Heej folk
Tuki bom dal zdej vse dele od No Name njene zgodbe Werewolves don't die
Za tiste ki bi si želeli prebrati njeno zgodbo še enkrat
Pliss lajkite če vam je všeč da dam zgodbe vse dele gor pa predlagite mi še kako zgodbo (pa ne od sebe)
Če pa že ne mislite za mene pa dajte vsaj za No Name lajk
Pač nč ne bom pisu ker del je za vsakga sam daju bom dva pesledka oz dve vrstici naprej
P. S. No Name upam da mi ne zameriš ker delam tvojo zgodbo vse dele
**********************
»Alex!« Sem zavpila čez prazen park in stekla k temni postavi blizu gozda. Ni se premaknil. Kar stal je tam, kot v transu. »Alex!« Sem znova zaklicala, tokrat tišje, saj sem mu že bila bližje. Bil je že mrak, sploh nisem vedela, zakaj se želi dobiti ob tako pozni uri. Prenehala sem teči in se počasi pomikala proti zgrbljeni postavi poleg gozda. Bil je Alex, o tem ni bilo dvoma. Prepoznala sem njegov črn jesenski plašč in čevlje ki jih nosi vedno in povsod. Ampak kaj za vraga je počel? Sklanjal se je nad nečim belim in rdečim, in ... »Alex? Alexander?« Sem ga zaskrbljeno in vprašujoče poklicala. Sunkovito se je obrnil in belo-rdečo stvar skril za hrbet. Po obrazu je bil zamazan s krvjo. »Alex, si v redu? Kje si se poškodoval, od kod kri? In kaj imaš za hrbtom?« Lahko sem videla občutek krivde na njegovem obrazu, vendar nisem razumela zakaj. Nenadoma pa se je stvar ki jo je skrival, premaknila. Alex, tudi sam presenečen, jo je izpustil, da je padla na tla.
Izpustila sem krik, nato pa obstala z odprtimi usti. S pogledom sem se premikala od s krvjo zamazanega Alexa do na pol mrtvega zajca. Lahko sem še videla svežo vdolbino v zajčevem vratu, ki je jasno nakazovala ugriz dveh kočnikov. Iz nje je še vedno curljala temno rdeča kri in se zbirala v lužicah med jesenskimi listi. Nisem mogla dojeti. Poskusila sem nekaj reči, a se je iz mojih glasilk izvil le stok neprijetnega presenečenja.
»La-lahko pojasnim!« Je začel Alex in stopil za en korak bližje k meni, a sem se ob tem za dva koraka odmaknila od njega. »Ne bi smela izvedeti tako!« Je glasneje dejal Alex. Hitro je izgubil živce, če kaj ni šlo po njegovih načrtih, in tole definitivno ni bil del njegovega načrta. Nenadoma so se moje glasilke spet vključile.
»Ne! Sploh ne bi smela izvedeti, ker se to sploh ne bi smelo dogajati!« Sem zavpila. Nato sem se opotekla mimo Alexa proti gozdu, ter stekla. Nisem gledala kam tečem, pred sabo sem videla le njegov krvavi obraz in nagačenega zajca. Opotekala sem se čez korenine, vendar nisem prišla daleč. Alex je bil že tako veliko hitrejši od mene, sedaj, ko pa sem blodila po gozdu, pa me je z lahkoto dohitel.
»Kate, si dobro?« Me je vprašal. Odkimala sem. Iskreno, sem se ga bala. »Saj... Saj sva še vedno lahko v zvezi, kajne?«
»Alex... Bojim se te. Res misliš, da je to še možno?« Močno me je zgrabil za ramena in me stresel. »Ampak Kate...«
»Oprosti« Sem mu zamrmrala, se izvila iz njegovega prijema in se pognala med drevesa. Slišala sem njegove korake za mano, a je adrenalin končno naredil svoje in razdalja med nama se je večala. Mislila sem že, da sem mu ubežala, ko sem se spotaknila čez korenino drevesa in v velikem loku pristala na tleh. Z glavo sem treščila ob majhno skalo in stemnilo se mi je pred očmi. Slišala sem bližajoče se korake in nato zagledala Alexa.
»Alexander Werewolf ...« Sam slabotno zamrmrala, »si ti ...«
»Ja.« Je odgovoril. »Volkodlak sem«. Počasi sem začela toniti v nezavest, na kar sem ponovno zaslišala Alexov glas. »Oprosti, Kate. Ne bom te izgubil, pa naj stane kar hoče.« Začutila sem dvoje podočnikov na svojem vratu, ki so se mi zarili v kožo. Nato sem padla v nezavest.

Trenutek zatem ko sem se zbudila, mi je v glavo zarezala ostra bolečina, z vsemi bolečimi spomini na Alexa vred. Začutila sem tudi pekočo bolečino na vratu, kjer me je Alex ugriznil kot volkodlak. Le kaj je mislil s tem, da me ne bo zgubil, pa naj stane kar hoče? Počasi sem odprla oči, ki so me zabolele zaradi močne dnevne svetlobe. To definitivno na bil gozd, pa tudi ne moja soba. Po piskih in oddaljenem govorjenju ljudi sem prepoznala bolnišnico. Prisilila sem se popolnoma odpreti oči, ter nato nekajkrat pomežiknila. Zamegljena slika bolnišnične sobe je postajala vse ostrejša, ter se kmalu popolnoma izostrila. V kotu sem zagledala zdravnika in medicinsko sestro, ki sta se sklanjala nad papirji.
»Kate Chase, šestnajstletnica. Najdena v gozdu poleg mestnega parka. Hud udarec v glavo in ugriz divje živali na vratu. Na glavi so bili potrebni šivi, v nezavesti je že 14 ur.« Sem zaslišala glas medicinske sestre. Nato se je oglasil zdravnik.
»Srečo ima, da je preživela. Če bi žival zadela vratno žilo, bi dekle izkrvavelo v desetih minutah. Kaj obiskov?«
Sestra je pokimala. »Zunaj jo čakata mama in fant. Grem ponju …« Mama in Alex … Čakajte – Alex? Ne … ne sme … ne sme mi priti blizu … Začela sem kriliti z rokami in nogami okoli sebe in glasno kričati.
»Ne! Ne spustite ga k meni! Spravite me ven od tu! TAKOJ!« Oči sem imela široko odprte. Okoli mene se je v trenutku zbralo pol ducata sester in zdravnikov.
»Napad panike!« So vpili drug čez drugega.
»Pazite, da si ne iztrga cevk!« Je zavpil zdravnik ki sem ga prej videla, in je sedaj pripravljal injekcijo. Kakor hitro jo je imel pripravljeno, me je z njo zabodel v žilo na roki. Po telesu me je spreletelo olajšanje in umirila sem se. Zdravniki in sestre so se porazgubili po drugih opravkih, le zdravnik ki me je umiril z injekcijo je ostal. Očitno je bil moj zdravnik. Sedel je na rob postelje in me pogledal.
»Zakaj si se tako prestrašila?« Me je vprašal, jaz pa sem le izmikala pogled. »Povej mi.« Njegov glas je bil mehek, vendar odločen. Enostavno nisi mu mogel reči ne.
»Alex …« Sem dala en in edini namig.
»Je to tvoj fant?« Me je vprašal zdravnik. Pokimala sem. »Ti … Ti je kaj naredil?« Me je naposled vprašal. Moj pogled pa je zdrsel k oknu, ki je gledal na bolnišnični hodnik. Ob oknu je stal Alex in me gledal. Njegov pogled ni rotil – zahteval je, da ničesar ne izdam.
»Ne. Le včeraj sva se sprla in imela sem moro, da me je napadel.«
Zdravnik je pokimal in odšel iz sobe.

»Mami, res. V redu sem!« Mama me je, odkar sem se pred nekaj dnevi vrnila iz bolnišnice, razvajala od spredaj in od zadaj. Venomer me je spraševala če sem v redu, če me kaj boli, če sem lačna ali žejna, brez prestanka mi je popravljala blazine in ogledovala šive na glavi.
Na nek način sem razumela njeno skrb. Vedno je bila v skrbeh zame, odkar je pred dvema letoma moj oče in njen mož izginil brez sledu. Tisti časi so zame precej zamegljeni, zato niti ne vem podrobnosti.
»Katie, veš, zakaj me skrbi. Sedaj pa sedi in pojej tole juho. Posebej za okrevanje je.« Zavzdihnila sem in se potegnila v sedeči položaj. Popila sem juho po slamici (mamina ideja), in se nato zaklenila v kopalnico, kjer sem se naužila samote.
Postavila sem se pred ogledalo, v katerem sem zagledala svoj odsev. Nisem bila najbolj urejena; lasje so mi štrleli na vse strani in dejstvo, da se nisem umila že tri dni, saj sem bila prešibka da bi vstala iz postelje, se je poznalo.
Skočila sem pod tuš in se nato postavila pred ogledalo. Sicer sem morala paziti na šive, vendar jim malo mokrote ne bo škodilo. Še enkrat sem si temeljito umila obraz, ter ga namazala z vsemi kremami ki mi jih je mami kupila – in teh ni bilo malo. Nato sem si kar nekaj časa spirala očesi, saj so kreme po pomoti zašle tudi tja. Posušila in počesala sem si lase ter jih nato spela v zasilno figo. Z make up-om se nisem trudila, saj bom šla v šolo šele jutri. Nato pa sem jo zagledala.
Sveža brazgotina na vratu, v dolžini enega prsta. Počasi sem se je dotaknila s prsti, da me je zaskelela, nato pa zdrsela od enega konca brazgotine do drugega. Vpijala sem skelečo bolečino, ki mi jo je zadal on. Alexander Werewolf. Sem zdaj, ko me je ugriznil, volkodlakinja? Ne vem. Niti nisem prepričana ali hočem vedeti. Želim si le, da bi se zbudila in ugotovila, da je to samo nočna mora, ter da se nisem bila v gozdu, nisem padla in si razbila glave, nisem bila v bolnišnici in da imam popolnoma normalnega fanta, ki ni volkodlak iz nobenega drugega pogleda kot pa njegovega priimka. Ampak seveda je realnost drugačna in s tem se bom morala sprijazniti.
Nase sem nataknila pižamo in odšla v posteljo. Samo upam lahko, da bo jutri bolje.

Bila sem sredi gozda, ko sem nenadoma dobila občutek, da me nekdo opazuje. Ozirala sem se na vse strani, a nisem videla ničesar, saj je bila noč. Nenadoma je iz grmovja skočilo bitje z volčjim telesom in Alexovo glavo. Padla sem, volk je skočil name.
»Ne bom te izgubil, pa naj stane kar hoče.« Je rekel z Alexovim glasom. Zasadil mi je čekane v vrat …
Prebudila sem se vsa premočena. Hitro sem stekla v kopalnico in se zbudila s hladnim tušem. Nato sem si posušila lase in si jih uredila v visok čop. Nase sem navlekla šolsko uniformo. Z make up-om se nisem preveč ukvarjala. Rahlo sem potipala šive na glavi, ter preverila če je vse v redu. Nato sem en boleč pogled namenila brazgotini na vratu. Nahajala se je na levi strani vratu, ter potekala navpično od začetka do konca vratu. Reševalci so ugotovili, da gre za volčji ugriz. Pravzaprav so rekli, da 'gre za nenavadno velikega volka', ki ga lovci sedaj že iščejo po vsem gozdu. Tako rada bi jim olajšala delo, rekla, da volka sploh ni in da naj se ne mučijo z iskanjem, vendar ne morem. Tisti Alexov pogled v bolnišnici … Prav govoril mi je: 'Če poveš, te čakajo posledice'.
Odmaknila sem pogled od brazgotine. Vedno ko jo zagledam me misli zanesejo. S pogledom sem oplazila stensko uro, ki se je videla skozi kopalniška vrata v dnevno. Iz posode s sadjem sem vzela jabolko, zgrabila torbo in se pognala skozi vhodna vrata.

Ko sem vstopila v razred, je vse potihnilo. Hitro sem sedla na svoje mesto v tretji vrsti in se pretvarjala da brskam po učbeniku za zgodovino, v resnici pa sem se ozirala po razredu. Vsi so me gledali, ali pa si šepetali ter s prstom kazali name. Vstala sem se in se ozrla po razredu.
»Če mi ima kdo kaj za povedat, naj mi pove v obraz.« Sem rekla, si čez glavo potegnila kapuco in sedla.
»Te je res ugriznil volk?« Je vprašal eden izmed fantov iz nogometne ekipe, ki so se pogovarjali v zadnji vrsti in se spogledovali s popularnimi dekleti. Natančneje, Jakob.
Stopila sem do njega in umaknila pulover ter lase toliko, da je zagledal lepo vidno brazgotino.
»Auč.« Je zinil, in v trenutku je ves razred želel videti brazgotino na vratu. Pustila sem, da so jo videli še ostali fantje iz ekipe, nato pa zamrmrala:
»Nisem razstavljena v muzeju,« ter sedla nazaj na svoje mesto.

Po pouku, ko sem se želela odpraviti domov, me je dohitel Jakob.
»Hej, ammm … Zanima me, če imaš mogoče jutri popoldne čas?«
»Ali me ti …« Sem presenečena zamrmrala. »Ali me ti vabiš na zmenek?« Jakob je zardel do ušes.
»Lahko bi se tako reklo.« Je rekel. »No, si za?« Skomignila sem z rameni. Jakob mi je bil vedno simpatičen, ampak me je skrbelo, da sem mu všeč samo zaradi moje slavne nesreče. Poleg tega, imam že fanta. Ali pa sem ga imela …
K vragu Alex. Sem si mislila in rekla Jakobu:
»Lahko. Kje in kdaj?«
»Na, tu je moja telefonska.« Je rekel Jakob in mi v roko stisnil zmečkan papirček. »Napiši mi sporočilo, da ti bom lahko sporočil. Prav?« Pokimala sem, nato sem se odpravila proti domu.

Za Jakoba se nisem želela posebej urediti, vendar se nisem smela prikazati v razcapanem puloverju in prastarih kavbojkah. Kljub jesenskem vremenu in hladu sem oblekla srajčko brez rokavov, ter najmodernejše kavbojke, kar sem jih našla. Ogrnila sem se z dolgim plaščem kostanjeve barve in vzela ujemajoč se nahrbtnik. Za sabo sem tiho zaklenila vrata, da me mama ne bi slišala – sporočilo, ki sem ji ga pustila v kuhinji bi moralo biti dovolj. Nisem želela dodatnega zasliševanja.
Ko sem hodila po praznih ulicah (jeseni se hitro stemni), sem se spraševala, če mi je nesreča dejansko prinesla srečo v družbi. Pred nesrečo sem bila samo neko dekle, ki je prihajalo in odhajalo ob koncu pouka. Sedaj pa se ljudje dejansko zanimajo zame.
Malce nenavadno se mi je zdelo, da se Jakob želi dobiti z mano prav v tistem parku. V tistem parku, kjer se je začela moja nesreča. Od koder sem zbežala v gozd in padla in dobila ugriz in … No, saj ni važno. Vsa mularija se dobiva tam. Zakaj se ne bi še midva?
»Hej.« Sem se mu nasmehnila, ko sva se srečala na klopci nedaleč stran od zajčevega prostora smrti. Ves čas sem se ozirala okrog in samo čakala, da nekaj skoči name.
»Živijo.« mi je odvrnil in se nasmehnil. Sedla sva na klopco. »Kako si?« Me je vprašal, kar se mi je zdelo lepo od njega.
»V redu. Ti?« Sem odvrnila kratko in jedrnato. Nisem bila preveč zgovorna oseba.
»Tudi.« Je odvrnil. »Kako pa si, tako, zaradi nesreče?« Je vrtal dalje.
»V redu. V petek grem v bolnišnico da mi pogledajo šive.« Jakob je pokimal.
»Kaj pa je sploh bilo, da si tekla čez gozd?« Je Jakob vprašal.
»No …« Nisem vedela kako odgovoriti. Po gozdu ni nikoli nihče hodil, ker je bil zaraščen in srhljiv, … Tudi moja pot domov je potekala v drugo smer, torej stran od gozda. »Ne spomnim se dobro.« Sem naposled odvrnila in postajalo mi je vedno bolj neudobno. Ozirala sem se po parku v iskanju rešiilne bilke, vendar nikjer ni bilo žive duše. Ura je bila pol sedem zvečer in bili je že zelo mračno – skoraj popolnoma temno.
»Kako se ti je sploh to zgodilo. Si tekla pred volkom?« Skomignila sem z rameni. Vrtal je in vrtal in se ni ustavil. V očeh so se mi nabirale grenke solze žalosti in jeze, predvsem pa obupa. Želel se je dobiti z mano, samo da bi mu zdrdrala podatke o 'nesreči', nato pa bi kod vseved zaslovel po vsem razredu – morda celo šoli.
»Mi pokažeš kje se je to zgodilo?« To je bila kaplja čez rob. Zaihtela sem, se odlepila od klopce na kateri sem sedela in se pognala v temo. »Kate?« Za sabo sem slišala korake, kar pomeni da se je pognal za mano. Po nekaj sekundah teka sem se ozrla nazaj. Bil je približno tri metre za mano, ko sem se nenadoma v nekaj (ali nekoga) zaletela. Zletela sem po tleh in začutila ostro bolečino v trtici – bolela me bo vsaj še en mesec. Počasi sem sedla ter se pomela po glavi, kjer sem imela šive. Na občutek je bilo vse v redu. Ozrla sem se navzgor. Za mano je stal Jakob, vendar ni gledal mene. Gledal je na drugo stran. Obrnila sem se in zagledala …
»Alex?« Sem presenečeno rekla.
»Ja, Alex.« Je odvrnil Alex skozi stisnjene zobe. Gledal je Jakoba. »Mimogrede, Kate.« Je nadaljeval. »Zakaj se dobivaš z nekom, medtem ko imaš fanta?«
»Ampak …« Sem zastokala, še preden se je Alex pognal nad Jakoba. Hitro sem se potegnila na noge, ter opazovala silovit pretep. Vedela sem, da moram poseči vmes, saj bo drugače le eden ostal živ. »NEHAJTA!« Sem zakričala. Oba sta se za kratek trenutek ozrla k meni, vendar se nista ustavila. Na vse ali nič, sem si zašepetala v mislih in se pognala med njiju. »NEHAJTA!« Sem rekla in ju odrinila narazen. Na moje presenečenje sta oba zletela vsaj dva metra vsak v svojo smer. Jakobu se je na obrazu zarisal strah, Alexu pa le rahel nasmešek. »Konec je.« Sem zaključila, obrnjena k Alexu. Obrnila sem se, in že želela narediti korak, so sem zaslišala, da se mi Jakob približuje.
»Ampak, Kate …«
»Z obema!« Sem mu še zabrusila, se zasukala na peti in stekla proti domu.

Za sabo sem zaloputnila vhodna vrata in viharno odhitela v svojo sobo. Skočila sem pod tuš, pod katerem sem si lahko privoščila solze. Nato sem se oblekla v udobnejša oblačila ter se vrgla na posteljo. Nekaj časa sem strmela v strop, nato pa dobila idejo. Stegnila sem se do prenosnika ki je počival na mizi in se z njim namestila na posteljo. Odprla sem ga in v brskalnik vtipkala 'volkodlaki'. Dobila sem kar nekaj zadetkov: od pravljic in filmov o volkodlakih, do volkodlakovega sindroma (ki nima nič veze z volkodlaki). Pregledovala sem stran za stranjo, ter na deveti strani že skoraj obupala, na kar sem zagledala članek, z naslovom 'Volkodlaki res obstajajo?'. Odprla sem ga in si prebrala napisano.
'Mlad par, ki je taboril blizu mesta Dawley v Angliji, trdi, da je ponoči videl nenavadno velikega volka, zjutraj pa odkril mrtvo srno in nekaj zajcev. Ali je to plod njune domišljije, ali se po gozdovih Anglije res klati volkodlak? Moškemu je stvor uspelo slikati, lovci so zjutraj poslikali tudi dokaze mrtve srnjadi in zajcev. Ugotovili so, da gre za res veliko žival, nenavadno veliko za volka. Smo končno odkrili mitološka bitja, ali je velikost zveri le nenavadno naključje? Nihče ne ve …' poleg besedila je bila slika iz mobilnega telefona posneta v temi. Na njej je bil obris živali, podobni volku. In preiskovalcem sem morala dati prav. Žival je bila precej prevelika, da bi bila volk. Ni bila precej večja od volka, je pa bila definitivno vidna razlika. Poleg je bila še kvalitetnejša slika, ki so jo posneli lovci, in sicer slika mrtvih živali. Okoli njih je bila strjena kri. Jasno so se videli ugrizi. In moram reči, bili so precej podobni mojemu. No, Alexovemu. Je možno, da je bil volkodlak iz gozdov Anglije Alex? Ob tej misli sem v glavi zagledala Alexov obraz v bolnišnici, ki je rotil, naj nikomur ne povem. Mislim, saj tudi nisem nameravala. Če bi komurkoli povedala, bi to pripisali udarcu v glavo in me poslali k psihologinji.
Zaprla sem računalnik in se zazrla skozi okno. Zunaj je bila že davno trdna tema le cestne svetilke so osvetljevale temne Dawleyeve ulice. Vse je kazalo na dež. In res je kmau začelo deževati. Nenadoma me je spreletelo. Volkodlaki res obstajajo! Do sedaj se mi je zdela to le živa nočna mora, sedaj pa sem dojela. In moja moč v rokah … Je to zato ker se spreminjam v volkodlakinjo? Vstala sem iz postelje in odhitela v kopalnico. Postavila sem se pred ogledalo in se dotaknila brazgotine na vratu, ki je ostala kot znak nesreče.
Posmehnila sem se sama sebi.
»Nehaj se sprenevedati Kate!« Sem si rekla. »To brazgotino ti je zadal Alex. In vedno bo ostala, pa če si volkodlakinja ali ne.« Zagledala sem solzo, ki mi je počasi spolzela po licu. Hitro sem si jo obrisala s hrbtno stranjo rokava puloverja, ki sem ga imela na sebi. Nisem bila navajena jokati. Pravzaprav, me niti mama od devetega leta naprej ni videla jokati. Vse sem spravila ven z jezo. In tudi sedaj sem to poskušala. Besna sem bila na Alexa. Na to kar je storil, na to, da mi je uničil življenje. Sovražila sem ga. ampak kljub temu ni bilo dovolj. Ko ti oseba življenje uniči do konca, ni dovolj da ga sovražiš. Enostavno ne moreš več. Najraje bi se zakopal v posteljo in nikoli več šel nikamor. Vendar se življenje ne ustavi. Ljudje še naprej hodijo v službe in šole, ter se vračajo domov. Še vedno jedo kosila, praznujejo, se veselijo, žalujejo in jočejo, rojevajo se novi ljudje, stari umirajo. Enostavno nadaljujejo. In tako mora vsak, ne glede na to, kaj prestaja. Tudi jaz.
Vrnila sem se iz kopalnice, ko mi je nekaj šinilo v glavo. Na telefonu sem preverila, kdaj bo naslednja polna luna. Čez en teden. Še en teden časa sem imela za normalno življenje. In potem … Potem kaj? Se bom spremenila v volkodlakinjo? Bom pila kri? Kako se bo spremenilo moje življenje? Če ne bom mogla biti v bližini ljudi, brez da bi mislila na kri, kako bom sploh živela?
Ampak ne smem sedaj misliti na to. Imam še en teden normalnega življenja. Moram ga uživati.
(Uščipnila sem se. Auč! Ne, to ni nočna mora. Res se dogaja.)

Spet sem bila sredi gozda. Ponavljala se je ista mora. Ozirala sem se okrog sebe, vendar sem videla samo temo. Nenadoma je name skočil velik črn volk. Verjetno je bil volkodlak, ampak definitivno ni bil videti tako, kot ga predstavljajo na internetu. Bil je popolnoma identičen volku, le večji. Pokazal je čekane in se sklonil k mojemu vratu, ko sem naenkrat dobila moč v rokah, ter ga odrinila. Neverjetno hitro sem stekla prek gozda in se ustavila pred reko, ki je nisem mogla prečkati. Nato pa sem zagledala svoj odsev. Bila sem volk! No, volkodlakinja! Želela sem se pobližje ogledati, ko sem za sabo zaslišala hitre korake. S svetlobno hitrostjo sem se obrnila, a očitno ni bilo dovolj hitro. Črni volkodlak je bil na meni. Presenečenje je naredilo svoje. Začutila sem pekočo bolečino na vratu, ter zakričala. Moj krik je presekal sanje.
Prebudila sem se hitro, v enem trenutku. Hlastala sem za zrakom, ter si obrisala potno čelo. Slišala sem še rahel odmev mojega krika v sobi. Očitno nisem kričala samo v spanju. Pogledala sem na uro. Pet čez pol šest, petek je. Vstala sem in se hitro uredila. Na mizi v kuhinji sem zagledala sporočilo.
Danes ostaneš doma. V bolnišnico greva ob 11:00.
Mami
Bila sem hvaležna, da mi ni treba iti v šolo. Imela sem le še dva dni do polne lune. Odločila sem se iti na sprehod. Lepo je bilo hoditi po ulicah, ko so vsi v službi ali pa v šoli. Tako mirno je. Spokojno. Seveda ni dolgo tako ostalo. Nenadoma je izza ovinka cvileče pripeljal športni avto. Bila sem ravno na tem, da prečkam cesto, ko je zapeljal proti meni. Videla sem avtomobilske luči, ki so postajale večje in večje, v grozi sem zatisnila oči in čakala na smrt, ki pa ni prišla. Začutila sem, da me je nekdo podrl, tik preden bi se vame zaletel avto. Nato sem zaslišala tresk, čemur je sledilo vpitje.
Ugotovila sem, da zadnje sekunde nisem dihala. Globoko sem vdihnila in zavohala dim. Počasi sem odprla oči in zagledala športni avto, ki je popolnoma sesul majhno trgovinico z oblačili. Nato sem se ozrla navzgor in zagledala Alexa. Alex me je rešil pred smrtjo. Nisem bila več tako prepričana, da ga sovražim. Pobrala sem se s tal in pogledala če je vse v redu. Dobila sme nekaj modric in prask, vendar ni bilo nič zlomljeno, a sem bila kljub temu zmedena. Ravnokar sem za las ušla gotovi smrti. Alex je to videl. Prijel me je za roko in me vodil skozi kričečo množico, ki se je zbrala na kraju nesreče. Nihče ni gledal njiju. Nihče ni videl kaj se je zgodilo. Vse oči so bile uprte v avto, ki je zapeljal precej globoko v trgovino z oblačili. Počasi sem sledila Alexu, ki me je vodil do parka, nato pa posedel na klopco kot majhnega otroka, ter me ogrnil z njegovo jakno.
»Hvala.« Sem mu zamrmrala v znak hvaležnosti. Sedel je zraven mene. Videla sem, da ga zebe, saj mi je odstopil njegovo jakno, zato sem si jo slekla in mu jo vrnila. Nasmehnil se mi je in se oblekel. Nekaj časa sva sedela v tišini. Alex je ogledoval moje praske po rokah in nogah, ki sem jih dobila, ko me je podrl na asfalt, vendar niso bile nič resnejšega, zato jih je kmalu opustil. Obsedela sva v tišini.
»Torej sem volkodlakinja?« Sem ga vprašala po nekaj minutah tišine. Ni mi odgovoril takoj. Zamišljeno je zrl nekam v daljavo.
»Ne.« Je odvrnil naposled. »Ne še.«
»Čez dva dni, kajne?« Sem nadaljevala. »Takrat bo polna luna.« Pokimal je in me pogledal globoko v oči.
»Si še vedno jezna name?« Je naposled vprašal. Seveda sem bila jezna nanj. Sovražila sem ga iz dna duše, besna sem bila zaradi tega, kar mi je naredil.
»Ne, nisem. Sovražim te zaradi tega. Ampak ravnokar si mi rešil življenje in mislim, da tudi to nekaj šteje.« Nasmehnil se je. Vzel je mojo roko in njegove prste prepletel z mojimi. Pogledala sem na mestno uro. Kazala je 10:54. Pognala sem se v zrak. »Iti moram. Danes imam pregled v bolnišnici, čez pet minut morava z mami od doma. O neee!!« Stekla sem po parku proti domu. Nisem se ozrla nazaj.
»Oprosti, mami!« Sem zavpila, ko sem prišla domov. »Bila sem v parku z Alexom in nisem gledala na uro!« Mama me je objela. Verjetno jo je strašansko skrbelo, ko je prišla domov, mene pa ni bilo nikjer. Poznala sem ta strah. V najini mali družini je bil prisoten vse odkar je oči izginil pred dvema letoma. Mama ni bila jezna.
»Samo da si živa in zdrava.« Je rekla, nato pa sva se hitro odpravili v bolnišnico. Vso pot tja sem poskušala prekrivati praske in modrice. Ni bilo težko, saj sem jih imela po rokah in nogah, oblečena pa sem bila v dolge hlače in majico z dolgimi rokavi.

Zvečer sem ležala v postelji in gledala novice na računalniku. Nenadoma sem zastrigla z ušesi. Poročevalec je povedal:
»V mestu Dawley se je danes okoli pol enajste zgodila nenavadna nesreča. Športni avto je zapeljal v trgovino z oblačili. Voznik avtomobila je takoj po nesreči skrivnostno izginil. Izjave mimoidočih govorijo, da je avto skoraj povozil šestnajstletnico, ki jo je tik pred zdajci rešil neznani fant. Dekle in fant sta kmalu izginila iz prizorišča.
Reševalci evakuirajo celotno stavbo, saj se nad trgovino nahajajo stanovanja. Čeprav je možnost za to zelo majhna, se bojijo, da se bo stavba zaradi nestabilnosti porušila na ulico, zato so zaprli celotno ulico in evakuirali tudi bližnje stavbe. Evakuiralo se je okoli 600 ljudi, trenutno se nahajajo v bližnjih hotelih in apartmajih.
To nedeljo bo v bližnjem mes …« Zaprla sem računalnik in zavzdihnila. Torej so naju le videli. In po vsej verjetnosti bo za to kmalu izvedela tudi mama – novice se po tem mestu širijo kot kuga. Še posebej, ker se po navadi ne dogaja nič razburljivega. In še dve noči sta do polne lune. S to mislijo sem zaspala v sanje, polne nočnih mor.

Danes je nedelja. In polna luna. Šele sedaj sem dojela, da sploh ne vem, kaj naj pričakujem.
Razmišljala sem, da bi poklicala Alexa. Samo zato, da bi mi povedal kako je, ko postaneš volkodlak. Vendar sem si premislila. Če ga bo dovolj skrbelo zame, bo že poklical. In res se je nekaj čez drugo popoldne oglasil telefon.
»Hojla! Kako se držiš?« Me je vedro vprašal Alex.
»Nič posebnega se ne dogaja. Niti ne vem, kaj bi se moralo dogajati.« Sem mu odgovorila in poslušala. Na drugi strani linije je bila tišina. »Kaj, je s tem kaj narobe?« Sem vprašala.
»Ne, ne …« Je hitro odgovoril Alex. »Le razmišljal sem … Če bi želela, da sem danes, ko se preobraziš s tabo?« Sedaj je bila na vrsti moja tišina. Alex je bil še vedno tisti Alex, ki me ugriznil, ter spremenil v volkodlakinjo, samo zato da bi lahko bila skupaj. Nekateri bi rekli, da je to prisrčno, vendar je bilo meni le grozljivo. Ampak z njim je bilo vse preprosto. In tudi če bo z mano, ko se bom 'preobrazila', kakor je rekel, še ne pomeni, da bova spet skupaj.
»Ja, lahko.« Sem rekla Alexu, ki je na drugi strani linije v tišini čakal med mojim razmišljanjem.
»Super. Hm … V parku ob petih? Takrat se pojavi polna luna.« Je veselo rekel.
»Ja, meni je prav.« Sem mu odvrnila. »Adijo.« Sem še rekla, počakala da je odzdravil ter nato prekinila.
Torej bo Alex z mano. Tega nisem pričakovala. Ura je bila pol štiri popoldne, zato nisem hitela. Odšla sem v kopalnico, da bi si spela lase, ko sem odprtih ust obstala pred ogledalom.
Moji lasje so bili … Drugačni. Zgoraj so bili rjavi, potem pa so se prelili v temno-vijolično barvo. Bili so mi všeč, vendar nisem bila prepričana, kaj bo nanje rekla mama. Je bil to del preobrazbe? Moral je biti, saj se danes svojih las – razen s krtačo – nisem dotikala. Odločila sem se, da Alexu ne bom o tem po telefonu. Naj me vidi v živo, bo pač večje presenečenje. Pogledala sem na uro. Imela sem še eno uro. Če odštejem deset minut hoje do parka, ter petnajst minut urejanja, mi ostane še dobre pol ure dolgčasa.
Te pol ure je minilo kot bi mignil, česa nisem pričakovala. Dala sem si opravka z ogledovanjem svojih las, ter preizkušanjem različnih pričesk. Na koncu sem prišla do zaključka, da mi vijolično-črni lasje še bolj pristajajo kot rjavi. Hitro sem oblekla pulover, pod katerim sem spretno skrila svoje vijolične lase, ter odhitela v zgodnji jesenski mrak.
Alex me je že čakal. Sedaj se je odzval na moj prvi klic in ni žvečil zajca, kar je zelo omililo nerodnost situacije. Mislim, bi jo omililo, če ne bi čakala, da se spremeni v volkodlaka.
Alex je imel … Zelene lase?
»Alex, kaj se je zgodilo s tvojimi lasmi?!« Sem ga presenečeno vprašala.
»Ko sva že pri tem, kakšni so tvoji lasje?« Mi je odgovoril z vprašanjem in me pogledal z navihanim nasmeškom na obrazu. Bila sem zelo zmedena, vendar sem počasi snela kapuco iz glave in mu razkrila črno-vijolične lase. Ostrmel je.
»No, to pa je …« Je rekel.
»Nenavadno?« Sem ga dopolnila z nasmeškom.
»Ja, mislim, ne, ne, samo … Nisem vedel, da si lahko še lepša, kot si bila prej.« Je nato rekel. Hitro sem zamenjala temo, saj sva zašla točno tja, kamor sem se bala, da bova.
»No, kdaj se bom spremenila?« Sem ga vprašala.
»Ne, zdaj se boš preobrazila.« Me je popravil in nato začel razlagati. »Verjetno – no, definitivno – bo boleče. O ostalem bova po preobrazbi. Prav?« Prikimala sem. Bila sem pripravljena. No, vsaj mislila sem, da sem bila.
Deset minut čez peto me je stresel prvi val bolečine. Bilo je, kot da bi me hotelo raztrgati od znotraj. Zakričala sem na vse grlo, pred očmi se mi je temnilo. Megleno sem videla Alexa, ki je le stal tam in gledal kaj se dogaja. Je bilo to normalno? Nov val bolečine. Tokrat je bolelo tako, kot bi me res raztrgalo od znotraj. Vrtelo se mi je, glava mi je utripala od bolečine. Nato sem omedlela.
Prebudila sem se na tleh in zastokala. Vendar se je iz mojega stoka razvil le tih tulež. Pogledala sem okrog sebe. V bližini je sedel siv volkodlak s progo zelene dlake ob ušesu.
»Si dobro?« Je vprašal Alex. Sicer je govoril z laježem, vendar sem ga razumela.
»Si to ti?« Sem ga vprašala. Videla sem volkodlaka, Alexa ni bilo nikjer.
»Ja, jaz sem,« je rekel Alex. »Kako se počutiš?« Je nato vprašal. Počutila sem se obupno, v glavi mi je še vedno razbijalo. In …
»Lačna sem.« Sem mu povedala.
Pokimal je. »To je dobro. Pridi z mano.« Vstala sem in začutila, da imam štiri noge. Stekel je, in jaz sem stekla za njim. Bila sva neverjetno hitra. Po gozdu sva se premikala hitro in neslišno. Nenadoma je Alex obstal. Zavohala sem kri. Volkodlak v meni se je začel prebujati. Plazila sem se po gozdnih tleh, vohala sem živalsko kri. Kmalu sem zagledala mlado srno. Ni me slišala. V enem skoku sem bila pri njej, čekane sem zasadila v meso.
»No, to je bilo hitro. Nekateri se napada učijo nekaj mesecev. Očitno si napadalne narave.« Je rekel Alex, ki je prišel za mano. Lotila sva se srne, potem pa stekla skozi gozd. Ustavila sva se ob reki.
»Poglej se.« Je rekel Alex. Nisem ga razumela. »Poglej se v odsev.« Je ponovil. Pogledala sem. Bila sem siva volkodlakinja. Na vratu, točno tam, kjer me je ugriznil Alex, sem imela vijolično črto dlake. Imela sem svoje, električno modre oči.
»Kate?« Pogledala sem Alexa. »Iti bi morala. Dani se.« Pogledala sem okrog. Res se je zdelo svetleje kot pred petimi minutami.
»Bo boleče?« Sem ga vprašala.
»Ne tako zelo kot je bilo prvič. Vsakič je manj in na koncu si že popolnoma navajen. Greva?« Pokimala sem in stekla sva skozi gozd. Na meji med parkom in gozdom sem čakala da se ponovno spremenim v človeka.
Začutila sem bolečino v prsih, pred očmi se mi je stemnilo. Vrtelo se mi je in glava me je bolela. Ampak konec je prišel hitreje kot prej. Spet sem bila človek, prav tako Alex.
»Kaj pomeni barva las?« Sem vprašala Alexa.
»No, vsak volkodlak ima svojo barvo las. Čeprav jo raje prikrivamo med ljudmi.
»Kako pa?« Sem vprašala.
»Barva za lase, mogoče?« Zasmejala sva se.
»Moram iti. Mama me čaka.« Alex je pokimal in odpravila sva se vsak v svojo smer.
Hejla! Če ti je del všeč ga lajkaj ter se naroči name če želiš biti obveščen o prihodnjih delih. V komentarje pa danes napiši, kakšne spremembe misliš da bo prineslo Kate, sedaj ko je zares volkodlakinja?

Domov sem prišla dvajset minut čez peto zjutraj. Mama je bila že budna, zato sem bila tiho kolikor se je le dalo. Noter sem se splazila skozi zadnja vrata. Slišala sem, da je mama v njeni kopalnici. Pohitela sem po stopnicah v svojo sobo, ter pazila, da nisem naredila najmanjšega zvoka. Presenetljivo dobro mi je šlo in v sobi sem bila nenavadno hitro. Sem dobila boljše sposobnosti odkar sem volkodlakinja? Nisem imela časa izvedeti. Odprla sem omaro in iz nje vzela strgane kavbojke in pulover s kapuco. Odšla sem v kopalnico in se preoblekla. Ko sem slekla pulover ki sem ga imela na sebi, ko sem nenadoma na ramenu nekaj zagledala. Bil je tatu volkodlaka. Pograbila sem telefon in poklicala Alexa. Oglasil se mi je že po nekaj sekundah.
»Čakal sem da boš poklicala.« Je rekel, brez da bi me pustil do besede. »Kakšen tatu imaš? In kje?«
Dogovorila sva se, da se dobiva po šoli, da mu ga pokažem.
Hitro sem svoje lase skrila pod kapuco puloverja, da nisem razkrivala nove barve, ter se v trenutku odločila da si bom lase pobarvala. Jutri. Seveda ne s trajno barvo, ker so mi všeč takšni kot jih imam.
Nato sem odhitela v šolo.

V šoli se je vse vračalo v normalno stanje. Spet sem bila le dekle, ki je prihajalo ob začetku in odhajalo ob koncu pouka, se z nobenim ni pogovarjala in je bil do konca zateženo in vase zaprto bitje.
Nič nimam proti temu. Res sem bila zatežena in vase zaprta, še posebej sedaj, ko sem volkodlakinja. Pač, ne želim nobenemu razlagat o svojem 'skrivnem življenju vsako polno luno', še posebej pa ne želim da bi koga doletela ista usoda kot je mene. Raje nobenega ne spustim blizu in jim tako prizanesem.
Alexova družba je čisto dovolj, še posebej ker se lahko z njim pogovarjam o volkodlakih. Ampak … je to želel? Me je ugriznil, zato da bi se družila samo z njim? Da bi na koncu popustila in bi ponovno postala par? Da bi imela samo njega? Je bil to ves njegov namen? Ali pa je samo želel prijatelja ki je volkodlak in me je zato ugriznil? V vsakem primeru je ravnal podlo in ne vem kako naj sedaj ravnam jaz. Seveda mi pomaga z vsem tem, vendar mu ne bi bilo treba, če me ne bi spremenil. Izrabil me je, si me podredil. Z mano se igra kot z lutko. Kot da sem predmet, košček gline, ki ga lahko preoblikuješ kadarkoli hočeš, kjerkoli hočeš, kakorkoli hočeš, zlepa ali pa zgrda. In tega ne bom dovolila. Danes se ne bom dobila z njim, pustila ga bom na cedilu, kot je on mene. Pa me je res? Pomaga mi in rešil me je pred smrtjo … Joj, moje življenje je TAKO zakomplicirano. Zakaj ravno jaz? Zakaj ne neka sošolka? Ali pa … ne vem, kdorkoli! Od vseh osmih bilijonov ljudi na svetu ravno jaz! Pa saj je vseeno. Zmorem lahko tudi sama. Ne, ne bom se dobila z njim, pa naj stane kar hoče. Sama znam poskrbeti zase, saj nisem stara tri. Vseeno imam občutek, da sama sebe prepričujem …
»Gospodična Chase?« Dvignila sem glavo. Nad mano je stal učitelj matematike in me strogo gledal. »Bi nam ti odpredavala uro?« Odkimala sem in se mu opravičila za nesodelovanje, nato pa odprla matematični učbenik. Učitelj je zagodrnjal nekaj takšnega kot 'današnji otroci'. Kaj bi si šele godrnjal, če bi izvedel, da sem volkodlak? Raje ne bom mislila na to, saj je vraževeren.

Po šoli nisem zavila v park, kot sva se z Alexom dogovorila, ampak sem se namenila naravnost domov. Sicer sem se počutila malo krivo, ker me bo čakal zaman, ampak nisem hotela biti njegova lutka.
Doma sem po dolgem času takoj naredila domačo nalogo, potem pa si v ogledalu v svoji kopalnici ogledovala tatu. V bistvu je bil volkodlak ki tuli v luno, kar mi je bilo zelo všeč. Nato sem se splazila v mamino kopalnico in poiskala rjavo barvo za lase, ki je najbolj ustrezala moji. No, moji prejšnji. Poiskala sem še rokavice in ostale potrebščine ter odšla v svojo kopalnico. Tam sem se prepričala, da barva ni preveč trajna, saj so mi moji črno-vijolični lasje še najbolj všeč. Nato sem se lotila dela.
Zmešala sem barvo ter si jo z rokavicami nanesla na lase. Ker sem to delala prvič, mi ni najbolje šlo. Res sem morala paziti, da nisem spustila kakšnega vijoličnega pramena in zato se je postopek zelo razvlekel.
Ko sem bila končno popolnoma konec, sem zazijala. Dejansko mi je precej dobro uspelo! Barva je bila precej podobna moji prejšnji, le mogoče malce temnejša. Ko sem tako ogledovala svojo umetnino v ogledalu, je pri vratih pozvonilo. Pogledala sem na uro in ugotovila da bo mama doma šele čez dve uri. Kljub temu sem odprla vhodna vrata.
Alex se je opotekel v notranjost.
»Tako me je skrbelo zate!« Je zadihano izustil. Sledil mi je v mojo sobo, kjer se je zrušil na posteljo. »Zakaj nisi prišla kot sva bila dogovorjena?« Je ogorčeno rekel, ko je prišel do sape. Brezbrižno sem skomignila.
»Zdelo se mi je, da me izkoriščaš. Kot na primer to, da si me spremenil v volkodakinjo.« Sem mu naposled povedala.
»Ni res! Samo … nisem imel izbire. Takrat si izgledala, kot da bežiš na policijo. Če bi tudi ti imela tako skrivnost, pač ne bi bežala na policijo.« Se je branil Alex. Morala sem mu dati prav. Res sem bila presenečena in v tistem trenutku nisem vedela, kaj delam. Lahko bi naredila karkoli.
»Ampak ni samo to, kajne? Ker ni nič strašnega, če ljudje odkrijejo, da si volkodlak.« Alex je pokimal.
»Je strašno. Če kdorkoli sumi, da si volkodlak te vržejo iz tropa. Kot so mene. Ker sem se dobival s tabo, so sumili da ti bom povedal, če ti še nisem. In res sem ti nameraval. In edini način, da imam tebe in ostanem v tropu je bil, da te spremenim v volkodlakinjo. Želel sem ti pojasniti kaj sem, želel sem te vprašati če se mi želiš pridružiti in to, vendar si sama ugotovila in zato nisem imel izbire. Moral sem. V dobro tebe, sebe in svojega tropa. Ampak ni samo to.« Premolknil je. Torej je le imel tehten razlog, da me ugrizne.
»Kaj pa je še poleg tega?« Sem previdno vprašala.
»Obstajajo ljudje …« Je zamišljeno začel. »Obstajajo ljudje, ki živijo za trebljenje volkodlakov. So ljudje, ki po pomoti ugotovijo, da obstajamo in so prepričani, da ne bi smeli. Po navadi jih zaprejo v umobolnice, ko pa ti ljudje pridejo ven, vse svoje življenje posvetijo ubijanju volkodlakov. In nočem te strašiti, ampak vse odkar sem zapustil trop, so mi na sledi in nenehno moram bežati. Poleg tega so nekako ugotovili, da si tudi ti po novem volkodlakinja. Res te nisem mislil izpostaviti nevarnosti, ampak sem te. In – spet, nočem te strašiti – ampak če ne zbežiš z mano, te bodo ubili.« Obstala sem odprtih ust, kot tistikrat, ko sem ugotovila, da je Alex volkodlak. »Veš takrat, ko te je skoraj povozil avto?« Je rekel Alex. Pokimala sem. »V avtu je bil eden izmed njih.« Je povedal in takoj sem vedela, da moram zbežati z Alexom. Drugače bom mrtva kot bi mignil.
»Kdaj pa nameravaš zbežati?« Sem ga vprašala.
»Čimprej. V naslednje pol ure, če bo le šlo.« Je odgovoril.
»Prav.« Sem mu rekla.
Debelo me je pogledal. »Res? Greš z mano?« Usta je raztegnil v širok nasmeh. Objel me je in me … poljubil. Nekaj sekund sem dojemala kaj se dogaja, potem pa sem ga odrinila.
»Kaj se greš?« Sem ga vrešče vprašala.
»Oprosti, nisem nameraval, kar zgodilo se je. Greš še vedno z mano?«
»Če me ne boš še enkrat poljubil …« Ponovno me je objel, le da je tokrat izpustil poljub.
»Spakiraj čim manj in hkrati čim več.« Je rekel. »Dobiva se čez petnajst minut, tam kjer si se preobrazila. In predlagam da mami napišeš pismo, le da izpustiš da si volkodlak. Poskušaj ga sestaviti nekako tako, da ne bo na naju naščuvala policije, ker si je res ne moreva privoščiti. Se vidiva!« Je še dodal in izginil iz moje sobe. Nekaj sekund zatem sem zaslišala odpiranje in zapiranje vhodnih vrat.

Hitro sem odprla omaro in v kovček ki sem si ga pripravila, zmetala nekaj cunj. Nato sem skočila v kuhinjo po nekaj hrane in pijače, ker – nikoli ne veš, kajne?
Največ dela mi je vzelo pismo za mamo, ki sem ga na koncu pustila na mizi v kuhinji.

Draga mami!
Res ne vem kaj naj ti rečem. Kot prvo, nisi kriva ti in nikoli ne boš. V življenju se lahko zgodi veliko nepredvidljivih stvari. No, meni se je ena večjih in zato odhajam. Ne skrbi, nisem sama. Alex je z mano. Prosim, ne išči me, tako mi boš naredila veliko uslugo. Vrnila se bom. Obljubim. Ti samo poskrbi zase in ne kliči policije.
Rada te imam,
tvoja Katie

Ko sem s torbo na rami zapirala vhodna vrata, sem mislila na mamo in očeta in vse lepe trenutke ki smo jih preživeli skupaj kot družina. Vendar sem morala pohiteti, saj me je Alex čakal zamujala sem že deset minut. Stekla sem čez Dawleyeve ulice do parka, ter tam zagledala Alexa, ki se je živčno prestopal. Ko me je zagledal, se je sprostil.
»Oprosti. Zamudila sem se s pismom.« Sem mu razložila zamudo, on pa je le pokimal in mi pomignil, da odideva globlje v gozd. Tam mi je razložil.
»Potovala bova peš. No, skoraj. Spremenil se bom v volkodlaka in ti boš sedela na mojem hrbtu.
»Se lahko spremeniš v volkodlaka tudi ko ni polne lune?« Sem ga presenečeno vprašala.
»Le če imaš amulet Mesečnega volka.« Mi je razložil Alex. »Je najbolj dragocena stvar v svetu volkodlakov.« Ob tem je izza srajce potegnil prečudovit amulet z volkodlakom ki sedi na luni.
»Vidim, da ti je všeč.« Je rekel Alex. Pokimala sem. »Mimogrede,« je dodal, »Črno-vijolična ti bolj pristaja.« Pokazal je na moje lase.
»Se strinjam.« Sem mu odgovorila. »Torej, kakšen je načrt?«
»Načrt je v glavnem priti do tropa in se dogovoriti za sprejem naju obeh. Se strinjaš?« Je razložil.
»Kakšen pa je trop?« Sem ga vprašala.
»No, sestavlja ga do deset volkodlakov, ki skupaj živijo in lovijo in podobno. Večinoma si v tropu z vrstniki, še posebej če nisi bil rojen kot volkodlak.« Mi je razložil.
»Pa si bil ti rojen kot volkodlak?« Sem ga vprašala.
»No, … zapleteno je. Sem nekako izobčenec. Moj oče je volkodlak, mama pa ne. Mama me je zapustila očetu, ker me ni mogla imeti, oče pa me je vrgel iz tropa, takoj ko sem bil star zadosti, da preživim sam. to je recimo pri petih letih. Njegova družina ni nikoli sprejemala mešane krvi. Zato sem sam. No, ne čisto sam. Imam trop vrstnikov in odkar sem spoznal tebe, je svet veliko lepši.« Je povedal. Namenila sem mu svoj nikoli-ne-bova-skupaj-in -ti-to-veš pogled, on pa mi je vrnil njegov nikoli-ne-reci-nikoli pogled. Nato sva se odpravila.

Vzela sem vse najine torbe, Alex pa je začel svojo preobrazbo. Amulet je stisnil v roki, da so mu členki pobledeli, napenjal je vse mišice svojega telesa. Nenadoma se je začel spreminjati. Oblika glave se je – na videz boleče – spremenila. Dlani in stopala so se spremenila v velike tace. V nekem trenutku je pred mano stal Alex, v drugem trenutku pa … No, Alex, vendar kot volkodlak.
»Splezaj name. In ne pozabi vseh torb.« Je rekel v obliki pasjega laježa, vendar sem ga razumela. Pokimala sem, pograbila torbe in splezala na njegov velik hrbet. To ni bil preveč lahek podvig, saj so bile torbe težke, njegov hrbet pa visok, saj je bil sam velik. Vseeno mi je na koncu le uspelo, uspešno sem splezala na Alexov hrbet, z vsemi torbami vred.
»Trdno se drži.« Mi je še rekel, preden sva šla. »Ker bo šlo precej hitro.« Nato je stekel. Sprva me je skoraj odpihnilo, vendar sem se navadila. Moji rjavo pobarvani lasje so mi plapolali v vetru. Paziti sem morala, da mi ne odpihne torb, vendar je bil občutek kljub temu božanski. Veter mi je mršil lase in uživala sem, kot še nikoli, zato mi je bilo žal, ko se je Alex ustavil.
»Zavohal sem trop.« Je rekel. »Vendar so sledi že stare. Poskusil jim bom slediti, čeprav so že slabe. Sva pa lahko prepričana, da so šli v to smer.«
Pokimala sem. »Torej, greva za njimi?« Sem vprašala.
»Ja. Lahko poskusiva. In, mimogrede, če so ti te torbe težke, jih lahko nekako priveževa na moj hrbet.« Je še dodal. V enem od nahrbtnikov sem poiskala vrv in nekako povezala vse torbe, da so trdno stale na Alexovem volkodlačjem hrbtu. Še sama sem se povzpela na hrbet in ponovno je stekel. Sedaj sem se počutila veliko bolj svobodno, ker mi ni bilo treba skrbeti za vse te torbe. Res sem se lahko prepustila uživanju v hitrosti ki sva jo dosegala, in ni bila tako nizka. Držala sem se vrvi, da me ne bi odpihnilo s hrbta. Alex je vohal sledi tropa in tudi jaz sem jih. Očitno se mi je, odkar sem volkodlak zgodilo kar nekaj stvari: nova barva las in tatu, poleg tega bolje slišim, voham in hitreje tečem. Pa le ni s to volkodlačjo zadevo ves pekel. Počasi mi je celo postajalo vse skupaj všeč. In postajala sem utrujena. Iz svoje torbe sem izbrskala odejo ki sem jo vzela, ter se z njo zleknila na dirjajočem se hrbtu. Ni bilo strahu da bi padla, ker sem se privezala na vrvi, ki so držale torbe. Zaprla sem oči in utonila v globok spanec.

Spet sem bila v gozdu. Ista nočna mora, spet in spet. Sedaj se skoraj nisem več prestrašila, ko je name skočil črni volk. Pravzaprav je bil nekako podoben Alexu, vendar ni bil Alex. Prepoznala sem majhne a opazne razlike. Volk iz sanj je na primer imel nad smrčkom majhno belo liso, medtem ko je bil Alex popolnoma črn. Odrinila sem ga in stekla skozi gozd. Sedaj se nisem ustavljala pri reki, temveč sem jo v hipu prečkala. Nadaljevala sem s tekom po gozdu, vendar je bil črni volkodlak hitrejši. Podrl me je na tla in pokazal čekane. Sklonil je volkodlačji obraz k mojemu, ter me … Začel lizati?
Prebudila sem se in ugotovila, da me Alex liže po obrazu.
»Fuj, kaj delaš?« Sem histerično zavpila, ter si iz obraza brisala mokro slino.
»Upam, da to ne šteje kot poljub.« Je odgovoril Alex. »Drugače se te ni dalo zbuditi. Pomislil sem, da si morda lačna.« Pokimala sem.
»Res sem lačna.« Sem rekla. »Poleg tega bi mi po tvojem lizanju prijala hladna kopel.« Zagledala sem nekaj med potokom in rečico, bilo je kar globoko. Izgleda sva bila nekje v hribih.«
»Ja, tukaj se lahko okopaš.« Je rekel Alex. »Vendar ti to iskreno odsvetujem. Vse kar boš s tem pridobila je pljučnica.«
»Vseeno mi je. Samo da sperem tvojo slino iz mojega obraza. Poleg tega mi gre rjava barva na živce. Sprala jo bom dol.« Sem mu pojasnila svoje stališče. »Sedaj pa se obrni, ker se bom slekla.« Sem mu še rekla. Z roko je nakazal na široko drevo tik poleg vode. Odšla sem za drevo, se slekla in elegantno skočila v vodo, ki je bila mimogrede ledeno mrzla, vendar sem se odločila zamolčati to Alexu. Ko sem priplavala na površje, me je Alex začudeno opazoval.
»Te nič ne zebe?« Me je vprašal. Skomignila sem. »No, pripravil ti bom brisačo in čaj.« Je še dodal, nato pa se umaknil. Najprej sem si dobro odrgnila obraz, da sem dol spravila vsako kapljico Alexove sline, ter se stresala od groze, da sem imela jezik svojega bivšega fanta na svojem obrazu. Pa čeprav kot volkodlaka! Nato sem dobro očistila še svoje lase. Barva se je presneto hitro odstranila.
»Ja, pri volkodlakih barva za lase nikoli ne zdrži dolgo.« Mi je razložil Alex, ko sva pozneje sedela ob ognju, z vsak svojo skodelico čaja ter vsak svojo štručko, ki sem jih sunila doma. »Te res ni nič zeblo?« To vprašanje ga je dajalo že zadnje pol ure.
»Seveda me je zeblo, ti bučman!« Sem mu odgovorila. »Ampak sem potrpela.«
»Se grem stavit, da boš jutri bolna.« Mi je ponavljal znova in znova in na koncu se je izkazalo, da ima prav.

Zjutraj sem se zbudila z visoko vročino, ter hripavim kašljem. Bolelo me je grlo in glava in po malem vse. Ko sem kašljala, me je peklo v pljučih.
»Sem ti rekel, da boš zbolela.« Je ponavljal Alex že vso jutro, jaz pa mu nisem mogla oporekati, ker nisem imela glasu. »Sedaj ne moreva nadaljevati poti. Najti si morava prebivališče, dokler si ne boš opomogla.« Se je jezil, medtem ko je pakiral najine stvari. Na koncu sem zaspala na njegovem hrbtu, on pa je godrnjaje stekel v hrib.
Prebudila sem se zaradi renčanja.
»Kaj se dogaja?« Sem zaspano rekla in si pomela oči.
»Voham volka.« Je Alex odgovoril z renčanjem. Ozrla sem se po gozdu in povohala. Res je bil volk. Skočila sem dol s hrbta, zaradi česar me je zabolela glava. Naredila sem dva koraka preden se mi je zvrtelo in sem morala nerodno sesti na gozdna tla. Zazeblo me je, saj je bilo res hladno.
»Kate, si dobro?« Me je vprašal Alex. »Kate?«
Zadrhtela sem.
»Kate, zdrži toliko da se preobrazim, da ti bom lahko pomagal, prav?« Pokimala sem. Zaprla sem oči, ko me je nekaj polizalo po obrazu. Hitro sem nazaj odprla oči.
»Alex, nehaj!« Sem zavpila. Ampak ni bil Alex. Pozorno sem si ogledala bitje. Bil je volk! No, bolj volčji mladič. Bil je temno siv in imel je eno modro in eno rjavo oko. Zasmejala sem se in v trenutku pozabila na glavobol in hropenje. Volka sem vzela v naročje v trenutku, ko se je vrnil Alex.
»Hej, je vse v redu? Slišal sem da si klicala.« Je zaskrbljeno rekel. »Hej, kaj pa imaš tule?«
»Volkec je!« Sem veselo vzkliknila. »Glej!« Sem še rekla in mu ga pomolila pred nos.
»Si zmešana?« Je zakričal Alex, jaz pa sem ga začudeno pogledala. »Kate, to je mladiček, odvisen je od matere! Mama volkulja pride, želi zaščititi mladička, naju ubije, in srečno sva mrtva do konca najinih dni!« Na to nisem pomislila.
»Kaj pa če mladiček nima matere?« Sem se spomnila.
»Seveda nimam matere, drugače bi bil z njo!« To ni bil Alexov glas. Pogledala sem volkca.
»Me razumeš? In jaz tebe?« Sem presenečeno rekla.
»Ja.« Je rekel volkec. Obrnila sem se k Alexu.
»Ga tudi ti razumeš?« Sem ga vprašala. Alex je pokimal. Pristopil je k meni in mi pomagal vstati.
»Pridi. Našel sem kočo, nedaleč od tod. Tam lahko okrevaš.« Takoj ko sem se pobrala, se me je spet lotil glavobol in omotica, hripavo sem zakašljala. Alex me je podprl, jaz pa sem se oprla nanj. Volčji mladič nama je sledil in se neprenehoma motal okoli moje noge. Kmalu smo se znašli pred gorsko kočo. Alex mi je pomagal, da sem noter legla na posteljo in skoraj v trenutku sem zaspala. Tik preden sem utonila v sanje, sem začutila, kako se je volkec stisnil k meni. Objela sem ga. nato se ne spominjam ničesar več, morala sem zaspati.

Zbudil me je omamen vonj po hrani. Počasi sem odprla oči, ter si jih pomela.
»Živijo zaspanka!« Je rekel Alex, ki je v kotu zlagal drva. »Tamle imaš zimska oblačila, in malce sem uredil kočo.« Ozrla sem se po prostoru. Vsa prtljaga je bila zložena v skrinje, v majhni kuhinji, ki je vsebovala štedilnik na plin in nekaj kvadratnih decimetrov pulta, pa so se pekle palačinke.
»Kje si našel maso za palačinke?« Sem ga vprašala.
»Doma sem jo naredil in pritovoril s sabo.« Mi je razložil, jaz pa sem se zahihitala.
»Pazi, da se ti ne zažge!« Sem rekla Alexu, ki je poskočil in stekel k štedilniku.
»Obleči se. Brez skrbi, ne bom gledal.« Je rekel Alex, zato sem se hitro preoblekla. »Sedaj pa poglej čez okno.« Pogledala sem. Bilo je prečudovito. Sneg je naletaval in nekaj ga je že zapadlo.
»Kako bova sedaj nadaljevala? Mislim … zaradi sledi naju bodo hitro ujeli, in sneg je prekril vonjave tropa.« Sem zastokala.
»Ampak pomisli, Kate. Lovci so na istem kot midva. Sneg je zakril najine vonjave, po sledeh pa tudi midva lahko najdeva trop. Ampak predlagam, da se ne ustaviva. Ne vem če ti bo udobno, vendar pa je nujno.«
»Kakšen je plan?« Ko se eden utrudi, da verižico drugemu, ta se preobrazi in nadaljujeva.« Mi je razložil Alex.
»Zakaj bi mi bilo to neudobno?« Sem ga vprašala, medtem ko sem mu kradla palačinko.
»Ker bom sedel na tvojem hrbtu.« Mi je pojasnil in res nisem bila prepričana, če mi bo to popolnoma udobno, vendar nisem imela druge izbire.
»Saj bom zmogla. Upam samo, da nisi pretežek!« Sem ga zbodla, on pa je bil zaigrano užaljen.
»Oh, glej kdo se je zbudil!« Je nato vzkliknil Alex. In res je izpod odeje prilezel najin volkec. Nato mi je nekaj šinilo v glavo.
»Alex?« Sem ga vprašala z mojim najbolj prikupnim nasmeškom in največjimi očmi. Sumničavo me je pogledal.
»Kaj?« Je nato previdno vprašal.
»Ali bi lahko zame preveril, če je najin volkec fant ali punčka?« Nekaj sekund sva se gledala, nato pa oba planila v krohot. Ko sva se končno umirila, je Alex odgovoril:
»Brez problema.« Dvignil je volkca in ga obrnil na hrbet. »Definitivno fantek.« Je rekel po nekaj sekundah in ga spustil na tla.
»Torej, kdaj se odpraviva?« Sem ga vprašala.
»Pa zajtrku.« Mi je vedro odgovoril.

Druga preobrazba je bila precej manj boleča. Je bilo pa težje teči, saj sem imela na hrbtu vso prtljago, Alexa, po novem pa še Aca. Ace sem poimenovala volkca, ki je sedaj veselo skakal po Alexu in ga spravljal ob živce.
»Kaj točno iščeva?« Sem vprašala Alexa preden sva se odpravila.
»Vonjave, kolikor jih je še ostalo. Predvsem pa sledi. Človeške, seveda. Trenutno imava samo midva amulet Mesečnega volka.« Mi je razložil, jaz pa sem se pognala v tek.
Kljub temu, da sem imela otežen tek, smo potovali hitro. Drvela sem skozi gozd, ter ob tem videla samo zamazane slike dreves, mimo katerih smo drveli. Hkrati sem vohala zrak. Seveda so bile ob začetku samo vonjave zajcev in srn, ob katerih sem bila hud notranji boj, ali naj se poženem na zajca ali ne. Seveda sem drvela naprej in se nisem zmenila za gozdne živali. Nenadoma pa sem nekaj zavohala. Definitivno človeka. Ustavila sem se in ovohavala zrak. Alex je skočil iz mojega hrbta in tudi začel vohati in se ozirati naokrog (kar je zgledalo rahlo čudno, glede na to da ni bil volkodlak). Nato sem ugotovila koga voham.
»Alex!« Sem po volčje zašepetala, da me ne bi slišali. »LOVCI!« Alex je pokimal, pograbil Aca, ki je brezskrbno ovohaval sneg, ter skočil na moj hrbet. Sama sem se v trenutku pognala v brezglavi tek, ter prepozno ugotovila, da tečem v napačno smer. Lovcem v naročje.
Sunkovito sem se ustavila, da je Aca in Alexa vrglo naprej v sneg. Obkrožilo nas je približno dvajset lovcev.
»Poglej, kaj imamo tukaj. Kdo bi si mislil?« Se je zakrohotal eden največjih, verjetno vodja lovcev. Zarenčala sem, ter se postavila pred Aca in Alexa, ki sta se pobirala s tal. Nenadoma sem začutila Alexovo roko na mojem vratu, zgrabil je amulet, ki mi je dovoljeval da sem volkodlakinja, tudi če ni polne lune. Počasi je z roko drsel proti moji glavi, da mi sname amulet. Nisem se upirala. Nisem bila prepričana, če zmorem boj z dvajsetimi oboroženimi moškimi, pa čeprav kot volkodlakinja. Počasi mi je snel amulet Mesečevega volka. Ko se amulet ni več dotikal kože, sem začutila trgajočo bolečino v prsih, glavi in trebuhu in nenadoma sem bila le prestrašeno dekle. Bilo je precej hitreje in manj boleče kot prvič. Alex si je v sekundi nataknil amulet in se preobrazil. Postavil se je pred mene in Aca ter zarenčal. Sama sem prijela Aca in ga dvignila v naročje, medtem ko je tih cvilil. Ozrla sem se okrog, ter hitro spoznala, da nimamo najmanjše možnosti za pobeg. Lovci so bili postavljeni okoli nas v sklenjenem krogu, ki se je manjšal in manjšal, s tem, ko so se nam približevali.
»Oprosti.« Sem zašepetala Alexu, ki je še vedno renčal.
»Je že dobro.« Mi je zašepetal nazaj – v volkodlačjem jeziku. Nenadoma pa sem nekaj zaslišala. Bili so koraki. Vendar niso bili koraki lovcev.
»Si slišal to?« Sem rekla Alexu, ki me je začudeno pogledal in odkimal. Vendar se nisem motila.
Iz gozda je planila gruča najstnikov, ki so bili stari približno od štirinajst do devetnajst let. Lovci so ob presenečenju razdrli krog in z Alexom in Acom sem se pognala stran. Po približno minuti teka in veliko spotikanja, sva se z Alexom ustavila. Alex se je preobrazil v človeka, ter mi razložil.
»Našla sva moj trop!« Veselo sem zacvilila in ga objela. Nato sem otrpnila in se počasi odmaknila od njega.
»No, pravzaprav smo bolj mi našli vaju.« Sem zaslišala fantovski glas. Z Alexom vred sem se ozrla in zagledala skupino najstnikov, bilo jih je sedem. Ogovoril naju je največji in po videzu tudi najstarejši.
»Jake!!« Je veselo vzkliknil Alex ter prijatelja lopnil po hrbtu.
»In vidim, da si si končno našel punco.« Je rekel Jake, ter me pogledal. Nato je stopil k meni, ter stegnil roko v pozdrav. Sprejela sem jo in jo stisnila. »Jake, Alexov najboljši kolega. Veliko je govoril o tebi, dokler ga ni volkodlačji svet vrgel iz klape. Od takrat je na lovu za tabo, saj si večinoma ti razlog, da so ga vrgli ven.« S krivdo v očeh sem pogledala Alexa, ki pa si je z zanimanjem ogledoval njegove čevlje. »Potem so tukaj še Sky, štirinajst let, poleg tega mlajša sestra tvojega fanta, Aria, sedemnajst let, Alan, petnajst let, Jesse, šestnajst let, Kayla, petnajst let, Fynn, osemnajst let in jaz, Jake, devetnajst let. Dobrodošla v tropu!« Začudeno sem obstala. Nobenih čudnih obredov, sprejemov? Nič?
»Vem kaj misliš.« Je spregovoril Fynn. Imel je temne lase in oči, nosil je črno usnjeno majico, ter sive kavbojke. »Sprejemni obred bosta opravila ob prvi naslednji polni luni. Sedaj pa pojdimo, preden se lovci vrnejo.« Aca sem dvignila v naročje, nato pa skupaj z drugimi odšla za Jakom. Vodil nas je skozi gozd in nisem imela pojma, kam smo namenjeni.
»Hej.« K meni je pristopila ena izmed deklet. Imela je dolge skodrane lase rjave barve in prav tako rjave oči. Nosila je belo ohlapno majico, modre kavbojke in zgledala je precej luštna.
»Živijo. Aria, kajne?« Sem poskušala začeti pogovor.
»Ja, Aria sem. In ti si …Kate?« Prikimala sem. »Torej …Ti in Alex, kaj?« Rahlo sem se zasmejala in odkimala.
»Ne, midva sva že zgodovina. Sicer nisem prepričana, če on misli enako, ampak jaz sem precej prepričana. Nekako se je končalo, takrat ko sem ugotovila da je volkodlak. Potem ko me je spremenil, pa se ni kaj dosti spremenilo.« Sem pojasnila. Zamolčala sem ji, kako besna sem bila nanj potem ko me je spremenil v volkodlakinjo. Za vsak slučaj, da ne bi bila užaljena.
»Ah, daj no!« Je rekla Aria. »Sky bi bila tako vesela, če bi imela žensko, ki bi ji ga pomagala prenašati. Sky je njegova mlajša sestra.« Je razložila. »Poleg tega bi bila skupaj tako luštna! In način kako si ga objela, ko sta se rešila pred lovci … ne vem če je to kar konec.« Ugotovila sem, da je Aria precej samozavestna in ima svoje mnenje, ki se ga drži, vendar se je z njo vseeno prijetno pogovarjati. Potem sva še govorili o fantih in vseh dekliških stvareh, nato pa ji je Fynn pomignil, naj gre naprej (bili sva bolj na koncu kolone), in je odšla. Vendar nisem bila dolgo sama. Kmalu se mi je pridružila Sky.
»Živijo! Si ti punca mojega brata?« Očitno je bila precej direktna.
»Bivša punca tvojega brata.« Sem jo popravila in se nasmehnila. Vrnila mi je nasmeh.
»Veš, saj ti ne zamerim. Alex zna res biti popoln kreten, vendar vidim kako te gleda. Kot da si najpomembnejša oseba na svetu. Moraš mu biti precej pomembna, ker edina ženska ki jo je kadarkoli tako gledal, je bila mama, da petega leta njegove starosti.« Ravno sem odprla usta, da bi vprašala kako ona to ve, ko je dodala: »Brez skrbi, mama mi je povedala.« Pokimala sem, a nisem vedela, kako nadaljevati pogovora.
»Torej, kakšen je?« Me je vprašala Sky. Nisem vedela kaj misli in sem jo tudi tako pogledala. »Kakšen je Alex? Zadnja tri leta se nisva videla. Ne vem, ali se je spremenil ali ne.« Mi je razložila.
»No …« Sem pomislila. »Zna biti tečen, vendar je tudi prijazen in zna biti romantičen … In hitro se razjezi, če stvari ne potekajo kakor si zamisli.« Sem povedala.
»Potem se ni kaj dosti spremenil.« Je rekla Sky. »Razen del o romantiki. Nikoli še nisem videla, da bi bil moj tečni brat romantičen.« Zasmejali sva se.
»Bu!« Poskočili sva, ter pogledali nazaj.
»Alex!« Sem zacvilila in ga udarila v ramo. Sky je naredila približno enako.
»Torej, kako gre spoznavanje?« Je vprašal Alex. Poleg svoje sestre je bil igriv. Takšnega ga še nisem videla, vendar moram priznati da mi je ta stran njegovega karakterja všeč.
»Veš, pravzaprav sva ravnokar govorili o tebi.« Se je nasmehnila Sky. »Nisem vedela, da si se naučil biti romantičen!« Je še dodala.
»Si res rekla, da sem romantičen?« Me je z nasmeškom na obrazu vprašal Alex.
»Rekla sem, da znaš biti romantičen. Na primer takrat, ko si mi pomagal splezati na drevo in sva gledala sončni zahod. Ali pa takrat, ko sva sredi noči splezala na vrh strehe in gledala zvezde.« Sem rekla.
»Ja, spomnim se tega. Očitno res znam biti romantičen.« Se je nasmehnil sam pri sebi. Nato je cmoknil Sky na lice, ter se obrnil še k meni, a je prej rekel: »Aja, tebe pa ne smem. Da ne boš spet skakala v potok sredi zime!« Nato se je pognal do Fynna, Jaka, Alana in Jesseja, ki so razpravljali o bog ve čem.
»Dolga zgodba.« Sem pojasnila, ko me je Sky vprašujoče pogledala.
»Imava čas …« Je nato rekla.
Pozneje sem ji razložila vse, po dolgem in počez glede Alexa. Izpustila nisem niti tega, kar sem zamolčala Arii, glede besa. Zdelo se mi je, da Sky lahko res zaupam. In vedno bolj sem se med temi ljudmi počutila, kot da nekam spadam. Kot da sem pripadnica neke skupnosti.
Ravno ko sem zaključila z govorjenjem, je Jake nekaj zavpil.
»Tukaj smo!« Ozrla sem se po jasi, ki je stala pred nami. Nikjer nisem videla kakršnegakoli prebivališča, niti sledi ognja ali ležišč.
»Kate?« Je rekla Sky. Počasi sem odtrgala pogled od jase in se ozrla k njej.
»Kaj?« Sem vprašala.
»Vidim kako se ti oči iskrijo, ko govoriš o njem. In kako si ga gledala prejle. Premisli o tem.« Nato je stekla za ostalimi, ki so se že odpravili prek jase. Zamislila sem se. Ga res tako gledam? Meni se ni zdelo. Morda sem tega že tako navajena, da sploh ne opazim. Punca je bila res direktna in videla je tvoje občutke. Poleg tega ti je dala misliti …
»Prideš?« Alex je pritekel nazaj do mene in mi ponudil roko. Pokimala sem in sprejela roko ter skupaj z njim stekla prek jase. Za mano je stekel tudi Ace.
Znašla sem se pod velikim drevesom. Od spodaj nisem ničesar videla, vendar je bilo očitno zgoraj nekaj, saj so vsi zlezli gor in niso prišli nazaj dol. Nenadoma se je iz drevesa spustila lesena lestev. Pogledala sem Alexa ki je stal za mano. Pokimal je in z roko nakazal naj grem. Prijela sem Aca, a me je Alex ustavil in se ponudil, da ga on varno pripelje gor. Previdno sem se oprijela lesene lestve ter se povzpela proti gosti drevesni krošnji, ter kmalu izginila med listi. Kar naenkrat sem se pojavila v leseni hiški. Splezala sem do konca, ter stopila na trdna tla. Tam so že čakali vsi. Bilo je čudovito! Vse je bilo iz lesa. Po tleh so bile preproge in stopnice so vodile na postelje, ki so bile skrite pri stropu. Bilo je naravnost fantastično!
»Je to čarovnija?« Sem vprašala.
»Ne, le dovolj veliko drevo z dovolj gosto krošnjo, dovolj lesa in dovolj spretnih rok.« Je pojasnila Sky. Nato je v hišico prilezel še Alex, ter me pogledal.
»Kako se ti zdi?« Me je vprašal.
Ozrla sem se po domačnem prostoru in odvrnila: »Neverjetno.«

Hiška je bila res neverjetna. Imela je celo kopalnico s tušem in straniščem! Z Alexom sva se temeljito umila, ter si končno po dolgem času umila zobe. Nato sva se dobro najedla, potem pa smo se vsi skupaj zbrali pred kaminom.
»Torej, dobrodošla Kate in Alex, dobrodošel nazaj.« Je rekel Jake.
»Žal bosta morala spati precej skupaj. Tule se vsi stiskamo na postelji, saj ni dosti prostora.
Pogledala sem Alexa in on me je pogledal nazaj. Enkrat sem pri njem že prespala, ampak sva bila pol metra narazen. Skomignila sem z rameni.
»Prav, meni ni problem.« Sem rekla in Alex tudi.
»Super! Sedaj pa vsak na svojo stran, punce pa na kup!« Je rekla Aria in spodila fante stran. K meni so sedle Aria, Sky in Kayla. Kayla je bila zelo tiha, ni kaj dosti govorila.
»Če je tole med vama nič, potem nisem volkodlakinja.« Je rekla Aria.
»Oh, dajte no!« Sem zastokala. »Seveda ni nič, saj je bil moj fant. Ampak …« Nisem želela omeniti tega z volkodlaki. Zadnja stvar ki sem si jo želela je bila, da jih užalim.
»To, da te je spremenil v volkodlakinjo, kajne?« Je rekla Sky.
Pogledala sem jo. »Kako veš?« Sem začudeno vprašala.
»Recimo, da preberem ljudi.« Mi je pojasnila, kar me je samo še bolj zmedlo. Nato pa je k nam pristopil Alex.
»Kate, govoriti morava.« Je rekel. Pogledala sem punce. »Takoj.« Je še dodal. Vstala sem in mu sledila. Poleg sem se še obrnila in zmedeno pogledala punce, vendar so bile še bolj zmedene kot jaz. Alex me je peljal na streho hiške, kjer sva lahko bila sama. »Kate … Če to povem Jaku, bi me ubil.«
Zaskrbljeno sem ga pogledala. »Kaj pa je?« Sem ga vprašala.
»Izgubil sem amulet Mesečnega volka. Medtem ko sva bežala. Nisem se sam preobrazil, amulet se mi je snel.« V očeh sem mu videla, da je obupan.
»Hej, ne skrbi. Našla ga bova.« Sem ga potolažila in objela. »In če ne želiš, da kdorkoli izve, pač ne bova nobenemu pogledala. Ampak vseeno mislim, da bi morala povedati. Vsi delamo napake.« Alex je sunkovito odkimal, ter trmasto vztrajal, da nobenemu ne poveva. Na koncu sem se vdala. Zlezla sva nazaj dol, ter se pridružila ostalim, ki so si pripovedovali grozljivke ob ognju. Kmalu zatem smo se vsi odpravili spat.

To, da sva spala čisto pri steni, nama ni prav nič olajšalo zadeve. Malce po polnoči sva se začela plaziti čez speča telesa, ter po dobre četrt ure varno pristala na tleh hiške. Alex je spustil lestev, ki je ob spustu zagnala veliko hrupa, ob katerim sva se zdrznila, ter s strahom ošvignila najine speče prijatelje. Za trenutek sem mislila, da sem zagledala gibanje, vendar se mi je verjetno samo zdelo. Oddahnila sem si, ko sem pristala na trdnih gozdnih tleh. Z Alexom sva stekla skozi noč. Takoj sem tudi ugotovila, da vidim veliko bolje v temi, kot pa sem prej. Očitno je to še ena stvar, ki jo imaš če si volkodlak.
Po desetih minutah teka sva se končno ustavila na mestu, kjer se je Alex preobrazil.
»Tukaj nekje bi moralo bi-…«
»Čakaj.« Sem ga šepetaje prekinila in oba sva tiho obstala. »Mislim, da sem slišala korake.« Sem odgovorila Alexovemu vprašujočemu pogledu. Oba sva se previdno razgledala po okolici, a nisva opazila ničesar sumljivega.
»Ali slišiš veliko bolje od mene, ali pa tako slabo, da imaš prisluhe.« Se je nasmehnil Alex. Počasi sva nadaljevala z iskanjem, a amuleta ni bilo nikjer. Skoraj sva že obupala z iskanjem, ko sem približno sto metrov naprej v travi zagledala nekaj svetlečega.
»Glej!« Sem rekla Alexu in stekla do svetlečega predmeta. Čisto lahko bi bil amulet Mesečnega volka!
»Ne, čakaj!« Je zaklical Alex. Ker je videl, da se ne bom ustavila, je stekel za mano. Kmalu sem bila nekaj metrov od amuleta, Alex pa nekaj metrov za mano. Stopila sem do predmeta in videla, da je res amulet. Pobrala sem ga, ravno, ko je Alex zavpil:
»Neee!!« Ter se vrgel za mano. Podrl me je na tla, vendar prepozno. Na naju se je spustila mreža, ter naju onesposobila. Zagledala sem lovca, ki je stopil izza drevesa. In še enega. In še enega. Počasi se jih je nabralo približno dvakrat toliko, kot jih je bilo prej.
»Zato so pa skupine!« Mi je jezno zasikal Alex. Brez besed so naju dvignili in ukleščili v jeklene prijeme. Upirala sem se, vendar mi je Alexov pogled govoril, naj se ne, saj bo samo še slabše.
V usta so nama zatlačili krpe. Po nekaj sekundah sem se počutila strašansko utrujeno in naslednji trenutek sem že utonila v globok spanec.


Prebudila sem se, ko me je vrglo vstran. Bila sem potna, in roka, ki so mi jo zvili na hrbet me je grozno bolela. Roke sem imela zvezane z vrvmi. Bila sem na tovornjaku. To sem lahko razsodila z mojim vidom in tresenjem. V ustih sem še vedno imela krpo, vendar sem jo nekako porinila iz ust, da je mlahavo padla na tla. Začutila sem, da mi po obrazu nekaj teče, vendar ni bila solza. Pogledala sem majico, na katero mi je kapljala tekočina. Kri. Poskusila sem vstati, vendar to ni bilo preveč preprosto, z rokami, zvezanimi na hrbtu. Vseeno sem se potrudila. Ko sem končno stala na nogah, sem se, naslonjena na steno tovornjaka, razgledala. V 'prostoru' je bilo nekaj škatel ter zabojev. Notranjost je bila umazana. Nenadoma sem na drugi strani tovornjaka zagledala sključeno postavo.
»Alex?« Imela sem hripav glas, verjetno zaradi uspavala. Postava se je zganila in Alex je počasi dvignil glavo.
»Kate …« Je tiho zastokal. V tistem trenutku mi je bilo tako žal za vse kar sem naredila. Za to da sem brezglavo stekla po amulet, da sem ga sovražila ker me je ugriznil, najbolj pa mi je bilo žal, da sva bila zdajle vsak na svoji strani tovornjaka.
»Alex, oprosti!« Sem zaječala. Nenadoma se mi je slika izostrila – mamila so začela popuščati. »Krvaviš! Kaj so ti naredili?« Sem ga vprašala, ko sem zagledala precej hudo rano na njegovi glavi in lužo krvi v kateri je ležal.
Tudi Alex je počasi prihajal k sebi. Dvignil je glavo in me pogledal.
»Tudi ti krvaviš.« Je rekel. Res sem začutila pekočo bolečino na čelu. Ozrla sem se na svojo, od krvi premočeno majico in pokimala.
»Oprosti, Alex.« Sem še enkrat ponovila.
»Vse bo v redu.« Je rekel Alex. Sicer se ni slišalo, kot da bi to rekel samozavestno – bolj zato, da pomiri mene in njega samega, in to je očitno delovalo. Njegove besede so me nekako pomirile, da sem sedla na tla majajočega se tovornjaka in zavzdihnila. Nato sem se začela plaziti po tleh tovornjaka, ter uspešno prilezla na drugo stran tovornjaka, k Alexu. Sedla sem k njemu, tako da sva bila oba naslonjena na steno tovornjaka.
Svojo glavo sem počasi spustila na njegovo ramo. Zavzdihnil je. »Oprosti ker sem bil jezen nate.« Je rekel, ter še sam glavo naslonil ne mojo.
»Oprosti, ker sem bila takšen idiot.« Sem mu odvrnila.
Alex se je odmaknil, jaz pa sem ga začudeno pogledala. Izza hrbta je nekako izbezal nož in posvetila je iskrica upanja za pobeg.
»Kate, sedaj mi boš poskusila odrezati vrvi na zapestjih. Tole zna biti nerodno, ker imava oba zvezane roke, ampak raje vidim, da ti porežeš mene kot pa jaz tebe. Prav?« Pokimala sem in nerodno sva si izmenjala nož. Nato sem se s hrbtom nagnila k njegovim rokam. Ter začela rezati vrvi. Nekajkrat sem ga urezala, vendar sem kmalu prerezala vrvi na njegovih zapestjih. Tudi Alex ni čakal. Kar brez noža je samo odvezal vrvi. Takoj ko so bile moje roke proste, sem mu planila v objem.
»Oprosti za vse … Zaradi mene se je to vse zgodilo …« Sem zastokala in ulile so se mi solze.
»Je že dobro.« Je rekel Alex in mi vrnil objem.
Nenadoma naju je vrglo na stran in nerodno sva pristala na tleh. Tovornjak se je ustavil.

ARIA
Kayla me je zbudila kmalu po tem ko sem zaspala.
»Čakaj, čakaj.« Sem jo pomirila. »Vse lepo počasi in od začetka.« Sem ji nato rekla.
»Alex in Kate … Alex je izgubil amulet in zato sta ga šla malo prej iskat. Sledila sem jima, ampak nič nisem mogla narediti …« Zaihtela je. Rahlo sem jo objela in jo nato spodbudila, naj nadaljuje. »Lovci so ju ujeli!« Je še glasneje zaihtela in nenadoma sem vse razumela.
Hitro sem zbudila ves trop.
»Kaj se dogaja?« Je zastokala Sky.
»Tvoj neumni brat je bil ugrabljen, medtem ko je z njegovo punco iskal amulet!« Sem ji jezno odvrnila, vendar je Sky razumela še manj. Kljub temu ni več spraševala. Takoj ko je Jake prišel k sebi, je prevzel vodstvo.
»Torej, moramo najti golobčka. Kayla nas bo vodila, saj ve kje sta bila. Prav?« Se je obrnil h Kayli, ki je pokimala. Hitro smo splezali po lestvi do tal ter se pognali za Kaylo.
Kmalu smo bili na mestu, kjer so ju ugrabili. Alan je pregledal prostor in našel sledi stopal ter kri.
Vsi smo se spogledali.
»Mislim, da bi morali …« Je začel Fynn.
»Ne reci.« Ga je prekinil Jake in se oddaljil od skupine. Stekla sem za njim.
»Jake, veš da moramo to storiti.« Sem mu rekla, ko sem ga dohitela. Jake je pokimal, vendar ni rekel ničesar. »Vampirji bodo znali vse rešiti.« Sem še dodala.
»Ja, vem, ampak to pomeni, da bom moral videti starše …« Pkimala sem.
»Ampak kaj je pomembnejše – da ne vidiš staršev, ali pa da rešiš svojega najboljšega prijatelja in njegovo … Karkoli že sta.« Sem rekla.
»Čakaj – nista skupaj?« Je presenečeno rekel. Skomignila sem z rameni.
»To sedaj ni pomembno. Moramo do vampirjev in to takoj.« Jake je pokimal in me objel.
»Hvala, Aria.« Je rekel. Prijateljsko sem ga boksnila v ramo ter mu pomignila, da se vrneva k ostalim. »Torej,« je rekel Jake, »gremo k vampirjem.«
Pokimali smo si, ter stekli prek gozda. Zagotovo bomo tekli vso noč, vendar je v tropih vedno veljalo nenapisano pravilo: članom tropa se pomaga v kakršnikoli kočljivi situaciji, četudi pomoč zahteva življenja, pa naj bodo člani uradni ali pa neuradni.

Vsi smo že popolnoma izmučeni, vendar smo že skoraj pri kraljestvu vampirjev. Kraljestvo volkodlakov je gozd, kraljestvo vampirjev pa jame. Potem so tu še morski ljudje, ki imajo kraljestvo v morju ter polno drugih. Seveda nam ljudje krčijo življenjski prostor, vendar se ne oziramo preveč na to. Če bi želeli, bi jih lahko že zdavnaj ubili. Vendar se nam zdi njihova neumnost tako prikupna. Kako trdno so prepričani, da volkodlaki, vampirji in podobne legende ne obstajajo. Edina vrsta ljudi, ki so dejansko pametni, so otroci. Vendar tudi otroci sčasoma zrastejo in pamet z leti zbledi.
Naš trop je nekakšen trop izobčencev. Vsak ima svojo zgodbo. Alexa in Sky so vrgli iz domačega tropa, ker sta bila mešanca – imela sta očeta volkodlaka in človeško mamo. Jake, na primer, je bil ugriznjen pri treh letih, prej pa je bil vampir. Tudi njega sta starša zapustila pri štirih letih, ker se je vsak mesec spremenil v volkodlaka in to je razlog, da ne želi v kraljestvo vampirjev. Kayla je bila križanka med morsko žensko in človekom, vendar jo je pri enem letu ugriznil volkodlak. Potem je nihče od staršev ni želel imeti in 'podajala' sta si jo, dokler ni pri devetih letih zbežala. Kot sem rekla, vsak ima svojo zgodbo.
Počasi smo se ustavili pred vhodom v jamo.
»Torej.« Sem obotavljivo rekla. Nihče ni želel prvi narediti koraka.
»Bom jaz.« Se je nato oglasil Jake in stopil naprej.
»Si prepričan?« Sem ga vprašala. Pokimal je. Nato je stopil v jamo. Jaz sem šla tik za njim, za mano pa so se zvrstili še Alan, Sky, Kayla in Jesse.
Jama je bila mračna, rabila sem kar nekaj časa, da sem se privadila na temo. Nikjer ni bilo nobenega vampirja. Prebijali smo se naprej, ter previdno gledali okoli sebe.
Nenadoma je nad nami nekaj zaplahutalo. Vsi smo se sunkovito ozrli navzgor, ter zagledali temno senco, ki se je počasi spuščala proti tlom. Po nekaj dolgih sekundah je končno pristala na tleh. Bil je moški, ki je imel netopirja krila.
»Pozdravljeni, volkodlaki … hmm, precej čudni volkodlaki. Trop?« Takoj smo prepoznali glavnega vampirskega modreca, ki je bil precej znan tod okoli.
»Izobčenci, gospod.« Sem zamrmrala.
Starec se je zamislil. »Zanimivo, če ste izobčenci, ste morali imeti presneto dober razlog, da ste se pojavili tukaj. Naj stopi naprej tisti, ki ima najbližjo povezavo z rodom vampirjev.
Z Jakom sva se spogledala – to je bil definitivno on.
»Jaz, gospod.« Je Jake obotavljivo stopil naprej. Bilo mu je neprijetno, to bi se videlo z lune. Starec se na to ni oziral – Jaku je ukazal, naj si zaviha rokav leve roke. Jake je storil, kot mu je bilo naročeno. Tam sem zagledala dva tatuja – eden je bil volkodlačji, drugi pa vampirski.
Starec se mu je približal in prste položil na tatuja – nato je zgledalo, kot da je v transu. Jake je stiskal zobe, ter sopel od bolečine. V naslednjem trenutku, ga je starec spustil in Jake je skoraj padel po tleh. Priskočila sem mu na pomoč, da se je lahko oprl name. Preden si je poravnal rokav, sem za hip ugledala tatuja – iz njiju je krvavelo, potočki krvi so mu stekli po roki.
»Pridite z mano.« Je rekel starec.
Sledili smo mu.

KATE
Nekaj je bilo gotovo – če ne pobegneva, bova umrla.
Ko se je tovornjak ustavil, sva naredila edino pametno stvar, ki sva jo lahko. Zvezala sva se nazaj, vendar tako, da bi se lahko zlahka spet odvezala. Krpe sva kljub vsemu še vedno pustila ležati na tleh. Ne želiva se še enkrat uspavati in lovci so verjetno predvideli, da se bova do sedaj že zbudila.
Ko so odprli vrata tovornjaka, sva oba sključena ležala ob steni, z zvezanimi rokami. Zadnji trenutek mi je Alex za hlače potisnil nek drug nož – očitno je bil polno oborožen.
»Vstanita!« Nama je z zelo globokim glasom rekel eden od lovcev. Bil je tetoviran po vsem telesu, z ogromnimi tetovažami. Po obrazu je imel ogromno pirsingov.
Z Alexom sva vstala, s strahom v očeh. Lovec ki naju je ogovoril, je nato pomignil drugima dvema ki sta stala v ozadju. Prišla sta do naju, ter naju zgrabila za roke. Molila sem, da ne bosta opazila rahlo zvezanih rok. Pognala sta naju ven iz tovornjaka. Zagledala sem neko staro, sivo mesto. Imelo je nekaj sivih in zanikrnih hiš. V daljavi se je svetlikala velika porušena tovarna – zgledalo je, kot da je v njej nekaj razneslo. Je eksplozija uničila mesto? No, karkoli se je zgodilo, lovci so imeli tu skrivališče. Odpeljali so naju med ulicami, kjer ni bilo žive duše. Ozirala sem se po poškodovanih stavbah, ter poskušala videti v notranjost skozi razbita okna. Naprezala sem se, dokler nisem zagledala obraza nekega otroka, ki je zrl skozi okno. Njegov obraz je bil upadel in suhcen, bil je umazan in opraskan. Spraševala sem se, če je tudi moj obraz takšen – upadel, umazan in opraskan. Takoj ko sem ga zagledala, se je umaknil od okna, ter se skril v notranjost zgradbe.
Nadaljevali smo pot po glavnih ulicah, nato pa nenadoma zavili v stranske ulice in nadaljevali pot po njih. Mesto je strašansko smrdelo, očitno je propadalo že več let. Pogledala sem proti Alexu, ki se je z vso močjo upiral lovcu. Pogledal me je in takoj sem videla, da se sprašujeva isto – zakaj naju niso že ubili? Alex mi je poslal pomirjujoč pogled. Ozrla sem se okrog sebe. Enega lovca bi Alex z nožem še lahko premagal – recimo tistega, ki ga drži. Drugega … še mogoče. Ampak obkrožalo naju je še deset lovcev na volkodlake. Poleg tega nisem znala uporabljati noža kot obrambo.
Naenkrat smo se sunkovito ustavili. Bili smo v eni izmed razpadajočih stranskih ulic. Glavni lovec je stopil k eni od sten, ter potrkal v določenem zaporedju, ki sem si ga poskušala zapomniti: dva kratka, trije dolgi, dva kratka, en dolg, dva kratka. To sem si znova in znova ponavljala v glavi: dva kratka, trije dolgi, dva kratka, en dolg, dva kratka … Naenkrat pa se je stena pred nami razprla. To ni mogla biti čarovnija – saj so lovci samo ljudje, ki poskušajo iztrebiti volkodlake. Kakorkoli, lovci očitno niso bili presenečeni, saj so naju samo pognali skozi vhod, ter po stopnicah navzdol.

Stopnicam ni bilo konca. Hodili smo že vsaj deset minut. Ali pa tudi ne? Izgubila sem občutek za čas. Lahko, da smo hodili že cel dan. Z Alexom sva si vsake toliko namenila kdaj-bo-konec-tega pogled, vendar ni nič kazalo na to. Naenkrat pa smo se ustavili. Stegnila sem vrat, da bi pogledala kaj se dogaja, vendar me je tisti ki me je držal, ustavil. Dovolj mi je bilo vsega. Pomenljivo sem pogledala Alexa, ki je rahlo pokimal. Skrčila sem nogo, ter jo sprožila nazaj. Svojega ugrabitelja sem zadela točno v mednožje, da je zasopihal od bolečine in se sključen zgrudil po tleh. Nisem imela preveč časa za proslavitev, saj so name prihajali že trije drugi. Osvobodila sem se vrvi, ter izza hrbta potegnila nož. Hitro sem pogledala Alexa, ki se je poskušal čim tišje rešiti svojega ugrabitelja, dokler je bila vsa pozornost na meni. Morala sem blefirati – na pol.
»Res ne znam uporabljati tega noža.« Sem nedolžno rekla in prav tako pogledala lovce, ki so obstali nekaj metrov pred mano. »Zato lahko nepričakovano zamahnem – kadarkoli, kjerkoli in proti komurkoli.« V mislih sem se pohvalila, saj sem s svojo igro prepričala, da sem nevarna ker ne znam upravljati z nožem, kar je včasih še bolj nevarno kot če znaš upravljati z nožem.
Pogledala sem proti Alexu, ter ravno ujela, kako se je lovec, ki ga je prej držal, zgrudil. Alex je stekel in bil pri meni v nekaj sekundah.
»Jaz pa znam presneto dobro upravljati z nožem.« Je Alex zasikal proti lovcem in se postavil obme.
Nenadoma pa sem začutila grobe roke na svojem vratu. Alex se je presenečeno obrnil, jaz pa sem dojela, da so očitno prišli lovci od zadaj. Začela sem se daviti. Nož mi je padel iz roke in zažvenketal po kamnitih stopnicah. Močne roke so me potisnile ob steno, da mi je iz pljuč posesalo ves zrak. Opletala sem okrog sebe in obupno poskušala priti do zraka. Nenadoma sem zaslišala zvok rezila in krik. Nerodno sem padla po tleh, da sem v zapestju začutila ostro bolečino. Zaslišala sem krike, vendar so se zdeli tako daleč. Čutila sem, da me je nekdo prijel za rame ter stresal. Zaslišala sem, da me je nekdo klical po imenu. Nato sem se pogreznila v temo.

SKY
Starega vampirskega modreca si nisem predstavljala tako. No, v resnici si ga sploh nisem predstavljala. In imeli smo veliko srečo, da smo naleteli prav nanj – lahko bi naleteli na vampirske najstnike, ki so – kot vsi ostali vampirji – strašansko ponosni na svojo vrsto, in z njimi bi bil pretep neizbežen. Po drugi strani, pa bi se Jake verjetno raje srečal s pretepači, kot pa s starcem ki ga je trpinčil na čuden način.
Ko se je starec končno odmaknil od Jaka, je le ta skoraj padel po tleh. Aria je stekla do njega in mu pomagala, da je ostal na nogah.
»Pridite z mano.« Je rekel starec in se napotil globlje v jamo, mi pa smo mu sledili.
Kmalu sem ugotovila, da je bila prva sobana v katero smo prišli, le nekakšno preddverje. Ko smo skozi dolg prehod vstopili v ogromno jamo, je vame butnil mrzel zrak, da me je zmrazilo po vsem telesu in sem se stresla. Z Alanom sva se boječe spogledala, ter se nato ozrla po ogromni dvorani. Dvorana je imela polno ločenih poti, ter po steni navzgor balkone z vrati, stopnice, … Kljub temu, da je bilo to podzemlje, je zgledalo veličastno.
»Vau …« Sem si tiho zamrmrala v brado, ter obstala pred podzemnim mestom, čigar ulice so se ob sončnem vzhodu hitro praznile. Vampirji so hodili po stopnicah in skozi lesena vrata v svoja podzemna stanovanja. Vse je zgledalo kot v pravljici. Vse je bilo popolno izklesano iz kamna in zbite zemlje. So to vampirji ustvarili sami? Tako si želim biti vampir …
Zdrznila sem se. Sky, vampir?! Ti si volkodlakinja! To se ne bo spremenilo. Ozrla sem se okrog sebe.
»Aria? Alan?« Sem plašno zaklicala. Stopila sem nekaj korakov naprej, ter se znašla na križišču poti. Kam sedaj? Oprezala sem levo in desno, a nikjer nisem zagledala svojega tropa. Neodločno sem stopila po levi poti ter naredila nekaj korakov, ko sem se skoraj zaletela v steno jame. Kako je to mogoče? Saj je bila tukaj pot … Predse sem stegnila roko in zatipala steno. Naredila sem nekaj korakov nazaj, in pred mano se je spet pojavila pot, ki se je nadaljevala do stopnic, oddaljenih približno dvesto metrov. Kako? Nenadoma sem zaslišala korake. Sunkovito sem se obrnila, ter prepozno ugotovila, da sem se znašla v sredini vampirskega tropa.
»Predvidevam, da nisi vampirka …« Je posmehljivo rekel eden od vampirjev. »Prav voham tvojo zanič volkodlaško kri!« Je še dodal. Obrnila sem se, da bi našla priložnost za pobeg, vendar sem naletela na še več vampirjev, malce starejših od mene – približno Alexove starosti. »Mimogrede …« Je rekel eden od njih, »luštni lasje.« Z očmi sem ošvrknila plamen zeleno – turkiznih las, ki so mi padali na ramo. Zarenčala sem in pokazala svoje podočnike, ki niso bili pol tako dolgi kot podočniki pravega volkodlaka. Na to so vplivali geni navadne mame, ki ji v tem trenutku nisem bila preveč hvaležna za njene navadne zobe.
»Spustite me.« Sem rekla s hripavim glasom od renčanja.
»Ne bo šlo kar tako.« Je rekel nek vampir, ki je imel svojo vampirsko tetovažo na vratu – majhnega netopirja, prav takšnega, kot je bil Jakov. »Zakaj si tu?« Me je vprašal.
»S tropom sem prišla po pomoč. Izgubila sem se, ko sem sledila vašemu vampirskemu modrecu, na katerega smo naleteli.« Med vampirji je završalo. Na trenutke sem zaslišala besede, kot so 'kako?' in 'modrec?'. Bili so zmedeni.
»Lažeš.« Je rekel nekdo. »Če imamo srečo, vidimo modreca enkrat v življenju.« Začutila sem grobo roko na svoji rami. Obrnila sem se in obstala iz oči v oči z Vampirskim velikanom, vsaj tri leta starejšim od mene.
»Plačala boš za svoje laži, volkodlakinja.« Zadnjo besedo je izrekel kot največjo možno žaljivko, potem pa za nameček še pljunil predme.
Dovolj mi je bilo vsega. Udarila sem od spodaj, moja pest je priletela naravnost v njegov nos. Opotekel se je, iz nosu se mu je ulila kri. Prvič, po dolgih letih sem začutila volkodlaško moč. Vampir ki sem ga udarila, je besno strmel vame, kot bik v rdeča vrata. Zgledalo je, kot da se bo vsak trenutek pognal vame. In zaradi izkušenj s starejšim bratom, sem vedela, da nimam možnosti.
Začutila sem, kako me je nekdo zgrabil za zapestje.
»Sk-…« Obrnila sem se, in ga udarila v trebuh, prepozno, da bi spoznala, da je to Alan. Opotekel se je, držeč se za trebuh. Stekla sem do njega.
»Si v redu?« Sem ga boječe vprašala.
»Ne … ne morem … dihati …« Je zasopel.
Obrnila sem se k najbližjemu vampirju. »Prosim, pomagaj! Ne more dihati!« Sem panično rekla. Vampir se je nekaj sekund obotavljal – premetaval se je med svojim vampirskim ponosom in pomočjo do soljudi – pardon – so-volkodlakov. Nato je le pristopil, se postavil za Alanov hrbet ter ga raztegnil. Alan je zakašljal in končno prišel do sape.
»Alan!« Sem kriknila in ga objela. »Tisočkrat oprosti, mislila sem, da si vampir!« Sem se opravičevala.
»Je že dobro.« Je rekel, ko je končno prišel k sebi. »Dober udarec.« Je še pripomnil. »Si prepričana, da ne treniraš karateja?« Zasmejala sem se. Če se je šalil, je bil to dobri stari Alan.
»Kje so ostali?« Sem vprašala.
»Odšli smo za modrecem v njegove prostore, kjer smo ugotovili da te ni, in ker sem bil pač najbližje vrat, sem te šel iskat. Ostalo pa veš.« Je pojasnil.
»Torej, kam greva?« Sem vprašala. S prstom je pokazal po desni poti naprej, ter odkorakal, jaz pa za njim.
Ko sva končno vstopila v stanovanje (lahko bi rekli kar palačo) modreca, so bili tam že vsi. Sedeli so za ogromno leseno mizo, ter zamišljeno zrli v ogromen zemljevid.
»Torej, kaj ste ugotovili?« Je vprašal Alan, ki se je še vedno držal za trebuh. Vsi so se ozrli. Kayla je skočila k meni.
»Tako me je skrbelo zate!« Je kriknila. »Kje si bila?«
»No, recimo, da sem srečala vampirske pretepače. In potem se je zgodilo tole.« Pokazala sem na Alanov trebuh, za katerega se je držal.
»Kaj se je zgodilo, stari?« Je vprašal Fynn.
»Ste prepričani, da Sky ni nikoli trenirala karateja?« Je pripomnil Alan. »Ker ta udarec … Lahko rečem samo, da je bil popoln.« Zasmejal se je, z njim pa še vsi ostali.
»Ni bilo zanalašč!« Sem se opravičila.
»Ni pomembno, samo da si na varnem.« Je rekla Aria. »Sedaj pa k načrtu. Razmišljali smo, kako bi prišli do Alexa in Kate, in nismo našli drugega načina, kot pa da …« Ustavila se je in z obupom od očeh pogledala ostale. »Kot pa da si pomagamo s preobrazbo groze.«
Debelo sem požrla cmok v grlu.

KATE
Alex … Lovci … Stopnice … Vrat – oh, ni zraka! Padec, tla. Alexov glas … Alex …
Počasi sem odprla oči. Okoli mene je bila tema. Zastokala sem in se počasi premaknila. Zabolel me je vrat. Kljub bolečini sem se počasi dvignila in pogledala okrog sebe. Bila sem v majhni kamniti celici z rešetkami.
»Alex?« Sem zastokala. Nisem dobila odgovora.
»Kate?« Glas je bil slaboten in tih. Nisem si upala predstavljati, kakšen je potem šele Alex, ki vedno poskuša ohranjati fantovski, odločni glas.
»Alex, kje sva? Kaj se je zgodilo?« Sem vprašala.
»Ne vem …« Je zamrmral. Verjetno je bil v celici desno od moje, saj je glas prihajal od tam. »Po tem ko si omedlela, so naju spravili nazaj gor po stopnicah, ter skozi nek drugi vhod noter v celice. Sem že omenil, da si težka, ko nisi pri zavesti?« Kaj je mislil s tem?
»Si me nesel?« Sem ga presenečeno vprašala.
»Lovci so me prisilili. Uporabili so me kot delovno silo, ker oni ne bodo nikogar nosili …« Ostala sem tiho. »Saj ne, da te nisem želel nositi …« Je Alex iskal izgovore.
»Je že v redu. Samo ven morava priti.« Sem rekla. »Potem se bova pogovorila.« Naslonila sem se na steno, ki je mejila na Alexovo celico, ter čisto poleg rešetk. Roko sem stegnila skozi rešetke, ter jo obrnila na drugo stran stene. »Alex …« Sem zamrmrala in nekaj sekund zatem začutila njegovo dlan v moji. »Ven morava priti.« Sem zašepetala.
»Vem.« Je šepetaje odgovoril. »In mogoče imam idejo …«

Varnostnik je nekoliko zdolgočaseno prikorakal mimo celic, v katerih so sedela različna bitja. Ni vedel kaj ga čaka. Ko je stopil mimo moje celice, mi je namenil prav-ti-je-da-tu-gniješ pogled. Vrnila sem mu boš-še-videl pogled in se naslonila nazaj na steno. Zaslišala sem, kako je rahlo kriknil in se zrušil pred naslednjo celico. Hitro sem odšla k rešetkam in zagledala varnostnika ležati na tleh, kar je pomeni, da je Alexu uspelo. Nekaj sekund zatem so ključi že žvenketali v Alexovih rokah. Odklenil mi je in opotekla sem se iz celice.
Alex mi je podal roko, in namenila sem mu veš-da-nisva-skupaj pogled, vendar sem vseeno sprejela ponujeno roko in previdno sva se odpravila po hodniku navzdol.
»Hej!« Je nekdo slabotno zamrmral. Ozrla sva se na desno in zagledala dekle najine starosti, ki je imela rjave lase in prav takšne oči. Za Alexom sva se spogledala. »Prosim!« Je zaječala. Alex je vzel ključe in hitro odklenil njeno celico. Vstala je in stopila ven. Njen pogled je počival na Alexovem obrazu.
»Cora Young.« Se je predstavila Alexu, ter mu stisnila roko.
»Gremo!« Je zašepetal Alex in pognali smo se po hodniku. Kmalu smo se ustavili na razpotju. Hodnik se je raztezal levo in desno, strani sta izgledali popolnoma identični.
»Gremo sem?« Sem predlagala in pokazala na levi hodnik. »Mislim, da iz desnega slišim glasove …«
»Ne, gremo raje po desnem.« Je predlagala Cora. Alex je pokimal in odpravila sta se po desnem hodniku. Zavila sem z očmi in jima sledila. Plazili smo se po temnih hodnikih, in vedno bolj se mi je zdelo, da slišim glasove. »Torej, kaj sta vidva?« Je vprašala Cora.
»Volkodlaka.« Sem rekla in jo prebodla s pogledom. Nisem ji zaupala. »Pa ti?«
»Hm tudi jaz sem volkodlakinja, seveda.« Nasmehnila se je Alexu. »Kaj pa naj bi bila?« Alex ji je vrnil nasmeh.
Prišli smo do vrat na koncu hodnika.
»Torej, gremo skozi ta vrata?« Je rekla Cora.
»Ne! Saj ne vemo kaj je na drugi strani!« Sem kriknila kolikor tiho sem lahko. Ozrla sem se po hodniku. »Oh ne …« Sem zamrmrala, tik preden se je sprožil alarm. V kotu hodnika sem zagledala kamero z utripajočo lučko. Alex je zgrabil Corino zapestje, ter se pognal skozi vrata. Sledila sem jima, vendar ne dolgo.
»Odlično, sploh jih ni bilo treba iti iskat!« Je zadovoljno zamrmral lovec.
»Sem vama rekla!« Sem jezno siknila proti Alexu in Cori. Obrnili smo se, in stekli skozi vrata nazaj na hodnik, kmalu smo bili pri razpotju, kjer smo nadaljevali po moji izbiri – levem hodniku. Cora je ostajala zadaj.
»Pospeši malo!« Sem ji rekla in se še bolj pognala naprej. vendar smo kmalu ugotovili, da je ta hodnik slepa ulica. Končal se je s kamnitim zidom, prav takšnim, kot vse ostale stene. Ozirala sem se okrog, v iskanju rešitve, ko sem za sabo zaslišala glasove.
»Lovci!« Je prestrašeno rekla Cora. Nisem imela časa, da bi ji oporekala, res so bili lovci. Nenadoma sem zagledala prezračevalni jašek, ki se je zaključil na stropu z rešetkami.
»Alex!« Sem rekla in pomignila na rešetke. Alex je pokimal, se postavil pod rešetke. Tokrat mu je volkodlaška moč prav prišla – prvič je rešetke ukrivil, drugič na pol odlomil, tretjič pa popolnoma snel.
»Pohitimo!« Je rekel Alex, ter Cori pomagal, da je zlezla skozi luknjo v stropu, nato se je še sam pognal za njo. Zagledala sem lovce – v nekaj sekundah bodo pri nas. Skočila sem, ter se s prsti oprijela za rob jaška. Zagledala sem Alexovo roko, ter se je v zadnjem trenutku oprijela – Alex me je z vso močjo potegnil gor, da sva oba padla in se ob tem nerodno zapletla. Zadihana sva obstala.
»Skoraj bi te izgubil.« Je zamrmral Alex.
»Jaz bi skoraj izgubila tebe.« Sem zamrmrala nazaj. Najina obraza sta se nevarno približala …
»Hej, vidva, mislim, da smo rešeni!« Je rekla Cora. Trznila sva, se nerodno odmotala in se približala Cori.
V daljavi sem zagledala dnevno svetlobo.

ARIA
Stresla sem se ob sami misli na to. Preobrazba groze.
Ko smo z neodločnimi koraki prečkali vampirske ulice, sem bila vedno bolj prepričana, da delamo napako. Mora obstajati še kakšen drug način!
Edini razlog, da nam je modrec sploh dovolil Preobrazbo groze, je dejstvo, da sta imela Kate in Alex s seboj tudi Amulet mesečnega volka.
Modrecu smo morali obljubiti, da mu bomo predali Amulet Mesečnega volka, takoj ko rešimo Kate in Alexa. Imam občutek, da modrec nekaj naklepa … Saj ima že Amulet vampirskega srca. Potem potrebuje le še nekaj amuletov in lahko bi zavladal svetu.
Ko imaš v rokah amulet neke vrste, lahko nadziraš njeno moč. Če bo Amulet mesečnega volka v rokah koga drugega, kot pa volkodlaka, bi to lahko bilo usodno za našo vrsto. Vendar me trenutno bolj skrbi za prijatelje, kot pa našo vrsto. Poleg tega, imam občutek, da Amuleta nimata več Kate in Alex.
Tako sem v vedno večjih dvomih korakala prek vampirskih ulic skupaj s tropom. Modrec je počasi, in s pomočjo palice hodil v ospredju. Počasi smo se bližali drugi strani mesta – in tako tudi jame.
Ustavili smo se pred globokim prepadom. Prepad je bil dejansko naslednja jama, čezenj pa je vodila ozka in majava brv. Na drugi strani (približno petdeset metrov naprej), so bila ogromna lesena vrata, zavarovana s kupi mehanizmov in ključavnic.
»Tukaj čez, otroci.« Je zamrmral starec. Drug za drugim smo previdno stopili na brv, ki se je pod našimi nogami vedno bolj majala. Srečno smo prišli na drugo stran, nato pa se obrnili. Starec nas je gledal z druge strani brvi.
»Vi ne pridete?« Sem zakričala čez prepad in začudeno pogledala ostale.
Starec je odkimal – to sem videla s svojim izjemnim vidom volkodlaka. »Od tod naprej, se morate znajti sami.« Nato se je obrnil, ter se vrnil v mesto.
»Kaj bomo sedaj?« Je zaskrbljeno vprašala Sky – skomignila sem z rameni.
»Nekje mora biti ključ za to ključavnico.« Je nenadoma rekla Kayla. »Potem … če prav razumem mehanizem, se bo vse zgodilo samo. Najbolje da pregledamo vse okoli vrat, ter skalne razpoke tod okrog.« Vsi smo bili začudeni, da je sramežljiva Kayla prevzela povelje, vendar smo se kljub temu lotili dela. Sama sem pregledala skrite kotičke lesenih vrat – nikjer nisem našla ničesar. Skoraj smo že obupali, ko je nenadoma Jesse zaklical:
»Imam ga!« Pogledali smo v njegovo smer, in videli, kako se je potegnil na ploščad z vrati. »Imam ga! Namig!« Je ponovno zaklical, mi pa smo se zbrali okrog njega in pogledali zastareli list. Jesse je začel brati. »Kdor to bere, bo uvidel, da se vse rešitve skrivajo v žepu.« Začudeno smo pogledali Jesseja, ki je nenadoma dobil presenečen obraz. Segel je v žep svoje trenirke, in ven potegnil …
»Ključ!« Je vesela vzkliknila Kayla. Zgrabila ga je, ter stopila k vratom. Nekaj sekund je opazovala mehanizem, potem pa ključ porinila v eno izmed mnogih ključavnic, ter ga obrnila. V mehanizmu se je začelo dogajati; zobci so se premikali, krogle so potovale po ceveh, nenadoma pa je čisto na vrhu kliknilo, in vrata so glasno zaškripala. Jake je stopil do vrat, ter se uprl vanje, vendar se niso premaknila. Po nekaj poskusih je obstal in se z razočaranim obrazom obrnil k nam.
»Ne odprejo se.« Je zavzdihnil.
»To pa zato,« je rekla Kayla, »ker potiskaš v napačno smer.« Stopila je k vratom in potegnila, in vrata so se v trenutku na široko odprla. Na drugi strani je bila tema. Vsi smo se nekaj časa obotavljali, potem pa sem se opogumila, in stopila skozi vrata v temo.
Nekaj sekund sem rabila, da so se moje oči privadile na temo. Nato sem zagledala obrise velikih naprav. Stopila sem do njih. Na dotik so bile ledeno mrzle, oddajale so vonj kovine. Obrnila sem se proti vratom v prostor, kjer so v strahu še vedno čakali ostali člani tropa.
»Pridite noter.!« Sem zaklicala, in počasi ter previdno so prikorakali v sobo. Zadnja je bila Kayla, ki je malce potipala po steni, nato pa je kliknilo in prostor je osvetlila močna stropna luč, da smo si vsi prekrili oči.
Pred nami so zrastli ogromni stroji s kapsulami v velikosti odraslega človeka.
»To je torej preobrazba groze …« Si je zamrmral Fynn, jaz pa sem ga pogledala z grozo v očeh.
»Mora imeti razlog za svoje ime …« Sem zastokala. Jake je pokimal in stopil do kontrolne plošče, ki je imela le en ogromen rdeč gumb.
»Če želiš preobrazbo groze, pritisni SEM. Ampak te opozarjam, da tega ne želiš. Ali pa boš obžaloval. Globoko obžaloval.« Je prebral Jake iz gumba. »Torej to pomeni da …«
»Da prihaja naša groza. Ampak tukaj ne gre samo za Kate in Alexa. Tukaj gre tudi za naš obstoj! Če lovci uničijo amulet … bomo vsi umrli.« Je vskočil Fynn. Vedela sem, da je imel prav, zato sem stopila čisto do Jaka, in ga pogledala.
»Skupaj?« Me je vprašal.
»Skupaj.« Sem mu odgovorila, in hkrati sva pritisnila rdeč gumb. Vsi smo obstali v pričakovanju, kaj se bo zgodilo. Zavladala je napeta tišina. Ampak nič se ni premaknilo! Naenkrat se je v steni odprla za približno dva decimetra velika luknja, iz katere so začeli laziti palčki. Bila sem presenečena, saj palčkov nisem poznala.
Sploh pa niso zgledali kot človeški vrtni palčki - niso imeli luštnih kapic in bili so precej suhi in dolgi, vendar majhni. imeli so temnozeleno kožo in velike črne oči.
»Živijo! Če želite Preobrazbo groze, stopite z mano!« Je rekel eden od palčkov s takim glasom, kot bi vse življenje dihal helij. Slišalo se je, da je bil stavka do konca in na pamet naučen. Eden od palčkov je prinesel stol, in zlezel nanj, da je dosegel rdeči gumb. Nato je gumb dvignil, in izkazalo se je, da je bil gumb le nekakšen pokrov, ki je zakrival ogromno in strašansko zapleteno kontrolno ploščo.
Med sabo smo se spogledali – pravzaprav smo vsi pogledali Jaka. On je bil vodja, on je vedno prvi hodil v nevarnost. Zakaj bi bilo tokrat drugače? Jake je zavzdihnil, in počasi sledil palčku.
Kakšen bo po Preobrazbi? Bo isti človek? Ali bo le dobil nekatere nove lastnosti? Nisem več vzdržala. Stekla sem k Jaku in ga močno objela. Nekaj sekund je bil presenečen, potem pa mi vrnil objem.
»Vse bo v redu.« Mi je zamrmral, ko sem se odtrgala od njega. S solzami v očeh sem pokimala in se vrnila k preostalemu tropu. Mimogrede sem ujela Skying pogled, ki je veliko govoril, vendar se nisem zmenila zanjo. Pred očmi sem imela megleno in zamazano sliko, zaradi solz. Gledala sem, kako je Jake splezal v kapsulo. Palček, ki ga je pospremil tja, ga je zaprl z ogromnim neprebojnim pokrovom, kar me je samo še bolj prestrašilo. Drugi palček, ki je bil pri tipkovnici, je pritisnil nekaj gumbov, in Jaka je zagrnil dim …

Jake se je opotekel iz kapsule. Njegovi temno rjavi lasje so bili razmršeni in njegov obraz je bil bled kot stena. Levi rokav svetlo-sivega puloverja je bil prepojen s krvjo. Jake je počasi zavihal krvavi rokav – okamenela sem. Njegove tetovaže so bile … poškodovane. Milo rečeno. Zgledalo je, kot da je nekdo šel z nožem lepo po obrobi obeh tetovaž, ter ga zarezal do mesa. Roka mu je močno krvavela. Vedela sem, da bo izkrvavel, če ne dobi takojšnje pomoči. Dolgoletne izkušnje … In res se je čez nekaj sekund zamajal in padel. Fynn se je pognal do njega, ter ga ulovil ravno toliko, da ni z glavo treščil ob tla. Nato je pogledal mene.
Zdramila sem se iz prvega šoka, ter se pognala k Jaku. Snela sem si svetlo-roza jopico, ki sem jo imela zavezano okrog pasu, ter jo trdno zavezala okoli Jakove podlahti. Kri je v nekaj sekundah popolnoma premočila jopico in pomenljivo sem pogledala ostale. V trenutku so razumeli namig in začeli slačiti odvečne kose oblačil. Prvi mi je Jesse podal svojo jopo, ki je bila debelejša in večja od moje. Pokimala sem, odstranila svojo jopico iz Jakove roke in okoli zavezala Jesse-evo. Tokrat je kri potrebovala malce več časa, da je premočila Jesse-evo jopo in posvetil je kanček upanja.
»Šivanje …« Sem zamrmrala in se obrnila k Fynnu. Takoj je razumel kaj potrebujem – ko človeka poznaš že dobrih deset let, se začneš z njim že skoraj telepatsko pogovarjati.
Fynn se je ozrl po laboratoriju. Nato se je pognal k enemu od – na pogled starih in neuporabnih – strojev, ter ga razdrl z eno brco. Pobrskal je po delcih in našel žico, ki mi jo je hitro prinesel. Medtem ko sem Jesse-evo jopo zamenjevala s Skyinim jesenskim šalom, sem se ozrla po prostoru.
»Tam!« Sem rekla in z glavo pomignila proti kotu laboratorija, kjer sem zagledala kovček s prvo pomočjo. Sky se je pognala in bila s kovčkom pri meni v nekaj sekundah. Hitro ga je odprla in v njej sem na našo srečo zagledala razkužilo. Sky je zgrabila točno to – kot sem rekla, telepatski pogovori – in ga podala Fynnu, ki je hitro, ampak temeljito razkužil žičko. Vsi so razumeli, kaj počnem – šivanja še nikoli nisem izvajala, niti videla kako se to dela, ampak upajmo, da je podobno kot šivanju strganih hlač. Alan je razparal svojo majico, ter napravil dovolj niti. Lotili smo se dela.
Fynn mi je podal razkuženo žico, Alan pa nit. V trenutku, ko sem odstavila Skyin šal, mi je kri umazala roke, vendar mi je bilo vseeno. Zaradi krvi nisem popolnoma nič videla, in v paniki sem napenjala oči, da bi opazila točko, kjer bi lahko začela. Ampak ni mi šlo, in kar na slepo sem poskusila. Seveda je takoj priteklo še več krvi, ki se je sedaj že zbirala med ploščicami na tleh in mi prepojila jeans hlače, v katerih sem klečala poleg Jaka. Kri je bilo vedno več, in globoko v sebi sem vedela, da je konec.
Počasi, in tresočih rok sem izpustila žico, ter se dvignila na noge. Oči so mi zalile solze, zaradi katerih sem megleno videla. Zaihtela sem, ter odkimala z glavo. Začutila sem Fynnovo roko na mojem ramenu. Sky me je objela, pridružili so se še vsi ostali. A nekdo je manjkal …

Nenadoma sem trznila, da so me vsi začudeno pogledali. Se je Jake ravnokar premaknil? Iztrgala sem se iz skupinskega objema, ter stopila k Jaku.
»Jake?« Sem tiho prosila vse volkodlačje bogove in napenjala oči, da bi takoj zagledala kakršenkoli premik mojega najstarejšega prijatelja. »Jake?« Sem tiho ponovila. Pogled se mi je ustavil na njegovi roki. So se rane zacelile? Tako hitro in same od sebe?! To je nemogoče… Prijela sem Jakovo dlan, ter jo položila v svojo. »Prosim, zbudi se, prosim zbudi se … Prosim …« Sem si tiho mrmrala in rahlo stisnila njegovo dlan. In na moje veliko presenečenje in srečo… mi je vrnil stisk!
»Jake?« Sem zaihtela, le da so tokrat bile solze sreče. In res sem videla, kako je počasi odprl oči in me slabotno pogledal. Rahlo se mi je nasmehnil, nato pa s hripavim in suhim glasom zastokal:
»Voda …« Pogledala sem Fynna, ki je poskočil in v trenutku od nekod prinesel plastenko z vodo. Plastenko sem odprla, ter jo počasi nagibala nad Jakovimi usti, kapljico za kapljico, požirek za požirkom. Počasi je Jake ponovno dobil barvo, in takrat sem začela trezno razmišljati.
»Kako je to mogoče? Moral bi izkrvaveti…« Sem glasno rekla in vprašujoče premerila člane tropa. Vsi so le skomignili z rameni, vključno z Jakom. »Razen če …« Sem si zamrmrala v brado. »Razen če je takšen namen. Morda nam mora zmanjkati krvi! Morda se spremenimo v neka bitja, ki nimajo krvi … morda to pomeni Preobrazba groze.« Obrnila sem se proti ostalim. »Kdo bo naslednji?«

SKY
Počasi sem stopila naprej. Vsi so me debelo pogledali, vendar sem bila odločena. Stopila sem do kapsule, ter zadržano pogledala v notranjost. Pravzaprav ni bila nič posebnega – bila je malce nagnjena nazaj, da si, ko si stal, bil v resnici naslonjen na stekleno steno kapsule. Počasi sem zlezla noter, ter se namestila. Pogledala sem naprej, in zagledala svoje prijatelje in njihove zaskrbljene obraze. Dvignila sem palec, v znak da je vse v redu. Zaenkrat. Začutila sem, kako se kapsula zapira – palček je počasi premaknil pokrov na svoje mesto. V tistem trenutku sem želela zbežati, vendar ni bilo več poti nazaj. Nato se je iz kotov počasi začel dvigati dim. Kmalu sem videla samo sivino. Pograbil me je divji kašelj, ki se ni in ni nehal. Nenadoma pa sem začutila žgočo bolečino nad gležnjem, kjer sem imela tetovažo volka. Želela sem pogledati navzdol, vendar je nekaj mojo glavo obdržalo na mestu – kot da nimam več svoje volje. Zakričala sem, da so me zabolela ušesa. Bolečina je bila neznosna. V trenutku mi je bilo žal, da sem vstopila v kapsulo. Vedela sem, da ne bom prenesla bolečine tako kot Jake, čeprav je on krvavel iz dveh mest. Prav sem imela. Ravno sem začutila, da se je dim razkadil in loputa odprla, ko se začela počasi toniti v nezavest. Napol v nezavesti sem zdrsnila skozi odprtino lopute na zrak. Želela sem ostati budna, vendar sem z glavo udarila ob tla in zagrnila me je tema.

JAKE
Še vedno sem bil slaboten, vendar sem se v trenutku potegnil na noge, ko je Sky nezavestna zdrsnila iz kapsule. Z glavo je udarila ob tla, in tam obležala. Okoli nje se je nabirala temno-rdeča luža krvi, ki je prihajala iz tetovaže nad gležnjem. Alan je pohitel k Sky in preveril utrip. Pogledal nas je in pokimal. Še je živa.
»Torej jo samo pustimo izkrvaveti?« Je nervozno vprašala Aria, ki se je živčno prestopala na mestu. Vedno je bila takšna, ko je vedela, da lahko pomaga, vendar hkrati ne more.
»Ja.« Sem preprosto odgovoril na njeno vprašanje, zaradi česar je začela hoditi sem in tja po sobi in si mečkati prste. »Pomiri se.« Sem ji rekel. »Jaz sem še vedno živ.« Pokimala je, vendar se ni pomirila.

Čez najdaljših petnajst minut mojega življenja, je Sky končno počasi odprla oči.
»Živa sem …« Je olajšano zamrmrala. Pokimal sem. »Kako si?« Me je vprašala. Pomislil sem. V resnici se nisem počutil nič drugače kot prej.
»Ne vem.« Sem po resnici odgovoril. »Bi moral dobiti kakšne nove moči, ali kaj podobno čudnega?« Sem vprašal.
»Naj bi …« Je rekla Kayla, ki je bila od vseh nas najbolj razgledana. »Preobrazba groze naj bi nam dala nove sposobnosti, zelo uporabne. Teleportiranje, nevidnost, telekineza, telepatija, spreminjanje oblike, … Vsak posameznik dobi svoje sposobnosti, ki se med sabo razlikujejo. Želite izvedeti še več?« Je vprašala. Vsi smo pokimali, z očmi prilepljeni na Sky, in Kayla je nadaljevala.
»Preobrazba groze dejansko ni ustvarjena v laboratoriju. Pred bilijoni let, ko niso obstajali niti volkodlaki, vampirji, morski ljudje, in nič drugega, je obstajala najredkejša vrsta bitij na svetu. Bili so samo štirje, in imeli so moči, ki jih mi dobimo s preobrazbo groze. Le, da imamo mi samo stranske sposobnosti. Vsak od njih je imel eno glavnih. Ogenj, voda, zemlja in zrak. Samo eden od njihovih potomcev je podedoval moči. In ti štirje elementi so sestavili stroj, v primeru da eden od njih ne bo imel potomcev. Poimenovali so ga Preobrazba groze, ker niso želeli, da bi vsa živa bitja poskušala srečo s strojem. No, mi smo jo, in bomo videli kaj se bi zgodilo. Vsako bitje lahko stroj uporabi, vendar glavno sposobnost dobi le tisti, ki je pravi potomec elementov. Vendar pa je to počasi tonilo v pozabo, in elementi so se porazgubili. Njihova naloga je bila, da ščitijo planet pred uničenjem. Četudi elementov ni več, sedaj to ni pomembno, saj zemlja ni več v nevarnosti.«
»Kako to misliš, v nevarnosti?« Sem vprašal.
»No, veste, ko naj bi v času dinozavrov na Zemljo padel meteorit?« Pokimali smo. »Elementi so rešili Zemljo. Sicer niso mogli rešiti bitij, so pa vsaj omogočili, da se je življenje na Zemlji nadaljevalo.« Pokimal sem.
»Torej, to pomeni, da so na svetu še vedno štirje elementi, le da ne vedo da so elementi, ali pa še morajo postati?« Je vprašala Sky. Kayla je pokimala.

Takoj, ko sem zagledala Kate in Alexa, ki sta se skoraj poljubila, sem postala ljubosumna. Je možno, da mi je Alex všeč? Saj ga poznam točno štirinajst minut … Glede na to, da sem bila vse svoje življenje obkrožena s svojimi brati, in skoraj nisem srečala fanta, s katerim si ne delim genov … Ne vem.
V glavnem, nisem si mogla pomagati, da ne bi zmotila romantičnega trenutka.
»Hej vidva, mislim da smo rešeni!« Sem rekla prvo stvar, ki mi je prišla na pamet – in imela sem srečo. Ko sta se Alex in Kate pobrala (moram priznati, da mi je ob tem odleglo), sem v daljavi res zagledala dnevno svetlobo. Bila je modrikasta, in čisto lahko bi bilo nebo. Počasi smo se splazili po jašku proti svetlobi. Moja pomečkana in strgana majica je podrsavala po tleh jaška. Bila sem utrujena, moje moči so bile zabrisane. To ti naredijo tukaj. Lovci te uporabijo, in uničijo.
Počasi sem pridrsala do konca jaška, vendar sem zagledala tisto, kar sem se bala, da bom.
»Malce sem se zmotila…« Sem zamrmrala, in nedolžno pogledala svoja sopotnika, ki sta se za mano poskušala prebiti do razgleda.
»Kaj za…« Je zamrmrala Kate, ko je zagledala prostor.
Bil je rudnik diamantov. Sama sem že bila tam notri, vendar samo dvakrat. Nekateri so notri že leta…
»Kaj je to?« Je zavzeto vprašal Alex. Ko bo izvedel, mu ne bo več tako všeč…
»Vesta, ko imamo vsa bitja neko energijo v sebi? Tista energija nam daje posebne moči, glede na vrsto. To so lovci odkrili, in sedaj našo energijo uporabljajo v rudnikih diamantov. Vidita tiste celice tamle?« Sem rekla in pokazala čez rudnik na drugo stran. »Tisto so celice, kjer iz nas pridobivajo energijo, ki privlači diamante. Dvakrat sem bila tu, in grozno boli. Nočeta doživeti tega …
»Kot preobrazba groze …« Je zamrmrala Kate. Nisem vedela o čem govori, zato sem jo začudeno pogledala. Tako je naredil tudi Alex.
»Kate, o čem govoriš?« Jo je vprašal in stresel za ramena. Zrla je nekam v prazno, medtem ko si je mrmrala besede:
»Preobrazba groze …« Nato se je zdrznila.
»Kate, si v redu?« Sem jo vprašala. Premerila me je s pogledom, ter nekaj zamrmrala v odgovor, kar pomeni, da je bila v redu. Vendar Alex s tem ni bil zadovoljen. Sem že omenila, da ob tem postanem grozno ljubosumna? »Česa se nazadnje spomniš?« Jo je še vedno spraševal.
»No… najprej nama je Cora kazala kje pridobivajo energijo, potem pa sta me spraševala, če si dobro. Zakaj?« Alex se je za nekaj trenutkov zamislil.
»Preobrazba groze … Oh, ne. To definitivno ni dobro. Oh, ne ne ne ne ne ne! To se ne sme dogajati!« Alex je postal paničen. Kate ga je prijela za ramena, ter ustavila njegovo paničarjenje.
»Še enkrat od začetka. Kaj je tako narobe?« Je vprašala Kate s pomirjujočim glasom.
»Glejta, hmm… trop naju poskuša rešiti.« Je rekel, gledajoč Kate. »In sicer tako, da so šli v skrajnosti …«
»Zakaj?« Je zaskrbljena vprašala Kate. »Kako?«
»Delali so preobrazbo groze! Nekoč, v dobi dinozavrov, ko volkodlakov sploh še ni bilo, so bila štiri bitja. Pravzaprav jim rečemo elementi. Imeli so moč ognja, vode, zemlje in zraka. Ter poleg tega še kup drugih lastnosti. Nadnaravnih. Iz njih so se razvila vsa bitja ki jih danes poznamo. Volkodlaki, vampirji, morski ljudje, … V glavnem, element je postal le eden izmed njihovih potomcev. Preobrazbo groze pa so naredili v primeru, da neki element ne bo imel potomcev. Torej ob preobrazbi, če si pravi element, dobiš glavno moč in kup drugih moči. Trop je šel to delati samo zaradi stranskih moči! Če dobi kateri od njih moč teleportiranja, bodo v trenutku pri nama, in nas bodo rešili. Očitno je nekdo že dobil moč gledana skozi misli.«
Modrec jim je dovolil uporabiti preobrazbo groze? Ampak …. Ampak … Nenadoma sem se ozrla. Začel je zvoniti alarm, oglasili so se zvočniki:
»Alarm! Zaprite vse izhode! Imamo tri ubežnike! Nihče ne vstopa ali izstopa iz podzemlja. Preiščite vsak skriti kotiček, lahko so kjerkoli.« Zaslišal se je pisk, in glas je utihnil, vendar je alarm še naprej zvonil. Prostor se je vsakih nekaj sekund obarval v živo-rdeči luči, alarm je ljudi opominjal, da je njihovo delo sedja spremenjeno. Najti nas morajo za vsako ceno. Upam, da jim ne uspe. Če pa ujamejo samo Kate… Ne, Cora, to je nesramno. Nehaj.
»Pobrati se moramo od tu!« Je zašepetal Alex, ter se pognal nazaj po jašku.
»Česa ne poveš,« je zamrmrala tudi Kate, ter se pognala za njim. Tudi jaz sem se pognala po jašku za njima. Kmalu smo zavili v stranski jašek, ki je bil veliko bolj tesen od prejšnjega. Alex in Kate sta pred mano sopihala, in se vedno težje prebijala naprej. Nenadoma sem zaslišala tresk, in Alex je izginil. Kmalu je tudi Kate izginila izpred mojih oči – spustila sta se na hodnik oziroma v sobo. Tudi sama sem zato skočila dol, ter pristala malce bolj nerodno.
»Kaj je ta prostor?« Sem vprašala. Izgledal je kot pisarna, le da je imela veliko več računalnikov.«
»Če se ne motim,« je zamrmral Alex, ter v nekaj poskusih odklenil računalnik, »je tole nadzorna soba.«
»Kar pomeni, da bodo nadzorniki tu v nekaj sekundah!« Je dodala Kate, ter nervozno stresla Alexovo ramo. Nenadoma se je alarm ustavil. Alex je prižgal mikrofon, in skozi zvočnike je začelo odmevati novo sporočilo:
»Vsi, pojdite nazaj k svojim nalogam. Ubežniki so že na varnem v svojih celicah. Preplaha je konec.« Nato je Alex ugasnil mikrofon, in na hodniku smo zaslišali korake. »No, tukaj pa nastopi tista scena, ko se mi spretno potegnemo nazaj v jašek, in se elegantno izognemo varnostnikom.« Je rekel Alex, in se zavihtel nazaj v jašek. Sledila sem jaz, in slišala sem, da so koraki vedno bližje, zato sem napela vse svoje moči in se odrinila navzgor. Sicer sem Kate, ki mi je pomagala, brcnila v nos, vendar je bilo pomembno samo, da mi je uspelo. Kate se je brez pomoči elegantno zavihtela v jašek, ter zaprla rešetke, ravno, ko sem zaslišala vpitje, ter odpiranje vrat. Hitro smo se začeli prebijati naprej po jašku. Ko se je le ta končno razširil, smo se ustavili.
»Kako si to naredil?!« Je navdušeno vprašala Kate, ter ga pogledala z iskrico v očeh. »Skupaj sva bila eno leto, pa nisem vedela, da znaš z računalniki!« Alex je skomignil.
Torej sta bila skupaj. Ampak sta tudi BILA skupaj. Kar pomeni…
»Torej, kam sedaj?« Je Kate prekinila moje misli.
»Ne vem.« Je zagodrnjal Alex. »Hej, Cora, mogoče slučajno veš kako je sestavljen ta zapor?« Me je vprašal.
Skomignila sem. »Vedno, ko so me kam peljali, so mi zavezali oči.«

KATE
Zakaj se mi je vedno bolj zdelo, da je Alex všeč Cori? Saj ne, da bi me to motilo, vendar je bilo nadležno. Ko smo se izvrstno rešili varnostnikov (Cora me je medtem, ko je plezala nazaj v jašek, brcnila v nos, da mi je pritekla kapljica krvi, vendar sem jo v trenutku obrisala, in se pretvarjala, da se ni nič zgodilo).
»Kam sedaj?« Sem vprašala in se ozrla levo in desno po jašku.
»Ne vem.« Je zagodrnjal Alex. »Hej, Cora, mogoče slučajno veš kako je sestavljen ta zapor?« Je Alex vprašal Coro – tudi jaz sem jo z zanimanjem pogledala.
Skomignila je. »Vedno, ko so me kam peljali, so mi zavezali oči.« Je nato rekla. »Vendar sem si poskusila zapomniti po orientaciji. In mislim, da je izhod … tamle.« S prstom je namerila v steno jaška. »Ali pa …« Obrnila se je za 180° in pokazala v drugo steno.
Zavila sem z očmi, ter se nato nečesa domislila.
»Mislim, da imam načrt.« Sem rekla, ter začela šepetati.

Čez dobre pol ure sem skočila na tla hodnika, ter se razgledala. Kje so varnostniki, ko jih rabiš?
Brezbrižno sem stopila po hodniku, ter v roki držala nož, ki mi ga je prej dal Alex. Spretno sem
ga obračala med prsti, kot sem se naučila v tropu. Ozrla sem se na levo in desno po hodniku, ter nato nadaljevala pot po hodniku. S čevlji sem počasi podrsavala po ploščicah na tleh, ter si ogledovala nož.
Nenadoma je izza vogala, prav tako brezbrižno kot jaz, prikorakal varnostnik. Trznila sem, saj so mi instinkti govorili, naj zbežim, ali se skrijem, vendar je bil to, da me opazi, moj namen. Ker je bil hodnik temen, me ni takoj opazil. Nekaj sekund je gledal v temo, nato pa me končno zagledal. Nekaj je zavpil, ter se pognal proti meni. Obrnila sem se, ter začela teči. Takoj je videl, da me nikoli ne bo mogel dohiteti, zato se je ustavil, ter začel govoriti v svoj radio. Ustavila sem se, ter počakala, da je končal z govorjenjem. Čez nekaj sekund sem iz obeh strani hodnika zaslišala korake, in takrat je bil čas, da se počasi odpravim. Stekla sem nazaj do odprtine v jašek, ter se ozrla. Potrebovala sem popoln trenutek. Zagledala sem varnostnike, ki so se pognali proti meni iz obeh strani. na vse ali nič, sem si rekla v mislih in v popolnem trenutku odskočila. Elegantno sem pristala v jašku, ter se ozrla navzdol. Varnostnika, ki sta se prva zagnala vame, sta se na sredini zaletela, ostali pa so se besno ozrli navzgor.
»Lep dan želim.« Sem se jim posmehnila, ter rešetke postavila na svoje mesto. Nato sem pomislila: Kaj če Alex potrebuje več časa? Obljubila sem, da jih bom čimbolj zadržala. Ponovno sem odstranila rešetke, ter se zazrla navzdol v varnostnike. »Si me kdo upa uloviti?« Sem vprašala. Vedela sem, da nobenemu od njih ne bo uspelo priti tako visoko. Strop je bil visok, nam je uspelo zato, ker nismo bili navadna bitja. Igrala sem se z njimi, morala sem jih zadržati. Oglasil se je alarm, jaz pa sem še vedno zrla dol na varnostnike. »Se gremo skrivalnice?« Sem vprašala. Mislim, da sta Cora in Alex že našla, kar sta iskala. »Vi štejete, jaz se skrivam!« S temi besedami sem postavila rešetke na njihovo mesto, se pognala po jašku, in pustila razbesnele varnostnike za sabo. Na 'križišču' jaškov, sem se ozrla na desno, ter tam zagledala Coro in Alexa. Bila sta sključena nad papirji. Približala sem se jima, nista me slišala. Ko pa sem končno prišla dovolj blizu, sem videla, kaj se dogaja.
»O moj bog!« Sem rekla, se obrnila, ter zdrvela nazaj po jašku.
»Ni tako, kot zgleda!« Je za mano zavpil Alex, vendar sem se že izgubila za vogalom. Naslonila sem se na steno jaška in obraz pogreznila v dlani.
Poljubila sta se. Pred mojimi očmi. Nisem vedela, kako naj odreagiram. Naj se delam hladno? Naj se pretvarjam, da me ni prizadelo? Ali naj zganjam dramo?
V tistem trenutku mi je bilo žal, da ob sebi nisem imela Sky in Arie. Njima bi se lahko zaupala, z njima bi se lahko dejansko pogovorila. Tukaj sem bila ujeta z mojim bivšim fantom in (očitno) njegovo novo punco, ter nisem mogla drugače priti ven, kot pa da grem nazaj in sodelujem z njima. Glavo sem naslonila na steno jaška, ter tam obsedela, razmišljujoč, kaj naj naredim.
»Kate oprosti.« K meni je sedel Alex.
»Pozabi. Pojdi k svoji punci, in ji reci, da sem samo ljubosumna bivša, ki je še vedno zaljubljena vate.« Sem mu obupano zabrusila, saj nisem vedela, kaj naj mu odgovorim.
»Torej … še vedno nekaj čutiš do mene?« Je pomenljivo vprašal Alex.
»NE!« Sem mu zabrusila. Prehitro. In preglasno.
Dvignil je roke v zrak predaje. »Veš kaj? Sploh ne vem, zakaj se ti opravičujem. TI si tista, ki je prekinila z mano. In ti bi morala biti ZADNJA, ki se pritožuje glede tega, da te prebolim. Zdaj pa pridi za mano, se opraviči Cori, in sodeluj, ali pa zgnij v tej luknji. Meni je do konca vseeno!« Odvihral je (kolikor se je dalo po vseh štirih po jašku za zračenje) nazaj proti Cori in načrtom 'objekta', jaz pa sem zavzdihnila. Po licu mi je stekla solza. Sem se pomehkužila zaradi Alexa? Ne, to se ne sme zgoditi. Jaz sem tista, ki si je v osnovni šoli največ upala. Jaz sem tista, ki so se je fantje v osnovni šoli bali, in hkrati občudovali. Ne bom dovolila, da me on spremeni.
Vendar vseeno tako hudičevo boli. Po licu mi je stekla druga solza. Tako hudičevo boli, kot da bi mi ravnokar strgal košček srca, ga popražil, ter vtaknil nazaj.
Zaihtela sem.

Počasi sem z rokavom obrisala solze in pogledala za vogal. Cora in Alex sta se sklanjala nad načrti zgradbe in se zavzeto pogovarjala. Počasi sem vdihnila in izdihnila, ter se odpravila proti njima. Brez besed sem se zagledala v načrt. Takoj sem zagledala s križcem označeno točko, kjer se nahajamo mi. Bila je (glede na izhod) na drugi strani stavbe, kar je pomenilo, da nas čaka še dolga pot ven. Nato pa sem zagledala še en zvit papir. Stegnila sem roko, ga prijela, ter ga razprla.
»Mislim, da bi nam tole bolj pomagalo.« Sem rekla in pogledala Coro in Alexa, ki sta bila do mene zelo molčeča. Na papirju so bili izrisani jaški, v katerih smo se trenutno skrivali. Hitro sem zagledala več manjših izhodov, ki bi nam lahko pomagali pri pobegu. Alex je pokimal, ter mi iztrgal zemljevid iz roke, da sem samo zavila z očmi. Če želi biti hladen, pa naj bo.
»Torej moramo tukaj naprej, potem pa levo, in desno, in smo pri enem od izhodov.« Je preračunala Cora, ki je čez Alexovo ramo zrla v zemljevid. Pokimala sem, in odpravili smo se po jašku naprej.
 
SKY
»Torej, kdaj naj bi dobili moči?« Sem vprašala nekaj ur pozneje, ko so že vsi izkusili Preobrazbo groze, in smo se s palčki odpravili v laboratorij, kjer so (sodeč po napravah) preizkušali moči.
»Ne vem.« Je zagodrnjala Aria, ki je zadnja opravila preobrazbo groze, in še vedno ni bila čisto pri sebi. Eden od palčkov je pomignil naj mu sledimo, in res smo se vsi počasi odpravili za njim. Najprej je pokazal name, ter nato na stekleno kabino. Počasi sem stopila noter. Palček me je priklopil na nekaj cevčic, ter nato zaprl vrata kabine. Zazrla sem se skozi stekleno steno na svoje prijatelje. Samo upam, da to ne bo tako boleče kot preobrazba groze.
Čez nekaj sekund me je začelo ščemeti po vsem telesu. Ni bolelo, le neprijetno je bilo. Presedla sem se, saj sem nenadoma začutila čuden občutek po celotnem telesu. Kot, da je moje telo prepojeno z energijo, ki samo čaka, da lahko udari ven. Ščemenje je ponehalo, vrata kabine so se odprla. Palček mi je nakazal naj stopim ven. Opotekla sem se iz kabine, ter s pogledom ošvignila trop. Nato sem v glavi začutila energijo – kot bi bila naelektrena. Zamižala sem, ter si iz nekega meni neznanega razloga predstavljala Kate.
Nenadoma sem zagledala prezračevalni jašek. Natančneje: iz prezračevalnega jaška se mi je odprl razgled na rudnik diamantov. Ob Alexu sem zagledala še eno dekle, ki je nisem poznala, vendar sem takoj ugotovila, da je zatreskana v Alexa. To bo pa še zanimivo … Sem si mislila.
»Kaj je to?« Je vprašal Alex, ter pogledal neznano dekle.
»Vesta, ko imamo vsa bitja neko energijo v sebi? Tista energija nam daje posebne moči, glede na vrsto. To so lovci odkrili, in sedaj našo energijo uporabljajo v rudnikih diamantov. Vidita tiste celice tamle?« Je odgovorila, ter s prstom pokazala na celice na drugi strani rudnika. »Tisto so celice, kjer iz nas pridobivajo energijo, ki privlači diamante. Dvakrat sem bila tu, in grozno boli. Nočeta doživeti tega …«
»Kot preobrazba groze …« Sem zamrmrala, ter hitro ugotovila, da me lahko dekle in Alex slišita. Začudeno sta me pogledala.
»Kate, o čem govoriš?« Je vprašal Alex, ter mene (oziroma Kate) stresel za ramena.
»Preobrazba groze …« Sem še enkrat ponovila, nato pa se potegnila iz Katinih misli.
»To je neverjetno!« Sem navdušena rekla prijateljem, vendar so vsi gledali mimo mene. Tudi sama sem se obrnila, ter zagledala palčka, ki je z dolgo leseno palico kazal na zaslon. Na zaslonu je bila slika volka, in nad njim … luna. Otrpnila sem, ter nato začutila skelečo bolečino v hrbtenici in glavi, značilno za preobrazbo. Ozrla sem se navzdol, in ugotovila, da imam tace namesto rok. Sem se ravnokar spremenila v volkodlaka? Ampak saj je polna luna šele čez osem dni! Kako je to mogoče?!
»Posledica preobrazbe je to, da se lahko spremenimo v volkodlake kadar hočemo?« Sem zaslišala zavijanje za sabo – Fynn je govoril kot volkodlak.
»Ne, samo kadar vidimo luno.« Je ugotovila Kayla.
»Naslednji?« Sem rekla, ter z glavo pomignila na stekleno kabino. »Takoj ko bo nekdo ugotovil, da ima možnost teleportiranja, gremo do Alexa in Kate, prav?« Vsi so pokimali, nato pa smo se v naslednjih petnajstih minutah vsi zvrstili v kabini, in odkrili svoje moči.
Kayla je dobila možnost nevidnosti, Jesse je lahko z mislimi premikal stvari. Alan je imel 'električne roke', kar je bilo smešno, saj je ves laboratorij spravil v temo. Jake je, takoj ko je prišel iz kabine, zletel do stropa, le Fynn ni ugotovil, katere moči ima. Aria, ki je bila zadnja, pa je (končno) dobila moč teleportiranja. Takoj smo se pripravili na teleportacijo do Alexa in Kate.

KATE
Počasi smo se pomikali po vedno manjšem jašku. Bila sem čisto zadaj, pred mano je bila Cora, ki je od časa do časa pogledala čez ramo, ter mi namenila nezaupljiv pogled. Nisem se menila zanjo – počasi sem nadaljevala po jašku, ter opazovala podganje iztrebke, ki jih je tukaj spodaj kar mrgolelo. Pred enim mesecem bi se zgražala, sedaj pa sploh nisem začudena. Te biti volkodlak spremeni? Mogoče …
Spredaj sem zaslišala vzdihe olajšanja, in kmalu sem tudi sama ugotovila, zakaj. Jašek je zavil, ter se razširil, tako da smo lahko spet normalno zadihali. Alex in Cora sta se naslonila na steno, ter prepletla prste. Jaz sem se namestila nasproti njiju, skrčila noge, ter jih objela. Brado sem naslonila na kolena, ter se zagledala v svoje čevlje. Bili so umazani, ter ponekod raztrgani. Črna barva je počasi bledela, bele vezalke, ki sem si jih zaradi dolžine vedno zavezala v dvojnega metuljčka, pa so bile razcefrane.
»Torej …« Je začela Cora, vendar ni prišla daleč.
»Ja, ni važno.« Sem hitro zaključila, se postavila na vse štiri in oddrsala naprej po jašku, kamor se mi je zdelo, da moramo. Pardon, moram. Za sabo sem zaslišala plazenje, kar je pomenilo, da sta moja 'sopotnika' odšla za mano. Kar pomeni tudi, da nisem šla v napačno smer.
Kmalu sem morala ponovno zaviti, ter v daljavi zagledala dnevno svetlobo. Tokrat zares. Vendar je bila precej bela … Splazila sem se naprej. jašek je bil ponovno vedno manjši. Prišla nisem niti do polovice poti ven, ko sem ugotovila, da ne morem več naprej. zavzdihnila sem, ter se poskusila obrniti. Ni šlo, zato sem šla vzvratno.
»Ne gre naprej, vzvratno moram nazaj!« Sem zaklicala čez ramo.
»Veva!« Sem zaslišala rahlo posmehljiv Alexov glas. Počasi sem vzvratno zlezla nazaj do glavnega jaška. Pogledala sem naprej ter zagledala Coro, ki je s prstom pokazala na drugi stranski jašek, trenutek zatem pa že izginila v njem. Zavila sem z očmi in ji sledila. Kmalu sem zagledala večji stranski jašek, z isto belino na koncu, kot pri prejšnjem. Splazila sem se naprej, in srečno prispela do konca jaška, ravno, ko je Alex zbil rešetke iz njihovega mesta. Vendar se mi je nekaj zazdelo. Zakaj se ni slišalo ropota, ko so rešetke padle na tla? Prerinila sem se do roba, ter se zagledala v prepad, ki je zeval sto metrov pod nami.
»Uf, si prepričan, da je tole izhod?« Sem se mu posmehnila, ter se obrnila. Nenadoma sem v jašku nekoga zagledala. »Družbo imamo.« Sem rekla na videz brezskrbno, medtem ko sem zrla v lovce, ki so se stiskali in prerivali naprej po jašku.

Alex se je obrnil in zavzdihnil. »Skočimo ali se prepustimo?« Tudi jaz sem zavzdihnila. Nisem vedela kaj naj naredimo. Pa vseeno – skok v prepad je pomenil gotovo smrt.
Lovci so se nam počasi bližali po jašku. Bili so le še nekaj metrov stran, mi pa smo se vedno bolj pomikali proti robu. Nenadoma sem zaslišala krik. Ozrla sem se, ter zagledala Coro, ki je visela s prepada, na veji pol metra pod jaškom.
»Cora!« Ja zavpil Alex, vendar sem bila jaz najbližje robu. Ozrla sem se na lovce, Alexa, ter potem na Coro, katere prijem je iz sekunde v sekundo popuščal. Nisem veliko premišljevala. Nagnila sem se čez rob, ter stegnila svojo tresočo se roko. Kmalu sem začutila Corino težo. Zbrala sem vse svoje moči in jo potegnila navzgor. Kljub vsemu je Coriin prijem popuščal, drsela mi je iz rok. Tudi sama se počasi drsela iz jaška, čutila sem, kako se mi je rob zažiral v trebuh.
Začutila sem roke na svojem boku, ki so me vlekle v jašek. Vedela sem, da je bil Alex. Počasi sem se, držeč Coro za roko, potegnila nazaj v jašek. Cora je, izmučena od naprezanja, omahnila po jašku, vendar se je hitro zbrala, saj nekaj ni bilo prav. Ozrla sem se, in zagledala, kako so Alexa vlekli po jašku nazaj.
»Hej!« Sem odločno zaklicala, da so se lovci presenečeno obrnili. Nato sem pohitela po jašku proti Alexu, ga zgrabila za komolec, ter zbrala vso moč, ki sem jo premogla. K sreči je ni bilo malo. Potegnila sem, in Alexa iztrgala iz rok lovcev – dobesedno. Vendar nisem naredila prav veliko; lovci so se vračali.
Nenadoma pa sem začutila… nekakšno čudno energijo. Obrnila sem se okrog, in skoraj zakričala od presenečenja.
»Aria!« Sem zacvilila in ji skočila v objem. »Kako si prišla sem?«
»Bomo potem…« je zamrmrala Aria. »Sedaj moramo od tod. Primi se me.« Pokimala sem, ter se z roko trdno prijela Ariine rame. Aria se je stegnila do Core, ki ji ni bilo nič jasno, ter jo potegnila k sebi.
»Cora, primi se Arie!« Sem ji zapovedala, in Cora se ni obotavljala – zgrabila je Ariin komolec, kot da ji gre za življenje.
Takoj ko se je Aria dotaknila Alexa, se mi je v glavi močno zvrtelo. Vse okoli mene se je zameglilo, in svet se je začel vrteti. Nenadoma sem začutila ostro bolečino v glavi – kot pri preobrazbi – in slabost. Počasi smo se dvignili od tal.
Vendar se je vse končalo, prav tako hitro kot se je začelo. Pristala sem na trdnih tleh. Svet se je počasi ustavil, tudi vrtoglavica se je umirila. Ozrla sem se okrog sebe. Bili smo v gozdu. Tla je prekrival sneg, od mrazu me je streslo. Je bila že zima? V daljavi sem zagledala zametke mesta – tistega mesta, kamor so naju z Alexom pripeljali lovci.
»Kje smo?« Je prestrašeno vprašala Cora.
»Ne vem …« Je zamrmrala Aria, ki ji je bil prostor še najmanj poznan.
»Ti si nas pripeljala sem. Ti bi morala vedeti!« Je histerično zacvilila Cora, ter jezno zakrilila z rokami.
»Hej!« Sem zavpila Cori. »Lahko te spravimo tudi nazaj k lovcem!« Cora je pomenljivo pogledala Alexa, ki mi je zamrmral:
»Kate, ne govori tako z njo …«
Zavila sem z očmi, ter se posvetila Arii. »Kako si prišla sem? In kje so ostali? Kaj je bilo vse to? Kako …«
»Počasi, počasi.« Me je ustavila Aria. »Opravili smo preobrazbo groze… To je preobrazba, pri kateri dobiš neke moči. V bistvu je veliko bolj zapleteno, ti potem razložim. Pravzaprav…« S pogledom je oplazila Alexa, ki je vidno jezen s prekrižanimi rokami strmel v Ario. »Tudi on ve o čem govorim. Jaz sem dobila moč teleportacije, in sem vas prišla rešit.« Nato se je obrnila k Alexu. »Kaj je?« Ga je izzivalno vprašala.
»A SE VAM JE ZMEŠALO?« Je Alexu končno prekipelo. »LAHKO BI UMRLI! LAHKO BI…«
»Ampak nismo.« Ga je sproščeno ustavila Aria.
»Je… je tudi Sky to naredila?« Je sedaj zaskrbljeno vprašal Alex. Aria je plašno pokimala. Ko je šlo za sestro, je bil Alex vedno pretirano zaščitniški, in to je vedela. Tokrat je jezno zakrilil po zraku, ter brcnil v bližnje drevo.
»Kdo je Sky?« Je malce ljubosumno vprašala Cora, ter se postavila pred Ario. »In kdo si ti?«
»Jaz sem Aria. Članica Alexovega in Katinega tropa. Sky pa je Alexova mlajša sestra.« Cora je pomirjeno pokimala. »Kdo pa si ti?« Je nato vprašala Aria.
»Cora. Tvoja prijatelja sta me rešila pred lovci. In … po novem tudi Alexova punca.« Aria je sprva rahlo presenečeno odprla usta, vendar se je hitro zbrala.
»Kaj pa si?« Jo je vprašala.
»Hmm… volkodlakinja.« Je Cora živčno odgovorila, nato pa se obrnila k Alexu.
Aria me je takoj, ko nama je Cora obrnila hrbet, pomenljivo pogledala, jaz pa sem samo zavila z očmi.
»No, pa je šel…« Mi je zamrmrala. »Pravzaprav je bilo samo vprašanje časa. Kako se je sploh zgodilo?«
Še enkrat sem zavila z očmi, potem pa vseeno začela govoriti: »Pravzaprav… nimam pojma. Od njiju sem se ločila za deset minut, potem pa sem prišla nazaj in – BEM! Sta bila skupaj.«
»A…« Je Aria narejeno poznavalsko zamrmrala. »Veš kako bi temu rekla Sky?«
»Začasna tolažba!« Sva skupaj vzkliknili, ter se začeli na ves glas smejati.
»Kaj pa je tako smešno?« Je radovedno vprašala Cora, ki se je sedaj vrnila z Alexom.
»Ah, nič…« Je rekla Aria. »Torej, nimam pojma zakaj smo pristali tule. Želela sem nas teleportirati nazaj do ostalih, vendar sem izgubila veliko energije.«
»Torej moramo samo počakati, da si odpočiješ, potem pa se teleportiramo nazaj do tropa, kajne?« Je skomignil Alex. Aria mu je pokimala.

»Torej … kaj zdaj? Nekje moramo prenočiti.«

Čez nekaj ur smo sedeli ob ognju, ter se lačni držali za trebuhe.
»Imaš kaj več energije?« Sem vprašala Ario. Odkimala je.
»Potrebujem hrano. Potrebujem… meso.« Oči so ji zažarele, in pokazala je dva podočnika.
»Aria…« Je rekel Alex. »Si se poskusila spremeniti v volkodlaka?«
»Ampak… polna luna je jutri, kajne?« Je zaskrbljeno zamrmrala Aria.
»Ampak po preobrazbi groze se lahko spremeniš kadar hočeš.«
Tišino je pretrgal krik. Zagledala sem, kako se je Ariina hrbtenica usločila, obraz je naredil grimaso, in se spremenil v volčjega. Pred mano je stala Aria. Kot volkodlak.
»Pojdi lovit …« Ji je zašepetal Alex, in Aria se je res pognala v temo. Obrnila sem se nazaj proti ognju. Je bila Cora…
»Cora, si v redu?« Sem jo vprašala. Tresla se je in zgledala precej prestrašeno.
»Ja, le že dolgo nisem videla volka.« Je zamrmrala.
»Huh …« Sem zavzdihnila, razmišljujoč kaj Cora skriva.
 
ARIA
Presenečena sem bila, ko sem se preobrazila en dan pred dejansko polno luno. Kako je to mogoče?
Kljub vsemu sem se prebrala v gozd, in potešila svojo lakoto z enim zajcem in dvema srnama. Enega zajca sem prihranila za ostale tri.
Razmišljala sem tudi o Cori. Bila je prikupna, in če sem izpustila to, da je Kate speljala Alexa pred nosom, je bila še kar prijetna. Poleg tega… Kate je rekla da Alex pri njej nima več možnosti.
Nenadoma se je v goščavi nekaj premaknilo. V trenutku sem se ustavila, ter tiho stopila do grma, izza katerega je prihajal zvok. Zaslišala sem stokanje. Počasi sem sledila zvoku, in kmalu zagledala dekle, ki je ležalo na tleh, potolčeno in opraskano. In bila je presenetljivo podobna Cori.
»Cora?« Sem previdno vprašala v volčjem jeziku. »Si to ti?« Dekle me je zagledalo, in sledil je ušesa parajoč krik groze
»Ne ubij me… ne ubij me…« Je mrmrala in se mi umikala.
»Ne bom te ubila! Pomagati ti hočem …« Sem ji zamrmrala in se ji približala. Dekle se je samo še bolj prestrašilo, nakar mi je kliknilo. Ne razume me! Hitro sem se preobrazila, ter sedaj mirno stopila do dekleta. Sedaj je bila popolnoma tiho.
»Kdo si?« Sem jo vprašala.
»Poppy.« Je odgovorila. »Poppy Thompson.«

KATE
Aria je čez eno dolgo uro prikorakala iz teme. Le, da ni bila sama. Dekle, ki je jezdilo na njenem hrbtu, je bila presenetljivo podobna Cori, kar smo vsi hitro opazili. Dekle je sestopilo iz hrbta, nato pa se je Aria preobrazila.
»Vsi, to je Poppy Thompson. Poppy, to so Kate Chase, Alex Werewolf in Cora…«
»Cora Young.« Jo je dopolnila Cora, ki se je pretvarjala da podobnosti med njo in Poppy ne opazi.
»Kaj pa si?« Sem Poppy prijazno vprašala.
Nasmehnila se mi je, in odvrnila: »Vampirka.« Pokimala sem, ter jo preučila s pogledom. Še nikoli nisem videla nobenega vampirja.
»Še nikoli nisi videla vampirja, kajne?« Je rekla Poppy.
»Ka… kako?« Sem zajecljala.
»Enostavno izgledaš tako.« Je pojasnila.
»Si sedaj dovolj močna za teleportacijo?« Je vprašal Alex Ario. Aria je prikimala. »Poppy, greš z nami?« Je nato vprašal še njo.
»Kamorkoli, samo da se rešim od tukaj…« Je zamrmrala Poppy in odpravili smo se.
Kmalu sem začutila glavobol in slabost v trebuhu. Vendar je bilo konec prav tako hitro konec, kot se je začelo, in zagledala sem trop. Bili smo v nekem laboratoriju, okoli mene so bile čudne naprave. V kotu so stali Sky, Jake, Fynn in ostali.
»Hej!« Sem rekla, vesela, da se končno spet vidimo. Sky je pritekla k meni, vendar se je, tik preden bi me objela, začudeno ustavila in se zazrla v Coro in Poppy.
»Hej, Kate. Kdo sta pa vidve?« Je začudeno vprašala, in me namesto objema odsotno potrepljala po ramenu.
»Poppy, Cora, to so Sky, Fynn, Jake, Kayla, Alan in Jesse. Družba, to sta Cora in Poppy.« Je pojasnila Aria. »Tudi njiju sem rešila iz rok lovcev.« Je še dodala. »Se mi zdi…« Pogledala je Poppy, ki je komaj opazno pokimala.
»Živijo.« So rekli vsi povrsti, ne s prevelikim navdušenjem, bolj presenečeno in začudeno. Poppy in Cora sta v pozdrav nerodno pokimali, ter dvignili eno roko. Bilo jima je nerodno – to se je videlo z Lune.
»Torej, Jake,…« Se je Aria obrnila k vodji tropa, on pa jo je pogledal s kaj-za-vraga-si-naredila pogledom. »Poppy je vampirka.« Je rekla Aria.
»Oh… je zavzdihnil Jake in se zazrl v Poppy. »Torej… kako je tam? Pri vampirjih?« Jo je obotavljaje vprašal.
»Normalno?« Je zmedeno odvrnila Poppy.
Sky se je nagnila k meni ter mi na uho zašepetala: »Cora in Alex sta skupaj, kajne?«
»Kako si vedela?« Sem se začudila.
Sky je skomignila. »Šesti čut.«
Pokimala sem ji, ter se nato obrnila k ostalim. »In kaj naj sedaj naredimo?« Sem vprašala, ter se zazrla v vsakega posebej.
»Nazaj moramo dobiti Amulet Mesečnega volka. Nujno. Ker… ga moramo dati vampirskemu modrecu. To je bil pogoj za Preobrazbo groze.« Je pojasnil Jake.
»Kaj ste pa mislili da delate?« Se je ponovno razjezil Alex. »Zaradi te preobrazbe bi lahko umrli!«
»Samo zato, da smo vaju – no, vas – rešili. Veš kakšno je pravilo našega tropa: vedno pomagaj članu, če je uraden ali neuraden.« Je začela Sky, ki je edina zmed vseh nas lahko pomirila vzkipljivega starejšega brata. »Poleg tega pa… tudi vi jo lahko opravite, če želite. Tukaj smo.« Je še dodala, in se zazrla v Alexa. Vedela je, da si je od malega želel opraviti Preobrazbo groze. »Potem pa se lahko odpravimo iskat amulet. To je življenjska priložnost…« se je muzala, medtem ko se je Alexov obraz zmehčal.
Zato smo opravili Preobrazbo groze.

Mislim, da si je ta preobrazba pošteno zaslužila svoje ime. Ko sem čakala v ogromni človeški kapsuli, ter čakala na najhujše, se nisem zavedala kaj me čaka. Nekaj dolgih minut nečloveškega trpljenja. Izsuševanja telesa, dejanske smrti. Le da si nato nek živi mrtvec.
Kmalu me je čez hrbtenico prestrelila bolečina, da sem se nemočno zvila in v obupu začela tolči po vratih kapsule. Spraševala sem se, ali zunaj mirno čakajo, da pridem ven z novimi močmi, ali mi poskušajo pomagati. Vendar sem kaj kmalu omedlela. Tik preden sem padla v nezavest, sem se zavedla, da preobrazbo prenašam še slabše od Sky. Vseeno sem počasi zdrsnila v nezavedno stanje, vesela, da bo bolečine konec. Tako sem mislila.
Ponovno sem bila v gozdu, v popolni temi, le da sem bila sedaj bolj samozavestna. Vedela sem, kaj se dogaja. Tudi v resnici je name kmalu skočil volk, jaz pa sem, zavedno v volčji obliki, spretno zasadila svoje zgornje čekane v njegov vrat. Kljub temu, da sem volkodlaka resno poškodovala, se je pobral in besno stekel za mano. Skozi gozd v sanjah se je bilo prebijati lažje kot kdaj koli prej – imela sem izjemno orientacijo in vid volkodlaka. Bila sem pripravljena na vse. Vsaj tako sem mislila, dokler nisem prišla do reke, ter se na pol poti čez bežno ozrla v odsev vode. Bila sem drugačna. Še vedno sem imela obliko volka, vendar sem gorela. Ne na grozen način, ko se ognja čimprej poskušaš otresti, ampak na lep način. Oči so mi rdeče žarele. Nisem imela časa razmišljati, kaj se dogaja – črni volk mi je sledil.
Nenadoma sem za sabo zaslišala glas: »Kate?« Obrnila sem se, ampak tam ni bilo nikogar – niti črnega volkodlaka. »Kate?« Sem ponovno zaslišala – tokrat razločneje. Glas mi je bil presneto znan. Zajel me je čuden občutek izsušenosti, nujno sem potrebovala vodo, hkrati pa sem vedela, da je ne rabim. Počasi sem odprla oči.
»Kate?« Ležala sem na tleh, nad sabo sem zagledala znane obraze. V očeh jim je odseval strah. »Kate, si v redu?« Me je vprašal Jake.
Pomislila sem. Sem v redu? V resnici sem bila fenomenalno. Nikoli bolje. In ne hecam se. Imela sem občutek, da je moj pravi jaz končno prišel na plan. V delčku sekunde sem se postavila na noge, ter se čudila svoji hitrosti.
»Kaj se dogaja?« Sem vprašala ostale, ki so le prazno strmeli vame, in se mi umikali, korak za korakom. »Kaj je narobe?« Sem ponovno vprašala, nato pa se ozrla okrog sebe. Zagledala sem svoj odsev v ogledalu. Bila sem jaz, le da v- KAJ? To ni možno… oči so mi rdeče žarele, moji lasje so bili narejeni iz ognja. Dobesedno. Ponovno sem se ozrla proti prijateljem, ki so me gledali s strahom v očeh.
Nisem razmišljala. Pognala sem se skozi vrata, ter se znašla pred nekakšnim prepadom, čez katerega je potekala brv. Stekla sem čez. V trenutku, ko sem si zamislila, da bi bila najraje zunaj te jame, sem se pojavila v nekem neznanem gozdu. Pognala sem se v temo, skozi globok, novozapadli sneg. V trenutku, ko sem pomislila, da bi hitreje tekla v obliki volkodlaka, sem začutila rahlo bolečino, nakar sem že bila volkodlak. Ko sem tekla med drevesi, so mi pred očmi plesali prestrašeni obrazi prijateljev. Kaj sem naredila s sabo? Zakaj so se me tako bali? Nisem vedela, kam grem.
Vedela sem samo, da moram stran.

ALEX
Ko sem zagledal Kate, v njenem… stanju, sem se za trenutek prestrašil. Je možno, da je element? Da je ena izmed štirih elementov na svetu? Ampak … kako?
Kljub vsemu sem premagal šok, vendar je bilo prepozno. Kate je že izginila skozi vrv. Ker sem se tudi sam preobrazil pred njo, sem spremenil svojo obliko in se pognal za njo kot volkodlak. Stekel sem čez brv, za mano pa še Sky, Alan, Fynn, Jesse, Aria in Jake. Na koncu sta na vso moč tekli Poppy in Cora, nato pa sta čudno zvili roke, in bili v trenutku v vampirski obliki. Tudi onidve sta že opravili preobrazbo.
Kate se je morala teleportirati ven, saj je bil preplah, ki smo ga ustvarili po vampirskih ulicah neznosen. Vampirji so se ob presenečenju opotekli skozi najbližja vrata v 'kritje', nekateri pa so se pogumno postavili v obrambo, a smo jih v volčji obliki v trenutku podrli. Samo želel sem dohiteti Kate. Kmalu smo bili na domačem ozemlju – izven jame, v gozdu. V trenutku sem zagledal volčje stopinje v snegu. Bile so prevelike za volka, kar je pomenilo, da je bila to Kate. Pognal sem se po sledeh in kmalu ugotovil, da je zelo hitra. Stopinje so se nadaljevale v temo gozda, o Kate pa ne duha, ne sluha. Skoraj sem že obupal, ko sem v daljavi zagledal slabo viden plamen. Še hitreje sem se pognal in bil v nekaj minutah zelo blizu – ravno toliko, da me še ni opazila. Ponovno je bila v človeški obliki, sredi snega naslonjena na drevo. Ni zgledalo, kot da jo zebe, saj jo je grel plamen, ki ga je oddajala. Njeni lasje so ji goreli, vendar na lep način. Bila je element.
Element ognja.
Počasi sem se ji približal. Hitro me je zagledala, vendar je bila za delček sekunde zmedena. V nekem trenutku ni vedela kdo sem, saj sem bil še vedno v volčji obliki. V enem gladkem gibu sem se preobrazil, in sedel zraven nje, v mrzel sneg. Takoj sem začutil, da mi je voda prepojila hlače. Zadnjica me je pošteno ščemela, vendar se nisem premaknil.
»Veš kaj to pomeni?« Sem vprašal Kate. Odkimala je, zato sem ji začel razlagati. »Včasih, pred začetkom človeštva, so živeli štirje elementi.. Vedno so bili samo štirje – nič manj, nič več. Vsak element je nadziral po en element narave – ogenj, vodo, zemljo ali pa zrak. Ko so se združevali, so naredili vse na Zemlji. Na primer – voda in zrak sta ustvarila vreme. In ti elementi so varovali Zemljo pred uničenjem. Sicer so vedno bolj težko reševali živa bitja, ampak Zemlja – to je bilo tisto, kar so morali obvarovati. Ti elementi so v primeru, da nobeden od njih ne bi imel potomcev, na katero bi prenesli sposobnost izbiranja, ustvarili Preobrazbo groze. Mi smo jo opravili predvsem zato, da bi dobili stranske sposobnosti – branje misli, teleportiranje,… nihče ni dejansko pomsilil, da bi lahko bil kdo izmed nas element. Ampak ti si bila. In… no, čestitke.«
Kate je zaihtela. »Nič od tega nisem hotela! Nisem hotela… ampak kako … če sem bila navaden človek… nima smisla!« Obraz je pogreznila v dlani.
»Vem.« Sem pomirjujoče rekel, in jo objel čez rame, kar me je presneto spomnilo na stare čase, na mesto Dawley, kjer je včasih živela Kate.
Nato sem zagledal ostale, zato sem se hitro potegnil na noge, ter si iz hlačnic stresel sneg. Kate sem pomagal vstati, nato pa zaklical: »Našel sem jo!«
**************
Itak je brez veze da sm to dal kr itak lahk date sam pučšico pr zgodbi zgori ampak vesel bom kakršnega koli komentarja in predlagajte če naj dam še kero zgdob v celoti do zdaj
Hvala vam in lahko noč
Lp Sadež