Dragi moji sončki!:sunny:
Tukaj je nov del moje zgodbe Zala, ki ni zala. Nekaj sem iskala na Pisalnici in sem našla prvi del nadaljevanja zgodbe Zalin dnevnik in sem si še enkrat prebrala komentarje! In bili so tako zelo lepi! Hvala, hvala! Še zdaj si jih predvajam v glavi! :kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart:
Prav tako pa sem se odločila, da to zgodbo nekomu posvetim! V bistvu bom vsak del nekomu… :blush::grimacing::wink:
Torej, ta del posvečam:saxophone:… Hermioni Granger! Tvoj komentar me je tako zelo razveselil! Res ti hvala! Ne morem in ne morem ga pozabiti!:kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart:
Kot vedno: Preden se zdolgočasite do konca...:joy::grin:
Ena, dve, tri… Akcija!:clapper:
P.S. Rada vas imam, JustLilly:kissing_closed_eyes::blush:
***
~ Ime prepovedane osebe~
»To sem jaz,« se je zasmejal in počasi sem zagledala njegovo postavo. »H-hej,« sem živčno dejala in želela oditi. »Joj, ja. Ne pogovarjava se,« se je zasmejal in stekel proti hiši. Tudi jaz sem se pognala v tek, saj sem bila resnično zmedena in nisem želela, da v meni še kar naprej vihra ta čuden vihar čustev. Ko sem tekla sem prestrašeno opazila, da jočem. Solze so mi v potokih tekle po licih in močile mojo majico. Hitro sem jih obrisala. Nisem namreč marala, da je bil Miha ena in edina oseba, ki je v meni prebudila čustva. Tista oseba, ki me je 'pomehkužila'.
»Je Zala jokala?« se je zasmejal Aleks, ko sem vstopila v hišo. »Utihni,« sem siknila in sezula čevlje. »Si srečala Mihca, ne?« je še kar vrtal. »Me lahko pustiš,« sem ga naveličano pogledala. »Joj, oprosti! Aja, saj res. Kako je Alana?« je vprašal in prestopil rob. Glede Alane smo postavili pravilo malo potem, ko sva se z Mihcem razšla. Omeniti jo je bilo narobe in kaznivo. Aleks je do zdaj še ni, saj je vedel, da bi Tadej, ki se je trudil za najin odnos, pošteno ukrepal. Danes pa je omenil njeno ime. Ime prepovedane osebe in v trenutku jo je obžaloval. Zrla sem v njega in nisem vedela kaj naj rečem. Usta sem imela rahlo razprta in kot zmrznjena sem čakala na njegov naslednji korak. Tudi on je samo strmel v mene, previdno in pripravljen na moj izbruh. Ko sem čez minuto še kar stala tam je počasi dejal: »Oprosti! Res mi je žal!« Zdrznila sem se in obrisala solzo, ki mi je spolzela po licu. »Mhm,« sem samo prikimala in stekla v svojo sobo kjer sem glavo zarila v blazino in tako zadušila krik, ki sem ga imela na ustnicah. Kirk jeze in hkrati razočaranja!
»Hej, ljubica! Tadej je naredil palačinke…« je čez čas v mojo sobo vstopila mami. »Nisem lačna,« sem jezno dejala in pogledala iznad knjige. »Prosim ne reči, da še enkrat bereš to zbirko,« je zavila z očmi in se nasmehnila. »Ja. Zelo mi je všeč,« sem dejala in knjigo zaščitniško privila k sebi. »Kaj se je zgodilo prej z Aleksom?« je vprašala. Previdno in oprezno. »Nič, nič,« sem šepnila in se potopila v knjigo. »Em, Zala! Zakaj mi nočeš povedati?« je čez čas spet spregovorila. »Lahko samo greš prosim? Je res tako težko?« sem vzkliknila. Potem pa sem se spomnila, da jo je zanimalo še nekaj. »Zakaj ti ne zaupam? Sem ti sploh kdaj? Navadi se že, da si rodila hčerko, ki ni tako kot druge! Okej?« sem nadaljevala in tresnila platnice prve knjige zbirke Stekleni prestol skupaj. Mami me je nekaj časa samo gledala potem pa je zapustila mojo sobo. »Hvala,« sem vzkliknila za njo in se lotila iskanja strani na kateri sem ostala.
»Berem!« sem vzkliknila. »Lahko vstopim?« je vseeno vprašal. »Pa kaj me res ne morete pustiti pri miru,« sem vzkliknila (spet) in jezno pogledala proti vratom, ki so se v naslednjem trenutku odprla. »Samo povedal bom,« je takoj začela Aleks. Predobro je namreč vedel, da ko Zala bere ni možnosti, da ostaneš cel, če jo motiš predolgo. »Oprosti! Oprosti, da sem omenil Alano. Resnično nisem nameravala. Vem kako te je punca prizadela in ušlo mi je. Res, oprosti!« »Si končal?« sem vprašala in, ko je prikimal sem mu hladno pomahala v slovo. »Miha pride jutri prespat k meni,« je še dejal in zaprl vrata. »RESNO?« sem zakričala za njim in jezno vrgla naglavno blazino po tleh.

~Dnevnik~
»Mogoče bi morala spet pisati dnevnik?« mi je predlagala Pia. Previdno in oprezno. »Dnevnik? Jaz?« sem ogorčeno vprašala. »Ja,« je Pia odgovorila povsem resno. »Zakaj?« »Ker ti je pomagalo, da si nekomu povedala svoja čustva. No, napisala. Resnično vem, draga moja Zala, da nisi oseba, ki pove svoja čustev kar tako. Dnevnik pa je tvoj najboljši prijatelj. Vse mu lahko poveš in sama veš kako ti je pomagal v osnovni šoli. Mogoče bi ga lahko kdaj prebrala, tisti tvoj roza dnevnik?« »Zažgala sem ga,« sem jo razsvetlila. Pia se je začela smejati. Smejati! »Joj, Zala,« je vzkliknila in me potegnila proti prehodu za pešce. »Kam greva?« sem jo vprašala. »Kupiti dnevnik. Zate!« je s prstom pokazala name in me odločno pogledala. »Grozna si,« sem izdahnila in ji sledila po ulici.
»Ne, ne rozastega,« sem zavijala z očmi in v rokah nežno držala roza dnevnik. Preveč podoben mojemu staremu. Seveda brez napisa, ki bi mi predstavljal izziv. »Kaj pa tale?« Pred nosom mi je držala dnevnik modre barve. Točno na sredini je v vencu rož pisalo: »let yourself be« »Ja,« sem samo prikimala in ga vzela v roke. »Ta je pravi,« sem dodala in v meni so že plesali metuljčki. Res sem pogrešala pisanje, sem se zavedla in se napotila proti blagajni.