je strinjala Jana.
Potem sta spet oba molčala. Jakob se je pretegnil, da je glasno zašuštela slama pod njim. Potem se je stegnil in vrgel naročaj slame čezse. Dobro se je zadelal z vseh strani, nato pa je spet obmiroval.
„Lahkonoč,” je tiho rekel Jani. „Dobro sanjaj. Zdaj imava okoli sebe spet same dobre lepe vonjave.”
„Ja,” je prikimala Jana. „Po slami, po gnoju..... Lahkonoč.”
Kmalu se je zaslišalo enakomerno mehko dihanje. Oba junaka sta trdno spala.
KONEC PRAVLJICE
Kdo ve, zakaj se ga ni. Fotelj je nekako kar ostal v stanovanju. Zato pa je Jakob zdaj lahko sedel v njem in poskušal celo spati. Udobno se je zleknil v fotelju. Premikal, premeščal in obračal se je na vse mogoče načine, udobnega položaja pa mu nikakor ni uspelo najti. Fotelj kratkomalo ni bil primeren za spanje, pa naj je bil še tako udoben.
Nazadnje je Jakob z globokim vzdihom obupal. Tiho je vstal s fotelja, se ogrnil s plaščem, nato pa tiho stopil ven v noč. Nameraval je iti na dolg sprehod, ki bi trajal do jutra. Pa saj je bil kot vitez navajen prebedeti celo noč. Že marsikatero noč je tako prebedel. Kadar so potovali v skupini in je bil on na vrsti za stražo. Ali pa kadar je v zasedi čakal kakega hudega sovraga, ali kako grozno pošast.
Ko je na svojem sprehodu prišel mimo hlevskih vrat, pa se mu je utrnila misel. Tiho je odrinil hlevska vrata in stopil v poltemo.
Kobila Jana je prestrašeno zahrzala.
„Samo jaz sem, punca,” jo je miril Jakob.
Kobila se je ozrla vanj. Ležala je že, zato je Jakob previdno in počasi sedel k njej na slamo. Vedel je, da konj težko vstane, če je že enkrat legel, zato je ni hotel strašiti. Ulegel se je na bok in se ji zastrmel v oči.
„Saj lahko spim pri tebi?” jo je tiho vprašal.
„Seveda lahko. Pa kaj te je prineslo sem sredi noči.”
„Ugotovil sem, da fotelj ni preveč udoben za spanje,” je tiho razlagal Jakob.
„Zakaj pa ne spiš pri svoji princeski?” se je nedolžno začudila Jana.
„Pri princeski v postelji!?” je skoraj preveč privzdignil glas Jakob. „Se ti je zmešalo? Noben vitez, ki kaj da na svojo viteško čast, ne rine v posteljo k princeski. Sploh pa ne k tisti, ki jo je pravkar rešil.”
Jana se je tiho muzala. Na srečo ni nič rekla. Povohala je zrak. „Krasnih cvetličnih vonjav pa si se le znebil,” je rekla čez čas.
„Ja,” je pokimal Jakob. „Komaj mi je uspelo. Trikrat sem se moral namiliti. Ustrašil sem se že, da se sploh nikoli več ne bom znebil teh blaženih grozot. Tako sem se drgnil s krtačo, da sem si skoraj kožo zdrgnil s telesa.”
„Božček,” se mu je posmehnila Jana. „Kako je šele princeska trpela. Ona je bila leta in leta zaprta v tisti parfumeriji.”
„Madonca, saj res,” se je kar stresel Jakob. „Le kako se ji je uspelo znebiti vseh vonjav? Ko je prišla iz kopalnice, ni nič več smrdela po rožah.”
Potem sta nekaj časa oba molčala.
„Je bila pa tole res huda preizkušnja,” je čez čas dodala kobila Jana. Pa čeprav sama ni nič takega delala. Je samo zunaj čakala.
To sta oba prav dobro vedela. A ji ni Jakob nič očital. Zamišljeno je pokimal. „Prav res. Še najhujši in najbolj smrdljiv zmaj ni bil tako grozen.”
„Prav res,” se je strinjala Jana.
Potem sta spet oba molčala. Jakob se je pretegnil, da je glasno zašuštela slama pod njim. Potem se je stegnil in vrgel naročaj slame čezse. Dobro se je zadelal z vseh strani, nato pa je spet obmiroval.
„Lahkonoč,” je tiho rekel Jani. „Dobro sanjaj. Zdaj imava okoli sebe spet same dobre lepe vonjave.”
„Ja,” je prikimala Jana. „Po slami, po gnoju..... Lahkonoč.”
Kmalu se je zaslišalo enakomerno mehko dihanje. Oba junaka sta trdno spala.
KONEC PRAVLJICE
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
ojla
pač zdej komenteram neki kar ni povezano z to objavo, amapk je tebi namenjeno. btw tuki komenteram ker ig da boš kle prej vidla lol. pač se spomneš tvoje zgodbe kuhar in veverica... no pač jst sm jo prebrala že predn si jo kle objavla k sm vidla, da je pač identična objava sam da si ti objavla ko še nisi bla registrerana. pač sm Že kr doug časa nazaj prebrala sam pol sm se random spomnla in sm šla še enkrat prebrat in morm rečt, da mi je ful ušeč! tko tak poseben stil pisanja si uključila, amapk men je ful ušeč! vem, da je to tko edini del (od zgodbe kuhar in veverica) ampak, če boš kej nadaljevala bo tud super!
lysm <3
pač zdej komenteram neki kar ni povezano z to objavo, amapk je tebi namenjeno. btw tuki komenteram ker ig da boš kle prej vidla lol. pač se spomneš tvoje zgodbe kuhar in veverica... no pač jst sm jo prebrala že predn si jo kle objavla k sm vidla, da je pač identična objava sam da si ti objavla ko še nisi bla registrerana. pač sm Že kr doug časa nazaj prebrala sam pol sm se random spomnla in sm šla še enkrat prebrat in morm rečt, da mi je ful ušeč! tko tak poseben stil pisanja si uključila, amapk men je ful ušeč! vem, da je to tko edini del (od zgodbe kuhar in veverica) ampak, če boš kej nadaljevala bo tud super!
lysm <3
0
Moj odgovor:
Šu šu
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
PROBLEM
Res bi prosila za odgovor, ker travmiram.
Okej, pač js sm zdej deveti razred in se moram odločit, kam bi šla na srednjo. Js si ful želim iti na KGBL in na Vič vzporedno. Vem, da je to zlo težko oboje delat in tuki pride do problema. Vič je zagotov ena izmed težjih gimnazij in vem, da je skor nemogoče delat oboje skupi, ampak me zanima, če ma kdo s tem kakšne izkušnje.
Okej, pač js sm zdej deveti razred in se moram odločit, kam bi šla na srednjo. Js si ful želim iti na KGBL in na Vič vzporedno. Vem, da je to zlo težko oboje delat in tuki pride do problema. Vič je zagotov ena izmed težjih gimnazij in vem, da je skor nemogoče delat oboje skupi, ampak me zanima, če ma kdo s tem kakšne izkušnje.
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
OoOOoooo amari, kok je ta outfit lep:heart_eyes::sparkles::sparkling_heart:
Pa ...
superr zgodba ze komi cakam naslednji del:heart::hugging::kissing_heart:
sem ti že odpisala v komentar na hodniku.
ustrelili?!?!?!??!
uuuuuuu, super je!!!!! lovam:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes: