Pisalnica
“Do jutri bom razmislila. Pa ti povem v šoli. Mogoče pa tudi prej.”
“V redu, pač rabiš malo časa.”
“Hej, bi šel z mano danes k Michaelu?”
“Z velikim veseljem.”
Očitno sem se prej malo zmotila. Fanta bom verjetno dobila jutri.
Ura je 15.00 in čez pol ure imam trening. Chris je še vedno pri meni.
“Lahko greš z mano do kluba, kjer imam trening.”
“Okej. Samo eno vprašanje. Kaj treniraš?”
“A ti ne spremljaš novic? Veš kolikokrat sem bila omenjena?”
“Bolj sem na Tik Toku ali pa Snapchatu. Oprosti, nisem še zasledil.”
“Ples na drogu. Ampak meni je ljubši izraz ‘pole dance’. To je šport, ki ga treniram že od svojega šestega leta in v njem tudi tekmujem. Že velikokrat sem osvojila pokal, medaljo ali pa priznanje.”
“Ni to precej nevaren šport?”
“Je. In to kar precej. Hitro pride do izpaha rame, zapestja in gležnja, pa tudi do poškodbe žil in živcev. Zahteva veliko modric. Glej,” mu rečem in zaviham hlačnico svoje trenirke. “Od tega imam pod kolenom ogromno modrico. Pa tudi pod rameni in komolci mi jih ne manjka.”
“Joj, pa kako ti to uspe?” me vpraša.
“V šestih letih sem se že navadila in me sploh več ne boli. Sem pa že doživela izpah rame in zapestja.”
“Hudo. Jaz ne bi bil kos takšnim poškodbam.”
“Samo preobleč se grem,” rečem in grem v kopalnico.
Slečem trenirko, dam gor kratke hlače in trenirko prav tako. Slečem še pulover in majico ter si zamenjam navaden top za športnega, ki ga imam za treninge. Vrnem se v svojo sobo, kjer na moji postelji sedi Chris in pregleduje revije, ki jih je našel na moji nočni omarici.
“Okej, a lahko zdaj greva?” sem ga vprašala, ko sem se vrnila v svojo sobo in takoj je odložil revije.
“Jap.”
Zunaj je sijalo prijetno majsko sonce in bilo je toplo. Tako sva se odpravila proti klubu, kjer treniram.
“Zakaj misliš, da v šoli prirejajo ples?” me je vprašal Chris.
“Mogoče mislijo, da bi morali imeti izkušnje s plesom še pred valeto.”
“Mogoče. Ampak dvomim.”
“S kom gre na ples Anna?” sem vprašala.
“Po mojem gre s kakšnim osmarčkom.”
“Aha. Zanimivo.”
“Ja, veliko oboževalcev ima. A ne toliko kot ti,” je rekel Chris.
“Jaz? Ne, ne bo držalo. Ravno nasprotno: vsi se me izogibajo.”
“Veš, v naši družbi je drugače. Zapriseženi smo, da ne bomo izdajali, kdo je v katero. Ker smo skoraj vsi v isto.”
“Mene?”
“Ja, vate.”
“Nehaj!” mu rečem in ga udarim po hrbtu, on pa se začne pridušeno hihitati.
Končno sva prispela. In zdaj gre Chris po svoje, jaz pa na trening.
“Dobiva se ob pol petih tukaj, velja?”
“Ok, počakal te bom. Mimogrede, kateri sladoled je tvoj najljubši?”
“Emmm, oreo ali pa čokolada.”
Odpravim se noter in se pripravim.
***************
Oj,
upam da sploh še spremlate mojo zgodbo!Ful bom vesela :heart::heart::heart:&:thought_balloon::anger_right::speech_balloon:
“V redu, pač rabiš malo časa.”
“Hej, bi šel z mano danes k Michaelu?”
“Z velikim veseljem.”
Očitno sem se prej malo zmotila. Fanta bom verjetno dobila jutri.
Ura je 15.00 in čez pol ure imam trening. Chris je še vedno pri meni.
“Lahko greš z mano do kluba, kjer imam trening.”
“Okej. Samo eno vprašanje. Kaj treniraš?”
“A ti ne spremljaš novic? Veš kolikokrat sem bila omenjena?”
“Bolj sem na Tik Toku ali pa Snapchatu. Oprosti, nisem še zasledil.”
“Ples na drogu. Ampak meni je ljubši izraz ‘pole dance’. To je šport, ki ga treniram že od svojega šestega leta in v njem tudi tekmujem. Že velikokrat sem osvojila pokal, medaljo ali pa priznanje.”
“Ni to precej nevaren šport?”
“Je. In to kar precej. Hitro pride do izpaha rame, zapestja in gležnja, pa tudi do poškodbe žil in živcev. Zahteva veliko modric. Glej,” mu rečem in zaviham hlačnico svoje trenirke. “Od tega imam pod kolenom ogromno modrico. Pa tudi pod rameni in komolci mi jih ne manjka.”
“Joj, pa kako ti to uspe?” me vpraša.
“V šestih letih sem se že navadila in me sploh več ne boli. Sem pa že doživela izpah rame in zapestja.”
“Hudo. Jaz ne bi bil kos takšnim poškodbam.”
“Samo preobleč se grem,” rečem in grem v kopalnico.
Slečem trenirko, dam gor kratke hlače in trenirko prav tako. Slečem še pulover in majico ter si zamenjam navaden top za športnega, ki ga imam za treninge. Vrnem se v svojo sobo, kjer na moji postelji sedi Chris in pregleduje revije, ki jih je našel na moji nočni omarici.
“Okej, a lahko zdaj greva?” sem ga vprašala, ko sem se vrnila v svojo sobo in takoj je odložil revije.
“Jap.”
Zunaj je sijalo prijetno majsko sonce in bilo je toplo. Tako sva se odpravila proti klubu, kjer treniram.
“Zakaj misliš, da v šoli prirejajo ples?” me je vprašal Chris.
“Mogoče mislijo, da bi morali imeti izkušnje s plesom še pred valeto.”
“Mogoče. Ampak dvomim.”
“S kom gre na ples Anna?” sem vprašala.
“Po mojem gre s kakšnim osmarčkom.”
“Aha. Zanimivo.”
“Ja, veliko oboževalcev ima. A ne toliko kot ti,” je rekel Chris.
“Jaz? Ne, ne bo držalo. Ravno nasprotno: vsi se me izogibajo.”
“Veš, v naši družbi je drugače. Zapriseženi smo, da ne bomo izdajali, kdo je v katero. Ker smo skoraj vsi v isto.”
“Mene?”
“Ja, vate.”
“Nehaj!” mu rečem in ga udarim po hrbtu, on pa se začne pridušeno hihitati.
Končno sva prispela. In zdaj gre Chris po svoje, jaz pa na trening.
“Dobiva se ob pol petih tukaj, velja?”
“Ok, počakal te bom. Mimogrede, kateri sladoled je tvoj najljubši?”
“Emmm, oreo ali pa čokolada.”
Odpravim se noter in se pripravim.
***************
Oj,
upam da sploh še spremlate mojo zgodbo!Ful bom vesela :heart::heart::heart:&:thought_balloon::anger_right::speech_balloon:
Odgovori:
Moj odgovor:
depresivnanapol
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
čisto sem obupana, preveč si jemljem stvari k sebi
Hej!
Imam 2 težavi in bi si res želela, če mi kdo pomaga vem, da je ena bolj zakomplicirana kot druga ampak postala bom anksiozna.
1. V šoli se dobro razumem z sošolkami, sošolci. Ker sem prvi letnik sem dobila nove in novo sošolko, z katero sem se povezala na začetku. Bilo je vse okej nekaj časa razumele sva se super sej se še zdaj... ampak mi je rekla, da sem tečna. Tudi spoznala sem sošolca in sma bila skupaj ampak se razhajava, ker mi je povedal danes v obraz, da sem dosadna. Baje preveč govorim in čisto sem obupana. Ne vem kaj naj, osamljena sem že nekaj tednov in preprosto nekaj mi manjka pa ne vem kaj:cry:. Kaj naj, da ne bom naporna in tečna. Nikoli ne bom nikogar primernega našla zase, če bom tečna, občutek imam, da sem že staršem in vsem po vrsti:sob:.
2. Grozno se počutim, ker imam probleme z dioptrijo in očmi, morala bi iti na pregled že v začetku novembra poslali so mi, da pridem komaj maja na vrsto, vsega sem kriva, ker se mi dioptrija prehitro slabša in se potem vsi name bunijo. Čisto sem obupana, ker imam tako rada tega okulista, ki ga imam ker je tako fajn, preprosto ima nek poseben odnos do mene in izžareva tako prijetnost in prijaznost... ne predstavljam si kako bo, ko več ne bom šla k njemu ali pa ko več ne bo delal tu kjer je zdaj... kako se naj sprijaznim z tem, da ne bo vedno moj okulist? Preprosto ga imam preveč rada in je najboljši zdravnik, ki sem ga spoznala v življenju:sob:. Vsak dan mislim samo na pregled za oči.
Prvi problem je najhujši, kaj če padem v depresijo??
Imam 2 težavi in bi si res želela, če mi kdo pomaga vem, da je ena bolj zakomplicirana kot druga ampak postala bom anksiozna.
1. V šoli se dobro razumem z sošolkami, sošolci. Ker sem prvi letnik sem dobila nove in novo sošolko, z katero sem se povezala na začetku. Bilo je vse okej nekaj časa razumele sva se super sej se še zdaj... ampak mi je rekla, da sem tečna. Tudi spoznala sem sošolca in sma bila skupaj ampak se razhajava, ker mi je povedal danes v obraz, da sem dosadna. Baje preveč govorim in čisto sem obupana. Ne vem kaj naj, osamljena sem že nekaj tednov in preprosto nekaj mi manjka pa ne vem kaj:cry:. Kaj naj, da ne bom naporna in tečna. Nikoli ne bom nikogar primernega našla zase, če bom tečna, občutek imam, da sem že staršem in vsem po vrsti:sob:.
2. Grozno se počutim, ker imam probleme z dioptrijo in očmi, morala bi iti na pregled že v začetku novembra poslali so mi, da pridem komaj maja na vrsto, vsega sem kriva, ker se mi dioptrija prehitro slabša in se potem vsi name bunijo. Čisto sem obupana, ker imam tako rada tega okulista, ki ga imam ker je tako fajn, preprosto ima nek poseben odnos do mene in izžareva tako prijetnost in prijaznost... ne predstavljam si kako bo, ko več ne bom šla k njemu ali pa ko več ne bo delal tu kjer je zdaj... kako se naj sprijaznim z tem, da ne bo vedno moj okulist? Preprosto ga imam preveč rada in je najboljši zdravnik, ki sem ga spoznala v življenju:sob:. Vsak dan mislim samo na pregled za oči.
Prvi problem je najhujši, kaj če padem v depresijo??
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
