Dolgo je Jakob poslušal čofotanje in pljuskanje. Potem je vse utihnilo in nekaj časa se ni slišalo nič. Nato pa so se odprla vrata in ven je stopila princeska ogrnjena v vitezovo domačo haljo. Poškilil je v kopalnico. Tla so bila vsa poplavljena, kot bi kopalnica doživela vesoljni potop. Pa nič ne de, si je mislil Jakob. Glavno, da princeska ne smrdi več po rožah. Povohal je zrak v kopalnici. Groza! Od kod ta cvetlični vonj!? Še vedno ga je polno. Potem pa je bolje poduhal in ugotovil, da sam diši po rožah.

„Očitno sem se v tisti peklenski graščini še sam nalezel teh groznih vonjav. Nič,” si je rekel, „še sam bom moral skočiti v banjo.” Obrnil se je okoli. Princeska je sedela na postelji in si urejala lase.

„Saj res,” se je spomnil vitez in stekel k omari. „Tukaj je fen,” je rekel Miriam in ji ga podal. „Saj boš lahko zdržala nekaj časa brez mene? Okopati se moram. Smrdim.”

Princeska se mu je nasmehnila. „Seveda,” je pokimala.

Pa je stopil v kopalnico in si natočil kopel.

Dolgo je bil v banji, se milil in drgnil, da bi spravil s sebe vso to cvetlično nesnago. Ko je bil nazadnje gotov, je še na hitro pobrisal tla. Niso bila ravno suha, pa se bodo že sama posušila, je pomislil. Na široko je odprl kopalnično okno in stopil nazaj k princeski v veliko sobo.

Potem sta skupaj sedela na postelji in se urejala. Izmenično sta si podajala fen in si sušila lase. Vitez je imel čisto kratke lase, zato so se seveda hitro posušili. Zato je lahko imela skoraj ves čas fen princeska Miriam.

Potem pa je bil že čas za večerjo.

„Nekaj krepkega nama bom pripravil,” je rekel Jakob. Stopil je v kuhinjo zraven in pobrskal po zalogah. Oj ti smola, pa ravno zdaj je moralo vsega zmanjkati. Imel je samo še dobrega pol hlebca domačega črnega kruha, pa domačo zaseko, pa vrč tekočega domačega kislega mleka. „Princeske so precej razvajene,” je pomislil Jakob, „a bo že morala preživeti. Drugega nimam.”

Vse skupaj je nesel na veliko mizo v sobi. „Izvoli, kar postrezi si,” je povabil princesko. „Ni ravno kraljevsko, a saj sem navaden vitez.”

Princeska je najprej kar malo zavihala nos. Sumničavo je povohala kruh, nato pa je previdno ugriznila vanj. Usta so se ji pri priči razlezla v nasmeh. „To je pa dobro,” je rekla. Še kislo mleko je poskusila. Usta so se ji še bolj na široko razlezla v nasmeh. Očitno ji je bila večerja všeč.

Vitez Jakob si je globoko oddahnil. „Morda pa le ni tako razvajena, kot sem se bal,” je pomislil. Rekel pa ni nič.

Pa sta skupaj jedla večerjo.

Po večerji sta skupaj sedla k na stežaj odprtemu oknu. Tiho sta sedela in uživala svež hladen vetrc, ki je z gora prinašal rahel vonj po snegu. Prav nobenega cvetličnega vonja ni bilo vmes.

Počasi se je mračilo in nazadnje se je čisto stemnilo. Nebo je napolnilo srebrno zvezdno iskrenje.

„A ni krasno,” je zamišljeno dejal Jakob.

„Ja,” je prikimala Miriam in globoko zazehala.

„Zaspana si,” je ugotovil vitez Jakob. „Jaz pa tudi.”

Princeska Miriam je samo pokimala in še bolj zazehala.

„No, pa pojdiva spat. Kje boš pa spala?” je tedaj zaskrbelo Jakoba, „ko imam samo eno posteljo. Nič,” je zamrmral bolj sam zase, da ga Miriam ne bi slišala. „Princeska mora pač spati v postelji.” Stopil je proti postelji in jo odgrnil. „Kar tukaj boš spala,” je rekel glasno.

„Kje boš pa ti spal?” se je začudila princeska.

„V fotelju,” je rekel Jakob.

„Saj lahko spiš pri meni v postelji,” je rekla princeska in močno zazehala. Bila je tako zaspana, da je komaj stala.

„To pa že ne,” je odločno dejal Jakob. Odločno je pospremil Miriam do postelje. „Kar ulezi se.”

Princeska se je poslušno kot kužek ulegla in Jakob jo je pokril. Takoj je zaspala.