Naslednje jutro je Abby stala pri svoji omarici in poskušala stlačiti učbenik za matematiko v torbo.

Hodnik je bil poln ljudi. Glasovi, smeh, udarjanje vrat omaric.

»Ooo, Abby.«

Abby je takoj prepoznala glas.

Zapre omarico.

Pred njo stoji Steven — Trevorjev najboljši prijatelj. Naslonjen na sosednjo omarico, z rahlim nasmeškom, ki je pomenil težave.

»Slišal sem zanimivo stvar,« je rekel.

Abby je dvignila obrv.

»Res?«

Steven je pokimal.

»Ja.«

Nagnil se je malo bližje.

»Da si včeraj objemala Trevorja na avtobusni.«

Dva fanta za njim sta se zasmejala.

Abby je takoj začutila, kako ji je postalo vroče v obraz.

»In?« je rekla in poskušala zveneti normalno.

Steven je skomignil.

»Nič. Samo… Trevor ne objema ljudi.«

»Očitno jih,« je rekla Abby.

Steven se je zasmejal.

»Ja, ampak to je Trevor.«

Za trenutek je bila tišina.

Potem je Steven dodal:

»Kaj sta zdaj… par?«

Fant za njim je rekel: »Oooo.«

Abby je odprla usta, da bi nekaj rekla—

»Steven.«

Glas za njimi je bil miren. Ampak oster.

Vsi so se obrnili.

Trevor je stal nekaj metrov stran, z rokami v žepih.

Njegov pogled je bil usmerjen naravnost v Stevena.

Steven je dvignil roke.

»Kaj? Samo sprašujem.«

Trevor je stopil bližje.

»Ne zveni tako.«

Steven je zavrtel z očmi.

»Daj no. Saj si moj najboljši prijatelj. Malo te lahko zafrkavam.«

Trevor je pogledal Abby. Za sekundo.

Potem spet Stevena.

»Ne na njen račun.«

Hodnik okoli njih je malo potihnil.

Steven je zastrigel z očmi.

»Čakaj… resno?«

Zasmejal se je.

»Ti jo braniš?«

Trevor ni rekel nič.

Samo gledal ga je.

Stevenov nasmeh je počasi izginil.

»Okej… to pa je novo.«

Abby je stala ob omarici in gledala med njima.

»Steven,« je končno rekla.

On jo je pogledal.

»Kaj?«

»Ni bilo nič takega.«

Steven je malo razmišljal.

Potem pa pogledal Trevorja.

»Aha.«

Majhen nasmeh se mu je vrnil.

»Zanimivo.«

Trevor je zavzdihnil.

»Steven.«

»Kaj?«

Trevor je rahlo zmajal z glavo.

»Samo pusti.«

Steven je nekaj sekund gledal oba.

Potem se je zasmejal.

»Okej, okej.«

Stopil je nazaj.

»Se vidimo pri kosilu, Romeo.«

Trevor je zavrtel z očmi.

Steven se je obrnil in odšel po hodniku.

Ko je izginil za vogalom, je Abby pogledala Trevorja.

»On je tvoj najboljši prijatelj?«

Trevor je skomignil.

»Na žalost.«

Abby se je zasmejala.

Potem je dodala:

»Zdaj bo mislil, da je nekaj med nama.«

Trevor je za trenutek razmišljal.

Potem je rekel:

»Steven vedno misli preveč.«

Abby ga je pogledala.

»In?«

Trevor se je malo nasmehnil.

»Tokrat mogoče ni čisto narobe.«

Abby je obstala.

»Trevor.«

»Kaj?«

Abby je zmajal z glavo in se nasmehnila.

»Ti si nemogoč.«

Ravno takrat je zazvonil zvonec.

Trevor je stopil nazaj.

»Se vidiva pri matematiki.«

Ko je odšel po hodniku, je Abby še vedno stala pri omarici.

In razmišljala samo o eni stvari.

Trevor me je pravkar branil… pred svojim najboljšim prijateljem.

In to je pomenilo… nekaj.


Po kosilu je imel razred prosto uro v stari učilnici za zgodovino.

Nekateri so delali nalogo. Nekateri so samo sedeli na telefonih.

Abby je sedela za mizo ob oknu in listala po zvezku, ko je zaslišala znan glas.

»Hej.«

Dvignila je pogled.

Trevor je stal zraven njene mize.

»A imaš kemični?«

Abby je odprla peresnico in mu podala modrega.

»Hvala.«

Trevor je sedel na stol poleg nje.

Za nekaj sekund je bila samo tišina.

Abby je gledala zvezek.

Trevor je gledal kemični.

»Steven me danes ne bo pustil pri miru,« je rekel Trevor.

Abby se je zasmejala.

»Verjamem.«

»Misli, da sva…«

»Ja, vem,« je rekla Abby hitro.

Trevor se je malo nasmehnil.

Ravno takrat se je na vratih učilnice pojavil Steven.

Naslonil se je na podboj vrat in gledal proti njima z zelo sumljivim nasmeškom.

Trevor je takoj zavzdihnil.

»Kaj hočeš?«

Steven je skomignil.

»Nič.«

Stopil je v učilnico.

»Samo preverjam, če golobčka še vedno sedita skupaj.«

Abby je zavila z očmi.

»Steven.«

»Kaj?«

Trevor je pokazal proti vratom.

»Ven.«

Steven je dvignil roke.

»Okej, okej.«

Stopil je nazaj proti vratom.

»Samo…«

Pogledal je oba.

»Ne počnita nič preveč romantičnega.«

Trevor je vzel radirko in jo vrgel proti njemu.

Steven se je zasmejal in stopil skozi vrata.

Potem pa—

KLIK.

Trevor je zastrigel z očmi.

Abby tudi.

Oba sta pogledala proti vratom.

Trevor je vstal.

Stopil je do vrat.

Poskusil kljuko.

Ne odpre se.

»Steven.«

Tišina na hodniku.

Potem pa glas skozi vrata.

»Ups.«

Abby je vstala.

»Ne.«

Trevor je poskusil še enkrat.

Vrata so bila zaklenjena.

»STEVEN.«

Na drugi strani se je zaslišal smeh.

»Pet minut!« je zavpil Steven. »Samo pet!«

Abby je pokrila obraz z rokami.

»Ne morem verjeti.«

Trevor je naslonil čelo na vrata.

»Ubil ga bom.«

Steven je še vedno smejal na hodniku.

»Uživajtaaa.«

Koraki so se oddaljili.

Učilnica je postala tiha.

Trevor se je obrnil.

Abby je stala sredi učilnice in se še vedno držala za obraz.

»On je psihopat,« je rekla.

Trevor je prikimal.

»To govorim že leta.«

Za trenutek sta samo stala tam.

Sama.

V tišini.

Potem je Abby počasi rekla:

»To je zelo awkward.«

Trevor se je malo nasmehnil.

»Ja.«

Abby je pogledala proti vratom.

»Koliko časa misliš, da bo trajalo?«

Trevor je skomignil.

»Če poznam Stevena…«

Pogledal jo je.

»Predolgo.«

Abby se je nasmehnila kljub vsemu.

Trevor je stopil korak bližje.

»Ampak…«

Abby ga je pogledala.

»Kaj?«

Trevor je skomignil.

»Lahko bi bilo hujše.«

Abby je dvignila obrv.

»Kako?«

Trevor se je malo nasmehnil.

»Lahko bi bil zaklenjen s Stevenom.«

Abby se je zasmejala.

V učilnici je bilo tiho.

Abby je sedela na robu mize in rahlo gugala noge.

Trevor je stal naslonjen na drugo mizo in se igral s kemičnim, ki si ga je prej sposodil.

»Koliko časa je že minilo?« je vprašala Abby.

Trevor je pogledal telefon.

»Tri minute.«

Abby je vzdihnila.

»Super.«

Trevor se je nasmehnil.

»Lahko bi začela delati nalogo.«

Abby ga je pogledala.

»Trevor.«

»Kaj?«

»Ne bova delala naloge.«

Trevor je skomignil.

»Pošteno.«

Za trenutek je bila spet tišina.

Potem je Abby rekla malo tišje:

»Hvala… prej.«

Trevor jo je pogledal.

»Za kaj?«

»Za Stevena.«

Trevor je rahlo skomignil z rameni.

»Ni problema.«

Abby ga je nekaj sekund gledala.

»Res nisi rabil.«

Trevor se je malo nasmehnil.

»Vem.«

»Pa si vseeno.«

»Ja.«

Spet tišina.

Tokrat malo drugačna.

Trevor je naredil korak bližje.

Abby ga je opazovala.

»Trevor…«

»Hm?«

»Če Steven odpre vrata zdaj…«

Trevor je dvignil obrv.

»Ja?«

Abby je tiho rekla:

»Bo mislil, da ima prav.«

Trevor jo je nekaj sekund gledal.

Potem je rekel:

»Mogoče ima.«

Abby je obstala.

»Kaj?«

Trevor je naredil še en korak bližje.

Zdaj sta bila zelo blizu.

Abby je čutila, kako ji srce začne hitreje biti.

»Trevor…«

»Hm?«

»Ti…«

Ampak ni končala stavka.

Trevor se je rahlo nasmehnil.

In potem…

se je nagnil naprej.

Abby je za trenutek obstala.

Potem pa se je tudi ona.

Njune ustnice so se za kratek trenutek dotaknile.

Bil je hiter, malo neroden poljub.

Ampak resničen.

In ravno takrat—

KLIK.

Vrata so se odprla.

Steven je stal na vratih z velikim nasmeškom.

»Okej golobčka, čas je—«

Ustavil se je sredi stavka.

Trevor in Abby sta še vedno stala zelo blizu.

Preblizu.

Steven je počasi pomežiknil.

»…O.«

Tišina.

Abby je takoj stopila korak nazaj, obraz čisto rdeč.

Trevor je pogledal Stevena.

Steven je počasi dvignil roke.

»Nič nisem videl.«

Pavza.

Potem:

»Ampak sem pa definitivno nekaj videl.«

Trevor je zaprl oči.

»Steven.«

Steven je imel največji nasmeh na svetu.

»BRO.«

Abby je zakrila obraz z rokami.

»Ne morem verjeti.«

Steven se je naslonil na vrata.

»Jaz pa lahko.«

Pogledal je Trevorja.

»Ti si mi dolžan deset evrov.«

Trevor je zastrigel z očmi.

»Zakaj??«

Steven se je zasmejal.

»Stavil sem s Tomom, da bosta skupaj do petka.«

Abby je pogledala izza rok.

»KAJ?«

Steven je skomignil.

»Bil sem optimističen.«

Trevor je prijel zvezek z mize in ga vrgel proti njemu.

Steven se je umaknil in se smejal.

»Okej, okej! Grem!«

Potem je še enkrat pogledal Abby in Trevorja.

»Ampak samo da vesta…«

Naredil je velik nasmeh.

»To je bilo noro worth it.«

In je pobegnil po hodniku.

Učilnica je spet utihnila.

Abby je počasi pogledala Trevorja.

»Tvoj prijatelj je grozen.«

Trevor je zavzdihnil.

»Vem.«

Abby je še vedno zardela.

»In… zdaj bodo vsi vedeli.«

Trevor je nekaj sekund razmišljal.

Potem se je rahlo nasmehnil.

»Mogoče.«

Abby ga je pogledala.

»Trevor.«

»Ja?«

»Pravkar sva se poljubila.«

Trevor je skomignil.

»Ja.«

Abby je zastrigla z očmi.

»In ti si čisto miren.«

Trevor se je malo nasmehnil.

»Ker sem to hotel.«

Abby je spet začutila tisti čuden občutek v trebuhu.

In zdaj…

je bilo vse še bolj zapleteno.









Tale del je ogromen upam da uzivateeee