”Seveda je hec!” sem jezno in nejevoljno rekel. ”Vem, da misliš tako ampak...” je ugovarjal. ”Mislim? To preprosto VEM.” sem mu vrnil, vendar nekoliko zadržano. Saj nisem popolnoma prepričan. Ampak v šoli so nas učili, da moramo verjeti v svoje trditve. Torej uporabljam svoje znanje. Škoda da je oče v Londonu, na službeni poti. Bil bi ponosen name. Molčala sva, kar nekaj časa, nato pa sem Tobiju pomignil naj mi da časopis. Prej sem namreč samo ošinil naslov, Tobias pa je že vse prebral.

THIMOTEJ QMMERY IN POLICISTOV SIN POGREŠANA
Poroča zasebna poročevalka Qmmeryjevih novičk.
Šokantna trditev je zajela celo mesto. Thimotej Qmmery in policist, ki je pred tem zasliševal mladega fanta, glavnega osumljenca, je ves zaskrbljen, saj je njegov sin pogrešan. Dve izginotji na en dan. ”Nedvomno je na delu strasten ugrabitelj.” je pripomnila gospa Mercury, ki smo jo izprašali na poti iz trgovine. Seveda smo izprašali še Qmmeryjeva zakonca, ki sta bila pretresena. ”Zelo me skrbi za sina.” je rekla gospa Qmmery, njen mož pa je dodal: ”Upava, da se bo rešil in varno prispel domov.”
Glavni osumljenec, Thomas Jean Fowl je seveda oproščen vseh sumov, saj je bil v času ugrabitve policistovega sina na dvorišču Qmmeryjev, kar lahko potrdijo policisti. ”Preiskava trenutno poteka gladko. Sumimo, da je na delu en ugrabitelj, ki se želi za nekaj maščevati ali dobiti denar.” je pripomnil dežurni policist Michael. ”Storilca bomo
nedvomno ujeli, še preden pride nova žrtev.”

”Prav” prikimal sem in se žalostno zazrl v Tobiasa: ”Če bi se zlagali, da je policistov sin pogrešan, bi jih že dobili.” odkimal sem. Nisem mogel verjeti, da sem rekel to. Prvič v življenju sem za trenutek verjel Qmmeryjevim. Naslednjo minuto so se me spet polastili dvomi. ”Ampak saj časopis še ni prišel do vseh v mestu.” sem znova začel zagovarjati svoj prav. ”Ampak...” je želel ugovarjati Tobias in premolknil, ko sem se zvedavo zazrl vanj. Najbrž je pričakoval, da ga bom prekinil in znova začel govoriti o tem, da so Qmmeryjevi zlobni. ”Povej,” sem ga spodbudil in ga dregnil. ”No, policisti prvi dobijo novičke,” je rekel. Zamislil sem se in odkimal: ”Ni nujno. Doma jih dobijo ob torkih. Torej jutri.” Spet tišina. Čez nekaj časa je Tobias vprašal: ”Kaj če bi ga poklicala in preverila kaj je s tem?” ”Koga? Policista Cornerja?” sem začudeno vprašal. Tobias ni odgovoril, ampak sem vedel, kakšen je odgovor.
Zavrtela sva njegovo telefonsko številko. Zvonilo je. Bila sva na vezi...le še oglasiti se mora...Držal sem pesti, ko se je oglasil Cornerjev glas. Tobiju sem pokazal dvignjen palec. ”Dober dan gospod Corner, kako ste kaj?” sem vprašal, kar se da mirno ter se trudil prikriti tresavico glasu. Živčen se bil. ”Kaj? Aja, pozdravljen gospodič Fowl, dobro sem, hvala. Zakaj si me klical?” je odgovoril in vprašal Corner. ”Klical? No...” grizel sem si nohte. Nisem vedel kaj naj odgovorim. ”Počakajte malo, moja mami nekaj želi. Ostanite na vezi.” Pokril sem slušalko starinskega telefona, ki smo ga še vedno imeli in vprašal Tobija: ”Kaj naj mu rečem? Želi vedeti zakaj sem ga klical.” Tobias je pomislil: ”Ne vem no...Reci, da si hotel vprašati zakaj si oproščen sumov. Namigni pač na članek v novičkah.” je predlagal. ”Hvala” sem šepnil in znova telefon prislonil k ustom in ušesu. ”Oprostite, želel sem vas samo vprašati zakaj sem nenadoma oproščen.” sem rekel. Iz druge strani telefona se je slišal globok ”aaaaah” in policist je rekel: ”Oproščen? Kaj misliš s tem?” ”V novičkah piše, da sem oproščen vseh sumov. In mimogrede, res mi je žal zaradi vašega sina.” sem znova, kar močno namignil na ugrabitev. ”Mojega sina? Kaj je pa naredil?” je bil začuden Corner. Pomislil sem, očitno res ničesar ne ve...”Se ponovno opravičujem, moja sestra razgraja in jo moram umiriti...” Položil sem telefon na omarico in zmajal z glavo. ”Ničesar ne ve, naj mu razkrijem lažen članek ali naj ga pustim, da ga bo sam videl?” sem povprašal Tobija po mnenju. ”Nič ne reci, reci raje da je slišal govorice, da je sin padel s kolesom in pristal v bolnici.” Tobi se je zahihital. ”Prav...” sem skomignil. ”Gospod? Nazaj sem, no, vaš sin naj bi padel s kolesom in pristal v bolnici.” ”Bolnici?” policist je bil odkrito začuden: ”To so vendar laži! Moj Lucas je tule. Pozdravi gospodiča Fowla Lucas.” je rekel policaj in zaslišal se je glas: ”Hello!” in smeh. ”No, se vidiva prihodnjič, Fowl. Nasvidenje.” je še odzdravil. ”Nasvidenje!” sem se poslovil in prekinil.
Imeli smo manjšo večerjo, pri kateri smo se s sestro, Monico, mamo in Tobiasom odločili, da lahko oba, Tobi in Monica prespita pri nas.
Naslednje jutro sem se zbudil in pomel oči. Bil sem utrujen in zaspan. Pogledal sem, na blazino na kateri je spal Tobi in opazil da ga ni. Skomignil sem. Nato sem opazil sporočilce, pripeto na njegovo plišasto igračko: ”Tobias je odšel z mano, ne bo se več vrnil, dokler se maščevanje ne konča”

Lajkajte če vam je všeč in ostanite zdravi.
Lp,
Pilovka 1