“Do jutri bom razmislila. Pa ti povem v šoli. Mogoče pa tudi prej.”
“V redu, pač rabiš malo časa.”
“Hej, bi šel z mano danes k Michaelu?”
“Z velikim veseljem.”

Očitno sem se prej malo zmotila. Fanta bom verjetno dobila jutri.
Ura je 15.00 in čez pol ure imam trening. Chris je še vedno pri meni.
“Lahko greš z mano do kluba, kjer imam trening.”
“Okej. Samo eno vprašanje. Kaj treniraš?”
“A ti ne spremljaš novic? Veš kolikokrat sem bila omenjena?”
“Bolj sem na Tik Toku ali pa Snapchatu. Oprosti, nisem še zasledil.”
“Ples na drogu. Ampak meni je ljubši izraz ‘pole dance’. To je šport, ki ga treniram že od svojega šestega leta in v njem tudi tekmujem. Že velikokrat sem osvojila pokal, medaljo ali pa priznanje.”
“Ni to precej nevaren šport?”
“Je. In to kar precej. Hitro pride do izpaha rame, zapestja in gležnja, pa tudi do poškodbe žil in živcev. Zahteva veliko modric. Glej,” mu rečem in zaviham hlačnico svoje trenirke. “Od tega imam pod kolenom ogromno modrico. Pa tudi pod rameni in komolci mi jih ne manjka.”
“Joj, pa kako ti to uspe?” me vpraša.
“V šestih letih sem se že navadila in me sploh več ne boli. Sem pa že doživela izpah rame in zapestja.”
“Hudo. Jaz ne bi bil kos takšnim poškodbam.”
“Samo preobleč se grem,” rečem in grem v kopalnico.
Slečem trenirko, dam gor kratke hlače in trenirko prav tako. Slečem še pulover in majico ter si zamenjam navaden top za športnega, ki ga imam za treninge. Vrnem se v svojo sobo, kjer na moji postelji sedi Chris in pregleduje revije, ki jih je našel na moji nočni omarici.
“Okej, a lahko zdaj greva?” sem ga vprašala, ko sem se vrnila v svojo sobo in takoj je odložil revije.
“Jap.”

Zunaj je sijalo prijetno majsko sonce in bilo je toplo. Tako sva se odpravila proti klubu, kjer treniram.
“Zakaj misliš, da v šoli prirejajo ples?” me je vprašal Chris.
“Mogoče mislijo, da bi morali imeti izkušnje s plesom še pred valeto.”
“Mogoče. Ampak dvomim.”
“S kom gre na ples Anna?” sem vprašala.
“Po mojem gre s kakšnim osmarčkom.”
“Aha. Zanimivo.”
“Ja, veliko oboževalcev ima. A ne toliko kot ti,” je rekel Chris.
“Jaz? Ne, ne bo držalo. Ravno nasprotno: vsi se me izogibajo.”
“Veš, v naši družbi je drugače. Zapriseženi smo, da ne bomo izdajali, kdo je v katero. Ker smo skoraj vsi v isto.”
“Mene?”
“Ja, vate.”
“Nehaj!” mu rečem in ga udarim po hrbtu, on pa se začne pridušeno hihitati.
Končno sva prispela. In zdaj gre Chris po svoje, jaz pa na trening.
“Dobiva se ob pol petih tukaj, velja?”
“Ok, počakal te bom. Mimogrede, kateri sladoled je tvoj najljubši?”
“Emmm, oreo ali pa čokolada.”
Odpravim se noter in se pripravim.
***************
Oj,
upam da sploh še spremlate mojo zgodbo!Ful bom vesela :heart::heart::heart:&:thought_balloon::anger_right::speech_balloon: